190.a člen ZPIZ-2

Obveznost plačevanja družinske pokojnine ob hkratnem izpadu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gotovo predstavlja zmanjšanje premoženja tožeče stranke, torej škodo, kot jo opredeljuje splošna določba 132. člena OZ. Vsaj do trenutka, ko bi zavarovanec izpolnil pogoje za upokojitev, tožeči stranki nastaja škoda, saj v tem času sicer, brez škodnega dogodka, ki ga je zakrivil zavarovanec tožene stranke, njena obveznost plačevati pokojnino zavarovancu ne bi nastala. Nasprotno, s strani zavarovanca bi prejemala plačila iz naslova prispevkov zavarovanca, z njegovo smrtjo pa je ta vir prihodkov izgubila, hkrati pa mora zagotavljati dajatve po pokojnem zavarovancu še pred doživetjem časovne meje za pridobitev starostne pokojnine. Takšen premoženjski položaj na strani tožeče stranke gotovo predstavlja škodo v smislu določbe 132. člena OZ.

Zavarovalnica, ki sklepa zavarovalne pogodbe po uveljavitvi novele, obveznost, izvirajočo iz novele ZPIZ-2B, lahko upošteva pri višini zavarovalne premije in zavarovalne vsote.

S smrtjo zavarovanca, ki je ob smrti bil upokojen in prejemnik starostne pokojnine v višini 774,36 EUR mesečno, se je tožeča stranka razbremenila obveznosti plačevanja starostne pokojnine pokojnemu zavarovancu, nastopila pa je njena obveznost plačevanja vdovske pokojnine v znesku 81,30 EUR mesečno, kar torej ne predstavlja zmanjšanja premoženja tožeče stranke, zato je uveljavljana terjatev neutemeljena.

Citirana zakonska ureditev ne pušča dvomov o tem, da z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 izrecno razširja odgovornost zavarovalnic iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti v razmerju do tožeče stranke (zavoda) v primerjavi s predhodno ureditvijo, ki je temeljila zgolj na določilih 18. člena ZOZP. Po novi ureditvi ima tožeča stranka poleg izpada prispevkov (kar je veljalo že predhodno na podlagi določil ZOZP) od vsakokratne odgovornostne zavarovalnice pravico zahtevati tudi povrnitev celotnega zneska pokojnin in vseh dajatev, ki jih izplača svojim zavarovancem v posledici škodnega dogodka.

Po presoji pritožbenega sodišča je predlagatelj s trditvami v zaprosilu izkazal, da bodo podatki in dokumentacija, ki jo bo pridobil z vpogledom v spis, lahko pripomogli k uveljavitvi njegovega odškodninskega zahtevka do delodajalca, pri katerem je prišlo do delovne nesreče, zaradi posledic katere je zavarovanka uveljavljala pravice iz invalidskega zavarovanja pri predlagatelju.

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), kolikor določa, da se 190.a člen in drugi odstavek 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) uporabljata za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zavoda proti zavarovalnicam na podlagi pogodb o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki so bile sklenjene pred 1. 1. 2016.

Z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen v zvezi z drugim odstavkom 193. člena (za razliko od ureditve v ZPIZ-2) izrecno razširja odgovornost zavarovalnice iz obveznega zavarovanja AOP v razmerju do ZPIZ v primerjavi z 18. členom ZOZP. Sporni določili 190.a člena v zvezi s 193. čl. ZPIZ-2B nimata narave splošnosti in sta v razmerju do 18. člena ZOZP enako specialni. Določbe obeh zakonov namreč urejajo isti predmet: temelj in obseg odgovornosti zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja za škodo, ki nastane ZPIZ v posledici prometne nesreče, v kateri so bili poškodovani zavarovanci tožeče stranke. Določba 190.a člena ZPIZ-2B predstavlja podlago za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja iz 18. člena ZOZP. Tožeča stranka ni izkazala nobene podlage, da stroške, ki jih zahteva od tožene stranke na podlagi določila 190.a in 193. člena ZPIZ-2B, obračuna na podlagi meril in kriterijev iz ZPFOPIZ-1.

