237. člen ZFPPIPP

Iz povzetih določb ZFPPIPP, upoštevajoč tudi časovno komponento postopka, izhaja, da je presoja sodišča omejena zgolj na formalen preizkus dolžnikove zahteve za odložitev odločanja, t. j. pravočasnosti in popolnosti zahteve. Utemeljene so pritožbene navedbe, da dolžnik zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni priložil izjave, iz katere bi izhajalo, da dolžnik ne zamuja s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače in s plačilom pripadajočih davkov in prispevkov, niti da bo dolžnik v dvomesečnem obdobju od vložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka sposoben pravočasno plačevati plače delavcem do višine minimalne plače ter pripadajoče davke in prispevke iz 1. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP, niti ni priložil poročila pooblaščenega revizorja o pregledu izjave iz prejšnje točke, v katerem je revizor dal mnenje brez pridržkov iz 2. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Vendar iz odgovora na pritožbo izhaja, da dolžnik nima zaposlenih nobenih delavcev, slednje pa je razvidno tudi iz prilog, ki jih je upnik sam priložil predlogu za začetek stečajnega postopka (prim. bonitete – 0 zaposleni

Dolžnik v danem roku dveh mesecev ni vložil predloga za prisilno poravnavo, niti ni predložil dokazov, da je uspešno izvedel povečanje osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki in da ni več insolventen v skladu s prvim odstavkom 238. člena ZFPPIPP, zato po drugem odstavku 238. člena ZFPPIPP velja in nasprotni dokaz ni dovoljen, da je dolžnik insolventen.

Upnik je aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom tudi v primeru, če verjetno izkaže obstoj terjatve, ki je v plačilo zapadla po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka. Glede na obveznost poslovodstva, ki mora spremljati finančno stanje družbe in ob nastanku položaja insolventnosti sprejeti ustrezne ukrepe, je brez podlage stališče dolžnika, da bi ga bilo dolžno sodišče ponovno opozoriti na možnost vložitve zahteve za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka. Dolžnik ima obligacijsko pravni zahtevek do družbe, da mu izplača dobiček, šele ko skupščina sprejme sklep o razdelitvi bilančnega dobička. Če je bil tak sklep sprejet po prenosu poslovnega deleža na tretjega, pripada zahtevek za izplačilo pridobitelju, ne glede na to, kdaj je bil dobiček ustvarjen.

Kadar predlog za začetek stečajnega postopka vloži dolžnikov upnik, zakon dolžniku omogoča, da se dolžnik finančno prestrukturira in odpravi insolventnost bodisi znotraj postopka prisilne poravnave, bodisi s povečanjem osnovnega kapitala (prvi odstavek 238. člena ZFPPIPP). Za pripravo predloga za prisilno poravnavo ali za izvedbo povečanja osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki pa je dolžniku po zakonu dan sorazmerno kratek fiksen rok dveh mesecev, šteto od poteka roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Predpostavlja se, da je k ukrepom za odpravo insolventnosti poslovodstvo družbe pristopilo že pred vložitvijo upnikovega predloga. Zakonska dolžnost poslovodstva družbe, ki postane insolventna, je namreč po 35. členu ZFPIPP v enem mesecu po nastopu insolventnosti sestaviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. To pa pomeni, da poslovodstvo insolventne družbe ne sme čakati, da bo k ukrepom finančnega prestrukturiranja vzpodbujeno šele z upnikovo vlogo za začetek stečajnega postopka, pač pa mora s pripravami za izvedbo finančnega prestrukturiranja oziroma odprave insolventnosti pristopiti že v roku iz 35.

