323. člen ZKP

Postopanje vložnika, ko sodišču predlaga, naj obrambi postavi strokovnega pomočnika, nima zakonske podlage, kvečjemu bi takšen dokazni predlog predstavljal nadaljnji dokazni predlog, da sodišče odredi novo izvedenstvo, kar pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Strokovni pomočnik stranke namreč predstavlja pomoč stranki pri tolmačenju izvedenskega mnenja ter preverjanju njegove logičnosti in metodološke pravilnosti, ne pa strokovno pomoč sodišču, zato je logično, da le-tega lahko angažira zgolj stranka sama. Obsojenčeva kasnejša navzočnost in dejanska možnost postavljanja vprašanj mladoletni oškodovanki na zaslišanju v Hiši za otroke je sanirala obsojenčevo predhodno, objektivno in sicer nezakrivljeno nenavzočnost na pripravljalnem sestanku v Hiši za otroke. Možnost postavljanja vprašanj namreč ne predstavlja situacije, ki je zaobsežena s fizično navzočnostjo obsojenca na pripravljalnem sestanku, saj je imel obsojenec možnost poslati pisna vprašanja, o čemer je bil predhodno tudi večkrat obveščen, dodatna vprašanja pa je imel možnost postaviti tudi na samem zaslišanju oškodovanke.

Dokazno breme je obrnjeno, kar pomeni, da je obdolženec tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka in hkrati predloga za preložitev glavne obravnave, naloga sodišča pa je, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne. V skladu s sodno prakso ni pomembno, v kateri fazi je bil obdolženec zaslišan. Bistveno je, da je bil zaslišan tako, kot to določa ZKP, in da se je prejšnje zaslišanje nanašalo na isti predmet obtožbe. Z opisano spremembo obtožbe je bila zmanjšana kriminalna količina obdolženki očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar državni tožilec ni prestopil okvira historičnega dogodka, opisanega v prvotni obtožnici (ki je enak opisu iz zahteve za preiskavo) in ni šlo za novo (drugo) kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja bi lahko prilagodilo tudi sodišče samo, ne da bi s tem kršilo identiteto med obtožbo in sodbo.

Pritožnica nima prav. Sodišče prve stopnje obdolženčeve krivde ni ugotovilo le na podlagi indicev, ampak na podlagi zanesljivih dokazov, to je izpovedbe oškodovanca in priče ŽO, ki sta obdolženca zalotila pri storitvi kaznivega dejanja ter izpovedbe priče SL, ki je slednjima pomagal pri identifikaciji obdolženca na podlagi opisa in predvsem tetovaž, ki jih ima obdolženec na dlaneh. Vsi trije so obdolženca tudi prepoznali kot storilca na glavni obravnavi. V obravnavani zadevi je tako obstajala le ena možnost, to je, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja le obdolženec in nihče drug.

Glede modifikacije obtožnega predloga je prvo sodišče skladno s procesnim gradivom v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, da je obdolžencu čistopis modifikacije bil vročen na glavni obravnavi 3. 9. 2019. Takrat je po seznanitvi z modifikacijo obdolženec izrecno izjavil, da se v tistem trenutku o modifikaciji ne želi izreči, nato pa sta obe stranki postopka predlagali še pridobitev listinskih dokazov, čemur je sodišče sledilo, obdolženec pa je bil posebej poučen še o tem, da se lahko ob izpolnjenih pogojih naslednja obravnava opravi v njegovi odsotnosti, ne glede na njegovo zaslišanje. Zato preseneča stališče pritožbe, da bi moral biti obdolženec še posebej pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kajti že sam zapis v zapisniku o glavni obravnavi z dne 3. 9. 2019 (list. št. 50) pokaže ravno to, torej, da je bilo obdolžencu dano izrecno pojasnilo o možnosti izjasnitve glede modifikacije. Na njegovi strani pa je bila odločitev, ali to stori. To pa v nasprotju s pritožbenimi izvajanji ne pomeni, da lahko obdolženec neomejeno izbira, kdaj se bo izrekel o modifikaciji obtožnega akta. Bistveno pri tem namreč je, da ima na podlagi spremenjenega obtožnega akta primeren čas za pripravo svoje

Iz prepisa zvočnega posnetka z glavne obravnave z dne 19. 3. 2018 je razvidno, da je obdolženka v svojem zagovoru želela izpovedovati o okoliščinah, ki niso v nobeni zvezi s predmetom zasebne tožbe. Sodeča sodnica je zato ravnala povsem pravilno, ko obdolženki takega izpovedovanja ni dovolila. Iz navedenega prepisa ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi opravičevale sklepanje, da sodeča sodnica obdolženki ni dovolila, da pove, da je bila po prihodu domov pa vse do odhoda gostov ves čas v istem prostoru z ostalimi, nasprotna posplošena pritožbena trditev predstavlja zgolj subjektivno videnje zagovornika. Poleg tega iz navedenega prepisa ni razvidno, da bi obramba imela kakršno koli vprašanje v tej smeri. Zato očitane ustavne kršitve niso podane.

Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo pravilno, ko je od obsojenke zahtevalo, da svoj zagovor poda v uvodni fazi glavne obravnave, ker ga sicer kasneje ne bo mogla več podati. Vendar pri tem ni omejevalo njene pravice do izjave, saj je svoj zagovor lahko prebrala, hkrati pa ji je bilo omogočeno, da je v nadaljevanju postopka podala svoja mnenja in pripombe. V obravnavani zadevi tako ni bila v ničemer omejena obsojenkina pravica do zagovora in možnost navajanja razbremenilnih dejstev ter podajanja pripomb. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je obsojenka v nadaljevanju glavne obravnave predlagala izvedbo določenih dokazov, postavljala pričam vprašanja, soočila se je z oškodovancem in podala zaključno besedo. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je obsojenka v obravnavani zadevi imela vse možnosti, da je v največji možni meri izvajala svojo obrambo. To pa pomeni, da sicer nepravilna zahteva sodišča, da mora svoj zagovor podati na začetku glavne obravnave, ni mogla vplivati na poštenost in zakonitosti postopka kot celote ter na zakonitosti izdane sodbe.

Dopustnost spremembe obtožbe glede na istovrstnost historičnega dogajanja. Upravičenosti tožilca, kot zastopnika obtožbe ne določa njegovo ravnanje na glavni obravnavi, konkretno sprememba obtožbe, temveč vrsta kaznivega dejanja in v primeru oškodovanca kot tožilca, dejstvo, da je državni tožilec od kazenskega pregona odstopil. Vse drugo je z vidika uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena nepomembno.

Ustava RS v drugem odstavku 134. člena ne zahteva, da se pridobi dovoljenje Državnega zbora že za izvedbo ukrepov v predkazenskem postopku zoper sodnika, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Zato so neutemeljene navedbe obrambe glede nezakonitosti dokazov pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v predkazenskem postopku pred dovoljenjem Državnega zbora.

Če sodišče druge stopnje izvede obravnavo, v zadevi ponovno sodi, vendar le v okviru kontrolne funkcije, ter zato tudi samo v okviru procesnega gradiva, ki ga je za sojenje uporabilo sodišče prve stopnje. Zato na obravnavi ni potrebno izvesti tistih dokazov, v katerih dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Zakon o kazenskem postopku zahteva, da sodišče obdolženca pouči o pravici vzeti si zagovornika pred prvim zaslišanjem.

Določbe petega odstavka 227. člena ZKP o neoviranem (prostem) pripovedovanju si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče obtožencu, ki je že podal svoj zagovor, ne glede na vrsti red dokazovanja, ki ga je sprejelo, takoj, ko obtoženec to zahteva, nemudoma omogočiti, da (ponovno) poda zagovor v neoviranem pripovedovanju.

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa se ne potrudi navesti, katero konkretno kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Z navedbo, da bi morala biti predsednica senata izločena, očitno meri na kršitev iz člena 371/I-2 ZKP. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana in se pri tem v celoti sklicuje na tehtne razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo pri tem, ko je zavrglo zagovornikovo zahtevo za izločitev. Ker se zagovornik v pritožbi ponovno na navedeno zahtevo sklicuje, ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nekorektnega in arogantnega vodenja glavne obravnave, kot to skuša v pritožbi prikazati zagovornik, saj te navedbe nimajo nobene podlage v podatkih kazenskega spisa, glavno obravnavo pa je sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča vodilo v skladu z ZKP. Neutemeljena pa je tudi pritožba, ko uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev kazenskega postopka, pri tem pa očitno meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da napadena sodba nima razlogov o pisnem zagovoru obdolženca oziroma so ti razlogi nejasni. Tudi ta kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje dalo pred za

ZKP ne predpisuje, da mora sodišče poučiti obtoženca, da lahko zahteva preložitev obravnave za pripravo obrambe zaradi spremembe obtožbe. S prikrivanjem plačilne nezmožnosti, s tem pa tudi namena, da naročenega ne bo plačal, storilec uresniči zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234. a členu KZ.

Na dejansko podlago, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero je oprlo odločitev o stroških kazenskega postopka, je vezano tudi sodišče druge stopnje, ko odloča o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku, če samo ne izvede glavne obravnave.

Pristranskost je razlog za izločitev, če so zatrjevane okoliščine resnične, utemeljeno vzbujajo dvom v nepristranskost in je zahteva za izločitev postavljena do konca glavne obravnave.

V primeru, ko pouk o pravici do zagovornika v predpisanem obsegu in vsebini (2. odstavek 227. člena ZKP) ni zapisan v zapisniku o opravljenem procesnem dejanju, torej tudi v zapisniku o glavni obravnavi, se šteje, da ni bil dan.

Predlog za izvedbo dokazov mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih pravilih, da se s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo lahko ugotovi. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji.

S tem, da je sodišče izvedlo dokaz tako, da je tonski zapis na glavni obravnavi poslušalo v obsojenčevi nenavzočnosti, ko je bil ta napoten iz sodne dvorane v skladu s 4. odstavkom 323. člena ZKP, je prekršilo njegovo pravico do obrambe. Ugotovljena kršitev pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodbe.