VSM Sklep I Cp 505/2020

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da so Notarski zapis SV X/08 z dne 24. 7. 2008, Kreditna pogodba št. 5012 z dne 18. 7. 2008 in Sporazum o zavarovanju terjatev z dne 24. 7. 2008, nični, posledično pa, da sta vknjižbi hipoteke pod ID pravice X pri glavni nepremičnini k.o. K., parcela 4074 in pod ID praviceY pri nepremičnini k.o. K. parcela 4074, ki sta bili vknjiženi v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV X/08 z dne 24. 7. 2008 za terjatev v višini glavnice 59.000,00 CHF z obrestno mero kot je specificirana v drugem odstavku točke I. izreka izpodbijane sodbe, neveljavni in se izbrišeta ter na plačilo pravdnih stroškov (točka I. izreka sodbe), nadalje pa zavrnilo še podredni tožbeni zahtevek, da se citirane listine (Notarski zapis, Kreditna pogodba in Sporazum) razvežejo ter je tožena stranka dolžna v 15 dneh izstaviti tožniku ZK listino, na podlagi katere bodo izbrisane hipoteke na nepremičninah, ki so že zgoraj opisane ter zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa ter jih plačati pravdne stroške (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 9.309,34 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno na njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v popolnem nasprotju s sodno prakso VSRS ter višjih sodišč. Obsežna sodna praksa slovenskih sodišč, ki se kaže zlasti od odločitve Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Andriciuc, izhaja iz vsebinsko enakih ali vsaj bistveno podobnih stališč, kot jih vsebujejo ključne trditve in navedbe tožnika v tej pravdi, ki jih le-ta povzema v kontekstu ugotovitev VSRS in senatov Višjega sodišča v Ljubljani¹, in sicer:

- da je pomembno, če je bilo breme negativnega gibanja tečaja v breme kreditojemalcev pomembno večje kot verjetnost pozitivnega gibanja v njihovo korist,

- da ni bistveno, ali so banke lahko predvidele natančno gibanje tečaja,

- da je breme kreditojemalca večje, če do negativne spremembe tečaja pride že v zgodnji fazi izvajanja pogodbe,

- da določila kreditnih pogodb, ki sicer vsebujejo opozorilo o valutnem tveganju, ne opredeljujejo vsebine informacij, danih potrošnikom in niso zadostna podlaga za zaključek o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti ter je za presojo ali so banke ravnale ob sklenitvi pogodb v dobri veri ali ne, v sklopu okoliščin, ki so jih banke poznale ob sklenitvi pogodb, bistveno tudi gibanje tečaja CHF v preteklih desetletjih,

- da ni bistveno, ali so banke lahko predvidele natančno gibanje tečaja, temveč ali so lahko predvidele, da se tveganja kreditojemalcev dolgoročno ne bodo realizirala v njihovo korist in je verjetnost negativnega gibanja tečaja za kreditojemalca pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja tečaja, kot tudi, da so banke kot finančni strokovnjaki morale računati tudi z večjimi nihanji v valutnem razmerju,

- da je bistveno, ali sta imeli stranki na razpolago enakovredne možnosti za zavarovanje pred valutnim tveganjem in da Poročilo o finančni stabilnosti Banke Slovenije (v nadaljevanju Poročilo BS) iz junija 2005 jasno razkriva, da apreciacija CHF (napram EUR) in posledično zelo velika finančna izpostavljenost (tveganje) komitentov bank še zdaleč nista bila nepričakovana, prav nasprotno, možnost relevantne spremembe je bila bankam prav gotovo znana ter analiza gibanj razmerja CHF/EUR za nazaj, ki naj bi izkazovala stabilnost omenjenega razmerja, v nasprotno ne prepriča.

Navedenih izhodišč sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

V našem primeru je za sojenje ključen odgovor sodišča na vprašanje, kakšne konkretne informacije je tožnik prejel pred sklenitvijo Pogodbe o potrošniškem hipotekarnem kreditu (v nadaljevanju Pogodba)² in kako je razumel konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute ter lahko ocenil ekonomske posledice, ki iz sklenjenega posla zanj izhajajo.³ Potrošnikom morajo biti zagotovljene zadostne informacije glede pravnih in ekonomskih posledic, upoštevaje pred tem 3.,4. in 5. člen Direktive 93/13.

V točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne vzdržijo tožnikove navedbe, da je toženka že ob sklenitvi Pogodbe zasledovala profitni namen, ker gre za aleatorno pogodbo. Takšna ugotovitev je napačna in nesmiselna, saj je tožnik v tožbi že sam zatrjeval, da gre v danem primeru za aleatorno pogodbeno razmerje, pri nastanku katerega pa morata obe pogodbeni stranki imeti identično vedenje o rizikih, ki so predmet tveganja. V zvezi s tem je zatrjeval, da je toženka že pred sklenitvijo Pogodbe poznala dejstva, ki mu jih ni razkrila oziroma je tak bančni produkt prodajala z vtisom, da je verjetnost uresničitve tega tveganja zanj neznatna ali da je ni ali da je enaka za obe stranki, kar je podprl z več različnimi listinskimi dokazi (npr. poročilo BS o finančni stabilnosti za leto 2005, dopis BS vsem bankam iz leta 2006 ter iz leta 2007, zloženka Avstrijske narodne banke in Avstrijskega nadzornega organa, letak ZBS in BS iz leta 2008, Poročilo BS o finančni stabilnosti iz maja 2007, graf zgodovinskega gibanja tečaja CHF napram EUR, različni članki vodilnih švicarskih finančnih strokovnjakov, BLOOMBERG graf glede predvidevanja gibanja tečaja, letak toženke, v katerem je potrošnikom kreditov z devizno klavzulo obljubljala „sanje pod streho“ ter izračun „celotnega stroška investicije“, posnetke spletne strani toženke, na kateri je navajala, da je devizna klavzula „drugačen način ohranjanja realne vrednosti“ ter „uresničitev sanj“ s krediti vezanimi na Euribor in Libor) in predlagal zaslišanje tožnika in prič. Prav tako je predložil dokaze glede profitnega namena toženke (izseki letnih poročil toženke z navedbami, da je imela skupno vrednost odobrenih kreditov v švicarskih frankih v letu 2007 v višini 27,8 mio EUR ter na novo odobrenih kreditov v tuji valuti v letu 2008 v višini 38,5 mio EUR), sicer pa je splošno znano dejstvo, da je šlo za aktivno in usmerjeno prodajo produkta z logičnim in edinim namenom, ki je nedvomno ekonomski, torej profitni. Izraz aleatorno zato ne dokazuje nobenih zatrjevanih dejstev ter je ugotovitev sodišča brez ugotavljanja dejanskega stanja napačna.

V točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da toženka spornih kreditnih pogodb ni sklepala z namenom ustvarjanja dobička oziroma okoriščanja, pri tem pa se je oprlo predvsem na pričanja M. ter F., ki sta pri banki zaposlena. Napačen je zaključek, da banka ni ustvarjala dodatnih dobičkov in je bila valutnemu tveganju izpostavljena enako kot tožnik. Toženka je kot dokaz, da se je tudi sama zadolževala v CHF predložila zaključnice, ki naj bi to dokazovale. Vendar le-te dokazujejo zgolj, da se je občasno zadolževala tudi v CHF, vendar kratkoročno (običajno za tri mesece) in za večje vsote, nikakor pa ne dolgoročno, za 20 ali 30 let, kot potrošniki in tožnik. Pa tudi sicer zaključnice ne dokazujejo, da se je toženka zadolžila za konkretni kredit, ki ga je prodala tožniku. Prav te zaključnice pa potrjujejo navedbe tožnika, da se je zadolževala kratkoročno, kar pomeni, da tudi, če bi se zadolžila v CHF zaradi plasiranja teh kreditov kreditojemalcem, je od trenutka, ko je ta zadolžitev prenehala, imela iz naslova tečajnih razlik čisti dobiček, kar nenazadnje izhaja iz izpovedbe priče M., da se banka ne zadolžuje v CHF zato, da bi se izpostavila tečajnim tveganjem, temveč nasprotno, ker „skuša imeti vedno usklajeno aktivo in pasivo“, torej zato, da se pred valutnim tveganjem zavaruje. V vsakem primeru se je toženka pred tečajnimi tveganji zaščitila, saj ji to nalaga že zakonodaja, kreditojemalcem pa ni ponudila nobene zaščite pred valutnim tveganjem, kar izhaja tudi iz Poročila o finančni stabilnosti BS, kjer je navedeno: „Tveganja, ki izhajajo iz najetja posojila v švicarskih frankih, bremenijo predvsem gospodinjstva. Banke so pred temi tveganji dobro zavarovane.“. Pomeni torej, da breme tečajnih tveganj nosijo v primeru posojil v švicarskih frankih gospodinjstva in zato je šlo za očitno asimetrijo pravnih položajev pravdnih strank že v času sklenitve Pogodbe.

Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe opira predvsem na pričanje svetovalke A., ki je kredit prodala tožniku. Tako navaja, da naj bi iz njenega zaslišanja izhajalo, da je tožniku predstavila tečajnico za do 15 let, mu prikazovala plastične izračune z različnimi tečajnicami (celo do 1,1) in je stranke vedno opozorila na dvigovanje glavnice v primeru višanja tečaja CHF. Vendar pa ta dejstva iz njenega zaslišanja ne izhajajo. Povedala je, da „so plastično prikazovali izračune“ s kalkulatorjem, in sicer „zdaj je tečajnica 1,6 cca je bila v tistem letu, če pa bi bila 1,4 ali 1,1 pa pomeni 100.000 frankov, 100.000,00 EUR“. To ni plastični prikaz vpliva spremembe tečaja na glavnico in mesečne obroke med odplačevanjem kredita, temveč prikaz, da bi kreditojemalec ob drugačnem tečaju na dan sklenitve kredita prejel drugačen znesek izplačanega kredita. Prav tako je izpovedala, da je strankam prikazovala preteklo gibanje tečaja za obdobje 10 let in da je gibanje tečaja „neznanka“ ter nanj „ne more nihče vplivat, vsaj ne na banki ni ali napovedat, dejansko prenese lahko to tveganje, da zraste ali pade“. Priča tožniku torej ni pripravljala nobenih simulacij mogočih prihodnjih sprememb pri kreditu, tako ne pri glavnici, kot tudi ne pri obroku v prihodnosti, temveč je pripravila zgolj izračun na dan sklenitve Pogodbe po različnem tečaju. Vendar pa navedb svetovalke, da naj bi strankam sploh pripravljala kakršnekoli izračune ni potrdil ne tožnik, niti noben drug kreditojemalec. Iz njenega zaslišanja jasno izhaja, da s specifiko valute CHF pri kreditiranju ni bila seznanjena, kot tudi ne z dolgoročnim preteklim gibanjem valute napram vsem ostalim svetovnim valutam, kot tudi ne s t.i. napovedmi oziroma predvidevanji o gibanju tečaja CHF v prihodnosti, o katerem je že pred sklenitvijo Pogodbe pisala tako BS, kot druge ugledne finančne institucije. V zvezi z vednostjo banke o mogočih spremembah menjalnih tečajev ter o značilnosti valute CHF tožnik ni zatrjeval, da je svetovalka vsa ta dejstva poznala in mu jih je namerno zamolčala, temveč, da so bila s tem seznanjena vodstva bank, zato ni bistveno kaj je banka (kot pravna oseba in ne ko bančna svetovalka, ki je kredit prodala) vedela, ampak kaj bi kot strokovnjak na tem področju morala vedeti. V zvezi s temi okoliščinami je tožnik podal obširne navedbe in za dokazovanje teh dejstev predložil dokaze, do katerih se sodišče ni opredelilo. Gre za navedbe o valuti CHF kot močni valuti, ki je od 70. let prejšnjega stoletja močno pridobila na vrednosti, o dolgoročnem naraščajočem trendu rasti vrednosti CHF in razlogih za takšen trend, vključno z učinkom varnega zatočišča, brez rizika bistvenega zmanjšanja vrednosti te valute in z verjetnostjo njenega povečanja, kar vse je toženka kot banka v smislu tveganja razumela, tožnik kot potrošnik pa ne. V zvezi s tem je tožnik predložil listine (graf o dolgoročnem gibanju tečaja CHF, poročila in analize BS, prevode Mednarodnega denarnega sklada idr.), do katerih se sodišče ni opredelilo. Zavzelo je zgolj pavšalno stališče, da se je tožnik z vsebino Pogodbe seznanil, ker je imel možnost vpogleda v Pogodbo in so se osnovni podatki v Pogodbi s stranko na banki vedno pregledovali tudi skupaj, kar pa za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke v razmerju do tožnika ne zadostuje. Za presojo zadostne informiranosti in zavedanja prevzetega valutnega tveganja potrošnika ne zadošča, da so posamezne sestavine pogodbe zapisane v jasnem in razumljivem jeziku, temveč je potrebno upoštevati druge okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob sklepanju Pogodbe. Vsebino pojasnilne dolžnosti je torej treba zapolniti z odgovorom na vprašanje ali se je tožnik zavedal vseh tveganj, ki so bila banki kot pravni osebi ob sklepanju pogodbe znana oziroma bi ji morala biti znana. Nobena od prič ni izpovedala tega kar navaja sodišče v izpodbijani sodbi, to je, da so bile informacije in tveganja tožniku predstavljena celovito in popolno. Izpovedbe vseh tožnikovih prič so bile vsebinsko zelo podobne, izpovedale so, da niso prejele celovite predstavitve produkta in opisa tveganj, vsem pa je bilo pojasnjeno, da gre za stabilno valuto ter za bolj ugoden kredit od everskega, posledično je napačna ugotovitev sodišča, da so bile različne stranke pri sklepanju kreditnih pogodb deležne različnega obsega pojasnilne dolžnosti, pri čemer toženka ni zatrjevala, da bi bil tožnik deležen vsebinsko drugačnega svetovanja kot je bila sicer splošna praksa toženke kakršno so potrdili tako tožnik kot ostale zaslišane priče, to je kreditojemalci. Sodišče prve stopnje, ki se je oprlo na izpovedbo svetovalke A., si je njeno izpovedbo razlagalo v povsem napačni luči, kar izhaja iz njenega zaslišanja, da je valutno tveganje sama prepoznala zgolj kot tveganje nihanja, nikakor pa ne v obsegu, kot je bil že takrat znan finančnim institucijam in strokovnjakom, torej toženki kot pravni osebi. Argumentacija sodišča prve stopnje je zato nelogična in ne samo pravno zmotna. Da je toženka ponujala kot ugodne in varne kredite, valutno klavzulo pa kot način ohranjanja realne vrednosti glavice ne more biti sporno niti iz reklamnih materialov niti iz spletne strani toženke, kar je sodišče popolnoma spregledalo, je pa ključnega pomena za dokazovanje zavajujoče splošne prakse toženke. Potrošnikom je z oglaševanjem dajala vtis, da bodo z „valutno klavzulo kot načinom ohranjanja realne vrednosti glavnice“ dobili kredit, ki bo zagotavljal, da ga bodo preplačali le v okviru dogovorjenega pribitka, torej, da bodo z valutno klavzulo zavarovali „svojo glavnico“. Takšne navedbe so za laične potrošnike toliko bolj zavajajoče in zaskrbljujoče ob nespornem dejstvu, da valutna klavzula ne varuje potrošnika, temveč pred posledicami padca vrednosti domače valute varuje zgolj upnika. Iz vseh zaslišanj in splošne prakse toženke izhaja torej, da svetovalci kreditojemalcem niso predstavljali ključnih dejstev o valuti CHF ter o tveganju takšnega kreditiranja za potrošnike, temveč so jih seznanjali zgolj z možnostjo o nihanju valute, pri tem pa niso pojasnili, kako sprememba tečaja sploh vpliva na celotno kreditno obveznost. Vsi kreditojemalci, ki so bili zaslišani kot priče so skladno izpovedali, da jim je bil takšen kredit predstavljen kot ugoden, to pa je potrdila tudi svetovalka A., sicer pa je iz njenega zaslišanja več kot očitno, da je pred pričanjem nedvomno vpogledala v interno komunikacijo s tožnikom, saj je neverjetno, da si je zapomnila, glede na to, da ima dnevno stik z več strankami, do potankosti izpred desetih letih vse detajle pogovora s tožnikom ter nekaterih podrobnosti, ki se jih ni spomnil niti tožnik, ki je ta kredit sklepal zase.

Osnovni namen valutne klavzule je varovanje enake vrednosti dajatev v dvostranskih pogodbah. Valutna klavzula torej ne more uživati sodnega varstva v primerih kot je ta, ko nima nič skupnega z ohranjanjem realne vrednosti izplačanega kredita in ne more biti osnova za bogatenje bank in pridobivanje nesorazmerne premoženjske koristi v razmerju do realne vrednosti izplačanega kredita v domači valuti. Razen tega ima model, po katerem so anuitete oblikovane na način, da se v začetnih letih z odplačevanjem kredita pokrivajo pretežno obresti, za posledico, da se dolg povečuje že ob minimalnih tečajnih spremembah (prikrito obrestovanje).⁴ Anuitetni način odplačevanja ob izraziti dolgoročnosti, valutni klavzuli, spremenljivi obrestni meri in drugih okoliščinah, pomeni prikrita in neomejena tveganja, ki jih iz teh kreditov niti ni mogoče realno presojati (kar je splošno sprejeto stališče ekonomske teorije). O tem sodišče prve stopnje ni zavzelo stališč.

Tvegana pravna narava pogodbenega razmerja (aleatornost) omogoča v danem primeru kvantitativno neomejeno možnost izgube na strani tožnika in bogatenje toženke. Da bo prišlo do negativnega gibanja tečaja valutnega para EUR skozi CHF v škodo EUR, je bilo v visoko specializiranih bančnih krogih znano in pričakovano dejstvo tudi glede na predhodna dolgoročna gibanja valutnih tečajev, kar pomeni, da tožnik ni mogel doseči pozitivnega učinka na račun nižjih obresti, ampak le izgubo na račun tečajnih razlik. Tveganost je bila tako zgolj navidezna za toženko, ki je lahko že vnaprej ob sklenitvi Pogodbe utemeljeno pričakovala pozitivne učinke, ki se v danem primeru nujno zrcalijo v izgubi tožnika, ki je lahko neomejena in se kaže v enormnih zneskih. Takšen posel je nemoralen in predstavlja tiho in perfidno bančno prevaro in izkoriščanje prednosti banke v razmerju do laičnih potrošnikov. Banke, ki so se spustile v takšne posle ob sami sklenitvi pogodb niso prevzele nobenih realnih tveganj, ki bi bila vezana na omenjeno stavo (valutna klavzula in spremenljiva obrestna mera), kar je čista špekulacija, poleg tega pa so minimalizirale svoje tveganje v smislu kreditne izpostavljenosti do potrošnikov že s tem, da so angažirale za namene tovrstnega kreditiranja minimalna sredstva (slabe 4 % podbilance. kot izhaja iz Poročila o finančni stabilnosti BS iz junija 2005 - stanje v letu 2005). Navedeno poročilo vsebuje tudi zapis o „relativno majhni občutljivosti bank za spremembe deviznega tečaja“, kar je sodišče prve stopnje spregledalo.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo zadoščeno obveznosti toženke glede pojasnilne dolžnosti pred sklenitvijo pogodbe, pri čemer se tožnik sklicuje na članke Vuksanoviča⁵, po stališču katerega bi moral potrošnik v predpogodbeni fazi vnaprej prejeti več simulacij prihodnjega gibanja njegovega mesečnega obroka glede na več različnih variant mogočih premikov deviznega tečaja (od pričakovanega do katastrofičnega), kar bi bil edini celostni način izpolnitve pojasnilne dolžnosti, saj si povprečen potrošnik drugače ne more predstavljati obsega in narave tveganj.