Sodišče dolžniku ne more in ne sme dovoliti obročnega plačila dolga. O takem predlogu bi lahko odločal le upnik, vendar pa mu dolžnik česa takega nikoli ni predlagal. Že iz upnikovega odgovora na ugovor dolžnika pa je razvidno, da odlog in obročno plačilo ni mogoče za pretežni del dolžnikove obveznosti do upnika. Predlagatelj postopka osebnega stečaja – država – v okviru ustavne pravice državljanov do socialne varnosti ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje, kot je določeno že v 50. členu Ustave RS, sredstva za uresničevanje svojih nalog pa med drugim pridobiva tudi z davki in drugimi obveznimi dajatvami (146. člen Ustave RS). Ko torej upnik uveljavlja terjatve iz naslova davkov in prispevkov, s tem skrbi za delovanje sistema socialne varnosti in tudi za možnost uresničevanja drugih nalog, ki mu jih nalaga že Ustava RS, pa tudi zakonski in podzakonski predpisi.

V skladu z določbo drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP dvomesečno obdobje odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka začne teči naslednji dan po poteku roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja iz prvega odstavka 236. člena ZFPPIPP. Gre za zakonsko določen rok, ki je fiksen in vezan zgolj na datum, ko dolžnik prejme upnikov predlog za začetek stečajnega postopka. Na začetek teka tega roka oziroma na trajanje dvomesečnega obdobja ne vpliva niti to, ali je bila zahteva za odložitev odločanja popolna, niti, kdaj je sodišče o njej odločilo, niti, kdaj je dolžnik sklep o odložitvi odločanja prejel.

Predlog, ki je bil zavržen zaradi nepopolnosti, tako dejansko ni opravičil zahteve za odložitev odločanja. Res je navedeni dvomesečni rok kratek. Vendar pa je treba o upnikovem predlogu čim hitreje odločiti, dolžnik mora vložiti vse svoje sile, da odpravi insolventnost v tem roku ali to poskuša storiti s prisilno poravnavo, pri čemer je začetek teka roka vezan na potek roka za vložitev te zahteve, ne pa na dan odločanja sodišča o zahtevi za odložitev odločanja. Iz zakonske ureditve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, vključno z določili o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu, v povezavi s 152. členom ZFPPIPP, izhaja, da lahko sodišče upošteva le prvi predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Z vidika navedene ureditve, pa tudi relativno kratkih zakonskih rokov za opravičitev odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in za dopolnitev nepopolnega predloga za začetek postopka prisilne poravnave, višje sodišče ravnanje dolžnika, ki je, ko je ugotovil, da mu rok za dopolnitev predloga ne bo podaljšan, vložil nov predlog za začetek postopka prisilne poravnave, seveda že izven roka iz 237. člena ZFPPIPP, oce

Pri štetju roka iz prvega odstavka 237. člena v zvezi z 238. členom ZFPPIPP je treba upoštevati, da gre za zakonsko določen rok, ki začne teči naslednji dan po poteku roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja. Rok za opravičbo zahteve za odložitev odločanja je povsem fiksen in vezan zgolj na datum, ko dolžnik prejme upnikov predlog za začetek stečajnega postopka. Za zapolnitev pravne praznine glede razmerja med postopkom poenostavljene prisilne poravnave in stečajnim postopkom je primerneje smiselno uporabiti 236. do 238. člen ZFPPIPP, pravila, določena v 152. členu ZFPPIPP, pa samo v povezavi s tretjim odstavkom 238. člena ZFPPIPP.

Prekinitev postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po 152. členu ZFPPIPP iz 4. poglavja: POSTOPEK PRISILNE PORAVNAVE, se razlikuje od inštituta odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po 237. členu ZFPPIPP iz 5. poglavja: STEČAJNI POSTOPEK. 152. člen ZFPPIPP ureja primer, v katerem je dolžnik vložil predlog za prisilno poravnavo, še preden mu je bil vročen upnikov predlog za začetek stečajnega postopka. 236. člen ZFPPIPP pa ureja primere, ko je dolžniku že vročen upnikov predlog za začetek stečajnega postopka, dolžnik pa po tem trenutku vloži predlog za prisilno poravnavo in zahteva odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka.

