VSM Sodba I Cp 210/2021

I. Pritožba se zavrne in se v prvem in drugem stavku I. točke, v II. točki, prvem stavku III. točke in IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo pod I. točko izreka deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zakoniti dedič do celote po pokojni H. H., roj. 11. 10. in umrli 14. 3., nepremičnin delež 12/60 vlož. št. 411, k. o. G. (ID znak: -542/2-0, -542/10-0) in delež 12/60 vlož. št. 163, k. o. S. (ID znak: -251/3-0) in da je tožnik zakoniti dedič do ¼ od celote po pokojni, nepremičnin (ID znak -422/5-0, -573/3-0, -573/4-0, 573/2-0) v deležu 4/160. V presežku glede ugotovitve tožnikove ¾ dedne pravice na navedenih nepremičninah je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod II. točko izreka je toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo izstavitev zemljiško knjižne listine za vknjižbo lastninske pravice tožnika na nepremičninah (ID znak: -542/2-0, -542/10-0 in ID znak: -251/3-0). V III. točki je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku izročiti kupnino v višini 285,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2015, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti 6.801,93 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo v obsodilnem delu je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da je sodnik tekom postopka spremenil svoja pravna naziranja, saj je na naroku med drugim strankam predočil, da bo ugodil le ¼ tožbenega zahtevka. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je kot pravna podlaga naveden tako 224. kot 141. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Pravni in dejanski stan „dediščinske tožbe“ je namreč medsebojno izključujoč. Tožnik na nobeni od teh podlag ne more poseči po celotni zapuščini po pokojni H. H., saj ne more poseči v zakonite dedne deleže preostalih sodedičev (toženca in sodedinj H. H. ml. in V. M.) in to ne glede na določila poravnave. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženca, da je glede rokov za vložitev dediščinske tožbe potrebno uporabiti 141. člen ZD. Poleg tega ni mogoče šteti, da je tožba bila vložena že dne 23. 2. 2005, temveč šele po 7. 4. 2015, ko je tožba bila predložena stvarno pristojnemu okrožnemu sodišču. S tem je potekel 30 dnevni subjektivni rok, ki je določen v 224. členu ZPP. Sodišče se do tega ni opredelilo, čeprav mora na prekluzivne roke paziti po uradni dolžnosti. Ni mogoče slediti obrazložitvi izpodbijane sodbe v 12. točki, da iz poziva tožnika tožencu z dne 7. 6. 2010 ne izhaja, da mu je bil v letu 2010 vročen sklep o dedovanju, saj to iz dopisa jasno izhaja. Sodišče zmotno tolmači izraz, kdaj je odločba vročena. Na kršitve pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi pisanje prejme. Iz pravdnega spisa v povezavi z zapuščinskim spisom je mogoče razbrati, da je tožniku bil sklep o dedovanju I D 419/2004 z dne 13. 4. 2004 vročen dne 31. 5. 2010. Ugovor zastaranja („v kolikor zadeva še ni zastarala“) je bil pravočasen, ker sodišče prve stopnje ni opravilo ustreznega materialnega procesnega vodstva stranki, ki ni prava vešča stranka. V konkretnem primeru je že tožnik sam navedel vsa pravno relevantna dejstva za potek zastaralnega oziroma prekluzivnega roka. V tožbi je namreč bilo navedeno, da je H. H. umrla dne 14. 