VSM Sklep I Ip 942/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom pod I zavrnilo predlog upnice za izdajo začasne odredbe, pod II pa zavrnilo še njen zahtevek za povrnitev stroškov, ki so ji v tej zvezi nastali.

2Zoper takšno odločitev se po pooblaščencu pritožuje upnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Ponovno poudari, da je dolžnik protipravno na svoji Facebook strani objavil njeno zasebno e-sporočilo, namenjeno kolegom zdravnikom, da je objavil njeno ime in priimek, v videoposnetku, ki se nanaša na vsebino objavljenega sporočila, pa jo je večkrat imenoval z imenom in priimkom na način, da jo je okvalificiral kot vodjo neke organizacije, za katere zaprtimi vrati se dogajajo ”sprevržene zadeve”, kar pa nima zveze z realnostjo. Pojasni namen svojega pisanja kolegom zdravnikom. Izpostavi, da je sodišče najprej ugotovilo verjetnost njene nedenarne terjatve, nato pa je tehtalo poseg v njene osebnostne pravice in v pravico dolžnika do svobode izražanja. Vztraja pri mnenju, da je podan utemeljen sum, da je dolžnik z objavo e-sporočila izpolnil vse znake kaznivega dejanja nedovoljene objave zasebnih pisanj po 140. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ocenjuje, da je dolžnikovo početje v nasprotju s 34. in 35. členom Ustave RS, ki vsakomur zagotavljata pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete ter osebnostnih pravic, ter v nasprotju s temeljnimi določbami civilnega in kazenskega prava, konkretno 10. in 134. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ter določbami 140., 158., 159., 160., 161. in 162. člena KZ-1. Po njenem je sodišče ”povozilo” tudi veljavne akte EU, med drugim Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov GDPR, v nadaljevanju Uredba). Sporna objava z njeno poimensko individualizacijo, objavo njene zasebne e-pošte in z dolžnikovo manipulacijo bistva objavljene korespondence, z namenom pritegniti čim več sledilcev, ne zadosti standardu dopustne sistemske kritike ter splošne, abstraktne razprave o določeni problematiki. Povzame zakonske pogoje, ki so določeni za izdajo začasne odredbe. Prepričana je, da je poleg verjetnosti svoje terjatve, izkazala tudi vse tri ostale pogoje, ki morajo biti alternativno izkazani. S protipravno objavo zasebnega pisanja je bila in je še neupravičeno izpostavljena celotni slovenski javnosti. Sporni objavi se glede na uporabljeni medij zelo hitro širita, s tem pa sta njeni vsebini dostopni vedno večjemu krogu oseb ljudi. S tem ji nastaja težko nadomestljiva škoda, ki se povečuje. Z izdajo predlagane začasne odredbe je nastanek še večje škode mogoče preprečiti, to pa je tudi smisel regulacijskih začasnih odredb, kar je sodišče prve stopnje zanemarilo. Izkazala je tudi naslednji pogoj, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel večje škode kot ona. Sodišče mora tehtati, ali je škoda zaradi protipravnega posega večja od tiste, ki bi jo z izbrisom protizakonitih objav utrpel t.i. ”influencer”. V tej zvezi je predlagala dokaze, ki jih je sodišče povsem zanemarilo. Ni ji jasno, kakšno škodo bi dolžnik utrpel z začasnim izbrisom spornih objav. Glede na v pritožbi izpostavljene citate obrazložitve izpodbijanega sklepa je mnenja, da v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni ter med seboj v nasprotju. Poleg tega je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, izvedbi dokazov, vključno z zvočnimi posnetki, in med samimi temi listinami ter dokazi. S tem je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Nepravilno je ocenilo dejansko stanje zadeve, določbo drugega odstavka 272. člena ZIZ pa kršilo do te mere, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je pravno varstvo ponudilo dejanju dolžnika, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja, vse to pa na račun njenega pravnega varstva. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve v smeri ugoditve njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe in priznanju stroškov, ki so ji nastali, podredno razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnice za izdajo t.i. regulacijske (ureditvene) začasne odredbe v zavarovanje njene nedenarne terjatve (272. člen ZIZ), v tej posledici pa zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov, ki jih je imela s predlogom (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom istega zakona). Upnica je v predlogu zatrjevala kršitev osebnostnih pravic po 134. členu OZ ter storitev dveh kaznivih dejanj v steku – kaznivo dejanje nedovoljena objava zasebnih pisanj (140. člen KZ-1) ter kaznivo dejanje žaljiva obdolžitev (160. člen KZ-1), vse s strani dolžnika. Predlagala je, da slednji s svojega Facebook profila odstrani dve objavi z dne 15.11.2020 in 19. 11.2020, k temu priložene elektronsko sporočilo upnice, videoposnetek in vse komentarje pod objavama, da se dolžniku prepove vsakršna objava takih ali podobnih vsebin, ki se nanašajo na njo, za primer kršitev predlaganega pa izrek denarne kazni. Po pregledu predloga in prilog je sodišče prve stopnje zaključilo, da je upnica izkazala prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, tj. verjeten obstoj terjatve – pravico da zavaruje osebnostno pravico časti in dobrega imena, ni pa izkazala verjetnega nastanka težko nadomestljive škode po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, s čimer je odpadlo tudi tehtanje teže posega v ustavno varovane pravice upnice in dolžnika. Sodišče je nadalje upnici očitalo, da tudi ni konkretizirala (manjše) škode, ki bi nastala dolžniku, če bi se začasna odredba izkazala tekom postopka kot neutemeljena, pavšalna in dokazno nepodprta (tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Ker upnica ni izkazala vsaj enega izmed pogojev drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki mora biti podan kumulativno s pogojem iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, predlogu za izdajo začasne odredbe ni sledilo.

Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje, da pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe niso izpolnjeni, vendar, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, iz drugih materialnopravnih razlogov.

5V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo razloge o odločilnih dejstvih, zato je preizkus sprejete odločitve mogoč. Pritožbeni očitek v smeri absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni utemeljen. Neutemeljena je tudi graja, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami ter dokazi. Upnica kršitve po 15. točki drugega odstavka 239. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni konkretizirala, iz obrazložitve sklepa in primerjave procesnega gradiva pa takšne pomanjkljivosti ne izhajajo.

6Upnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala dolžnikove kršitve njenih osebnostnih pravic ter storitev dveh kaznivih dejanj v steku. Ker o slednjem v kazenskem postopku še ni bilo pravnomočno odločeno, njene navedbe v tej smeri za predmetno zadevo niso relevantne (14. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7Za primere kršitev osebnostnih pravic v civilnem postopku varstvo omogoča 134. člen OZ, ki določa, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Za tak zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj kršitve, torej v konkretnem primeru dolžnik, ki je objavil dva sporna zapisa na socialnem omrežju Facebook.

8V zvezi z zahtevkom upnice je pojasniti, da se pri izdaji regulacijskih začasnih odredb¹ zasleduje restriktiven pristop², saj se odredba izda brez predhodne kontradiktornosti. Pogoje za izdajo je določilo Ustavno sodišče v odločbi Up-275/97 z dne 16.7.1998, temu pa je kasneje sledila sodna praksa. ZIZ posebnih določb za te vrste odredb nima, zato se smiselno razlagajo pogoji za izdajo klasičnih (zavarovalnih) začasnih odredb po 272. členu ZIZ, upoštevajoč namen regulacijskih začasnih odredb, ki se kaže v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja med strankama. Upnica mora izkazati z verjetnostjo³, da obstoji njena terjatev (oziroma zahtevek) ali da ji bo ta nastala, ter enega od preostalih zakonsko alternativno določenih pogojev: verjetnost nastanka težko nadomestljive škode ali kadar je to potrebno za preprečitev uporabe sile ali kadar dolžnik ob morebitni kasnejši ugotovitvi neutemeljenosti tožbenega zahtevka ne bi pretrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upnici. Ustavno sodišče je poleg materialnopravnih pogojev iz ZIZ postavilo še dodaten pogoj verjetnost možnosti vrnitve v prejšnje stanje, če bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (reverzibilnost).

9Ugotavljanje verjetnosti terjatve v vsebinskem smislu pomeni presojo, ali je podana konkretna kršitev ali grožnja ponovitve kršitve določene osebnostne dobrine, v formalnem smislu pa mora sodišča preveriti, ali je utemeljenost (tožbenega) zahtevka, kakor je ali bo šele oblikovan, izkazana do stopnje verjetnosti.⁴ Kot prvo se tako postavi vprašanje, ali je upnica izkazala verjetnost obstoja zahtevka po 134. členu OZ oziroma verjetnost, da je bil storjen (protipraven) poseg v njene osebnostne pravice (272. člen ZIZ).

Upnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi z dolžnikovima objavama na njegovi Facebook strani zatrjevala protipravne posege v njene osebnostne pravice – protipravna objava zasebnega elektronskega sporočila, protipravna objava njenih osebnih podatkov, nedopusten poseg v čast in dobro ime ter nedopusten poseg v njeno osebno življenje in zasebnost, navedeno pa dokazovala s priloženimi dokazi.

10Za odločitev je bistveno vprašanje, kakšno vsebino in težo je dati vsaki od ustavnih pravic, ki v obravnavanem primeru prihajajo v kolizijo. Gre za kolizijo med varstvom osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), varstvom tajnosti občil (37. člen Ustave RS) in varstvom osebnih podatkov upnice (38. člen Ustave RS) na eni strani ter varstvom svobode izražanja dolžnika (39. člen Ustave RS) na drugi strani. Kakšen je torej domet teh pravic v konkretnem primeru? Kje so meje izvrševanja posamezne temeljne pravice oziroma kako daleč lahko gre posameznik pri uporabi pravice, ki mu jo zagotavlja Ustava RS?⁵ Ali je objava dolžnika na socialnem omrežju Facebook kot celota posegla v osebnostne pravice upnice in ima zato pravico do sodnega varstva? Kako daleč seže pravica do svobode izražanja oziroma kje je meja med to ustavno pravico in ustavno varovanimi osebnostnimi pravicami upnice?

11Pravica do spoštovanja človekove zasebnosti je po svoji naravi splošna pravica, ki tako z javnopravnega vidika kot v svojstvu osebnostne pravice obsega in s tem pred vplivom države in pred posegi drugih posameznikov varuje širok spekter dobrin s področja človekove svobode. Nekatere izmed teh dobrin so zaradi pomena za ohranitev nedotakljivosti in za razvoj posameznikove osebnosti povzdignjene na raven samostojnih ustavnih pravic, za katere Ustava RS poleg splošnega določa poseben režim varstva. Med na ta način posebej zavarovane aspekte sodita tudi pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil – komunikacijska zasebnost (37. člen) in pravica do varnosti osebnih podatkov (38. člen).⁶

12Tajnost zasebnih pisanj Ustava RS tako varuje dvakrat: v 35. členu, kjer postavi splošno pravilo, da ima vsakdo pravico do zasebnosti in da je zasebnost nedotakljiva, in nato še posebej v 37. členu, s katerim zagotavlja tajnost pisem in drugih občil in določa pogoje za omejitev te pravice (v javnopravnem smislu). Vendar, kar je v predmetni zadevi bistveno, tu nimamo opravka s pisemsko tajnostjo v javnopravnem smislu, temveč zgolj v razmerju med zasebnopravnimi subjekti, zato določil (zlasti drugega odstavka) 37. člena Ustave RS za presojo dopustnosti posega v tajnost elektronskega sporočila na tem mestu ni mogoče neposredno uporabiti.

13Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 2201/2012 z dne 11. 9. 2013 pojasnilo, da komunikacijska zasebnost predstavlja specifični vidik splošne pravice do zasebnosti in s tem splošne osebnostne pravice. Domet komunikacijske zasebnosti se ne zamejuje na tajnost pisem in drugih občil, ampak je v luči novih tehnologij, širši. Obsega namreč tudi vso tisto vrsto elektronske komunikacije, ki ni namenjena nedoločenemu krogu naslovnikov (kot so npr. forumi, odprte klepetalnice in podobno, ki po svoji naravi niso del komunikacijske zasebnosti), marveč izrecno izbranim naslovnikom. Tipičen primer varovanega občila, ki so ga prinesle nove tehnologije, je prav elektronska pošta.⁷ Bistvenega pomena je ustavnosodni test utemeljenega pričakovanje zasebnosti. To pričakovanje mora biti utemeljeno in ne zgolj subjektivno. Uporabi se test povprečnega uporabnika določene komunikacijske storitve.⁸ Odločilno merilo pri tem tudi ni, ali gre za komunikacijo na delovnem mestu ali za izključno zasebno komunikacijo.