Pri presoj predvidljivosti tečajnih sprememb se je sodišče izognilo vzrokom za stalno dolgoletno rast tečaja v času pred in po sklenitvi pogodbe ter se oprlo zgolj na apreciacijo v letu 2011 ter na ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015. Pri tem ni upoštevalo tožnikovih trditev in se ni opredelilo do predloženih dokazov (listine BS iz leta 2005, 2006, 2007 idr.), da je banka vedela oziroma bi morala in mogla vedeti že pred sklenitvijo Pogodbe, da bo tečaj CHF v prihodnje najverjetneje naraščal in dolgoročno pridobival na vrednosti v razmerju do slovenske domače valute, kar bo neposredno vplivalo na nesorazmerno in znano povečano kreditno obveznost tožnika, ki se na drugi strani zrcali v dobičkih banke. Zatrjeval je, da je ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih ali je lahko banka predvidela, da se tveganje, ki ga je tožnik prevzel, dolgoročno ne bo realiziralo v njegovo korist, da je torej verjetnost zanj negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja. Ni torej bistveno za vprašanje presoje slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih vprašanje ali je toženka lahko predvidela natančno gibanje tečaja. Toženka v pravdi ni dokazala, da bi tožnika seznanila z učinkom spremembe tečaja, niti z informacijami o dejanskem tečajnem tveganju ter, da „je za komitente izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika“. Zmoten je zato zaključek sodišča, da toženka ni razpolagala z informacijami v zvezi s pričakovanim trendom gibanja tečaja, ki bi ga morala posredovati tožniku. Dokazna ocena sodišča glede predloženih poročil in priporočil BS je pomanjkljiva, zaradi česar je zaključek sodišča, da je toženka upoštevala vsa priporočila BS napačen. Tožnik ni razumel pomena valutne klavzule CHF ter ekonomskega vpliva takšnega kredita na njegovo finančno obveznost, saj sta bila kredit v švicarskih frankih ter v EUR predstavljena enakovredno, zato je ob pomanjkljivih informacijah in pomanjkljivih opozorilih, kredit v CHF predstavljal kot kredit vezan na varno valuto, kjer je mogoče zgolj manjše nihanje tečaja, pri tem pa ni razumel, da sprememba tečaja vpliva na celotno kreditno obveznost in ne zgolj na mesečne anuitete kredita. Logično je namreč, da si povprečni potrošnik prestavlja, da se bo njegova skupna kreditna obveznost ob rednem plačevanju anuitet, zmanjševala. To pa ne drži za kredit v švicarskih frankih. Tega, da bo dvig tečaja neposredno vplival na zviševanje skupne kreditne obveznosti se je nedvomno toženka zavedala. Ugotovitev sodišča, da je bila pojasnilna dolžnost opravljena pravilno in nista podani predpostavki nepoštenosti pogodbenega pogoja (dobra vera in znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank), je zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, dokazna ocena sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na poslovno politiko toženke glede kreditov v CHF pa v nasprotju z 8. členom ZPP ter nejasna in nepopolna. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do nosilnih stališč in dokazov, ki jih je predložil tožnik za dokazovanje, opustilo pa je dokazno oceno in presojo teh dokazov, saj v obrazložitvi sodbe ni dokazne ocene o zloženki Avstrijske narodne banke (OeNB) in Avstrijskega nadzornega organa za finančne trge (FMA) iz leta 2006, ki je bila izdana na podlagi analize Mednarodnega denarnega sklada v letu 2005, letaka BS in ZBS iz leta 2008, Izseka iz letnega poročila UniCredit banke Slovenije d.d. za poslovno leto 2006, Poročila BS o finančni stabilnosti (strokovni članki s področja financ, graf gibanja tečaja CHF v preteklosti …). Prav tako ni zavzelo stališča glede izjave nekdanjega uslužbenca toženke K. (ki je navajal, da je šlo v primerih kreditov v CHF za izredno tvegan produkt, ki ni bil primeren za potrošnike in bi po njegovem morala banka pripraviti simulacijo gibanja kredita v primerih sprememb tečajnega razmerja CHF/EUR idr.). Sodišče ni zavzelo stališča o posebnosti deviznega kredita oziroma kredita z valutno klavzulo v povezavi z dolgoročnostjo kredita ter specifično valuto CHF, ki velja za valuto varnega zatočišča z naraščajočim trendom gibanja. Valutno tveganje je prisotno ves čas trajanja kreditnega razmerja, pri čemer je negativni učinek realizacije tveganja sorazmerno večji, če je višji znesek posojila, če je daljša ročnost ter višja obrestna mera kot dodatek na referenčno obrestno mero LIBOR ter sama referenčna obrestna mera LIBOR, ki je spremenljiva in niha glede na številne dejavnike na kapitalskih in finančnih trgih (to so objektivna matematična dejstva). Takšna vsebina, narava in konstrukcija pogodbenega razmerja predstavlja pogodbene pogoje, ki jih je treba upoštevati v povezavi s konkretnim delovanjem mehanizma konverzije tuje valute oziroma dejansko in dolgoročno izpostavljenostjo tožnikov deviznemu tveganju. Razumevanje te vsebine omogoča, da bi tožnik sploh lahko ocenil ekonomske posledice, ki zanj izhajajo iz sklenjenega pravnega posla. Ključna značilnost sklenjenih Pogodb je izrazito dolgi rok vračila kot tudi, da se v prvih letih odplačujejo višji zneski obresti in le malo na račun tako imenovane „razdolžnine“, s katero se znižuje glavnica kredita. Takšna konstrukcija dolgoročnega pravnega posla objektivno gledano pomeni, da kreditojemalec navkljub rednemu odplačevanju utrpi znatne negativne učinke valutnega tveganja že ob sorazmerno majhnem in tudi počasnem, le nekaj odstotnem padcu vrednosti EUR na letni ravni. V primeru takšnih kompleksnih in izrazito dolgoročnih kreditnih poslov bi bilo pojasnilni dolžnosti tožene stranke kot banke zadoščeno samo v primeru, če bi bili kreditojemalci seznanjeni, da so tveganja povsem neomejena s kvantitativnega vidika in je tudi verjetno, da se bodo ta tveganja realizirala glede na dejstvo tedanje (in tudi kasnejše ter sedanje) velike volatilnosti (tveganosti) CHF, še posebej ob upoštevanju, da je bil CHF takrat na relativno nizkih ravneh in je bilo glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo kot je npr. poslovne banke (vodstva le-teh) opozarjala Banka Slovenije. Tožnik je prejel napačne, izkrivljene in pomanjkljive informacije, ki jim je zaupal in so prav te ključno prispevale k odločitvi, da je sprejel svetovanje bančnih svetovalcev toženke (ki jim je seveda zaupal), ki je bilo neustrezno, zavajajoče in ni upoštevalo možnih rizikov ter tudi ne verjetnosti njihove uresničitve. V tem delu je obrazložitev izpodbijane sodbe nelogična in pomanjkljiva glede dokazne ocene, deloma pa tudi v nasprotju sama s seboj. Pri toženki so se zavedali ali vsaj mogli in morali zavedati, da so s svojim nespornim pristopom, ko so neposredno predstavljali ponudbo kreditov v CHF „z valutno klavzulo kot načinom ohranjanja realne vrednosti glavnice“, kot tudi z zagotovili, da se predvidevajo zgolj manjša nihanja tečaja, neposredno vplivali na potrošnike, da najemajo kredite z valutno klavzulo v CHF in ne v domači valuti, v kateri so imeli prihodke. Toženka je takšen model kreditiranja dejansko uporabljala kot konkurenčno prednost v razmerju do kreditov v domači valuti in stranki dala v podpis kreditno pogodbo, ki ima naravo vnaprej tipsko oblikovanih pogodbenih pogojev, kar dodano kaže na namen špekulativnega kreditiranja neukih potrošnikov ob uporabi devizne klavzule v CHF. Seveda nobena od pogodbenih strank ni mogla natančno vedeti, točno kakšno bo gibanje tečaja v obdobju trajanja kreditnega razmerja kot to smiselno ugotavlja sodišče prve stopnje, tega tožnik tudi nikoli ni zatrjeval.

Pri tem pa je očitno, da sodišče prve stopnje ni pomembno opozorilo BS iz leta 2006 in iz leta 2007.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje in v absolutnem nasprotju s sodno prakso ter stališčem sodišča EU, da naj bi toženka tožnika „razumljivo informirala“, ker mu je najprej ponudila dražji evrski kredit, šele nato pa ugodnejši švicarski kredit, da naj bi za kredite v CHF upoštevala strožji izračun kreditne sposobnosti, ter da je toženka svoje svetovalce na izobraževanju seznanila z nihanjem tečaja CHF (iz izpovedbe svetovalke A. več kot očitno izhaja, da ni poznala dolgoletnega naraščajočega trenda gibanja tečaja CHF temveč je zaznala zgolj nihanje tečaja, ki se je v času sklepanja Pogodbe gibal v smer, ki je bil za potrošnike ugodnejši), pri čemer se je sodišče prve stopnje izognilo dokazni presoji dokumentov, ki jih je izdajala, objavljala in pošiljala BS poslovnim bankam od leta 2005 dalje, ki so bili javno objavljeni in tudi vsebini zaslišanih prič, kreditojemalcev. Očitno nesorazmerje med pogodbenimi obveznostmi je zato nedvomno obstajalo že ob sami sklenitvi Pogodbe, saj ni nepomembno, da je toženka za gibanje tečajev v preteklosti nedvomno dobro vedela, to njeno vedenje sodi v najožji obseg njenih poslov, kot visoko usposobljenega strokovnjaka na finančnem področju, o tem pa ni poučila tožnika. Tu je še letak toženke oziroma njen reklamni material ter objave na spletni strani, ki vsebinsko sovpadajo z izpovedbami zaslišanih prič, da je toženka pri prodaji kreditov izpostavljala ugodnost teh kreditov ter stabilnost valute CHF, opozorila o tveganjih pa zamolčala. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Neravnotežje med pogodbenima strankama je vidno prav v prevzemu celotnega tečajnega tveganja na strani tožnika, ki se je pokazalo šele med izvajanjem pogodbe in na katero tožnik, zaradi opustitve ter nepoštenega zamolčanja bistvenih informacij s strani toženke, ni ustrezno informirano pristal. Nesorazmerje se namreč ne ugotavlja glede na to, ali in v kakšnem obsegu je zaradi devalvacije domače valute prišlo do zvišanja obveznosti tožnika, merjeno v tej valuti kot to zmotno navaja toženka, to dejstvo je po sodbi SEU v zadevi ANDRICIUC namreč le zunanji pokazatelj nesorazmerja, ki je bilo podano že ob sklenitvi v obliki neinformiranega prevzema celotnega tečajnega tveganja. Ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj banke, mora sodišče pri posojilih v tuji valuti najprej opraviti presojo spoštovanja dobre vere s strani banke in nato morebitno znatno neravnotežje med pogodbenima strankama v smislu 3. člena Direktive 93/13. Za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti je torej bistveno, kaj je toženka vedela oziroma bi morala vedeti glede obsega tveganj, specifike valute CHF pri kreditiranju kot valute varnega zatočišča, glede trendov gibanja tečaja CHF in predvidevanj glede trendov v prihodnosti ter kako takšna sprememba vpliva na celotno kreditno obveznost potrošnika. Pri tem ni bistveno, da naj bi toženka za izračun kreditne sposobnosti upoštevala za 20 % strožje pogoje, saj s takšnim dejanjem ni ščitila potrošnika, temveč svojo posredno kreditno sposobnost, ki bi lahko izvirala iz morebitne plačilne nesposobnosti tožnika, pa tudi sicer izračunavanje kreditne sposobnosti nima popolnoma nobene povezave s tem, da naj bi bilo tveganje takšnega kredita tožniku konkretno pojasnjeno, niti, da je toženka tožnika kasneje pozvala h konverziji kredita, niti ni pomembno, da se tožnik za konverzijo ni odločil (za kar je podal tehtne razloge), niti, da je tožnik povedal, da mesečnih obrokov ne odplačuje s težavo (jasno pa je povedal, da težavo predstavlja zvišana glavnica kredita, zato se za konverzijo ni odločil). Sodišče prve stopnje se pri ugotovitvi, da je bila ustrezno izpolnjena pojasnilna dolžnik spušča v dejstvo, da plačevanje mesečnega obroka tožniku trenutno ne predstavlja težave. Popolnoma zmoten pa je tudi zaključek sodišča, da predloženi dokazi ne izkazujejo, da je toženka v času sklepanja Pogodbe v letu 2008 razpolagala z informacijami, na podlagi katerih bi lahko predvidela bodoče spremembe in zaznala nevarnost takšnega kredita za tožnika. Teh dokazov sodišče sploh ni ocenilo, dokazujejo pa, da je bila toženka v času sklenitve Pogodbe seznanjena z naslednjimi dejstvi:

- da je švicarski frank valuta varnega zatočišča;

- da ima švicarski frank zgodovinski stoletni naraščajoči trend napram vsem svetovnim valutam;

- da se švicarski frank v času kriz brez izjeme vedno okrepi;

- da krepitev tečaja švicarskega franka zvišuje ne zgolj mesečno obveznost temveč tudi glavnico kredita;

- da potrošnik s takšnim kreditom nase prevzamejo neomejeno tveganje stalnega zviševanja glavnice;

- da potrošniki sklepajo kredite v švicarskih frankih iz razloga, ker je mesečni obrok nižji, jim mesečno manj obremenjuje družinski proračun in v prepričanju, da bo skupno preplačilo takšnega kredita nižje od everskega,

- da se potrošniki zgornjih dejstev iz druge, tretje, četrte in pete alineje ne zavedajo.

Napačen je zato zaključek, da bi takšne informacije za potrošnika predstavljale prezasičenost z informacijami, saj gre za bistvene posebnosti takšnih kreditov, katerih odsotnost pri svetovanju je bistveno vplivala na nagib potrošnikov k sklenitvi takšnih kreditov. Logično pa je, da potrošnik pri izbiri kreditiranja zasleduje čim ugodnejše pogoje financiranja, pri čemer je poudariti, da povprečen potrošnik vzame stanovanjski kredi, ker nima sredstev za financiranje pridobitve stanovanja, s čimer praviloma ne gre v posel s presežnim kapitalom, s katerim bi lahko ublažil učinke morebitnih večjih nihanj kreditne obveznosti.

Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bil tožnik zadostno informiran o kreditu v CHF zgolj zato, ker je pri sklepanju zasledoval čim ugodnejše pogoje kreditiranja in zato, ker je imel splošno vedenje, da tečaji nihajo. Pojasnilna dolžnost toženke izvira iz načela vestnosti in poštenja z namenom korigiranja informacijskega neravnotežja, kar je izrazito prav na bančnem področju. Banka je zato potrošniku dolžna zagotoviti informacije, s katerimi razpolaga, pri tem pa ni bistveno ali stranka že z njimi razpolaga, v vsakem primeru jih je dolžna potrošniku posredovati in nanje se mora potrošnik upravičeno zanesti ter se pojasnilne dolžnosti ne glede na (ne)izraženi interes potrošnika, ne more razbremeniti zgolj z ugovorom, da stranka ni vprašala ali na drug način izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij (enako stališče VSRS II Ips 201/2017). Gre za posredovanje tistih ključnih informacij, ki so toženki poznane, za tožečo pa ključnega pomena na nagib k sklenitvi takšne Pogodbe (skupno odplačilo kredita, vpliv tečaja na celotno kreditno obveznost, preteklo dolgoročno gibanje tečaja ter verjetnost uresničitve tveganja gibanja tečaja v negativno smer), ki kot take ne morejo pomeniti prezasičenosti z informacijami. Ob pomanjkljivih in zavajajočih informacijah, posebej ob zagotovilu svetovalke, da gre za trdno valuto in da tečaji zgolj nihajo, tožnik ni imel prav nobenega razloga, da bi podvomil, da je vzeti kredit zanj najprimernejši, saj je svetovalki toženke zaupal in verjel, da sklepa „običajen“ kredit, kjer bo toženki za prejeti znesek v EUR vrnil prejeto glavnico ter dodatno plačal dogovorjene obresti. Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je potrebno opraviti glede na trenutek sklenitve pogodbe, pri tem pa upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko tedaj poznal in bi lahko vplivale na poznejše izvajanje pogodbe, saj pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe, kot se je zgodilo v našem primeru. Stališče SEU je, da morajo nacionalna sodišča pri presoji izredno škodljivih posledic za potrošnike upoštevati interese potrošnika v trenutku, ko se vprašanje zastavi pred nacionalnim sodiščem. V primerih, ko je nadaljnji obstoj pogodbe po odpravi nedovoljenega pogodbenega pogoja pravno nemogoč in bi bil obstoj pogodbe v nasprotju z interesi potrošnika, nacionalna sodišča ne smejo ohraniti veljavnosti pogodbe in v takih primerih nacionalno pravo ne sme potrošnikom preprečiti sklicevanja se na ničnost pogodbe na podlagi 6. člena Direktive o nedovoljenih pogojih. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške. Navaja, da je neutemeljen očitek tožnika, da je sodišče pri odločitvi spregledalo dokaze, ki jih je predložil, saj je v sodbi jasno navedlo, da je presojalo in obrazložilo zgolj tiste dokaze, za katere ocenjuje, da so relevantni za sprejem njegove odločitve. Glede informacij v letaku je toženka v peti pripravljalni vlogi dne 5. 4. 2019 pojasnila, da je bil dokument - gradnja in bivanje oblikovan pred letom 2007, torej preden je oblikovala in začela tržni produkt - kredit v CHF⁶. Tudi priča F. je povedal, da toženka nikoli ni oglaševala kredita v CHF kot produkta niti na spletni strani, niti ni pripravila zanj nobenih brošur, niti tožnik ni trdil, da bi na ta način izvedel za kredit. Kar se tiče v pritožbi večkrat izpostavljenega profitnega namena toženke, slednja nikoli ni zanika, da posle na trgu, torej sklepanje kreditnih pogodb opravlja z namenom, da ustvari dobiček. V tem ravnanju ni nič nezakonitega, nasprotno, temeljni namen nastopanja subjektov na trgu je, da v okviru svojega poslovanja dosežejo dobiček. Vendar pa je jasno in nedvoumno priča M. v zvezi s posebnostjo pri kreditu v tuji valuti izpostavila, da banka lahko ustvari zaslužek še pri samem menjalnem poslu, to je pri odkupu in prodaji tuje valute, kar pa ni bil namen kreditov v CHF, saj kreditojemalec s pogodbo ni bil vezan na nakup tuje valute pri toženki. Toženka glede na način financiranja danih kreditov v CHF (izposoja valute CHF), posledično spremembi tečaja CHF/EUR po letu 2009, ni ustvarila nobenih dodatnih ali ekstra zaslužkov, kot trdi tožnik in v tem smislu je razsodilo tudi sodišče. Poleg tega sodišče ni spregledalo, da pogodbenika nista bila v enakem položaju v zvezi z informacijami, s katerimi sta razpolagala ob sklenitvi Pogodbe, saj je v sodbi ocenilo vsebino 5. člena le te, kot tudi komunikacijo med tožnikom in pričo A. v predpogodbeni fazi ter se je na podlagi tega ocenilo, da je toženka pravilno in v celoti izpolnila pojasnilno dolžnost. Res je, da izračun, ki ga je omenila priča A., ne predstavlja simulacije posledic spremembe gibanja tečaja v ožjem smislu, zagotovo pa kreditojemalcu takšen izračun daje jasno informacijo, da tečaj CHF/EUR ni fiksen in da se glede na stanje ob sklenitvi Pogodbe lahko spremeni tudi v zanj negativno smer. Pri tem opozarja na stališče VSRS v odločbi II Ips 32/2019⁷. Glede na v pritožbi večkrat izpostavljeno specifično lastnost valute CHF (valuta varnega zatočišča) in zgodovinsko razmerje med CHF in EUR ter splošno znane informacije glede bodočega gibanja valutnega para CHF/EUR v letih 2007 in 2008 toženka navaja, da je izvedela 10. 2. 2020 v enakovrstni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru (III P 332/2019) za izvedensko mnenje E d.o.o., ki ga je pripravil V. B. (v nadaljevanju izvedensko mnenje), ki ga zato ni mogla predložiti v tej pravdi brez svoje krivde, zato ga je predložila v odgovoru na pritožbo in se nanj sklicuje ter ga v odgovoru na pritožbo povzema, ker meni, da gre za upravičeno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP. Nadalje toženka navaja, da izpovedba priče A. predstavlja razmišljanje te priče, zakaj so se stranke kljub predstavljenim nevarnostim valutnega tveganja odločale za kredite v CHF, pri čemer navaja še, da ni razumljivo, zakaj bi bilo sporno, da je priča vpogledala v kreditno mapo za tožnika, saj izvedba pojasnilne dolžnosti v komunikaciji s tožnikom kot stranko v tem primeru ni bila nič drugačna kot v drugih primerih, pri katerih je sodelovala kot referentka. Nadalje navaja, da v konkretnem primeru ne gre za kredit z valutno klavzulo, temveč za tako imenovani pravi kredit v tuji valuti, ki pa v času sklenitve sporne Pogodbe ni bil prepovedan. Res je tožnik v svoji izpovedbi trdil, da naj bi mu toženka predstavila valutno tveganje zgolj na način, da večjih razlik ni pričakovati in je tveganje minimalno ter imajo kredite v CHF tudi drugi zaposleni pri toženki, vendar pa se pri tem utemeljeno postavlja vprašanje, ali mu je mogoče verjeti, saj ne gre spregledati 5. člena sporne Pogodbe oziroma celotne vsebine le te, ki je bila tožniku glasno prebrana pri notarju in v kateri ni določeno, da naj bi bilo tveganje minimalno, ravno nasprotno. Pri tem se ponovno sklicuje na odločbo VSRS II Ips 32/2019. V zvezi s trditvijo tožnika, da sodišče ni zavzelo stališča o posebnosti deviznega kredita oziroma kredita z valutno klavzulo v povezavi s specifiko valute CHF, ki velja za valuto varnega zatočišča z naraščajočim trendom gibanja navaja, da sodišče v sodbi ni dolžno zavzeti stališča v zvezi z vsako posamezno trditvijo pravdnih strank. Sicer pa toženka v spis vlaga še dnevno tečajnico BS Evrosistem na dan 1. 3. 2020 (pred razglasitvijo pandemije Covid-19) in na dan 14. 7. 2020, iz katerih je razvidno, da se je vrednost CHF do EUR spremenila za manj kot 1 %, kar nedvomno ne potrjuje trditve tožnika o rasti tečaja CHF v razmerju do EUR v svetovnih gospodarskih krizah, saj je pandemija po napovedih celo hujša od finančne krize. Priglaša stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločilo, da je ugotovitveni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe neutemeljen, hkrati pa je neutemeljen tudi podredni tožbeni zahtevek na razvezo Pogodbe. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je presojalo po vsebini ter najprej zaključilo, da v danem primeru ni šlo za oderuško pogodbo, saj tožnik ni izkazal ne subjektivnih in tudi ne objektivnih elementov oderuštva, med dajatvami strank pogodbe ni bilo očitnega nesorazmerja, toženka pa tudi ni izkoristila stisko, težko premoženjsko stanje, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost tožnikov.⁸ Nadalje je zaključilo, da toženka ob sklenitvi Pogodbe ni kršila pojasnilne dolžnosti ter je bil tožnik ustrezno in zadostno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v tuji valuti in spremenljivo obrestno mero ter seznanjen z ekonomskimi posledicami, ki jih lahko ima sklenitev takšne pogodbe, vključno z možnostjo zvišanja vrednosti njene pogodbene vrednosti v domači valuti. Toženka je v celoti izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, pri sklepanju pa ni ravnala v nasprotju z dobro vero in posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Pogodbeni pogoj zato ni nepošten in Pogodba ni nična.⁹ Posledično je sodišče prve stopnje obravnavalo še podredni tožbeni zahtevek na razvezo Pogodbe ter ob ugotovitvi, da ne obstojijo spremenjene okoliščine (prvi odstavek 112. člena Obligacijskega zakonika - OZ) tudi podredni tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.¹⁰