Tudi če bi višje sodišče spremenilo izpodbijani sklep in bi ugodilo predlogu za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave, tak sklep na nadaljevanje stečajnega postopka ne bi imel vpliva, saj je postopek poenostavljene prisilne poravnave že pravnomočno končan. To pa pomeni, da tudi ugoditev pritožbi ne bi za dolžnika predstavljala nobene pravne koristi.

Ena od procesnih predpostavk za odločanje o pritožbi je tudi pravni interes pritožnika, da se odloči o pritožbi (tretji odstavek 343. člena ZPP). Ta procesna predpostavka mora obstajati ves čas pritožbenega postopka. Ker je rok, do katerega je bilo odloženo odločanje o upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka, potekel, poleg tega pa je bilo dolžnikovemu predlogu tudi ugodeno, pritožnik nima pravnega interesa za odločanje o pritožbi.

Iz drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP jasno izhaja, katera pravila o prisilni poravnavi se smiselno uporabljajo za postopek poenostavljene prisilne poravnave, med njimi pa ni 152. člena ZFPPIPP. Zato to določilo sodišču prve stopnje ne more ničesar narekovati in tako ne more priti do avtomatične prekinitve postopka. Sodišče prve stopnje mora, tudi ob oceni, da je sama odložitev odločanja o upnikovem predlogu postala brezpredmetna zaradi izvedenih ukrepov – na primer zaradi že vloženega predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave, vedno postaviti tudi upravitelja v smislu 237.a člena ZFPPIPP. Le postavitev upravitelja upniku, ki je predlagal začetek stečajnega postopka, zagotavlja vsaj minimum varstva njegovih pravic in interesov. Ker je bila zahteva za odložitev odločanja vložena že 2. 9. 2016, že časa do 23. 9. 2016, ko naj bi po trditvah sodišča prve stopnje potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, ni mogoče opredeliti kot kratkega, kaj šele roka do 23. 10. 2016, ko bo dejansko potekel rok za vložitev zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Instituta poenostavljene prisilne poravnave

Prekinitev predhodnega stečajnega postopka zaradi postopka poenostavljene prisilne poravnave je možna le ob uporabi določb o odložitvi odločanja o upnikovem predlogu (236. in 237. člen ZFPPIPP), sicer pa predhodni stečajni postopek kljub začetem postopku poenostavljene prisilne poravnave nemoteno teče. Predhodni stečajni postopek je torej pravnomočno končan, zato na odločanje o začetku poenostavljene prisilne poravnave ne more več vplivati. Ob odločanju o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave sodišče ne presoja, ali je načrt prestrukturiranja ustrezen in bo omogočil ohranitev dejavnosti dolžnika. V skladu z 221.d členom ZFPPIPP sodišče le preveri, ali obstajajo ovire za ta postopek in ali je dolžnik predložil vse potrebne listine.

Tek dvomesečnega roka za opravičitev zahteve za odložitev odločanja lahko teče neprekinjeno le ob predpostavki, da je sklep prvostopenjskega sodišča o dopolnitvi dolžnikove zahteve pravilen. Če ni pravilen (kot se je izkazalo v obravnavanem primeru, ko je bil sklep prvostopenjskega sodišča o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom z dne 22. 12. 2015 s sklepom pritožbenega sodišča Cst 97/2016 z dne 17. 2. 2016 zaradi napačnega poziva prvostopenjskega sodišča dolžniku o dopolnitvi zahteve razveljavljen), pa lahko pride do situacije, ko je rok iz četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 237. člena ZFPPIPPP glede na dvomesečni rok iz drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP presežen. V taki situaciji pa mora biti po presoji pritožbenega sodišča tek roka iz drugega odstavka 237. člena ZFPPIPP za čas od začetka stečajnega postopka do izdaje pravilnega sklepa sodišča iz tretjega odstavka 236. ZFPPIPP zadržan.