3. 2004, kar pomeni, da je do vložitve tožbe v letu 2015 že potekel 10 letni objektivni rok za pravico zahtevati zapuščino. Po prvem naroku je toženec podal dodatne navedbe glede ugovora zastaranja in glede teka prekluzivnega roka, kar bi sodišče prve stopnje glede na določbo petega odstavka 286.a člena ZPP moralo upoštevati, v kolikor dopustitev novih navedb ne bi zavlekla reševanja spora. Prav tako ni mogoče sprejeti obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženec ni podal trditvene podlage glede dobrovernosti, saj se dobrovernost domneva vse dokler domneva ni ovržena. Sodna praksa glede uporabe zastaralnih rokov po 141. členu ZPP je drugačna, kot to obrazlaga sodišče prve stopnje, da se v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZPP izključuje uporaba zastaralnih rokov po 141. členu ZD. Tožnik bi lahko zahteval le izročitev dela zapuščine v skladu z zakonitim dednim deležem, kar v konkretnem primeru pomeni ¼ zapuščine. Navedenega ne more spremeniti sodna poravnava opr. št. N 108/98 z dne 11. 10. 2001, saj ta nima takšnih pravnih učinkov, kot jih povzema sodišče prve stopnje, zlasti če se upoštevajo učinki pravnomočnega sklepa o dedovanju, opr. št. D 419/2004 z dne 13. 4. 2005. Učinki sodne poravnave so s pravnomočnostjo navedenega sklepa prenehali učinkovati. Ta je pričel učinkovati glede ¾ zapuščine po pokojni. Toženec pa je bil na podlagi navedenega sklepa dobroveren in pošten posestnik zapuščine. Sodišče se do navedenega ni opredelilo. Vse navedbe v zvezi s sodno poravnavo so neupoštevne, saj jih tožnik ni navedel najkasneje do konca prvega naroka glavne obravnave. Poleg tega je navedena sodna poravnava absolutno neučinkovita, saj gre za odpoved neuvedenemu dedovanju v smislu določil 137. člena ZD, pri kateri so sodelovali le potomci, ne pa tudi zapustnica, ki je takrat bila še živa. Neupoštevne so navedbe tožnika, da toženec ni bil v dobri veri, saj so bile podane po prvem naroku glavne obravnave. Sodišče je zmotno odločilo o pravdnih stroških, ko je ugotovilo, da naj bi bil uspeh toženca le 3,57 % in pri tem prezrlo, da je s pretežnim delom zahtevka glede ¾ v drugem odstavku pod I. točko izreka izpodbijane sodbe uspel toženec. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno zavrne oziroma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Tožnik odgovora na pritožbo ni vložil.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Tožnik v tem postopku uveljavlja svojo dedno pravico. V zapuščinskem postopku po pokojni materi pravdnih strank (v nadaljevanju zapustnica) Okrajnega sodišča v Mariboru I D 419/2004 je bil s sklepom o dedovanju z dne 13. 4. 2005 kot edini dedič razglašen toženec. Tožnik zatrjuje, da ni bil pravilno vabljen na zapuščinsko obravnavo, ker mu je bilo vabilo poslano na napačen naslov in da je bil sklep o dedovanju po odredbi sodišča poslan le tožencu, zato ni vedel, da teče zapuščinski postopek po zapustnici. Zaradi nepravilnega postopanja zapuščinskega sodišča (nepravilne vročitve oziroma opustitve vročitve) mu pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da svojo dedno pravico uveljavi že v njem, ni bila zagotovljena.

7Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je zapuščinski postopek, v pravdnem postopku se dedna pravica uveljavlja zgolj izjemoma. Pravda ima torej korektivno funkcijo, dopustna pa je v primerih, ki jih določa ZD. Če po pravnomočnosti sklepa o dedovanju oseba, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, uveljavlja kakšno pravico do zapuščine kot dedič, zapuščinsko sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč napoti to osebo, da lahko uveljavlja svojo pravico v pravdi (223. člen ZD). Tudi kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu in so dani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi, zapuščinski postopek pa se ne obnovi (224. člen ZD).

8V sodni praksi se v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka po 224. členu ZD uporabljajo roki za vložitev tožbe, kot jih določa 396. člen ZPP.¹ V skladu z 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP je treba predlog za obnovo postopka vložiti v roku 30 dni od takrat, ko je bila odločba vročena stranki. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali je tožba vložena pred potekom tega roka. Objektivni rok v primeru, ko stranki zaradi opustitve vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ni določen (tretji odstavek 396. člena ZPP).

9Tožnik je v tožbi zatrjeval, da ni bil pravilno vabljen na zapuščinsko obravnavo po pokojni, ker mu je bilo vabilo poslano na napačen naslov. Navajal je, da je bil sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru I D 419/2004 z dne 13. 4. 2005 po odredbi sodišča poslan le tožencu. Toženec v prvem sojenju ni pravočasno (do prvega naroka) prerekal tožbenih trditev, da sklep o dedovanju tožniku ni bil vročen, zato je dejstvo, da sklep o dedovanju tožniku ni bil vročen, šteti za priznano (214. člen ZPP). Iz pravočasne trditvene podlage pravdnih strank torej izhaja, da sklep o dedovanju tožniku nikdar (do vložitve tožbe) ni bil vročen. Dodati je še, da je tožnik v tožbenih trditvah zatrjeval, da je toženca v letu 2010 pozval k spoštovanju dogovora - sodne poravnave in njegovega spregleda pri dedovanju. Iz teh navedb pa ne izhaja, da je bil tožniku že v letu 2010 vročen sklep o dedovanju. Po oceni sodišča druge stopnje glede na jasno dikcijo 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP navedeno ne zadostuje za pričetek teka prekluzivnega roka.² V predmetni zadevi tudi ni pomembno, kdaj bi tožnik lahko izvedel za izdan sklep o dedovanju, ampak zgolj dejstvo, kdaj je tožniku bil sklep o dedovanju (pravilno) vročen oziroma domneva vročitve nastopi le takrat, ko je bila vročitev opravljena skladno z zakonom.³

10Sodišče je pri presoji, ali je stranka vložila tožbo v zakonskem roku, dolžno uporabiti pravo (iura novit curia) na dejansko podlago, ki jo v tožbi in odgovoru na tožbo zatrjujeta pravdni stranki. Tožnik je v tožbi res predlagal vpogled v zapuščinski spis. Vendar pa sodišče prve stopnje s vpogledom v spis ni smelo ugotavljati tistih dejstev, ki med strankama niso bila sporna, saj je tudi pri ugotavljanju dejstev v zvezi s pričetkom teka roka za vložitev tožbe vezano na trditveno podlago, ki jo (pravočasno) ponudijo pravdne stranke (7. člen ZPP). Prav tako sodišče samo ne more ugotavljati dejstev, ki izhajajo iz predloženih listin. Iz trditvene podlage strank tako izhaja, da sklep o dedovanju tožniku do vložitve tožbe ni bil vročen, zato je obravnavana tožba vložena pravočasno, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.

11Glede na navedbe v odgovoru na pritožbo, da je navedena tožba k pristojnemu sodišču prispela šele po 7. 4. 2015, kar je po poteku prekluzivnega roka, je še dodati, da pravdni stranki tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (22. 10. 2015) nista zatrjevali, da bi bil tožniku po vložitvi tožbe pri Okrajnem sodišču v Mariboru (do odstopa na pristojno sodišče) vročen sklep o dedovanju, zato dejstvo odstopa vložitve tožbe na Okrajno sodišče v Mariboru in kasnejši odstop Okrožnemu sodišču v Mariboru na odločitev ni vplivalo. Sodišču prve stopnje se do navedenega zato ni bilo potrebno še posebej opredeljevati, sicer pa je na navedeno tožencu že bilo odgovorjeno v sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Cp 442/2019 z dne 21. 5. 2019.

12Ne držijo pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali bi prepozne trditve zavlekle reševanje spora in jih zato dopustiti. V tej zadevi se v skladu s 125. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E)⁴ za postopek na prvi stopnji uporabljajo določbe ZPP, ki so veljale do uveljavitve novele ZPP-E. V skladu s 286. členom ZPP (ki je veljal pred začetkom uporabe ZPP-E) pa sodišče ni moglo dopustiti navedb, podanih po prvem naroku, zato je odpadla potreba po presoji, ali bi dopustitev navedb, podanih po prvem naroku, zavlekla reševanje spora.

