162. člen KZ-1

Tožnica je imela pravico do pisnega zagovora in v njem podati svoj odgovor na očitane ji kršitve, vendar pa je z javno objavo zagovora presegla meje dopustnega. V zagovoru je toženo stranko in njene predstavnike žalila oziroma o njih širila objektivno negativne in ponižujoče vrednostne sodbe in je bil namen te objave predvsem okrniti dobro ime in ugled tožene stranke, članov republiškega odbora in predsednika tožene stranke v javnosti (tožničin Facebook profil je bil javen in vsem dostopen). Tožnica je dejansko z objavo svojega pisnega zagovora presegla mejo normalne, družbeno sprejemljive oziroma dostojanstvene komunikacije v javnosti. Čeprav tožnica zatrjuje, da je pravica do zagovora njena ustavna pravica, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta pravica ni neomejena oziroma absolutna, temveč je omejena s pravico delodajalca do ugleda in dobrega imena.

Zakonska podlaga za denarno kaznovanje stranke, ki žali sodišče (oziroma drugo stranko ali udeleženca postopka), je 109. člen ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ). Ta določba je dodatno vsebino dobila s sodno prakso, iz katere izhaja, da je denarno kaznovanje za žalitev v sodnem postopku namenjeno obrambi ugleda in avtoritete sodišča, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter posplošenimi, z vidika obrambe pravic nepotrebnimi napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje nezaupanja v delo sodišč. Stranka sicer lahko ostro, odprto in kritično ocenjuje delo sodišč in posameznega sodnika, vendar pa je treba kritiko izreči na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo in avtoriteto sodišča. Če gre za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali osebne napade na sodnika, ki nimajo zveze z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave nimajo nobene zveze z obrambo pravic stranke v postopku oziroma k tej obrambi v ničemer ne morejo prispevati. Tudi pri izjavah, ki pa bi lahko bile bistvene za odločitev v konkretni zadevi, mora stranka kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča izreči na s

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1; "izjava, dejstva, žaljivost, (ne)resničnost".

Zato pritožbeno sodišče soglaša s zaključki sodišča prve stopnje, da je označevanje zasebnega tožilca z besedo „pedofil,“ ki jo v zapisanem SMS sporočilu večkrat ponovi, objektivno žaljivo in izraža negativno vrednostno oceno o zasebnem tožilcu.

Obdolženka je zanikala, da bi na seji senata 28. 1. 2016 zoper oškodovanca uporabila besedo koruptiven. Glede na takšen zagovor obdolžena z dokazom resnice ne more uspeti. Dokaz resnice se mora namreč nanašati na trditev, ki so predmet obtožbe. Če obdolženka zanika, da bi izrekla v obtožbi očitane žaljive trditve o oškodovancu, za katere je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da jih je izrekla, njen zagovor da je utemeljeno verjela v resničnost nečesa drugega (da ne zaupa v oškodovančevo delo), obdolžene ne more razbremeniti kazenske odgovornosti za očitek, ki izhaja iz obtožbe. Dokaz resnice se lahko nanaša le na trditve, za katere se ji v obtožnem predlogu očita in je ugotovljeno, da so bile z njene strani izrečene ter lahko škodujejo oškodovančevi časti in dobremu imenu, ne pa na besede, zaradi katerih se obdolženo kazensko ne preganja v predmetni zadevi.