VSM Sodba in sklep IV Kp 26654/2019

I. Ob reševanju pritožbe oškodovanca kot tožilca B. B. se izpodbijana sodba glede dejanja pod točko I/2 izreka po uradni dolžnosti razveljavi in obtožni predlog oškodovanca kot tožilca B. B. z dne 24. 5. 2019 zoper obdolženo A. A., da je:

A. A. je ponaredila listine, ki jih je predložila Okrožnemu državnemu tožilstvu v Slovenj Gradcu v postopku št. Kt 20357/2018, na tak način, da je napravila več krivih listin - posojilnih pogodb, med sabo - A. A. in B. B., pri tem pa je kot posojilodajalec pogodbo podpisala sama, za posojilojemalca, B. B. pa je ponaredila njegov podpis in sicer:

- posojilno pogodbo z dne 31. 3. 2016

- posojilno pogodbo z dne 31. 7. 2016

- posojilno pogodbo z dne 30. 9. 2016

- posojilno pogodbo z dne 30. 11. 2016

- posojilno pogodbo z dne 31. 12. 2016

- posojilno pogodbo z dne 30. 10. 2017

in je te ponarejene pogodbe uporabila kot dokaz pri Okrožnem državnem tožilstvu v Slovenj Gradcu, ki je kazensko ovadbo Policijske postaje Dravograd v zvezi s pod točko I. očitanimi kaznivimi dejanji zavrglo, ker je štelo, da je A. A. dokazala, da B. B. dolguje navedene zneske njej in ne obratno. Okrožno državno tožilstvo je namreč osumljeno A. A. v postopku št. Kt 20357/2018 pozvalo k podaji izjave, ob kateri je priložila tudi obsežno listinsko dokumentacijo, prej naštete ponarejene posojilne pogodbe in s tem izkazala, da naj bi ona B. B. (in ne on njej) sama posodila zneske v skupnem znesku 13.193,97 EUR, zaradi česar je Okrožno državno tožilstvo kazensko ovadbo zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da je osumljenka storila naznanjeno kaznivo dejanje.

A. A. je napravila krivo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava in sicer za potrebe pravdnega postopka P 99/2018 pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu je v imenu družbe E. d.o.o., R. izdelala pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 15/2014, med družbo E. d.o.o. in B. B., z dne 1. 10. 2014. Podpis B. B. na citirani pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 1. 10. 2014 je ponarejen, take pogodbe B. B. nikoli ni podpisal z družbo E. d.o.o.. B. B. nikoli ni podpisoval kakšne pogodbe o poslovnem sodelovanju z družbo E. d.o.o. in tudi nikoli ni naročil storitev, kot so opredeljene v navedeni pogodbi. Da je pogodbo ponaredila A. A. je potrebno ugotoviti na podlagi sledečih dejstev. B. B. je namreč na pogodbi označen z imenom B. B. B. To ime B. B. uporablja šele od 23. 10. 2017, pogodba o poslovnem sodelovanju št.: 15/2014 pa je bila „sklenjena“ 1. 10. 2014, torej pred 23. 10. 2017, ko B. B. nikoli in nikdar ni uporabljal imena B. B. B. Ta dejstva so razvidna iz njegovih takrat veljavnih dokumentov: potnega lista, osebne izkaznice, plačilne kartice pri Deželni banki Slovenije, vozniškega dovoljenja, prometnega dovoljenja za njegovo osebno vozilo. Da gre za ponaredek je možno ugotoviti tudi iz zgodovinskega zapisa iz sodnega registra za podjetje M. d.o.o., namreč od 1. 2. 1990, od ustanovitve, pa vse do 23. 10. 2017 je bil družbenik te družbe B. B., nato pa je 24. 10. 2017 nastopila uskladitev s CRP, ko je B. B. začel uporabljati še dodatno ime B. B. B.,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje ponarejanje listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika,

po 1. točki prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku zavrže.