13Sodišče druge stopnje je že v prejšnjem sojenju opozorilo, da zgolj toženčeva pavšalna navedba „v kolikor zadeva še ni zastarala“ za upoštevanje ugovora zastaranja ne zadostuje in da tudi iz tožnikovih trditev ne izhaja zadostna dejanska podlaga za presojo ugovora zastaranja v tej zadevi, kar pomeni, da je ugovor zastaranja neutemeljen in ga je treba zavrniti. Da lahko sodišče presodi njegovo utemeljenost, mora torej imeti kot pri vsaki materialnopravni presoji razmerja med strankama na razpolago določena dejstva, ki tako presojo omogočajo. Tudi pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja sodišče opravlja subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo.⁵ Te trditve pa mora toženec podati pravočasno, to je do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Navedeno tožencu v tem postopku ni uspelo, saj je šele v ponovljenem sojenju izrecno postavil ugovor zastaranja ter navedel določne trditve o pričetku in poteku zastaralnega roka na način, da se je tudi tožnik lahko branil in zanikal dejstva glede poteka zastaralnega roka ter zatrjeval dejstva glede (ne)poštenosti toženca.

14Ob navedenem se vprašanje poštenosti (dobrovernosti) posestnika zapuščine, na katero 141. člen ZD veže zastaranje pravice zahtevati zapuščino, sicer pokaže kot pravno nerelevantno, zato ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obravnavati. Sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve sodbe) v tej povezavi o dobrovernosti toženca ni sprejemalo nobenih zaključkov, je le povzelo navedbe tožnika o nedobrovernosti toženca, kar na pravilnost prvostopenjske presoje o zavrnitvi ugovora zastaranja v ničemer ni vplivalo (zato tudi zatrjevanj pritožbe o bistveni kršitvi določb postopka v tej povezavi ni potrebno argumentirano obravnavati). Prav tako je sodišče druge stopnje že v prejšnjem sojenju⁶ pojasnilo, da sodišče prve stopnje tudi ni dolžno, niti ni primerno, da bi z materialnim procesnim vodstvom vzpodbujalo stranke, da podajo materialnopravne ugovore, zlasti to velja glede ugovora zastaranja, ko gre za vprašanje iztožljivosti terjatve, ne pa tudi glede njenega obstoja. Navedenega tudi ne spremeni dejstvo, da toženec v postopku do prvega naroka ni imel pooblaščenca in je torej bil prava nevešča stranka. Pa tudi sicer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se toženec prvega naroka glavne obravnave ni udeležil in sodišče prve stopnje tudi sicer v dejanskih okoliščinah primera materialnega procesnega vodstva niti ni moglo izvajati.

15Glede na ugotovljeno, da torej ugovor zastaranja ni bil pravočasno podan, se v predmetni zadevi kot brezpredmetno pokaže razpravljanje o vprašanju, ali se poleg rokov iz 224. člena ZD, ki ureja pravočasnost vložitve tožbe, morajo upoštevati tudi roki iz 141. člena ZD, ki sicer vplivajo na utemeljenost zahtevka. Glede na različno sodno prakso, kot je uvodoma že navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo uporabo obeh navedenih členov, oziroma je najprej ugotavljalo, ali je tožba vložena pravočasno, nato pa, ali je ugovor zastaranja utemeljen glede na podano trditveno podlago obeh pravdnih strank.

