152. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o predlogu upnice Republike Slovenije za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom nadaljevalo, ker je ugotovilo, da je Okrožno sodišče v ... s sklepom St .../2025 z dne 29. 9. 2025, ki je postal pravnomočen 23. 12. 2025, predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo. Pritrditi je treba pritožniku, da upniki lahko vložijo nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave, vendar pa je bilo za odločanje o nadaljevanju postopka odločanja o predlogu za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom odločilno stanje v času izdaje izpodbijanega sklepa, 6. 1. 2026. Tega dne pa ni bil vložen noben nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom. Zato ni bilo zakonskih ovir za nadaljevanje postopka odločanja o predlogu upnice Republike Slovenije za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom.

Sodišče prekine postopek odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka le, če dolžnik v predhodnem postopku odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka v roku za ugovor (236. člen ZFPPIPP) poda zahtevo za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Dolžnik zaradi vložitve predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo po tem, ko je upnik že vložil predlog za začetek stečajnega postopka, v nobenem primeru ne more biti v ugodnejšem položaju, kot če bi vložil predlog za redno prisilno poravnavo. Nasprotno stališče bi pomenilo kršitev kogentnih zakonskih določb in zlorabo postopka prisilne poravnave z namenom zavlačevanja in oviranja upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka.

Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko določena procesna dejanja, kamor sodi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, vloži v imenu in za račun dolžnika tudi zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka, saj se s tem varujejo koristi dolžnika do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka, da se nad njim ne začne stečajni postopek. Prekinitev predhodnega stečajnega postopka (to je čas od vložitve predloga za začetek stečajnega postopka tj. uvedbe stečajnega postopka, do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka; prim. 49. člen ZFPPIPP) je glede na posebnosti poenostavljene prisilne poravnave mogoča le v primeru, da je dolžnik v času za ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za odložitev odločanja o tem predlogu v smislu 236. člena ZFPPIPP.

Uvedba postopka prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro za odločanje o začetku stečajnega postopka. Pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave (tudi tiste iz 152. člena ZFPPIPP, to je prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka), nastanejo z začetkom naslednjega dne po vložitvi predloga za prisilno poravnavo.

Namen ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave je vsakemu upniku zagotoviti enako varstvo pravic, kot bi jih imel v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. V primeru obstoja razlogov iz 2., 3., 4. ali 5. točke 172. člena ZFPPIPP sodišče ustavi postopek prisilne poravnave in izda sklep o začetku stečajnega postopka (tretji odstavek 179. člena ZFPPIPP). V tem okviru je z ugovornim postopkom zoper vodenje postopka prisilne poravnave v celoti varovana pravica vsakega upnika do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, tako da mu je zagotovljen enak položaj kot v primeru predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Vsak upnik insolventnega dolžnika nima pravice vložiti predloga za začetek postopka prisilne poravnave, niti naknadnega načrta finančnega prestrukturiranja in tudi ne more zahtevati spremembe načrta finančnega prestrukturiranja.

Sklep o nadaljevanju je deklaratorne narave in ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pravici ali obveznosti udeleženca postopka. Določbe zakona o pravdnem postopku se v stečajnem postopku uporabljajo le smiselno, kar pomeni, da je tudi citirano določbo ZPP (kot tudi vsa ostala postopkovna pravila ZPP) potrebno uporabiti ob upoštevanju različnih položajev strank in vsebine pravnega varstva v pravdnem postopku glede na postopek zaradi insolventnosti. Sodišče ob ravnanjih različnih upravičencev ne sme spregledati tudi pravice predlagatelja stečajnega postopka, čigar pravice do pravnega varstva (v smislu upravičenosti do začetka stečajnega postopka, učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja) ni mogoče obravnavati ločeno od pravice upnikov do vložitve predloga za začetek prisilne poravnave. S svojimi dejanji sta upnika, nesporno povezani osebi preko iste zakonite zastopnice, z vlaganjem povsem praznih predlogov za prisilno poravnavo, posegla v pravico predlagatelja stečajnega postopka do učinkovitega pravnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer spada načelo hitrosti postopka med temeljna načela stečajnega postopka.