14Tudi vsebina in domet pravice do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave⁹) sta v ustavnosodni presoji že precej določno opredeljena. V odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 je Ustavno sodišče opredelilo splošne in posebne vidike pravice do zasebnosti. Poudarilo je, da pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Človek se kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati: (1) za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti), pri čemer velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov; (2) značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t. i. relativne osebe iz javnega življenja – osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom). Posameznikova osebnostna pravica ne gre tako daleč, da bi lahko zahteval, da se ga v javnosti ne omenja, prav tako ne more izbirati, kako naj se ga v javnosti omenja. Varstvo pravice do zasebnosti je zagotovljeno v 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

15Pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS¹⁰ uživa posebno mesto v ustavnosodni presoji in presoji Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).¹¹ Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000 zapisalo, da mora biti človeku kot družbenemu bitju omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 izhaja stališče, da sta pomen in vloga svobode izražanja večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik) pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). Tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena, temveč je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave). Glede na poseben pomen svobode izražanja mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža in je treba v zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice, še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev.¹² Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo.¹³ Le tako je zadoščeno zahtevam pluralizma tolerance in strpnosti, ki so nujni sestavni del demokratične družbe. Razprava o javno pomembnih temah je svobodna, zato mora biti pravica posameznika do izražanja lastnega mnenja varovana ne glede na to, ali je ta izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna.¹⁴ Zrcalna podoba pravice do svobode izražanja je pravica do obveščenosti.¹⁵ Svoboden razvoj posameznikove osebnosti zahteva, da človeku ne gre samo obstoj, ki je izoliran od vseh drugih bitij, temveč moramo posamezniku prav zaradi svobodnega razvoja njegove osebnosti (ta je podlaga za priznanje vseh posameznih osebnostnih pravic) omogočiti aktiven, ekstravertiran razvoj. Tudi ESČP pravici do svobode izražanja pripisuje poseben pomen (10. člen EKČP) in praviloma daje visoko stopnjo zaščite izjavam, ki prispevajo k socialnim in političnim razpravam oziroma kritikam in informacijam v najširšem pomenu besede.

16V skladu z določbo tretjega odstavka 15. člena Ustave RS¹⁶ so človekove pravice omejene samo z enakimi pravicami drugih. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je v primeru kolizije dveh človekovih pravic potrebna vsebinska omejitev obeh pravic. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega.¹⁷ Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera (pravično ravnovesje med človekovimi pravicami, ki se srečujejo). Na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja obeh pravic, v konkretnem primeru pravic upnice do zasebnosti, časti in dobrega imena, varnosti osebnih podatkov in tajnosti pisanj na eni strani ter pravice dolžnika do svobode izražanja na drugi strani, sodišče oblikuje pravilo o sobivanju obeh pravic, ki pove, kateri od njiju je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Presoja gre v smeri, kateri pravici nuditi varstvo in katera se mora zaradi aktiviranja nujne, ustavno varovane vsebine druge pravice, tej umakniti.¹⁸ Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne sme vnaprej izključiti iz obravnavanja. Sodišče mora upoštevati navedene zahteve in opraviti tehtanje (gre za t.i. test praktične konkordance)¹⁹. Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin.²⁰

Sodišče prve stopnje tem okoliščinam ni posvetilo dovolj pozornosti, zato je zaključek o verjetnem obstoju terjatve (oziroma zahtevka) upnice, materialnopravno zmoten.

17Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP, čemur je sledilo tudi Ustavno sodišče RS. Navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve je bila presežena. V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji (št.2) in zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami. Ta merila so: (1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (5) vsebina, oblika in posledice objave; (6) teža naloženih sankcij. Skladno s prakso ESČP je treba vsak poseg presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni.²¹

18Pomembno izhodišče za razreševanje nasprotij med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je namreč mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju resničnosti slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Izjavitelji morajo biti torej bolj skrbni, ko izjavljajo dejstva, kakor pri podajanju vrednostnih sodb. Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave obstajala zadostna dejanska podlaga. Ta je odvisna zlasti od konteksta, v katerem so bile izjave podane. V tem okviru imajo lahko pomembno težo predhodno ravnanje tistega, na katerega se izjave nanašajo, pa tudi narava oziroma značaj izražanja (na primer, ali gre za politično izmenjavo mnenj, satirično izražanje itd.). ESČP široko razlaga obstoj dejanske podlage za kritične ali žaljive izjave. Po njegovi praksi varstvo pravice do svobode izražanja ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje oziroma očrnitev, na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje. Pri razreševanju kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami stoji na stališču, kar je prevzeto tudi že v domač pravni red, da je treba upoštevati konkretne okoliščine primera in širši kontekst obravnavane zadeve.²² Posameznikova svoboda je omejena s svobodo drugih.²³

19Zaradi narave predlaganega sredstva je pritožbeno sodišče pri tehtanju med zgoraj navedenimi pravicami omejeno na procesno gradivo, ki ga je zagotovila upnica, in splošno znana dejstva.

