VSK Sodba II Kp 10837/2020

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obdolženega OP spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ter mu določilo kazen 5 mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 je upoštevaje prej določeno kazen in določeno kazen štiri mesece zapora po sodbi Okrajnega sodišča opravilna št. I K A/2018 z dne 9.4.2019, ki je postala pravnomočna 18.5.2019 (kazen štiri mesece zapora), izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 je v tako izrečeno enotno kazen vštelo čas že v celoti izvršene kazni po sodbi Okrajnega sodišča opravilna št. I K A/2018 z dne 9.4.2019. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati oškodovancu LR 500,00 EUR, z višjim premoženjskopravnim zahtevkom je oškodovanca napotilo na pravdo. Pod točko II izreka je zoper obdolženega OP, na podlagi 357. člena ZKP, zavrnilo obtožni predlog, da je storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

2Zoper obsodilni del sodbe je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica. Navaja, da jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno štelo, da je oškodovanec za dne 3.7.2020 razpisan narok za glavno obravnavo pravilno opravičil izostanek, namesto da bi štelo, da je bil oškodovanec pravilno vabljen in so ga, glede na izostanek z naroka, zadele posledice predvidene v 204. členu KZ-1. Torej, da je prišlo do umika obtožnega predloga, zaradi česar s postopkom ne bi smelo nadaljevati.

5Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvič zato, ker se obravnavano kaznivo dejanje ne preganja na predlog, ampak po uradni dolžnosti, saj gre za kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1; drugič zato, ker je oškodovanec opravičil svoj izostanek in je v določenem roku dostavil zdravniško potrdilo, ki je izkazovalo, da se naroka 3.7.2020 zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Oškodovanca niso mogle zadeti posledice po 204. členu KZ-1, saj ta določba KZ-1 ne predpisuje nobenih posledic, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ne gre niti za posledice po tretjem odstavku 306. člena ZKP.

6Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, ko ni sledilo obdolžencu, ki je na naroku 3.7.2020 povedal, da je imel prometno nesrečo ter da se počuti slabo in da se ne more zagovarjati, zato tudi ni podal zagovora in se je branil z molkom. Bil je tudi brez zagovornika in ni bil poučen o možnosti, da zagovor lahko poda tekom postopka.

7Gornje trditve so protispisne. Res je sodišče prve stopnje 3.7.2020 opravilo narok za glavno obravnavo in se tedaj obdolženec ni zagovarjal, vendar ga je sodišče prve stopnje poučilo, da bo zagovor lahko podal tudi v nadaljevanju postopka (listovna št. 33). Obdolženec je tudi tako ravnal in je na glavni obravnavi 28.7.2020 podal zagovor kot ga je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

8Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz domneve krivde oziroma je kršilo domnevo nedolžnosti in iz nje izhajajoče načelo in dubio pro reo ter posledično kršilo obdolžencu pravico do obrambe. Kljub temu, da določeno dejstvo ni bilo dokazano z gotovostjo oziroma, da sta obstajali vsaj dve možnosti, ena v prid obdolžencu, druga v škodo, je štelo za obdolženca neugodno varianto za dokazano. Sklicuje se na ustavni odločbi št. Up 762/05 in Up-124/16 ter sodbo ESČP v zadevi Barbera, Messegue in Jabardo zoper Španijo.

9Pritožnica nima prav. Sodišče prve stopnje obdolženčeve krivde ni ugotovilo le na podlagi indicev, ampak na podlagi zanesljivih dokazov, to je izpovedbe oškodovanca in priče ŽO, ki sta obdolženca zalotila pri storitvi kaznivega dejanja ter izpovedbe priče SL, ki je slednjima pomagal pri identifikaciji obdolženca na podlagi opisa in predvsem tetovaž, ki jih ima obdolženec na dlaneh. Vsi trije so obdolženca tudi prepoznali kot storilca na glavni obravnavi. V obravnavani zadevi je tako obstajala le ena možnost, to je, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja le obdolženec in nihče drug.

10Pritožbeno sodišče je ob preizkusu pritožbenega razloga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ocenilo, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna z 18. in drugim odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna, odločilna in kontrolna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev o krivdi obdolženca, kar je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem tudi ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo le tisto, kar iztrgano iz konteksta (in protispisno) izpostavlja pritožnica, ampak je presodilo zagovor obdolženca in vsak drug dokaz posebej ter vse dokaze v medsebojni povezavi. Sodišče prve stopnje je obsodilo obdolženca, ker je bilo (pravilno) prepričano o njegovi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP).