II. Pritožba oškodovanca kot tožilca B. B. se zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih, to je glede dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe, odločb o premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Oškodovanec kot tožilec B. B. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 100,00 EUR ter potrebne izdatke obdolženke in potrebne izdatke in nagrado njenih zagovornikov, ki so nastali na pritožbeni stopnji.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženo A. A. oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje ponarejanje listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanega B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je oškodovanec kot tožilec po tretjem odstavku 96. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter nagrado in potrebne stroške njenega zagovornika, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je pritožil oškodovanec kot tožilec B. B. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v uvodu pritožbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in drugače presodi že ugotovljena dejstva oziroma, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo so podali odgovor zagovorniki obdolženke, odvetniki iz Odvetniške pisarne, ki sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Ob reševanju pritožbe oškodovanca kot tožilca je sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki v skladu z določbo 393. člena ZKP terja razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje pod točko I/2 izreka in v tem delu zavrženje obtožnega predloga zoper obdolženko, v ostalem, to je glede dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe pa je pritožba oškodovanca kot tožilca neutemeljena.

5V skladu z načelom akuzatornosti, določenim v 19. členu ZKP se lahko kazenski postopek uvede le na zahtevo upravičenega tožilca. Tako lahko obtožni akt vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. Navedena določba se upoštevaje 429. člen ZKP uporablja tudi v skrajšanem kazenskem postopku. Sodišče druge stopnje ob tem uvodoma izpostavlja, da je B. B. dne 9. 5. 2018 podal ustno ovadbo oziroma predlog za pregon, zoper obdolženo A. A., zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki jo je Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu s sklepom Kt/20357/2018 z dne 27. 12. 2018, zavrglo. S citiranim sklepom je bil B. B. poučen, da lahko sam začne s kazenskim pregonom na način, da pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu predlaga opravo posameznih preiskovalnih dejanj ali vloži obtožni predlog. Dne 15. 1. 2019 je po svoji (takratni) pooblaščenki vložil zahtevo za preiskavo, katero je sodišče štelo kot nepopolno vlogo, zato je pooblaščenko v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZKP pozvalo na dopolnitev. Po prejetem pozivu je pooblaščenka B. B. vložila obtožni predlog, ki je predmet obravnavane zadeve, in sicer zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, glede katerega pa je ugotoviti, da B. B. ni podal kazenske ovadbe. Iz podatkov spisa je namreč razbrati, da se je opis dejanja kot historičnega dogodka, kot ga je B. B. podal v kazenski ovadbi, nanašal le na kaznivo dejanje goljufije, ne pa na kaznivo dejanje ponarejanja listin. To je pomembno, saj se kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 preganja po uradni dolžnosti, torej je državni tožilec primarno upravičeni tožilec. V taki situaciji oškodovanec kot tožilec ne more začeti pregona, če kaznivo dejanje sploh ni bilo prijavljeno državnemu tožilcu ali če državni tožilec o ovadbi še ni odločil, temveč lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katero je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona.¹

6Glede na obrazloženo, ko torej B. B. ni podal kazenske ovadbe zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti, bi moralo sodišče prve stopnje obtožni predlog, ki ga je vložil zoper obdolženko kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Tega ni storilo, zato je podana kršitev kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371.člena ZKP, ki jo mora sodišče druge stopnje v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP preizkusiti in upoštevati po uradni dolžnosti. Ker gre za okoliščino, ki le začasno preprečuje kazenski pregon in torej primer iz 1. točke prvega odstavka 352. člena ZKP, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 393. člena ZKP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje pod točko I/2 izreka in obtožni predlog zoper obdolženko v tem delu zavrglo. Glede na sprejeto odločitev je posledično vsebinska presoja pritožbenih navedb oškodovanca kot tožilca v tem delu kot nepotrebna odpadla.

7Pritožba oškodovanca kot tožilca glede dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena.

