119. člen ZPIZ-2

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

S smrtjo zavarovanca, ki je ob smrti bil upokojen in prejemnik starostne pokojnine v višini 774,36 EUR mesečno, se je tožeča stranka razbremenila obveznosti plačevanja starostne pokojnine pokojnemu zavarovancu, nastopila pa je njena obveznost plačevanja vdovske pokojnine v znesku 81,30 EUR mesečno, kar torej ne predstavlja zmanjšanja premoženja tožeče stranke, zato je uveljavljana terjatev neutemeljena.

Razlaga 39. člena ZPIZ-2B, po katerem bi se spremenjena ureditev uporabila tudi za škode, ki so nastale iz škodnih dogodkov, ki so se zgodili pred 1. 1. 2016, bi pomenila nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo. Določbe 193. člena ZPIZ-2 ni mogoče razlagati tako, da naj bi bil podlaga za razširitev zavarovalnega jamstva zavarovalnice iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, saj je ta obseg zavarovalnega jamstva predmet urejanja v ZOZP in je določen v njegovem 18. členu.

Tožnica s pritožbo neutemeljeno vztraja pri mnenju, da zakonska dikcija „ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih“ v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2, izključuje omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP in je zato potrebno njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da 190. in 193. člen ZPIZ-2 v konkretnem primeru ne dajeta podlage za regres izplačane družinske pokojnine, je pravilno. Sodna praksa se je že izrekla, da je pred uveljavitvijo 190.a člena s spremembo ZPIZ-2B4, ki je pričela veljati z dnem 1. 1. 2016, določilo prvega odstavka 18. člena ZOZP predstavljalo lex specialis, saj je urejalo vprašanje povrnitve povzročene škode iz naslova avtomobilskega zavarovanja in ne povrnitve povzročene škode, ki jo v prvem odstavku 190. člena in drugem odstavku 193. člena generalno ureja ZPIZ-2. Iz tega naslova tožnica tako ne more zahtevati več, kot ji daje podlago relevantno določilo 18. člena ZOZP (tj. sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Pritožbeno zatrjevanje, da se je določilo drugega odstavka 193. člena o izključitvi omejitev iz ZOZP pričelo uporabljati že z uveljavitvijo ZPIZ-2 (z dnem 1. 1.

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 res določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih, vendar ta določba po prepričanju višjega sodišča še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožnica od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za invalidnost. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2 (dodan z novelo B), ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv.

Določbi 271. člena ZPIZ-1 in 190. člena ZPIZ-2 sta takorekoč (z izjemo nižanja iz velike malomarnosti na "navadno" malomarnost) enaki. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2, na katerega tožnica v pritožbi opozarja, glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1 resda dodatno določa, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih (z novelo ZPIZ-2B je bilo dodano še, da to velja tudi za škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Vendar pa je izrecno navedeno tudi, da prej navedeno velja v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi neobveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izkjučitev kritja zavarovalnega primera). Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 torej (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-2) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih (npr. v 18. čl