Odločitev o primarnem tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti Pogodbe:

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), vendar pa je storilo pritožbeno uveljavljano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je z obrazložitvijo v izpodbijani sodbi, v kateri se ni vsebinsko opredelilo do nekaterih s strani tožnikov predlaganih in v postopku izvedenih dokazov (kot na primer izpovedb zaslišanih prič in vsebine predloženih listin) ter je dokazno oceno sprejelo na podlagi dokazne ocene le nekaterih dokazov, na tej podlagi pa sprejelo ugotovitve o pravno odločilnih dejstvih, na katerih temelji odločitev, kršilo pravico do strankine izjave in ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Stranka ima pravico, da se v postopku izjavi, kar posledično pomeni, da se mora sodišče, ki se s strankinimi navedbami seznani, tudi do njih, če so seveda dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti. Dolžnost sodišča torej je, da se v odločbi opredeli do strankinih navedb.¹¹ Zaradi pomanjkljivo obrazložene sodbe, ki v tej posledici ni bila zmožna celovitega pritožbenega preizkusa, je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj zaradi narave zadeve samo ni moglo odpraviti navedenih pomanjkljivosti.

Dejanski okvir zadeve:

- tožnik kot kreditojemalec je s toženko kot kreditodajalko dne 18. 7. 2008 v notarskem zapisu SV X/08 sklenil Pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 5012 (Pogodba), s katero je tožnik kot kreditojemalec pridobil devizni kredit v višini 59.000 CHF (švicarski frank), kar je znašalo po srednjem tečaju BS za CHF na dan odobritve 24. 7. 2008 35.801,00 EUR;

- doba vračanja znaša 360 zaporednih mesečnih anuitet oziroma 30 let (ob sklenitvi Pogodbe je znašala anuiteta 312,20 CHF), pri čemer prva anuiteta zapade v plačilo 1. 9. 2010, zadnja pa 1. 8. 2040¹²;

- znesek kredita v štirih delih je bil izplačan tožniku v EUR¹³;

- v zavarovanje kredita je bila ustanovljena hipoteka;

- obrestna mera za kredit je ob sklenitvi Pogodbe znašala 4,874 % letno in je sestavljena iz seštevka povprečja 3 in 12 mesečnega LIBOR-ja (ob sklenitvi 3,024 %) in pribitka v višini 1,850 %;

- tožnik je vzel kredit za investicijo in obnovo stare hiše v P.;

- kredit je bil tožniku izplačan v štirih delih in sicer 25. 7. 2008 v višini 20.000 CHF (oziroma 12.135,92 EUR), 28. 11. 2008 9.300 CHF (5.921,68 EUR), 2. 6. 2010 8.600 CHF (6.016,93 EUR) in 29. 7. 2010 21.100 CHF (15.189,69 EUR)¹⁴;

- tožnik je imel odlog (moratorij) plačila kredita do 1. 9. 2010, ko je zapadla prva anuiteta v plačilo, do takrat (od 1. 8. 2008 do 1. 8. 2010) pa je plačeval zgolj obresti¹⁵;

- ob sklenitvi Pogodbe 18. 7. 2008 je znašala vrednost EUR 1,627 CHF, na dan plačila prve anuitete 1. 9. 2010 pa je vrednost EUR znašala 1,2967 CHF¹⁶;

- zaradi apreciacije¹⁷ CHF, posebej v letih 2011, 2012 in do leta 2015, ko je prišlo do visokega porasta CHF v primerjavi z EUR kot domače valute, se je kreditna obremenitev tožnika povečala in je tožnikova obveznost ob rednem plačevanju mesečnih anuitet v novembru 2017 znašala 47.078,58 CHF, kar je glede na tečaj na dan 17. 11. 2017 (EUR je 1,1518 CHF) znašalo 40.873,92 EUR;

- tožnik je v času od 1. 9. 2010 do 31. 11. 2017 (7 let in 2 meseca) odplačal skupno 17.382,47 EUR, dolžan pa je bil na dan 17. 11. 2017 še skupno 40.873,92 EUR oziroma 47.078,58 CHF¹⁸.

7Tožnik je v postopku zatrjeval, da je bila pogodba oderuška (odločitev sodišča prve stopnje, da ne gre za oderuško pogodbo, pritožbeno ni grajana)¹⁹, ter da je pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja (valutna klavzula v CHF) kot kavze pogodbe. Tožnik v zvezi s tem zatrjuje, da je banka ravnala špekulativno, saj je sporno pogodbo sklenila s profitnim namenom, tožniku kot potrošniku pa ponudila pomanjkljive in zavajajoče informacije ter mu ponujeni kredit v CHF predstavila kot kredit, ki je ugoden in varen, pri čemer mu ni pojasnila v njem določenih valutnih tveganj, pa čeprav je ob sklepanju Pogodbe vedela oziroma bi mogla in morala vedeti, da bo tečaj CHF v prihodnje pridobival na vrednosti v razmerju do domače valute, slednje pa bo znatno povečalo obveznost tožnika, banki pa zagotovilo ustvarjanje nesorazmernih dobičkov, pri čemer je kot banka gotovo poznala visoko tveganost ponujenega produkta v CHF in mu je relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi tožnik sprejel informirano odločitev, zamolčala, s čimer zatrjuje, da je že ob sami sklenitvi Pogodbe obstajalo občutno nesorazmerje med pogodbenimi obveznostmi pogodbenih strank, banka pa je ravnala v slabi veri in nepošteno. Toženka zatrjuje, da je izpolnila pojasnilno dolžnost s samim zapisom v pogodbi, hkrati pa z ustreznim informiranjem tožnika s strani bančne svetovalke, pri kateri je tožnik urejal kredit, da je bila v dobri veri in ni mogla in morala vedeti, da bo prišlo do tako velike apreciacije CHF, hkrati pa, da v času sklepanja pogodbe ni bilo neravnotežja med obveznostmi in pravicami pogodbenih strank.

Materialna podlaga spora:

8Sodišče prve stopnje je pri odločanju ali je pogodba nična presojalo (ne)poštenost pogodbenega pogoja (dogovora o valuti vračila v CHF kot bistvenega elementa (causa) kreditne pogodbe) ter pri tem uporabilo prakso sodišča EU in dotedanjo sodno prakso VSRS, Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) ter Obligacijski zakonik (OZ).

9V obravnavani zadevi ni bilo več sporno (tudi ni pritožbeno sporno), da sklenitev posojila v tuji valuti, ki predstavlja aleatorno pogodbo²⁰ (tvegano pogodbo), ni bila prepovedana, torej ni nedopustna.

10V 22. členu ZVPot je določeno, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, saj se v nasprotnem primeru nejasna določila razlagajo v korist potrošnika, v 23. členu istega zakona pa je sankcija ničnosti predpisana za pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni. ZVPot izrecno ne določa, ali je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (dogovor o valuti vračila kredita), vendar pa je v skladu z načelom razlage Direktive (njene določbe so bile implementirane v ZVPot), presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Na podlagi drugega odstavka 4. člena Direktive²¹ je ocena nedovoljenosti spornega pogodbenega pogoja dopustna le v primeru, če pogoj ni zapisan v jasnem in razumljivem jeziku. Šele če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil in zaradi tega pogodbene določbe ni moč šteti za jasne in razumljive, je mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. V okviru presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe pa je potrebno presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter ali je obstajalo morebitno znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila namreč vodi do pravne posledice ničnosti tega določila ali ničnosti celotne pogodbe. Ugotovitev, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banka in obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank nista izkazana), ne more biti razlog za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.

11Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank je začrtalo sodišče EU, kasneje jih je povzelo VS RS v sklepu II Ips 201/2017. Kreditojemalec mora biti ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, biti mora tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada ta pogodbeni pogoj, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril presodi kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj. Upoštevati je treba ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Določene okoliščine lahko sodijo po svoji naravi istočasno v okvir presoje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno, kot tudi v okvir (morebitne nadaljnje) presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe zaradi bankine nedobrovernosti (in znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni „igro z odprtimi kartami“, ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti), lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem dolžnosti.²²

12Kot že rečeno je materialnopravna izhodišča oziroma smernice, ki jih je potrebno upoštevati za presojo ničnosti, seveda na podlagi dejanskih ugotovitev v vsakem posameznem konkretnem primeru, pri kreditih v tuji valuti (v danem primeru je bil med strankami sklenjen pristen devizni kredit)²³, začrtalo VSRS v svoji odločbi II Ips 201/2017. Iz nje izhaja, da je šteti dogovor o valuti vračila za bistveni element kreditne pogodbe v tuji valuti (kot je tudi obravnavana kreditna pogodba), torej je glavni predmet pogodbe. Presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je mogoča le v primeru, če je bil le ta določen nejasno (drugi odstavek 4. člena Direktive), v nasprotnem primeru je šteti, da stranka z vsebino pogodbe soglaša in se torej na nepoštenost posamičnih dogovorov (kot je bil to dogovor o valuti vračila) ne more sklicevati. Dogovor o vračilu kredita v tuji valuti je zahteval jasno in razumljivo oblikovanje tega pogodbenega pogoja (zadeva Andriciuc)²⁴ v smislu presoje izpolnitvene pojasnilne dolžnosti banke v razmerju do kreditojemalcev v času sklepanja kredita, ki jo je potrebno ugotoviti upoštevaje okoliščine vsakega posameznega konkretnega primera (dokazno breme o pošteno opravljeni pojasnilni dolžnosti je na strani banke). V konkretnem primeru terja ugotovitev dejanskih okoliščin sklepanja kreditne pogodbe v smislu ali je bilo valutno tveganje s strani banke tožniku kot pogodbeni stranki v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Pojasnilna dolžnost banke ni izčrpana z vključitvijo določbe glede obstoja valutnega tveganja v samo pogodbo (ki je v obravnavanem primeru vključeno v drugi odstavek 5. člena Pogodbe), saj gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja²⁵. Pri presoji pojasnilne dolžnosti je potrebno izhajati iz profesionalne skrbnosti banke v razmerju do potrošnika, pri katerem izhajamo iz skrbnosti povprečnega potrošnika (6. člen OZ).

13Na podlagi navedenih materialnopravnih izhodišč je zaključiti, da bi lahko v konkretnem primeru govorili o nepoštenosti pogodbenega pogoja (dogovor o valuti vračila v CHF), ki bi vodil do pravne posledice ničnosti pogodbe, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile ob sklenitvi pogodbe kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke:

- kršitev oziroma neizpolnitev pojasnilne dolžnosti banke,

- nedobrovernost banke,

- obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

Poenostavljeno povedano: ugotoviti je bilo potrebno ali je bil ob sklenitvi kreditne pogodbe v CHF zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti banke pogodbeni pogoj zgolj nejasen oziroma nerazumljiv ali pa je bil tudi nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja, ki ima za posledico najhujšo sankcijo, ničnost pogodbe.

14Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo pretežno z vprašanjem izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke, katere presoja pa se v določenih segmentih dotika tudi presoje bankine dobrovernosti in uravnoteženost pogodbenih strank v njunih obveznostih in pravicah.

15Pri ugotavljanju pojasnilne dolžnosti banke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da z vnosom pogodbenega pogoja v drugem odstavku 5. člena Pogodbe²⁶ pojasnilna dolžnost banke ni bila izčrpana, da pa je bil tožnik ustrezno informiran s strani bančne svetovalke, priče A. ²⁷, pri kateri je tožnik sklepal sporno Pogodbo, in ki mu je na razumljiv način pojasnila vsebino pogodbe²⁸, pri čemer ga je tudi ustno seznanila s priporočili BS (v letu 2005, 2006 in 2007)²⁹, s čimer je bila pojasnilna dolžnost banke ustrezno izpolnjena.

16Izpovedbi A. je sodišče prve stopnje v celoti sledilo in štelo njeno izpovedbo kot povsem verodostojno, medtem ko ostalim pričam, kreditojemalcem istega bančnega produkta, zaslišanih o okoliščinah, v katerih so sklenili kreditne pogodbe z valutno klavzulo oziroma v tuji valuti³⁰ (K. R., B. R., A. V., B. M.) ter tožniku, sodišče prve stopnje ni poklonilo vero v smislu zatrjevanega nerazumevanja pogodbenega pogoja (dogovora o valuti vračila v CHF) in njegovih ekonomskih posledic. Na podlagi njihovih izpovedb je zaključilo, da so se odločili za bolj ugoden in privlačen kredit, ker je bil obrok manjši in so ga lažje odplačevali ter je bil pri njih opravljen utečen postopek informiranja (smiselno to besedno zvezo sodišče druge stopnje razume kot pravilen, torej jasen in razumljiv način informiranja potrošnikov).

17Zaključki sodišča prve stopnje ne vzdržijo pritožbenega preizkusa. Pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje v celoti verjelo in poklonilo vero pričam, vsem delavcem toženke (svetovalcem A., Š. in V. ter še pričam, delavcem toženke, ki niso imeli neposrednega stika s tožnikom, F., M. in R.)³¹, ne da bi ob tem celovito ocenilo tudi izpovedbe ostalih prič, predlaganih s strani tožnika in izpovedbo tožnika samega v povezavi z izpovedbami ostalih prič, pri toženki zaposlenih delavcih, v zvezi z razhajanji med njihovimi izpovedbami³². Hkrati se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh s strani tožnika predloženih listin v spisu, ki so relevantne glede vprašanja zamolčanja informacij, s katerimi je banka razpolagala pred sklenitvijo sporne pogodbe, vse pa v povezavi z izpovedbami prič. Pritožbena graja tožnika je zato utemeljena. Sodišče prve stopnje se je do nekaterih s strani tožnika predloženih listin opredelilo zgolj pavšalno.³³

18Poleg tega sodišče druge stopnje ugotavlja, in v tem sledi tudi pritožbi, da iz izpovedbe svetovalke A. ni moč pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je ta priča „navedla, da je bil tečaj v času sklepanja sporne kreditne pogodbe 1,6 ugoden, strankam pa navajala, da to kar je bilo v preteklosti, še ne pomeni, da bo v prihodnosti identično, ampak se je videlo, da tečajnica ni 5, 10, 15 let ista, da niha, tudi navedla, da ima kredit v švicarskih frankih in še, da je bilo strankam plastično prikazano gibanje tečaja, tudi, da je vsaki stranki preračunala, kaj se bo zgodilo v primeru spremembe tečaja“. Iz njene izpovedbe je namreč razvidno zgolj, da je strankam prikazala višino kredita v primeru nihanja tečaja, kot pravilno zatrjuje pritožba. Šlo je zgolj za prikaz, da bi kreditojemalec ob drugačnem tečaju na dan sklenitve kredita prejel drugačen znesek izplačanega kredita³⁴, kar nenazadnje posredno priznava tudi toženka v odgovoru na pritožbo.³⁵

19Z opustitvijo dokazne ocene izpovedbe tožnika v povezavi z izpovedbo A. in ostalih prič sodišče prve stopnje ni odpravilo njihova neskladja glede zaključkov o opravljeni pojasnilni dolžnosti kot pravno odločilnem dejstvu. Kljub zaslišanju večih prič, bivših kreditojemalcev kreditov v CHF, je v dokazni oceni zgolj povzelo njihove izpovedbe v povezavi z ugodnostjo kredita v CHF oziroma z valutno klavzulo, ni pa se ukvarjalo z izpovedbami v delu, ki se nanašajo na njihovo razumevanje valutnega tveganja ob predstavljenih informacijah, posebej glede tega, ali so razumeli ekonomske posledice, ki jih bodo utrpeli v primeru večjega nihanja tuje valute (CHF). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se vsi kreditojemalci (vključno s tožnikoma) odločili za zanje bolj ugoden kredit z manjšim obrokom in posledično lažjim odplačevanjem ne more biti razlog za zaključek o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti banke. Dejstvo je, da potrošniki ob jemanju kredita zasledujejo prav ta cilj, vprašanje pa je, ali so bili potrošniki zadostno informirani, in na kakšen način so bili informirani, da so razumeli vsebino valutnega tveganja, torej kakšne ekonomske posledice bo zanje predstavljal morebiten dvig tuje valute (CHF) v razmerju do domače valute (domača valuta tožnikov v konkretnem primeru je bil EUR)³⁶, ob dejstvu, da so kreditojemalci dohodek prejemali v domači valuti (tožnik je prejemal mesečni dohodek v EUR).

20Zaenkrat ni jasno, ali je tožnik sprejel pred sklenitvijo pogodbe tudi amortizacijska načrta za kredit v CHF in v EUR, ker sta si nasprotujoči trditvi svetovalke A. in tožnika, ko svetovalka pravi, da je tožniku predložila izračune za kredit v EUR in kredit v CHF, kar tožnik zanika. Vendar pa, v kolikor je šteti, da sta bila takšna amortizacijska izračuna kredita v CHF in EUR narejena in izročena tožniku, sodišče druge stopnje meni, da sta bila zanj celo zavajajoča ob neustrezni informiranosti s strani banke, saj sta izkazovala znatno nižje izplačilo skupnega kredita v CHF kot je znašalo v EUR, zato sodišče druge stopnje v tem smislu pritrjuje pritožbeni graji, ki se na slednje sklicuje. Sodišče prve stopnje je takšen način informiranja štelo v prid pojasnilni dolžnosti banke ter je štelo, da je na ta način banka tožniku enakovredno predstavila obe kreditni ponudbi, ob tem, da je svetovalka A. tožnika, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, opozorila na možnost spremembe tečajnih razmerij in s tem zvišanja anuitete in pogodbenih obveznost izraženih v domači valuti. Izdelava dveh amortizacijskih izračunov na stanje ob sklenitvi Pogodbe po oceni sodišča druge stopnje sama po sebi prav gotovo ne predstavlja oziroma je ni moč šteti za dodatno pojasnilo banke o izpostavljenosti tečajnemu tveganju. Prikaz poenostavljenega izračuna zgolj CHF kredita z njegovo 10% apreciacijo v razmerju do domače valute po na primer 5 letih odplačevanja, bi prav gotovo po mnenju sodišča druge stopnje lahko prikazala realnejšo in tudi razumnejšo predstavo tveganja potrošnikom.

