161. člen KZ-1

Priznani interes ni omejen samo na lastne interese obdolženca, pač pa se razteza tudi na primer, ko je obdolženi tesno povezan z interesom, ki ga varuje (na primer bližnje sorodstvo, kot je to v obravnavanem primeru: ded - vnukinja).

Tožnica je imela pravico do pisnega zagovora in v njem podati svoj odgovor na očitane ji kršitve, vendar pa je z javno objavo zagovora presegla meje dopustnega. V zagovoru je toženo stranko in njene predstavnike žalila oziroma o njih širila objektivno negativne in ponižujoče vrednostne sodbe in je bil namen te objave predvsem okrniti dobro ime in ugled tožene stranke, članov republiškega odbora in predsednika tožene stranke v javnosti (tožničin Facebook profil je bil javen in vsem dostopen). Tožnica je dejansko z objavo svojega pisnega zagovora presegla mejo normalne, družbeno sprejemljive oziroma dostojanstvene komunikacije v javnosti. Čeprav tožnica zatrjuje, da je pravica do zagovora njena ustavna pravica, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta pravica ni neomejena oziroma absolutna, temveč je omejena s pravico delodajalca do ugleda in dobrega imena.

Dejanje na škodo zasebnega tožilca, kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.

Izraza obdelovanje osebnih podatkov, kot je konkretizirano v obravnavani zadevi, ni moč vezati na razlago kot jo ponuja ZVOP-1 v 3. točki 6. člena. Nekaj fotografij oškodovanke, posnetih v času partnerske zveze in le za lastno uporabo obdolženca, še ni mogoče šteti za zbirko podatkov v smislu 5. točke 6. člena ZVOP-1. Očitka, da je obdolženec intimne fotografije oškodovanke natisnil, izobesil na oglasno desko oziroma nalepil na vhodna vrata stanovanjskega bloka in vstavil v poštne nabiralnike, tako ni mogoče šteti za obdelavo osebnih podatkov v smislu četrtega odstavka 143. člena KZ-1. Ravno zaradi primerov kot je obravnavani, t.i. maščevalne pornografije, je zakonodajalec v šestem odstavku 143. člena KZ-1E dodal inkriminacijo dejanja, ki ga stori, kdor javno objavi posnetke ali sporočila druge osebe s seksualno vsebino brez privolitve.

Zato pritožbeno sodišče soglaša s zaključki sodišča prve stopnje, da je označevanje zasebnega tožilca z besedo „pedofil,“ ki jo v zapisanem SMS sporočilu večkrat ponovi, objektivno žaljivo in izraža negativno vrednostno oceno o zasebnem tožilcu.

Kljub temu, da peti odstavek 161. člena KZ-1 izrecno ne ponavlja besedila "kar lahko škoduje dobremu imenu" iz prvega odstavka navedenega člena, tako logična kot sistemska razlaga ne dopuščata drugega sklepa, kot da se obdolženec ob podanih zakonskih pogojih lahko ekskulpira kaznivosti (če dokaže resničnost izjav ali najmanj utemeljen razlog verjeti v resničnost) tudi glede zatrjevanja ali raznašanja objektivno žaljivih dejstev, saj sicer ne bi šlo za izpolnjenost zakonskih znakov po prvem odstavku 161. člena KZ-1 in že izhodiščno ne za kaznivo dejanje. Pri navedbah v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke (zasebne tožilke) v upravnem postopku gre za obrambo pravic, za katere se stranka (obdolženec) v postopku zavzema, oziroma varstvo njenih upravičenih koristi v konkretnem primeru.

Spolno udejstvovanje posamezne osebe lahko sodi v najintimnejšo sfero osebnega življenja posameznika in v takšnem primeru brez privolitve posameznika ni dovoljeno objavljati ničesar. Vendar to ne velja absolutno, temveč je treba pri presoji vprašanja, v katero sfero zasebnega življenja posameznika spada posamezni primer njegovega spolnega udejstvovanja, upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera, zlasti vprašanje, ali je posameznik v zvezi z njegovim spolnim udejstvovanjem upravičeno (legitimno, razumno) pričakoval varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic.

Z opisom dejanja v obtožbi se določa dejanska in pravna podlaga obtožbe. Bistveno je, da iz konkretiziranega opisa dejanja, ki se očita obdolžencu, izhajajo zakonski znaki očitanega dejanja. Obtožba je besedno sporočilo, ki mora biti dovolj konkretno, da obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Kadar je podlaga obtožbe slikovno sporočilo, mora biti le-to dovolj konkretno opisano. S tem, ko je obsojenec navedeni fotografiji naslovnikoma zgolj poslal, ni mogel škodovati dobremu imenu zasebnega tožilca.