16V obravnavani zadevi je tožnik poleg svoje pravice do dedovanja po zakonu, pravico do izročitve celotne zapuščine nasproti tožencu utemeljeval tudi na podlagi sklenjene sodne poravnave z dne 11. 10. 2001 med njim in ostalimi potomci pokojne. V njej so se toženec (tožnikov brat) in sestri odpovedali neuvedenemu dedovanju po H. H., ki je umrla 14. 3. 2004 (po sklenitvi sodne poravnave). Tožnik je vse navedbe glede sklenjene sodne poravnave podal pravočasno že v tožbi. Pojasnil je, da je bila leta 2001 med pravdnima strankama in njunima sestrama sklenjena sodna poravnava zaradi razdružitve podedovanega premoženja po prej umrlem očetu. S poravnavo so se stranke dogovorile, da tožnik prepusti svoj delež tožencu in sestrama, pri čemer se toženec in obe sestri izrecno in nepreklicno odpovedujejo pravici do dedovanja, tudi nujnega deleža za nepremično premoženje, ki je bilo H. H. st. (njihovi mami) vrnjeno z denacionalizacijskim postopkom, to je nepremičnine, pripisane vl. št. 411 k. o. G. in vl. št. 163, k. o. S., isto velja za vse premoženje, tudi za odškodnine namesto nacionaliziranih nepremičnin, ki bodo vrnjene H. H..

17Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bila vsebina navedene sodne poravnave v nasprotju s kogentno normo 137. člena ZD⁷, saj je bila sklenjena v času, ko je pokojna še živela in bi pri sklepanju takšnega sporazuma morala sodelovati. Vendar je tudi glede učinkov sodne poravnave pritrditi sodišču prve stopnje, da ima sodna poravnava procesne učinke, ki jo v nekaterih bistvenih lastnostih izenačuje s pravnomočno sodbo.⁸ Na nedovoljena razpolaganja oz. na ničnost mora sicer sodišče paziti po uradni dolžnosti preden dopusti sodno poravnavo (tretji odstavek 3. člena ZPP). Če ničnostne razloge prezre, je sodno poravnavo bilo mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti (četrti odstavek 385. člena ZPP), sedaj tudi s tožbo na razveljavitev sodne poravnave.⁹ Uveljavljanje ničnostnih razlogov po sklenitvi sodne poravnave v drugem postopku bi namreč sodišče postavilo v položaj, ko bi moralo znova presojati nekaj, kar je že bilo pravnomočno presojeno (obstoj ničnostnih razlogov). Na takšen način bi stranka dosegla ponovno sojenje o isti stvari. S tem pa bi lahko bila ogrožena tudi pravica strank do pravne varnosti, saj so se stranke sklenjene sodne poravnave lahko upravičeno zanašale na to, da je sklenjena sodna poravnava v skladu z veljavnimi predpisi in jih zavezuje enako kot pravnomočna sodna odločba. Toženec zato sedaj v tem postopku ne more uspeti z uveljavljanjem ničnostnih razlogov glede sklenjene sodne poravnave v letu 2001 in jo je sodišče prve stopnje glede na njeno vsebino o odpovedi neuvedenemu dedovanju pri določanju dednega deleža tožnika bilo dolžno tudi upoštevati.

18Pri tem je še dodati, da bi sicer, kot je že navedeno, morala pri sklepanju sporne sodne poravnave o neuvedenem dedovanju sodelovati tudi pravna prednica, torej pokojna, saj je takrat še živela. Sporna sodna poravnava namreč po vsebini predstavlja med strankami sodne poravnave v določenem delu vnaprejšnjo odpoved dedovanju s strani toženca in sester tožnika, tako da bi kot dedič po zapustnici bil le tožnik (ki je bil poleg toženca in dveh sester tudi zakoniti dedič po pokojni). Posredno se na ta način sklenjena sodna poravnava sicer nanaša tudi na tretjo osebo (sedaj pokojno), ki v postopku sklepanja sodne poravnave ni sodelovala (torej te osebe ne more zavezovati), vendar v danem primeru navedena okoliščina nima vpliva na odločanje v predmetni zadevi, saj sta tako tožnik kakor toženec bila tudi stranki sodne poravnave in je sodišče v razmerju med njima dolžno upoštevati sklenjeno sodno poravnavo.¹⁰