21Posojila vezana na CHF so bila izpostavljena tako obrestnemu (kar je običajno pri kreditnih pogodbah, razen če gre za fiksno obrestno mero) kot tudi še dodatno valutnemu oziroma tečajnemu tveganju. Ali je bilo slednje tožniku kot povprečnemu potrošniku na ustrezen in jasen, torej razumljiv način predočeno, iz razlogov sodišča prve stopnje ni moč razbrati. Zgolj iz predočenega mu dejstva, da se bo v posledici dviga tečaja CHF njegov obrok zvišal³⁷, ni moč sklepati o njegovem zavedanju in razumevanju kaj prinaša dodatno tveganje. Šlo je namreč za odstopanje od običajnega kreditnega razmerja (v EUR kot domači valuti), saj je prinašalo še dodatno (valutno) tveganje, ki je zaradi dolge 30 let trajajoče dobe odplačevanja predstavljalo poseben finančni položaj za potrošnika, ki ga bi morala banka kot bančni strokovnjak predstaviti na jasen in enostaven način, torej na način razumljiv vsakemu povprečnemu potrošniku (kar je bil naš tožnik). Pri tem je povsem nepojasnjeno ostalo po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da tožnik ni bil „neizkušen“ kreditojemalec, saj je imel že pred spornim kreditom v CHF, najet kredit v CHF in bil tako že izpostavljen spremembi valute³⁸. Sodišče druge stopnje meni, da četudi je imel tožnik že sklenjen tovrsten kredit pri drugi banki, slednje ne pomeni, da ga pri najetju novega tovrstnega kredita ni bilo potrebno ustrezno informirati, saj pri tem ni mogoče izhajati iz dejstva, da je bil tožnik že prvič ustrezno informiran in se je zavedal in razumel vseh posledic sklenitve takšne pogodbe³⁹. Prav tako na vprašanje ustrezne informiranosti ne more vplivati dejstvo, da, kot navaja sodišče prve stopnje „tožnik v ničemer ni pokazal interesa, da bi si pridobil še kakšne informacije pred sklenitvijo“, pa tudi zaključek, da toženka ni kršila pojasnilne dolžnosti, „ker tožnika izrecno ni opozorila na dejstvo, da se v posledici dviga vrednosti švicarskega franka v primerjavi z vrednostjo domače valute, zviša vrednost neodplačane glavnice“, saj je po mnenju sodišča druge stopnje to bistvena okoliščina za lažje razumevanje ekonomskih posledic valutnega tveganja v sporni pogodbi.

22Nadalje je sodišče prve stopnje kot dokaz, ki naj bi dodatno potrjeval izpolnitev pojasnilne dolžnosti banke štelo bankino trditev, da so morali biti kreditojemalci za kredite v CHF oziroma z devizno klavzulo v CHF za 20 % bolj kreditno sposobni kot tisti kreditojemalci, ki so kredit vzeli v domači valuti. Res sta te trditve banke potrdila bančna svetovalka A. in priča F., vendar pa to dejstvo samo po sebi ni dovolj, če ni bilo predočeno kreditojemalcem in jim bilo istočasno pojasnjeno kakšen je namen oziroma smisel tega poostrenega pogoja za pridobitev kredita. Res je, da je toženka v svojih trditvah izpostavila, da je bilo izračunavanje bonitete strank za kredite v CHF vezano na 20 % boljšo kreditno sposobnost od strank, ki so najemale kredit v EUR in je ta dodatni pogoj pri izračunu kreditne sposobnosti pomenil, da je kreditojemalec težje dobil odobreno posojilo v CHF kot v EUR, pri čemer ni pojasnila razlogov poostrenih pogojev, torej zakaj poostreni pogoji za pridobitev švicarskega produkta, ko je po drugi strani zatrjevala, da je veljal CHF za stabilno valuto, za katero ni pričakovati večje volatilnosti (nihanj oziroma odstopanj). Ob tem pa se poraja vprašanje sodišču druge stopnje, ali ni morebiti prav nižji mesečni obrok kredita v švicarskih frankih (v primerjavi z mesečnim obrokom kredita v EUR) povečal strankino boniteto, torej njeno kreditno sposobnost. O zatrjevani 20 % višje zahtevani kreditni sposobnosti pri trženju švicarskega produkta bo zato, ob presoji v zvezi s tem izvedenih dokazov, moralo sodišče prve stopnje zavzeti jasno stališče.

23Nadalje pritožba graja, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pojasnilne dolžnosti banke ni opredelilo do vseh s strani tožnikov predloženih listin, ki izkazujejo, da je banka zamolčala določene informacije, s katerimi je bila seznanjena pred sklenitvijo sporne Pogodbe o zelo veliki izpostavljenosti tečajnemu tveganju kreditojemalcev, ter da je v primeru velike volatilnosti CHF mogoča realizacija teh tveganj pri kreditojemalcih, ne pa tudi pri bankah. Pritožba izpostavlja opozorila Banke Slovenije poslovnim bankam od leta 2005 dalje, ki so bila javno objavljena⁴⁰, ki po trditvah tožeče stranke kažejo na verjetnost uresničitve apreciacije tečaja CHF ter posledično uresničitev valutnega tveganja za potrošnika.

24Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje (točka 36 obrazložitve izpodbijane sodbe), da toženka ni mogla predvideti, da lahko pride do tako velikih sprememb (okrepitev CHF najprej v letu 2011 in nato v letu 2015), da pa je sicer lahko pričakovala, da v daljšem časovnem obdobju obstaja verjetnost, da bo prišlo do spremembe v gospodarstvu ali na trgih, kar se bo lahko odražalo tudi v spremembah vrednosti valut ali referenčni obrestni meri. Zato ni moč pritrditi nadaljnjemu zaključku sodišča prve stopnje, da toženka v letu 2008 ni imela nobenega indica za sklepanje, da se bo CHF toliko okrepil, saj s strani tožnika predložene listine (letna poročila bank in članki) tega ne izkazujejo in toženka v času sklepanja Pogodbe ni razpolagala z informacijami, na podlagi katerih bi lahko predvidela bodoče spremembe, posledično tožnikov o njih ni bila dolžna obvestiti. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da nihče ni mogel pričakovati ukrepov švicarske banke v letih 2011 in 2015, vendar pa se tukaj postavi vprašanje, ali banka glede na opozorila BS in zgodovine preteklega dogajanja z gibanjem CHF⁴¹ kot velika finančna strokovnjakinja, za katero se je v postopku izkazalo, da se je posebej ukvarjala s produktom trženja kreditov v CHF (kot je razvidno tudi iz izpovedb prič F. in M.) ni mogla in morala predvideti, da do apreciacije CHF v 30 letih (kolikor je bila doba odplačevanja po sporni pogodbi), vendarle lahko pride. Vrednost tečajev je v odvisnosti od gospodarskih razmer, pri čemer toženka ves čas poudarja, da je CHF veljal za stabilno valuto, kar pomeni, da bi bilo sklepati, da bo v primeru najhujše gospodarske spremembe, kot je to gospodarska kriza (do katere je dejansko prišlo po sklenitvi Pogodbe) obveljal CHF za stabilno valuto, v kateri pa tožnik ni prejemal dohodkov. Postavlja se vprašanje, ali je banka kljub temu, da ni mogla napovedati natančno prihodnje gibanje tečaja CHF, mogla in morala predvideti, da so tveganja apreciacije CHF glede na vsebino obvestil BS in preteklo zgodovino gibanja CHF, celo pričakovana in realna ter bi o tveganjih v tem smislu morala obvestiti kreditojemalce pred sklenitvijo pogodb.

25Po oceni sodišča druge stopnje se na tem mestu postavlja tudi vprašanje bankine dobrovernosti glede sklepanja kreditnih pogodb v tuji valuti. Zakaj je banka tržila produkt v CHF, ko po drugi strani ves čas zatrjuje, da je bil kredit v EUR (kot domači valuti) zanjo manj ugoden (za potrošnike pa bistveno bolj ugoden) od CHF kredita? Kaj je torej v bodočnosti, ob dejstvu, da je šlo v večini za stanovanjske kredite in dolgo dobo odplačevanja (20 let in več)⁴² mogla in morala pričakovati od trženja tega produkta? Tržni produkti banke so vendarle namenjeni pridobivanju čim večjega dobička. Zato ni mogoče slediti zaključkom sodišča prve stopnje (točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe), da banka ni sklepala teh pogodb z namenom ustvarjanja dobička. Nenazadnje bi ji dobiček prinesel tako evrski kot tudi CHF kredit, slednji tudi v primeru, če do apreciacije CHF v razmerju do domače valute v celotni dobi odplačevanja kredita sploh ne bi prišlo.

26Ob tem pa se seveda postavi vprašanje uravnoteženosti pravic in obveznosti pogodbenih strank, ko po eni strani banka priznava, da je pretežen del valutnega tveganja na strani kreditojemalcev⁴³, obrestno tveganje pa na strani obeh. V primeru apreciacije CHF bi se namreč valutno tveganje izrazilo (kar se je kasneje izkazalo v realnosti) le pri kreditojemalcih, posledično pa se je pri njih izrazilo tudi obrestno tveganje, kar nenazadnje dokazuje že golo dejstvo, da se je z apreciacijo CHF dvigovala glavnica in je logično, da so se posledično dvigovale tudi obresti. Ker pa je Pogodba določala anuitetno odplačevanje (ki ima za posledico, da se v začetni dobi odplačevanja pretežno odplačujejo obresti, šele nato se začne delno odplačevati tudi glavnica), je bil tožnik novembra 2017, po več kot sedmih letih odplačevanja, dolžan iz naslova kreditne obveznosti za 1.609,70 EUR⁴⁴ več kot ob sklenitvi pogodbe, pa čeprav obveznosti po Pogodbi redno izpolnjuje in je skupno iz naslova sporne pogodbe banki do takrat že plačal 17.382,47 EUR.