11Pritožnica trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razhajanj v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon, ko je oškodovanec povedal, da je storilca prepoznal, saj gre za OP, medtem ko je na naroku 18.7.2020 izpovedal, da ga je prvič videl v življenju, da ni vedel kdo je, da ga ni prepoznal in da so mu kasneje povedali, da je verjetno OP.

12Sodišče prve stopnje je zgoraj navedena "razhajanja", ki tudi sicer nimajo nobenega vpliva na verodostojnost oškodovanca in zaslišanih prič, razjasnilo, saj je oškodovanec pojasnil, da je prišlo do identifikacije storilca s pomočjo SL preden je podal ustno ovadbo na zapisnik in preden je prišla policija na ogled. Jasno je zato, da je ob podaji ustne ovadbe že vedel, da je bil storilec ravno obdolženec.

13Pritožnica nima prav, da opis obdolženca in kraj, kot ga je navajal oškodovanec, ne kažeta, da je obdolženec res storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Oškodovanec je sicer izpostavil storilčeve tetovaže, vendar je omenjal desno in ne levo roko, na kateri ima obdolženec res tetovažo. Po oceni pritožnice ne gre le za manjše in razumljivo odstopanje, ki na verodostojnost oškodovanca ne bi vplivalo.

14Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje podalo pravilne in logične razloge, ki se nanašajo na tetovažo, ki jo ima obdolženec na dlani leve roke, pri tem je pravilno ocenilo oškodovančevo izpovedbo, ki je navajal tetovažo na obdolženčevi desni roki, pri čemer je poudaril, da je bil po teh tetovažah zelo prepoznaven in je glede teh povedal SL. Tetovažo je tudi opisal, da je v obliki glave. Da gre za tako tetovažo, sicer na dlani leve roke, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na glavni obravnavi. Nenazadnje je oškodovanec obdolženca prepoznal na glavni obravnavi, enako ga je prepoznala priča ŽO, ki je bila tudi očividka obdolženčevega ravnanja kot se mu očita v izreku izpodbijane sodbe. Ker je tudi priča SL potrdil potek dogajanja obravnavanega dne in kako je prišlo do identifikacije obdolženca, niso utemeljene pritožbene trditve, da gre za konktradiktorne navedbe, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje še dodatno razčiščevati in dajati drugi pomen. Ni jasno zakaj bi moralo v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe z dne 21.9.2020 pisati, da je bil pri oškodovancu na obisku SL. Oškodovanec in priča SL sta izpovedala o tem, kdaj je SL prišel k oškodovancu, pritožnica tudi nima prav, da je v spisu uradni zaznamek policije, da je bil SL pri oškodovancu na obisku. Ta okoliščina tudi sicer ni pomembna. Pritožnica nadalje trdi, da nima nobene teže okoliščina, da je oškodovanec prepoznal obdolženca na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tej okoliščini dalo pravi pomen, saj je obdolženca prepoznala tudi priča ŽO in nenazadnje tudi priča SL, ki je pomagal pri identifikaciji obtoženca takoj po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s stališči iz odločb, ki jih izpostavlja v pritožbi (odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije in sodbo ESČP). Nič ne kaže, da sodnik ni spoštoval načela domneve nedolžnosti, nasprotno, postopanje sodišča prve stopnje in izpodbijana sodba dokazujeta, da je sodišče prve stopnje ravnalo ravno tako kot navaja pritožnica, da bi moralo ravnati ter je v izpodbijani sodbi to prepričljivo obrazložilo, zato pritožnica nima prav, da sodišče ni odpravilo nejasnosti ter da ni podalo ustrezne obrazložitve. Izpodbijana sodba je popolna, tudi v delu, ki ga še izpodbija pritožnica, ko trdi, da ni obrazložilo kako je prišlo do zaključka, da je bilo „ravno 50 vršičkov, saj to pomeni 1/6 nasada“. Ta trditev ne more izpodbiti prepričljive utemeljitve sodišča prve stopnje, ki je o tem podalo razloge v 5. in 8. točki izpodbijane sodbe. K temu, glede na pavšalno pritožbeno navedbo, ni kaj dodati.

15Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 10. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter obdolžencu določilo in nato izreklo primerno kazensko sankcijo – zaporno kazen. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči.

16Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17Iz enakih razlogov, kot je glede stroškov postopka odločilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila tudi stroškov pritožbenega postopka.