8Uvodoma zatrjevane „bistvene kršitve določb ZKP“ oškodovanec kot tožilec ne obrazloži, saj ne pojasni katero kršitev iz 371. člena ZKP uveljavlja, to pa tudi ni razvidno iz obrazložitve pritožbe. V kolikor z navedbami, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo dokazne predloge, meri na kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, pa je zgolj dodati, da je uveljavljanje takšne kršitve nesubstancirano in je zato ni mogoče preizkusiti, medtem ko na slednjo sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa tudi sicer sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkretno zadevo pravno relevantna dejstva. Sodišče sme tako zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

9Oškodovanec kot tožilec se sicer pritožuje tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar je v pritožbi ne konkretizira. Tako ne pove, katera konkretna kršitev iz 372. člena ZKP bi naj bila podana. Neobrazložene pritožbe ni mogoče preizkusiti, teh kršitev, katerih obstoj narekuje uraden preizkus izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

10Oškodovancu kot tožilcu pa ni mogoče pritrditi niti v osrednjem delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ji očitano kaznivo dejanje goljufije ni dokazano, zaradi česar jo je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v tehtnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju na razloge izpodbijane sodbe glede očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 sklicuje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

11Bistvo pritožbenih navedb je v podrobnem povzemanju vsebine obtožnega predloga in zatrjevanju, da je oškodovanec kot tožilec obdolženki res izročil denar, ki ga je prejel iz naslova sklenjenih kreditnih pogodb in s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je tako po oceni oškodovanca kot tožilca napačno presodilo, da obdolženka ni kriva, saj je slednjo ves čas sodelovanja z njim privabljal le denar, in sicer dediščina iz C. in ostala denarna sredstva. Napačno je verjelo obdolženkinim lažnim navedbam, pri čemer ni smatralo „za čudno“, da „mu je obdolženka šla za poroka“ za znesek 26.000,00 EUR. Prav tako ne drži, da oškodovanec kot tožilec ni imel drugih oseb, na katere bi se lahko naslonil, da bi mu pomagali, saj ima tako z ženo, kot tudi otrokoma dobre odnose. Obdolženka se je torej okoli njegove dediščine trudila le iz koristoljubja, saj je vedela, da ima zakonite dediče, a je stvari načrtno speljala v smer, ki zanjo predstavlja največjo korist.