V tem kontekstu ima pritožnica prav, da se po splošnih načelih civilnega prava v sporu uporablja pravo, ki je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena citiranega zakona pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, je do škodnega dogodka prišlo v letu 2016 (6. 7. 2016), škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do invalidnine (19. 9. 2018), s katero je bila zavarovancu tožnice kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ priznana invalidnina od 1. 5. 2018 dalje. Glede na navedeno je treba pritrditi pritožnici, da so dejstva, ki so predpostavka za nastanek pravnega razmerja, na podlagi katerega ima posredni oškodovanec (Zavod) pravico zahtevati povrnitev škode od toženke, nastala po 1. 1. 2016. To pa pomeni, da je že na tej podlagi v obravnavani zadevi za odločitev o t

Pritožbeno sodišče je po vpogledu v izvensodne poravnave ugotovilo, da se poravnave po vsebini nanašajo na škodo, ki je tožniku nastala do konca leta 2012. Iz zapisa „škoda“ v poravnavah ne izhaja, da se plačilo nanaša le in zgolj na škodo iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi vsebine poravnav zaključilo, da tožnik ni izkazal, da se plačani zneski nanašajo izključno na plačilo škode iz naslova izplačanih družinskih pokojnin. Sama vsebina regresnih zahtevkov, v katerih je tožnik od zavarovalnice zahteval izplačilo škode iz tega naslova, pa ni odločilna za presojo vsebine sklenjenih poravnav. Za presojo, kaj je bilo na podlagi sodnih poravnav tožniku izplačano, je odločilna vsebina poravnave. Iz nje pa jasno izhaja, da plačani zneski zajemajo škodo, nastalo do 31. 12. 2012. V ta okvir pa po presoji pritožbenega sodišča sodi tudi škoda, ki je tožniku nastala zaradi izgube prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker besedilo poravnav ne omogoča zaključka, da se po poravnavah plačani zneski nanašajo le na plačilo škode iz naslova družinskih pokojnin, je pobotni ugovor toženca utemeljen. Terjatvi tožnika in toženca sodišče

Razlaga 39. člena ZPIZ-2B, po katerem bi se spremenjena ureditev uporabila tudi za škode, ki so nastale iz škodnih dogodkov, ki so se zgodili pred 1. 1. 2016, bi pomenila nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo. Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati tako, da naj bi bil podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

Pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi izhaja iz s povzročiteljem škode sklenjene zavarovalne pogodbe (v skladu s 15. členom ZOZP), ta pa izvira iz obdobja (31. 12. 2011) pred sprejemom novele ZPIZ-2B. Takrat, ko je tožena stranka jamčila po pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti v času škodnega dogodka (leta 2013), kasnejša ureditev iz novele ZPIZ-2B (začela veljati 1. 1. 2016) še ni veljala. Več let po sklenjeni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti odgovornostne zavarovalnice (na podlagi spremenjene zakonodaje) predstavlja vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato ni bistveno, kdaj je tožeča stranka zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost.

Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe. Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svojemu zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.

Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe. Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svoji zavarovanki z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki. pokojninsko in invalidsko zavarovanje - regresni zahtevek ZPIZ

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožeča stranka kot izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni upravičena od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od novele ZPIZ-2B (1. 1. 2016), zahtevati povračila izplačanih dajatev svoji zavarovanki, ki so ji bile priznane z odločbo po 1. 1. 2016 glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo pred tem datumom.

Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.

Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja, pri čemer je za presojo, kdaj je nastalo pravno razmerje, pravno pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavke za nastanek tega razmerja. V konkretnem primeru se pri ugotavljanju škode, povzročene tožeči stranki, uporabljajo določbe OZ. V konkretnem primeru je resda prišlo do škodnega dogodka že v letu 2012, vendar pa je bila škoda znana šele ob izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost, to je po 1.1.2016, ko je začela veljati novela ZPIZ-2B.

V obravnavanem primeru je namreč odločilno dejstvo to, da legitimacija toženke temelji na pogodbi, ki jo je toženka po določbah ZOZP sklenila s svojim zavarovancem - povzročiteljem škode. Vsa izplačila odškodnine, ki jih oškodovancem v nezgodi, katero povzroči njen zavarovanec, temeljijo na tej pogodbi. Toženka je v času škodnega dogodka jamčila za kritje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, pri čemer kasnejša sprememba pravnega režima oziroma pravno priznane škode ne more iti v breme toženke, saj zanje v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni prevzela jamstva.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), ko je odločilo, da je tožeča stranka kot zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja upravičena terjati od tožene stranke celotne izpadle kapitalizirane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od škodnega dogodka do dne, ko bi pokojni izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, 2. Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo pri presoji pomena izvensodnih poravnav in vpliva plačil odškodnine v skupnem znesku 19.331,60 EUR, izvedenih na podlagi teh poravnav, na višino prisojene terjatve, 3. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, ko je zaključilo, da je prepozna trditev, da iz izvensodnih poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012.

Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena ZPIZ-2 pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode (povzročene tožeči stranki) uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika. Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2012, škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o končni odmeri invalidske pokojnine dne 10. 6. 2014 (kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ). Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je zadevno pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, se zanj ne uporabljata z novelo B dodani 190.a člen in spremenjeni drugi odstavek 193. člen ZPIZ-2, tako da tožeča stranka ni upravičena zahtevati povrnitve vtoževane škode iz naslova izplačane inva

Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, Zavod do povrnitve vtoževane škode ni upravičen.