Upnik je aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom tudi v primeru, če verjetno izkaže obstoj terjatve, ki je v plačilo zapadla po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka. Glede na obveznost poslovodstva, ki mora spremljati finančno stanje družbe in ob nastanku položaja insolventnosti sprejeti ustrezne ukrepe, je brez podlage stališče dolžnika, da bi ga bilo dolžno sodišče ponovno opozoriti na možnost vložitve zahteve za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Dolžnik ima obligacijsko pravni zahtevek do družbe, da mu izplača dobiček, šele ko skupščina sprejme sklep o razdelitvi bilančnega dobička. Če je bil tak sklep sprejet po prenosu poslovnega deleža na tretjega, pripada zahtevek za izplačilo pridobitelju, ne glede na to, kdaj je bil dobiček ustvarjen.

Nasprotno s pritožbenimi navedbami ni pomembno, kdaj je bilo dolžniku pisanje puščeno v hišnem predalčniku, temveč je pomembno, kdaj je potekel rok za prevzem pisanja, na kar je bil opozorjen že v obvestilu o dne 18. 12. 2020 prejetem pisanju, rok za izpolnitev obveznosti pa začne teči že naslednji dan po poteku tega roka. V drugem valu epidemije, ko so potekli roki za izjavo dolžnika v obravnavani zadevi, tak začasen ukrep ni bil ponovno sprejet. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage, da bi upoštevalo to določilo. Čeprav je bil prvi val epidemije blažji, pa je bil tudi nenaden, za večino nepričakovan in se stranke insolvenčnih postopkov nanj niso mogle pripraviti oziroma se mu v tistem času prilagoditi. Drugi val epidemije pa je bil napovedan in se je začel že jeseni 2020. To je strankam teh postopkov omogočilo prilagoditev, tudi prilagoditev poslovanja in seveda tudi prevzemanja poštnih pošiljk. Položaj je tako zdaj v drugem valu epidemije bistveno drugačen, zato je logično, da zakonodajalec ni sprejel enakega ukrepa kot v prvem valu epidemije. Izrecno je poudarjeno načelo hitrosti postopka, ki mu služi tudi tretji odstavek 121. člena ZFPPIPP, kar je tud

Če dolžnik v roku za izjavo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ne zahteva odložitve odločanja o tem predlogu, uvedba ali začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne predstavljata ovire za odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka.

Če dolžnik v roku za izjavo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ne zahteva odložitve odločanja o tem predlogu, uvedba ali začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne predstavljata ovire za odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka.

Glede na določbe ZFPPIPP sodišče tudi ne more zgolj na podlagi trditev dolžnika o poplačilu upnikov (če upniki tem trditvam nasprotujejo in predloga ne umaknejo, kot je bilo v predmetni zadevi) ustaviti postopka odločanja o predlogu za začetek stečaja, temveč bi v vsakem primeru moralo ugotavljati sporno dejstvo, ali predlagatelji še imajo terjatev, oziroma ali je tožeča stranka bila insolventna. Dokler postopek traja, se mu lahko (in glede na načelo koncentracije se mu morajo) pridružijo novi upniki. Takojšnje odločanje o spornih dejstvih pa je preprečila tožeča stranka sama z vložitvijo predloga za začetek prisilne poravnave. Zaradi tega predloga in zaradi poteka postopka prisilne prisilne poravnave o predlogu za odlog začetka postopka stečaja in o predlogih za ustavitev postopka ni bilo in niti ni moglo biti nikoli več odločeno. V predlogu za začetek postopka prisilne poravnave je tožeča stranka namreč sama pritrdila, da je insolventna. Povedano pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med kršitvami, ki jih v zvezi s predhodnim postopkom odločanja o začetku stečaja tožeča stranka očita sodišču, in med zatrjevano škodo.

Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da vsota terjatev upnikov predlagateljev upniške ponovne prisilne poravnave dosega 50 odstotkov vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Ni pojasnjeno, kakšno je razmerje med terjatvami upnikov predlagateljev ponovne prisilne poravnave v razmerju vseh preizkušenih ter priznanih in verjetno izkazanih terjatev po sklepu o preizkusu terjatev. Pritožnikova terjatev je bila v postopku prisilne poravnave priznana.

Glede na trenutno veljavno sodno prakso, da se določilo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP uporablja tudi takrat, kadar se v konkurenci srečata stečajni postopek in postopek poenostavljene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v zatečeni situaciji na dan 26. 11. 2018 izdalo izpodbijani sklep (o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom). V pritožbi je upnik opozarjal na zlorabo, saj je zatrjeval in dokazoval, da se dolžnik uvršča med majhne družbe in poudarjal, da zato nad dolžnikom ni dovoljeno izvesti poenostavljene prisilne poravnave. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo možnost dolžničinega uspeha s pritožbo v zadevi St 000/2018. Dolžnica v postopku St 000/2018 s pritožbo proti sklepu o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne bi mogla uspeti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.