20Dolžnikova objava z dne 15.11.2020 na njegovi Facebook strani z naslovom MLADI ZDRAVNIKI: JE TO KAZNIVO? ORGANIZIRANO NAPADANJE MOJE FB STRANI obsega: (1) opredelitev dolžnika do svojih preteklih objav (v luči demokracije in svobode govora) ter navedba dejstev o političnih in drugih odzivih na te objave; (2) mnenje o tem, kakšni bi naj bili ukrepi Vlade RS v zvezi s pandemijo Covid-19; (3) seznanitev sledilcev z ”organiziranjem napada” na njegovo Facebook stran s strani ”mladih zdravnikov” in N. J. (upnico) na čelu ter vprašanja o kaznivosti oziroma moralni spornosti takšnega početja; (4) kritiko ravnanja mladih zdravnikov in stališče o njihovih povezavah z vladajočo stranko v državi. Objavi je dolžnik priložil elektronsko sporočilo upnice mladim zdravnikom. Pod objavo so ljudje z računom v Facebook-u izrazili svoja mnenja (pozitivna in negativna).

21Dolžnikova objava z dne 19.11.2020 na njegovi Facebook strani z naslovom ODGOVOR ZDRAVNIŠKI ZBORNICI – SRAM ME JE V VAŠEM IMENU obsega: (1) odgovor očitkom Zdravniške zbornice, da s svojimi objavami zavaja sledilce; (2) mnenje o tem, da je Zdravniška zbornica podprla ravnanje mladih zdravnikov oziroma N. J.; (3) vprašanja v zvezi z ukrepi Vlade RS in razmerami v zdravstvu v času pandemije Covid-19; (4) vprašanja Zdravniški zbornici v imenu ljudstva z namenom opredelitve le te glede ukrepov Vlade RS v času pandemije, stanja v zdravstvu ter zdravljenja drugih bolezni v tem času. Objavi je dolžnik priložil videoposnetek, v katerem govori o tem, kar je zapisal v objavi. Pod objavo so ljudje z računom v Facebook-u izrazili svoja mnenja (pozitivna in negativna).

22Elektronsko sporočilo upnice kolegom mladim zdravnikom obsega: (1) pobudo proti ”potrčevanju”; (2) vrednostno sodbo dolžnika in njegovega početja (”nevedni M.”, ”junak”, ”čustven revež”, ”bedakov in junakov”); (3) poziv mladim zdravnikom, da Facebook-u masovno prijavijo njegovo stran kot ”spam, fake news, hostality”; (4) poziv mladim zdravnikom, da mu družno, vztrajno in masovno na njegov wall (zid) vsakodnevno lepijo članke, pri čemer je navedla primer takšnega članka.

23Objavi dolžnika na njegovem Facebook profilu je razumeti predvsem kot izražanje mnenja in kritiko Vlade RS v zvezi z ukrepi glede pandemije Covid-19, kar je pomembno za družbo oziroma javnost in ”trenutno zelo aktualno”, ter postavljanje vprašanj pristojnim, kakšno pomoč je bilo zdravstvo deležno v teh težkih časih. Problemi soočanja države s pandemijo so v družbi splošno znani, zato se je o njih dovoljeno izrekati. Dolžnik je prvenstveno želel vzpodbuditi javno razpravo o tej problematiki, kar je dopustno. Javna razprava sme biti tudi ostra, saj so tu meje svobode izražanja posebej široke.

24Ob tem ne gre zanemariti, da gre za dve objavi na socialnem omrežju Facebook²⁴, ki je namenjeno predvsem izmenjavi osebnih stališč posameznikov, slik, dogodkov. Izražanje je tu drugačno, pogosto polemično, objektivnost podanih sporočil pa ni na prvem mestu. Vsak si lahko o pisanju ustvari svoje mnenje (pozitivno ali negativno), ki ga javno izrazi s komentiranjem objave ali pa ga zadrži zase.

