VSL Sodba II Cpg 740/2020

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.776,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2020 do plačila;

- v III. točki izreka pa tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.

II. Tožeča stranka mora v roku 8 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 195,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh od vročitve sodbe tožeči stranki plačati znesek 2.776,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2020 dalje do plačila, v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 24,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2019 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.776,21 EUR od 15. 12. 2019 do vključno 11. 3. 2020, v III. točki izreka pa toženi stranki naložilo povrnitev 195,00 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper del odločitve, ki se nanaša na plačilo zneska 2.776,21 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in plačilo pravdnih stroškov, je tožena stranka vložila pritožbo. V njej brez izrecne opredelitve pritožbenih razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in odloči o stroških pravdnega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Mogoče je sicer uveljavljati, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi obratne situacije.

6V obravnavani zadevi je tožeča stranka (ZAVOD ZA POKOJNINSKO IN INVALIDSKO ZAVAROVANJE SLOVENIJE; v nadaljevanju ZPIZ) od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče zavarovano avtomobilsko odgovornost, zahtevala povrnitev škode zaradi izplačanega nadomestila za invalidnost v letih 2016 in 2017. Relevantno dejansko stanje je bilo med strankama nesporno, in sicer, da je zavarovanec tožene stranke 18. 7. 2012 povzročil prometno nesrečo, v kateri je je zavarovanka tožeče stranke utrpela hude telesne poškodbe in zato postala delovni invalid III. stopnje in da je tožeča stranka z odločbo z 11. 11. 2016 zavarovanki priznala pravico do nadomestila za invalidnost.

7V sodni praksi ni sporno, da tožeča stranka za uveljavljanje povračila izplačanih invalidskih pokojnin od odgovornostne zavarovalnice po predpisih, veljavnih do vključno 31. 12. 2015, nima pravne podlage.¹ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B),² v nadaljevanju Novela B, ki je začel veljati 1. 1. 2016, sta bili v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) med drugim dodani določba 190.a člena³ in spremenjena določba drugega odstavka 193. člena,⁴ s čimer je tožeča stranka, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu (torej v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu; v nadaljevanju ZOZP) med drugim pridobila pravico zahtevati povrnitev celotnega zneska izplačanih nadomestil za invalidnost od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Glede na to, da pred uveljavitvijo te novele niti ZPIZ-2, niti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1 torej nista dajala podlage za tovrstne zahtevke, je za odločitev v konkretnem primeru bistveno, ali je novelirano zakonodajo mogoče uporabiti v konkretnem primeru.

8Višje sodišče v Kopru je v sodbah opr. št. I Cpg 99/2018 z dne 6. 9. 2018 in opr. št. Cpg 3/2020 z dne 27. 2. 2020 v podobnih zadevah zavzelo stališče, da je treba uporabiti ureditev, kakršna velja po uveljavitvi Novele B, saj je škoda nastala v času, ko je Novela B že veljala. S sodbo opr. št. Cpg 33/2020 z dne 7. 5. 2020 pa je Višje sodišče v Kopru od takšnega stališča odstopilo in zavzelo nasprotno stališče.

9Tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 51/2020 je odgovor na zgornje vprašanje nikalen. Kot izhaja iz navedene odločbe predstavlja več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjeni obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predviditi. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru nepomembno, kdaj je ZPIZ svoji zavarovanki z odločbo priznal nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki. Stališču sodne prakse, kot ga je zavzelo Vrhovno sodišče, je sledilo sodišče pri presoji tega primera.

10Novela B v 39. členu zgolj določa, da začne ta zakon veljati 1. januarja 2016. Določb glede primerov, ko je do škodnega dogodka prišlo pred njeno uveljavitvijo, ZPIZ pa je o pravici do dajatev, katerih povrnitev zahteva od zavarovalnice, odločil po njeni uveljavitvi, Novela B nima. Do odgovora na vprašanje, ali je novelirani ZPIZ-2 treba uporabiti za takšne primere, kot je konkretni, je torej treba priti z razlago navedene določbe.

11Z novelo B dodana določba 190.a člena in spremenjena določba drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 vzpostavljata podlago za zahtevke ZPIZ do odgovornostne zavarovalnice, vendar pa hkrati posegata v razmerja na podlagi zavarovalnih pogodb, ki jih odgovornostne zavarovalnice sklepajo s svojimi zavarovalci, in sicer tako, da širita njihovo odgovornost na vrste škode, ki pred tem v sistemu obveznega zavarovanja v prometu niso bile pravno priznane⁵ oz., povedano nekoliko drugače, širita (minimalni) obseg kritja, ki ga morajo zagotavljati zavarovalnice na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti, kot je to urejeno v ZOZP (gl. še v nadaljevanju).