Ker je prenehal razlog, ki je bil razlog prekinitve postopka, je izpodbijani sklep pravilen.

Za položaj, ko je poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, se sedmi odstavek 152. člena ZFPPIPP ne uporablja. Po pravnomočno končanem postopku poenostavljene prisilne poravnave je zato treba nadaljevati postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

Iz zakonske določbe, da se začasna odredba izda v korist vseh upnikov do stečajnega dolžnika jasno izhaja, da po začetku stečajnega postopka začasna odredba preneha, oziroma da preneha tudi v primeru, če se stečajni postopek ne bo začel zaradi pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Neutemeljeno je stališče dolžnika, da začasna odredba izdana v predhodnem stečajnem postopku na podlagi 240. člena ZFPPIPP, preneha v primeru začetega postopka prisilne poravnave že zaradi zakonskih posledic začetka postopka prisilne poravnave, ter da zato prekinitev predhodnega stečajnega postopka po prvem odstavku 152. člena ZFPPIPP, ni ovira za razveljavitev ali spremembo začasne odredbe v postopku, v katerem sodišče ne odloča o prisilni poravnavi.

V postopku poenostavljene prisilne poravnave upnik nima pravne možnosti z ugovorom izpodbijati vodenje postopka prisilne poravnave, če z zadostno verjetnostjo izkaže, da izvedba načrta finančnega prestrukturiranja ne bo odpravila dolžnikove insolventnosti, kot je značilno za postopek redne prisilne poravnave. Zato za položaj, ko je poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, ni primerno smiselno uporabiti šestega odstavka 152. člena ZFPPIPP. To pomeni, da je tudi za ta položaj treba smiselno uporabiti tretji odstavek 152. člena ZFPPIPP. Sklenemo lahko, da sodišče po (pravnomočnem) končanju postopka poenostavljene prisilne poravnave vedno (ne glede na izid tega postopka) nadaljuje postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Če je bila poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, po petem odstavku 14. člena ZFPPIPP velja izpodbojna domneva, da je prenehal položaj dolžnikove insolventnosti. Zato bo moral upnik v takem primeru to domnevo izpodbiti tako, da bo dokazal, da je dolžnik še vedno insolventen, da torej z ukrepi prestrukturiranja, ki so predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.

Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Zato nad istim dolžnikom ne moreta teči oba postopka hkrati. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o prekinitvi postopka. Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da se razreši upravitelja pred odločitvijo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, saj je treba zaradi izostanka kavtel, ki sicer v postopku redne prisilne poravnave varujejo položaj upnika, zaradi uravnoteženosti položaja obeh strank zagotoviti nadzor nad dolžnikovim poslovanjem.

Zmotno je stališče pritožnika, da je postopek prisilne poravnave uveden šele z vložitvijo popolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, zaradi česar se pogoji za prekinitev stečajnega postopka v konkretnem primeru naj še ne bi stekli. Pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave, med drugim tiste, določene v 152. členu ZFPPIPP (prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka), nastanejo z začetkom naslednjega dne po vložitvi predloga za prisilno poravnavo, četudi je ta nepopoln.

Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka tako redne kot tudi poenostavljene prisilne poravnave. Ker glavni stečajni postopek in glavni postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave ne moreta teči hkrati, obstaja pravna praznina glede ureditve razmerja med tema dvema postopkoma. Pri zapolnitvi pravne praznine se zato sodišče po ustaljeni sodni praksi opira na pravila ZFPPIPP, ki urejajo razmerje med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom. Zato lahko, ob upoštevanju predpostavk iz 235 do 238. člena ZFPPIPP, dolžnik opraviči odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka tudi tako, da do poteka dvomesečnega roka vloži predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave. Če bo poenostavljena prisilna poravnava pravnomočno potrjena, bo lahko upnik ob odločanju o predlogu za začetek stečaja z navedbo domnevo izpodbijal in dokazoval, da dolžnik z ukrepi prestrukturiranja, ki so bili predmet poenostavljene prisilne poravnave, ni odpravil insolventnosti.