25Sporočilni pomen besedila objav je, da se njegova pisanja v zvezi s pandemijo napačno razumejo, saj se tudi sam zavzema za ukrepe, ki pa naj bodo smiselni, učinkoviti in življenjsko izvedljivi, in da ga tako politično kot drugače želijo utišati (z napadi, žaljenjem, zasmehovanjem, pritiski, grožnjami), kar je podkrepil s priloženo elektronsko pošto upnice (dejstva). Dolžnikov temeljni namen ni bil razkrivanje podatkov iz zasebne sfere upnice, temveč je želel opozoriti na dogajanje v družbi, kjer ga osebe, ki bi naj po njegovem bile povezane z vladajočo politično stranko, želijo utišati oziroma mu pretirano otežiti izjavljanje o družbenih zadevah.

Kako je dolžnik prišel do elektronske pošte ni stvar predmetnega postopka.

26Nadalje je pomembno, da se objavi dolžnika ne nanašata na upničino intimno ali družinsko udejstvovanje, temveč na njeno reakcijo na njegovo izražanje mnenj glede pandemije Covid-19 in ukrepov Vlade RS glede tega, torej na temo, ki zadeva širšo družbo in je v javnem interesu. Zahteve po varstvu posameznikovega ugleda oziroma časti in dobrega imena morajo biti v takih okoliščinah presojane ob tehtanju odprte razprave o zadevah v javnem interesu.²⁵ Samo dejstvo, da je dolžnik upnico v objavah izpostavil z imenom in priimkom, po objektivnih merilih žaljivosti ni moglo prizadeti upničine časti in dobrega imena. Uporabljene besede objektivno niso bile žaljive.²⁶ Glede na vsebino celotnega zapisa, dolžnikovega pisanja tudi ni mogoče razumeti kot poskus diskreditacije upnice kot zdravnice, temveč zgolj kot seznanjanje javnosti o političnih in drugih ”napadih” nanj, ki so usmerjeni v to, da se ga utiša, ker je drugače misleč glede sprejetih ukrepov za zajezitev pandemije.

27Za takšne in drugačne komentarje pod objavama dolžnik ne more odgovarjati.²⁷

28Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dolžnik ravnal v mejah svojega abstraktnega upravičenja iz 39. člena Ustave RS in da ni prekoračil meje dopustnega izražanja. To velja tudi za njegovo spraševanje o povezanosti mladih zdravnikov z vladajočo stranko v državi. Ne gre namreč za trditev o dejstvu, ki bi ga bilo potrebno dokazovati, temveč za dolžnikovo ugibanje.

29Upnica ni mogla utemeljeno pričakovati zasebnosti, ker se je obrnila na precej številčno skupino mladih zdravnikov²⁸, poleg tega mimo njihovega namena²⁹, zaradi katerega so se združili, njihov email uporabila za poziv k navzven vidni reakciji na dolžnikove objave na Facebooku (šlo je za poziv k širši družbeni angažiranosti, k prijavi profila, kjer pa si naj posamezniki, po njenem, ”dajo duška”) ter k utišanju dolžnika z oteževanjem delitve njegovih mnenj s sledilci, in sicer z vsakodnevnim množičnih zasipavanjem njegovega okna sporočanja (zidu) na Facebook-u (”njegovih floskul”) s članki, pri čemer je že sama pričakovala, da bo njen email ”prožil poglede izpod obrvi”, torej ne bo sprejet z odobravanjem, kar je nakazovalo, da bi se z njim lahko seznanili tudi (nepovabljeni) tretji, pri čemer upnica zaupnosti pisanja ni izpostavila. Upoštevajoč zlasti te uporabljene besede je sklepati, da je upnica stopila iz sfere svoje posebej varovane zasebnosti.

Ustavno sodišče³⁰ je že poudarilo, da mora posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase tudi tveganje, da bo njegovo ravnanje predmet diskusije in presoje. V tej zvezi je opozoriti tudi na stališče sodne prakse, da forma sporočanja, naj bo še tako zaupna, za ohranitev tajnosti pisanja namreč ne zadošča. Pomembni sta vsebina sporočanja in okoliščine komuniciranja – kje, kdaj in komu je bilo napisano ter poslano. Golo dejstvo, da se nahaja med elektronsko pošto določene osebe, ni dokaz, da gre za zasebno pošto.³¹

Ugotoviti namreč je, da e-pisanju upnica ni dala posebno zaupne note, zato je bilo samo formalno namenjeno naslovnikom na listi mladi zdravniki. Zaradi številčnosti le te, upnica dejansko niti ni mogla vedeti, komu vse je sporočilo poslala³², kar ni zanemariti.³³ Iz e-pošte tudi ne izhaja nič zasebnega, saj upnica ni pisala o zadevah njene intime ali družinskega življenja.