12V konkretnem primeru gre torej za situacijo, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo Novele B (v času sklenitve pogodbe, ki je določala obseg zavarovalnega kritja in v času škodnega dogodka, ko so že nastale nekatere škode, za katere je zavarovalnica skladno z zavarovalno pogodbo odgovarjala, Novela B še ni veljala), ni pa bil takrat še v celoti zaključen. Naknaden poseg v takšna razmerja je dopusten, če ne pomeni nedopustnega posega v načelo zaupanja v pravo kot sestavni del pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju URS).⁶ V primeru konflikta oziroma kolizije med to in drugimi ustavnimi dobrinami je treba presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je treba v posameznem primeru dati prednost. Pri takšnem tehtanju je na eni strani pomembno, ali so bile spremembe na določenem pravnem področju relativno predvidljive in kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za zavezanca. Na drugi strani pa je pomemben javni interes po uveljavitvi drugačne ureditve od obstoječe.⁷

13Zakonodajalec je (sklicujoč se na stališča pravne teorije⁸) izpostavil, da je obvezno (avtomobilsko) zavarovanje namenjeno temu, da se riziko škode prenese z oškodovanca na zavarovalno skupnost, da so finančni interesi zavarovalnic upoštevani pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil, takšna ureditev pa je primernejša od tega, da ga nosi celotna družba oz. proračun.⁹

14Javni interes za takšno porazdelitev rizika, tj. da riziko posledic prometne nesreče nosijo imetniki motornih vozil, namesto celotne družbe, je po mnenju pritožbenega sodišča sicer podan. Vendar pa je pomembno, da tožena stranka ni sama povzročiteljica škode, pač pa njena pasivna legitimacija temelji na pogodbi, ki jo je toženka po določbah ZOZP sklenila s svojim zavarovancem – povzročiteljem škode. Vsa izplačila odškodnine, ki jih oškodovancem (neposrednim in posrednim) v nezgodi, ki jo je povzročil njen zavarovanec, izvaja tožena stranka, temeljijo na tej pogodbi.¹⁰ Nadalje je bistveno, da tožena stranka v času povzročitve prometne nezgode ni imela obveznosti povrniti tožeči stranki vtoževanih izplačil invalidskega nadomestila (gl. zgoraj ter v nadaljevanju), in da te obveznosti takrat (v letu 2012) tudi ni mogla predvideti.¹¹ Prav tako pa ne more tega rizika preko zvišanih premij za nazaj prenesti na zavarovalce oz. na imetnike motornih vozil, pač pa to lahko stori le za naprej (z dvigom premij). Zavarovalnica namreč ne more zahtevati, da zavarovalci za nazaj doplačajo premije oz. da za nazaj plačajo višje premije, kot so bile pogodbeno določene ob sklenitvi zavarovanj, saj za takšno enostransko naknadno spreminjanje pogodbenih razmerij zavarovalnica nima podlage. Razlaga 39. člena Novele B, po katerem bi se spremenjena ureditev uporabila tudi za škode, ki so nastale iz škodnih dogodkov, ki so se zgodili pred 1. 1. 2016 bi torej pomenila nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo. V konkretnem primeru je torej treba uporabiti ureditev, ki je veljala do uveljavitve Novele B.

15Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 pred novelo B, je določal, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih, vendar pa je bilo v njem izrecno zapisano tudi, da prej navedeno velja (zgolj) v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi ne-obveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izključitev kritja zavarovalnega primera). V konkretnem primeru pa ne gre za nobenega od teh primerov. Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati tako, da naj bi bile podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.¹²

16Glede na vse zgoraj pojasnjeno je tako v obravnavanem primeru za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 18. člena ZOZP. Ta določa, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Ta določba torej ne predstavlja pravnega temelja za povrnitev izplačanih nadomestil za invalidnost.

17Ker glede na vse navedeno ni pravne podlage za tožbeni zahtevek, ki je predmet pritožbenega preizkusa, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.776,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2020 do plačila (peta alineja 358. člena ZPP).

18Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. čelna ZPP). Po spremembi izpodbijane sodbe tožeča stranka v postopku ni uspela. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP zato ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, tožena stranka pa svoje zahteve za povrnitev stroškov ni ustrezno specificirala (prvi odstavek 163.člena ZPP).

19Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški pritožbenega postopka obsegajo sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 195,00 EUR, drugih pritožbenih stroškov pa tožena stranka ni priglasila.

¹ Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 58/2017 z dne 15. 9. 2017, ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 688/2016 z dne 16. 5. 2017 in opr. št. I Cpg 232/2017 z dne 25. 4. 2018.
² Uradni list RS 102/2015.
³ 190.a člen ZPIZ-2B: „Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.“
⁴ Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2B: „Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 190.a, 191. in 192. člena tega zakona, obsega nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.“
⁵ Prim. tudi Sodba Višjega sodišča v Kopru opr. št. 33/2020 z dne 7. 5. 2020.
⁶ Prim. npr. odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-206/97 z dne 17. 6. 1998 in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 615/2004 z dne 15. 6. 2006, opr. št. II Ips 101/2008 z dne 20. 5. 2010, opr. št. II Ips 124/2010 z dne 20. 5. 2010 in opr. št. II Ips 858/2007 z dne 16. 9. 2010.
⁷ Prav tam.
⁸ Obrazložitev spremembe se sklicuje na članek D. Možina in S. Lipužič: Subrogacijski zahtevki nosilcev socialnih zavarovanj proti zavarovalnici pri obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, Delavci in delodajalci 4/2014, str. 388.
⁹ Obrazložitev k 15. členu predloga Novele B, dostopen preko spletne strani PISRS naslov: http://vrs3.vlada.si/MANDAT14/VLADNAGRADIVA.NSF/18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54/D4246A9726A23D82C1257EF800354FA4?OpenDocument
¹⁰ Prim. npr. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 438/2018 z dne 17. 4. 2019.
¹¹ Predlog zakona, ki je bil poslan v Državni zbor nosi datum 13. 11. 2015.
¹² Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017