12Oškodovancu kot tožilcu ni mogoče pritrditi, saj s povzetimi navedbami podaja zgolj lastno videnje obravnavane zadeve, ki nima opore v podatkih spisa, navsezadnje pa niti ni relevantno v okviru presoje storitve očitanega kaznivega dejanja goljufije. Sodišče prve stopnje je nasprotno od oškodovančevega zavzemanja, prepričljivo in argumentirano pojasnilo, da izveden dokazni postopek ni potrdil očitkov obdolženki očitanega kaznivega dejanja goljufije. Sicer je nedvomno, da je oškodovanec kot tožilec sklenil kreditni pogodbi, ki sta podrobneje navedeni v izreku izpodbijane sodbe, ter da je obdolženka kreditni pogodbi podpisala kot solidarna porokinja, s čimer se je solidarno zavezala za izpolnitev obveznosti vračila celotnega kredita. O tem sta izpovedala tako oškodovanec kot tožilec, kot tudi obdolženka, nenazadnje pa slednje izhaja tudi iz listinske dokumentacije v spisu. Vendar pa dejstvo sklenitve kreditnih pogodb in oškodovančevega dviga denarja v tej zvezi samodejno ne pomeni, da je ta denar (kot tudi denar, ki ga je oškodovanec kot tožilec dobil nakazanega s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) izročil obdolženki in da ga je slednja ob tem preslepila, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist. Ni namreč mogoče prezreti, da oškodovanec kot tožilec v svoji izpovedbi ni bil prepričljiv, kot je to utemeljeno izpostavilo sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tekom postopka je namreč izpovedoval nekonsistentno in nelogično tako glede višine posojenega denarja kakor tudi vsebine (posojilnega) razmerja, ki bi ga naj imel z obdolženko. Na drugi strani pa je obdolženka v zvezi z očitki o prejetem denarju potrdila le, da ji je oškodovanec kot tožilec dal zgolj 3.500,00 EUR, ki sta jih (skupaj) deloma porabila za stroške v zvezi s C., s preostankom (450,00 EUR) pa se je zaprla oškodovančeva terjatev na njeni firmi. Nadalje je povsem prepričljivo pojasnila, da je kreditni pogodbi podpisala kot solidarna porokinja na prošnjo oškodovanca kot tožilca, ker se ji je ta smilil, vedela je namreč da ima dolgove, saj je dnevno prihajal v poslovne prostore, kjer sta s sodelavko opravljali računovodske storitve, prav tako pa ji je oškodovanec kot tožilec prinesel papirje iz C., kjer naj bi le-ta dobil dediščino v višini 1.300.000,00 dolarjev. Ob navedenem in ker je šlo zgolj za vmesno obdobje, saj se je zadeva v C. odvijala pozitivno, je tako obdolženka podpisala poroštvo za oškodovanca kot tožilca. Zagovor obdolženke je potrdila tudi priča D. D., obdolženkina sodelavka, ki je prepričljivo izpovedala še, da je obdolženka oškodovancu kot tožilcu „šla za poroka“, ker je imel le-ta v teku zapuščino po pokojni teti in ni bilo vprašanje, da najetih kreditov ne bi mogel odplačati.

13Ob navedenem ni mogoče prezreti samih okoliščin podaje kazenske ovadbe zoper obdolženko s strani oškodovanca kot tožilca, ko je obdolženka trdila, da je to storil, ker se ji želi maščevati, saj ji je zameril, ker ni hotela živeti z njim. V tej zvezi se tako povsem osmisli okoliščina, da je oškodovanec kot tožilec podal kazensko ovadbo že dne 5. 9. 2018, ko torej še niti ni potekel dvoletni rok, kot izhaja iz tenorja obtožnega predloga. Vse navedeno in dejstvo, da je oškodovanec kot tožilec sam izpovedal, da kljub izključno poslovnemu odnosu z obdolženko, o izročitvi denarja ni nikoli zahteval pisnega potrdila in da se niti ne spomni, kdaj ji je rekel naj mu denar vrne, pa ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Še zlasti ne, ko tudi ne obstajajo nobeni dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je obdolženka že ob sklenitvi kreditnih pogodb (kot solidarna porokinja) imela namen, da svojih obveznosti ne bi izpolnila in ko niti ni izkazano, da bi bila na izpolnitev obveznosti po kreditnih pogodbah kakorkoli pozvana.

14Glede „sms sporočil“, ki jih je oškodovanec kot tožilec priložil pritožbi in ki bi naj dokazovala, da je obdolženki pomagal z denarjem, pa sodišče druge stopnje, na podlagi podatkov kazenskega spisa in razlogov izpodbijane sodbe še ugotavlja, da ta sporočila predstavljajo pritožbene novote. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pri tem zahteva razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. Temu oškodovanec kot tožilec ni zadostil, saj ni navedel, zakaj „sms sporočil“ ni predložil že prej. Tudi sicer pa vsebina le-teh ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

15Po obrazloženem je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko I/2 izreka razveljavilo ter obtožni predlog v tem delu zavrglo (393. člen ZKP). Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je v preostalem, v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter o pritožbi oškodovanca kot tožilca B. B. odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe (391. člen ZKP).

16Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP in je posledica neutemeljene pritožbe oškodovanca kot tožilca, sodna taksa pa je bila odmerjena na podlagi tarifne številke 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

¹ Tako Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 140, tč. 4. in str. 141, tč. 8.