30Glede na vsebino dolžnikovega pisanja in kontekst izražanja, ki se dotika širše družbene problematike (demokracije), je podan javni interes po razkrivanju dogajanja v družbi, torej tudi v zvezi z angažiranjem mladih zdravnikov oziroma upnice in vpogledom v njihovo aktivnost.

31Izhajajoč iz zgoraj navedenih meril za razreševanje kolizije med človekovimi pravicami upnice in dolžnika ter upoštevajoč okoliščine obravnavanega primera so po oceni pritožbenega sodišča bistvene okoliščine, ki tehtanje med pravicami v koliziji nagnejo v prid dolžnikovi pravici do svobode izražanja : (1) da je dolžnik s podajanjem lastnega mnenja zasledoval zlasti javno razpravo o temi, ki je bila in je še v javnem interesu – ukrepih Vlade RS glede pandemije Covid-19³⁴; (2) da je upnica pozivala kolege mlade zdravnike k vsakodnevnemu aktivnemu ravnanju zoper dolžnika, da se ga na socialnem omrežju onemogoči oziroma utiša, s čimer se je do določene mere odrekla svoji zasebnosti, predlagano postopanje bi naj rezultiralo v ravnanjih drugih, kar bi bilo vidno tudi navzven širši družbi – vsem uporabnikom socialnega omrežja Facebook³⁵, in ”napadla” dolžnikovo početje, zato je bil dolžnik upravičen odgovoriti na ta napad z navedbo dejstev o dogajanju v družbi ter imenovanjem upnice, kar je podkrepil z njenim e-sporočilom.

V konkretnem primeru je zaradi varstva pravic dolžnika poseg v pravice upnice šteti za dopusten.

32Po pojasnjenem ni izkazana verjetnost obstoja upničine terjatve oziroma verjetnost zahtevka po 134. členu OZ, kar je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ), zato se pritožbeno sodišče z ostalimi pogoji, ki bi morali biti izpolnjeni (drugi odstavek 272. člena ZIZ), ni ukvarjalo.

33Dejstvo, da je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pozivala k prijavi objav na socialnem omrežju kot ”lažnih novic”, v obravnavanem primeru ni odločilno upoštevajoč, da je v spornih objavah (po vsebini) dolžnik predvsem izražal svoje mnenje o ukrepih države (Vlade RS) glede družbeno zelo pomembne in aktualne teme, ter opozarjal na dogajanje v družbi, kjer pa je polje svobode izražanja zelo široko varovano.

34V zvezi s pritožbenimi očitki o kršitvi Uredbe je opozoriti, da iz njenih določb izhaja, da pravica do varstva osebnih podatkov ni absolutna pravica. V skladu z načelom sorazmernosti jo je treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi, in jo uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami. Pritožbeno sodišče nedovoljenih posegov ni zaznalo, saj dolžnik ni upravljavec ali obdelovalec osebnih podatkov.³⁶

35Stroškovna odločitev je bila izpodbijana v povezavi z odločitvijo o glavni stvari. Ker pogoji za spremembo le te niso izpolnjeni, je pritožbeno sodišče opravilo le uradni pritožbeni preizkus II. točke izreka izpodbijanega sklepa, ki ni pokazal nepravilnosti.

36S sprejeto odločitvijo upnica ni onemogočena za pravno varstvo v okviru pravdnega in kazenskega postopka, kar je omenjala že v predlogu za izdajo začasne odredbe.

37Glede na vse zgoraj navedeno pritožba upnice ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

38Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Več o tem Neža Pogorelčnik, Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 2013 in Urban Vrtačnik in Neža Pogorelčnik, Pogoji za izdajo začasne odredbe, Odvetnik, 2014, št. 64;
² Ta začasna odredba je omejena le na nujne in ustavno upravičene primere;
³ Standardu verjetnosti je zadoščeno, če več razlogov govori v prid določenemu zaključku, od tistih, ki kažejo nasprotno;
⁴ Primerjaj VSL sklep I Cp 3167/2009 z dne 30. 9. 2009;
⁵ Po stališču pravne teorije je osrednja prvina pravice možnost, da pravni subjekt ravna na določen način (facultas agendi). V postopku izvrševanja pravice in v povezavi z njim lahko pride do različnih situacij. V prvem primeru subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegel v pravico drugega (zakonito – pravno izvrševanje pravice). V drugem naslovljenec krši pravo in se pri tem ne more sklicevati na pravno zavarovano upravičenje, ki bi dopuščalo, da njegovo ravnanje označimo kot zakonito (pravna kršitev). V tretjem, mejnem in nemara najbolj spornem primeru, subjekt sicer izhaja iz abstraktnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da posega v pravico, ki pripada drugemu;
⁶ Glej prispevek odvetnice dr. Nataše Pirc Musar Medijske objave komunikacij med posamezniki na spletni strani www.pirc-musar.si, članek Primož Baucon Problematika varstva pravice do zasebnosti in osebnih podatkov v zvezi s COVID-19, TFL glasnik, 2021, št. 1;
⁷ Glej Komentar Ustave RS - 37. člen (Goran Klemenčič) dostopen na spletni strani www.e-kurs.si;
⁸ Prav tam;
⁹ Glej Komentar Ustave RS – 35. člen (Ludvik Toplak, Metoda Orehar Ivanc) dostopen na spletni strani www.e-kurs.si;
¹⁰ Glej Komentar Ustave RS – 39. člen (Klemen Jaklič, Andraž Teršek) dostopen na spletni strani www.e-kurs.si;
¹¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-444/09-17 z dne 12. 4. 2012;
¹² Treba je razlikovati med pristnim javnim interesom in zvedavostjo javnosti. Želja bralcev po senzacionalizmu in njihova radovednost o zasebnem življenju drugih ne pomenita legitimnega javnega interesa, ki bi upravičil neutemeljen poseg v zasebnost;
¹³ Varstva ne uživajo izjave, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje;
¹⁴ Tako v sklepu VSK I Ip 92/2019 z dne 23. 4. 2019;
¹⁵ Sodba VSL I Cp 2541/2010 z dne 12. 1. 2011;
¹⁶ Glej Komentar Ustave RS – 15. člen (Franc Testen, Erik Kerševan) dostopen na spletni strani www.e-kurs.si;
¹⁷ Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 ter št. U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010;
¹⁸ Glej sodbo VSRS II Ips 61/2017 z dne 20. 9. 2018;
¹⁹ Pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega;
²⁰ Tako v odločbi Ustavnega sodišča Up-42/09-17 z dne 12. 4. 2012;
²¹ Glej sodbo VSRS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019;
²² Prav tam;
²³ Tako v sklepu VSK I Ip 92/2019 z dne 23. 4. 2019;
²⁴ Družbena omrežja skrbijo, da na njih ne prihaja do kršitve zakonov oziroma izvajanja kaznivih dejanj s pomočjo komunikacije preko družbenih omrežij. Postavljajo tudi pravila na temelju etike, morale in družbene odgovornosti. Regulirajo tudi objavo vsebin, ki same po sebi niso nezakonite. - glej prispevek odvetnice dr. Nataše Pirc Musar Izbris računa, dostopen na spletni strani www.pirc-musar.si;
²⁵ Tako v sodbi VSRS II Ips 61/2017 z dne 20. 9. 2018;
²⁶ Zadeva Eva Glawischnig-Piesczek proti Facebook Ireland Limited C-18/18 z dne 3. 10. 2019;
²⁷ V kolikor so te v nasprotju s splošnimi pogoji poslovanja Facebooka, je to stvar razmerja z družbo;
²⁸ Glej spletno stran www.mladizdravniki.si;
²⁹ Namen je njihovo povezovanje in zastopanje njihovih interesov na področju podiplomskega izobraževanja ter zdravstvene in delovne politike;
³⁰ Odločba št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994;
³¹ Glej sklep VSL I Cp 2000/2014 z dne 17. 9. 2014;
³² Naslovnikov upnica ni izrecno izbirala;
³³ Glej sklep VSL II Cp 2201/2012 z dne 11. 9. 2013;
³⁴ Velik družbeni pomen teme, o kateri se je pisalo, mnenjski pluralizem, toleranca do drugače mislečih, odprtost duha, kritičnost, svoboda v demokraciji;
³⁵ Od drugih tako ne more zahtevati, da se je naj ne omenja, da naj njenim stališčem ne nasprotujejo, da je ne kritizirajo,...
³⁶ Glej prispevek Kdo je na Facebooku odgovoren za obdelavo podatkov dostopen na spletni strani www.pirc-musar.si, zadeva ESČP Delfi AS v. Estonija sodba 64569/09;