Revizorjevo mnenje brez pridržkov je bistven pogoj za ugoditev zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

Stališče, da dolžnik ne more hkrati vložiti ugovora, v katerem bi ugovarjal upnikovemu predlogu, hkrati pa bi predlagal še odložitev odločanja, je pravilno, saj gre za izključujoča se predloga. V nemogoč položaj tako dolžnika ni postavilo sodišče prve stopnje, temveč kar dolžnik sam. Res je dolžnik sklep o odložitvi odločanja prejel šele po poteku roka za odložitev odločanja. Vendar pa to na tek roka ne vpliva. Načelo hitrosti postopka je eno od temeljnih načel insolvenčnih postopkov. Tudi o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka je treba odločiti brez nepotrebnega odlašanja. Temu je tudi namenjen relativno kratek rok, za katerega se v skladu z 237. členom ZFPPIPP odloži odločanje o njegovem predlogu. To pa hkrati pomeni, da mora dolžnik nemudoma pristopiti k dejanjem, ki bodo to odložitev odločanja opravičila, preprečiti pa je treba vsakršno zavlačevanje. Z neaktivnostjo dolžnika poteka tega roka pač ni mogoče preprečiti. Ne sodišče prve stopnje ne višje sodišče tega roka ne more podaljšati. S pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka družbenik dolžnika lahko izpodbija le domnevo o insolventnosti, ne pa tudi obstoja upnikove terjatve.

Predmetni stečajni postopek se je začel na predlog pritožnikov. Posledica tega stečajnega postopka je bil insolvenčni postopek St 2507/2013, ki se je začel na dolžnikov predlog. Ker se je po umiku predloga za začetek postopka prisilne poravnave postopek prisilne poravnave ustavil, se je predhodni postopek odločanja o predlaganem začetku stečajnega postopka nadaljeval, upravitelj pa je imel pristojnosti po določbah 237.a in 238. člena ZFPPIPP. Kasneje se je v stečajnem postopku izkazalo, da predlagatelji stečajnega postopka niso imeli aktivne legitimacije za začetek stečajnega postopka, zato je bil njihov predlog zavržen. Če je temu tako, gre v tem delu za stroške, ki so bili povzročeni s strani upnikov (predlagateljev) in jih morajo le-ti tudi plačati.

Dokler o začetku stečajnega postopka še ni odločeno, ima dolžnik pravico predlagati odpravo insolventnosti tudi s predlogom za postopek prisilne poravnave. Pritožbeno sklicevanje na prednost stečajnega postopka pred postopkom prisilne poravnave v smislu 140. člena ZFPPIPP je v konkretnem primeru, ko je stečajni postopek še v predhodni fazi, neutemeljeno. V kolikor je dolžnik predlog za prisilno poravnavo vložil neposredno po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka, je s tem odpadel razlog, da bi dolžnik moral uveljavljati odlog odločanja o upnikovem predlogu.

Analiza navedenih določb ZFPPIPP v zvezi s postopanjem in odločitvijo sodišča o dolžnikovi zahtevi za odložitev odločanja in glede na zakonske roke za odločanje o dolžnikovi zahtevi za odložitev odločanja pokaže, da je presoja prvostopenjskega sodišča o dolžnikovi zahtevi za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka omejena zgolj na formalen preizkus dolžnikove zahteve (torej na presojo njene pravočasnosti in popolnosti) in da je v tej fazi kontradiktornost postopka izključena.

Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je v neposrednem nasprotju z namenom vodenja glavnega postopka (redne ali poenostavljene) prisilne poravnave, zato glavni stečajni postopek in glavni postopek redne ali poenostavljene prisilne poravnave ne moreta teči hkrati. Vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, je v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja in zato ne more uživati pravnega varstva in pomeni zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave za oviranje upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka Če bo v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje odločilo, da se začne stečajni postopek, bo moralo hkrati (z istim sklepom) ustaviti postopek poenostavljene prisilne poravnave.