19V zvezi s pritožbenimi navedbami, da so učinki sodne poravnave prenehali s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, je pojasniti, da je prav vložena dediščinska tožba namenjena temu, da se odpravijo nepravilnosti izdanega sklepa o dedovanju, v katerem bi že zapuščinsko sodišče moralo upoštevati sklenjeno sodno poravnavo o neuvedenem dedovanju, tako da bi sporne nepremičnine, glede katerih so se preostali dediču odpovedali dedovanju, v celoti dedoval le tožnik.

20Neutemeljena je pritožba glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je s sklepom II P 242/2015 z dne 17. 3. 2015 ugotovilo vrednost spornega predmeta v znesku 24.000,00 EUR. Gre za vrednost spornih nepremičnin glede na uveljavljane deleže. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo le zahtevek glede ugotovitve tožnikove ¾ dedne pravice na nepremičninah, ki so sicer že bile prodane za kupnino v znesku 1.142,00 EUR, kar pomeni, da je zahtevek bil zavrnjen le glede vrednosti 856,50 EUR in je toženec tako glede na celotno vrednost uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka v deležu 3,57 %, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravno podlago sprejete odločitve predstavlja tretji odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da sodišče lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Prav te okoliščine so bile ugotovljene in pojasnjene v izpodbijani sodbi, zato je tožnik upravičen do povračila vseh stroškov postopka.

21Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženca zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

22Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Glej npr. VS RS sodba II Ips 478/2001 z dne 5. 5. 2002, VS RS sklep II Ips 144/97 z dne 5. 6. 1997, VSM sodba in sklep I Cp 1143/2015 z dne 19. 11. 2015. Teorija in del sodne prakse se zavzema, da se tudi v primeru pravde ob pogojih za obnovo postopka uporabljajo (zgolj) zastaralni roki, kot jih določa 141. člen ZD, na kar je sodišče druge stopnje že opozorilo v prejšnjem sojenju (sklep I Cp 953/2018 z dne 7. 1. 2019 in I Cp 442/2019 z dne 21. 5. 2019). Glej npr. Rijavec V., Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 259, VSL sodba I Cp 1359/99 z dne 12. 7. 2000 in VSK sklep I Cp 447/2004 z dne 1. 3. 2005.
² Prim. VSM sodba in sklep I Cp 1143/2015 z dne 19. 11. 2015.
³ Prim. VSL sklep I Cp 578/2014 z dne 14. 5. 2014.
⁴ Uradni list RS, št. 10/2017 z dne 27. 2. 2017.
⁵ Glej npr. VS RS sodba II Ips 121/2006 z dne 12. 6. 2008.
⁶ VSM sklep I Cp 953/2018 z dne 7. 1. 2019.
⁷ Ta določa, da odpoved neuvedenemu dedovanju nima pravnega učinka, izjemoma pa se lahko potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti.
⁸ Toženec v pritožbi ni pojasnil, kako bi naj zatrjevano spreminjanje pravnega naziranja sodnika glede učinkov sodne poravnave vplivalo na potek postopka oziroma, kakšno kršitev naj bi predstavljalo in kako bi to vplivalo na pravilnost odločitve, zato se sodišče druge stopnje do navedenega ne bo opredeljevalo.
⁹ Od uveljavitve novele ZZP-E je mogoče sodno poravnavo izpodbijati tudi s tožbo na razveljavitev sodne poravnave iz razloga, ker je bila sodna poravnava sklenjena glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (2. točka drugega odstavka 392. člena ZPP).
¹⁰ Iz spisa tudi ni razvidno, da bi pokojna izražala nasprotovanje sodni poravnavi o neuvedenem dedovanju, v njej pa se je tudi tožnik odpovedal solastniškemu deležu na drugih nepremičninah.