27Upoštevaje vse navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, vendar pa je pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev izhajalo iz nepopolnega, če ne celo zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pojasnilne dolžnosti izhaja namreč iz pomanjkljive dokazne ocene vseh v tej smeri izvedenih dokazov, pri čemer sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje dokazno ni opredelilo do vseh relevantnih s strani tožnikov ponujenih dokazov v povezavi z dokazi toženke, kar pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ker gre za kompleksno, tudi navzven odmevno zadevo in ob zagotovitvi načela enakega varstva pravic strank ter pravice do rednega pravnega sredstva, sodišče druge stopnje ni samo odpravilo teh kršitev, temveč je sodbo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

28V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v kolikor bo presodilo, da je to potrebno, izvesti nekatere dokaze na novo (kot na primer dokaz z zaslišanjem priče K.)⁴⁵ in ponovno izvesti že nekatere izvedene dokaze (morebiti tudi dokaz s soočenjem priče A. s tožnikom)⁴⁶ ter se posledično dokazno opredeliti do vsebine vsakega dokaza posebej v povezavi z vsemi dokazi skupaj, ki so ključni za presojo vprašanja obstoja nepoštenosti pogodbenega pogoja, v tem smislu pa najprej s presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke. V primeru, da bo ugotovljeno, da je banka kršila pojasnilno dolžnost bo moralo presojati dobro vero banke in pa obstoj morebitnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v času sklepanja Pogodbe. V kolikor pa bo sodišče prve stopnje presodilo, da do kršitve pojasnilne dolžnosti ni prišlo, bo odpadla potreba po presoji ostalih dveh pogojev, saj v tem primeru o nepoštenem pogodbenem pogoju in ničnosti kot njegovi pravni posledici ni moč govoriti.

29Glede na povedano se sodišče druge stopnje s presojo utemeljenosti pritožbene graje v zvezi z odločitvijo o podrejenem tožbenem zahtevku ni ukvarjalo.

30V posledici vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 354. člena ZPP.

31Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (drugi odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

32Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

33Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

34Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

35Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

36Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

37Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

38Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

39Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

¹ VS RS sklep II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, VS RS sklep II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018, VSL sklepi: II Cp 2738/2017, I Cp 476/2017, II Cp 1592/2017, II Cp 835/2017, delna sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 490/2016, VSL sodba I Cp 1218/2017, VSL sklepi: I Cp 239/2018, II Cp 2780/2017, I Cp 188/2018, II Cp 2675/2017, II Cp 180/2018, II Cp 2112/2017, II Cp 1504/2017, I Cp 517/2017, I Cp 2424/2017.
² Pogodba o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 5012 z dne 18. 7. 2008.
³ Sodba SeuC-92/11, C-26/13, združene zadeve C-154/15, C-307/15 in C-308/15.
⁴ Čibej Jože Andrej: Kako banke računajo obresti, Lj, Združenje bank Slovenije, 1998, tudi Amortizacija anticipativnih kreditov, Bančni Vestnik, Ljubljana 1998.Hribar Marko: Prednosti in pomanjkljivosti prikaza cene kredita z efektivno obrestno mero, Bančni Vestnik, Ljubljana, 2001.
⁵ Pravna praksa številka 6/2015, stran 23 do 24 ter Pravna praksa v letu 2018.
⁶ Toženka je kredite v CHF začela tržiti v letu 2007 (tožnik temu ni prerekal).
⁷ V točki 29 obrazložitve te odločbe med drugim piše, citat: „... če je potrošnik ocenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena OZ pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu ...“.
⁸ Točki 18 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁹ Točke 21 do 43 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Točke 44 do 49 obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹¹ J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 300 - 301.
¹² Prvi odstavek 4. člena Pogodbe.
¹³ Drugi odstavek 1. člena Pogodbe.
¹⁴ Priloga B4.
¹⁵ Drugi odstavek 4. člena Pogodbe.
¹⁶ Vrednost CHF se je v razmerju do EUR zvišala v tem času za več kot 21 %, tako je bila mesečna anuiteta ob sklenitvi Pogodbe 312,20 CHF (191,85 EUR).
¹⁷ Dvig kupne moči ene valute oziroma povečanje vrednosti tuje valute, v obravnavanem primeru CHF nasproti domači valuti.
¹⁸ Glede na izplačilo celotnega kredita v štirih delih je tožnik prejel skupno 39.964,22 EUR oziroma 59.000 CHF, na dan 31. 11. 2017 pa je dolžan odplačati še 47.078,58 CHF (od glavnice 59.000 CHF je odplačal 11.921,42 CHF) oziroma še 40.873,96 EUR, kar je 1.609,70 EUR več od prejete glavnice v takratni vrednosti 39.264,22 EUR.
¹⁹ Točki 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sicer pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v zvezi z obstojem subjektivnega pogoja iz prvega odstavka 119. člena OZ nima niti trditvene podlage v smislu, da bi v času sklenitve pogodbe pri njem obstajal tako imenovani subjektivni element, torej stiska zaradi reševanja stanovanjskega vprašanja oziroma bi bilo najetje kredita zanj eksistenčnega pomena, kar bi posledično banka izkoristila s sklenitvijo pogodbe kakršno je sklenil.
²⁰ S sklenitvijo kredita v tuji valuti postane obveznost posojilojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute.
²¹ Ocena nedovoljenosti spornega pogodbenega pogoja je dopustna le v primeru, da pogoj ni zapisan v jasnem in razumljivem jeziku.
²² VSRS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018.
²³ V času sklepanja kreditne pogodbe julija 2008 je bila v RS domača valuta EUR (v RS se je EUR kot domača valuta uveljavil 1. 1. 2007, pred tem pa je bila domača valuta SIT).
²⁴ Odločba SEU C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (zadeva Andriciuc), poudarja zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev, ki jo je treba razlagati široko, saj sistem varstva potrošnikov temelji prav na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju, kar velja zlasti glede ravni obveščenosti. Zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev ni mogoče zožiti na njihovo formalno in slovnično razumljivost, temveč morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati vse informacije, ki jih ti potrebujejo za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. To pomeni, da lahko potrošnik pogoj, da mora posojilo vrniti v tuji valuti, razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega. Povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ki je ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč je zmožen tudi oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega tveganja za njegove finančne obveznosti. Ali je bil torej pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, in je tako lahko ocenil skupne stroške svojega kredita.
²⁵ Pogoj o vračilu kredita v tuji valuti lahko ob devalvaciji nacionalne valute breme tečajnega tveganja nalaga potrošniku, zato mora sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera ter zlasti strokovnega znanja in izkušenj banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, presoja se, ali bi banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.
²⁶ Drugi odstavek 5. člena Pogodbe glasi: Kreditojemalec s podpisom te pogodbe izrecno potrjuje, da je seznanjen s tveganjem, ki izhaja iz vsake morebitne spremembe tečaja švicarskega franka do evra in lahko vpliva na njegovo zmožnost vračanja tega kredita in da to tveganje v celoti prevzema.
²⁷ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je priča A. kot svetovalka pri sklepanju Pogodbe s tožnikom bila ustrezno informirana v zvezi s produktom v CHF s strani same banke (kar naj bi potrdile tudi priče F. kot projektni vodja, ki je vodil tovrstna izobraževanja v zvezi s trženjem produkta v CHF, nadalje priča F. ter priči V. in Š., ki sta bili prav tako svetovalki pri toženki za sklepanje tovrstnih kreditov v CHF).
²⁸ Točka 40 obrazložitve izpodbijane sodbe.
²⁹ Točka 33 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³⁰ Z valutno klavzulo (CHF) so bile sklepane kreditne pogodbe v času, ko je bila domača valuta SIT, to je do 31. 12. 2006, od 1. 1. 2007, ko je dotedanjo domačo valuto zamenjal EUR pa kreditne pogodbe v tuji valuti (v CHF).
³¹ M. je bil upravljalec nekreditnih tveganj, R. je bila zadolžena za obveščanje za konverzijo kredita, medtem ko je bil F. produktni vodja za kredite in sicer za izobraževanje zaposlenih za produkt v CHF.
³² Na primer med izpovedbo svetovalke A., ki je svetovala pri kreditiranju tožnika in izpovedbo tožnika prihaja v določenih segmentih do bistvenih nasprotij kot na primer glede tega, da tožnik zatrjuje, da je lahko pridobil takrat kredit zgolj v CHF za znesek, ki ga je potreboval, pa še to za 30 let, medtem ko je kredit v EUR bil možen zgolj za dobo 20 let, da ni dobil primerjalnih amortizacijskih računov za CHF in EUR kredit, pri čemer je v zvezi s tem izpovedal tudi, da izračun niti ni bil možen, ker je bil evrski kredit za 20, CHF kredit pa za 30 let, da ga svetovalka ni opozarjala na spremembo glavnice, temveč le na spremembo CHF kot tuje valute, v povezavi z izpovedbo A., ki je trdila prav nasprotno, da je amortizacijska načrta za oba kredita opravila, da je bil možen kredit v EUR tudi za dobo odplačevanja 30 let in drugo. Nenazadnje sodišče prve stopnje povsem spregleda izpovedbe ostalih prič, kreditojemalcev, katerim je bilo postavljeno vprašanje v zvezi z informiranostjo s strani svetovalcev o spremembi glavnice, vendar sodišče prve stopnje o slednjem sploh nima dokazne ocene, njegova dokazna ocena (točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe) zaslišanih kreditojemalcev temelji zgolj na njihovem zasledovanju ugodnega kredita ker je bil mesečni obrok nižji in ga je bilo lažje odplačevati in zaključku, da je bil pri vseh postopek informiranja bank utečen. Pri tem se ni ukvarjalo, kljub temu, da so bili kreditojemalci o tem tudi zaslišani, o njihovem razumevanju tovrstnega kredita, razumevanju kaj pomeni valutna klavzula v povezavi z odplačilom celotnega kredita tako obresti kot glavnice in kaj sploh pomeni anuitetno odplačevanje.
³³ Glej točko 36 na strani 37 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³⁴ Glej stran 6 tožnikove pritožbe.
³⁵ Na strani 5 odgovora na pritožbo toženka navaja, da izračun, ki ga je omenila priča A. morebiti ne predstavlja simulacije posledic spremembe gibanja tečaja v ožjem smislu, daje pa takšen izračun kreditojemalcu jasno informacijo, da tečaj CHF/EUR ni fiksen in se glede na stanje ob sklenitvi pogodbe lahko spremeni tudi v zanj negativno smer ...
³⁶ V Sloveniji je bila domača valuta do 31. 12. 2006 SIT, od 1. 1. 2007 pa EUR.
³⁷ Ne gre zgolj za dejstvo morebitnega zvišanja obroka (priča A. zatrjuje, da je na to opozarjala), temveč je bistveno vprašanje kaj ta obrok sploh zajema (da se z morebitnim zvišanjem vrednosti CHF, zvišuje tudi glavnica kredita, posledično obresti) in kaj realno pomeni, da gre pri tem za anuitetno odplačevanje.
³⁸ Iz izpovedbe tožnika sicer izhaja, da je imel že leto pred tem sklenjeno na drugi banki kreditno pogodbo v CHF, vendar je izpovedal tudi, da do takrat (pomeni do sklenitve sporne pogodbe) do nekih sprememb ni prišlo.
³⁹ Iz tožnikove izpovedbe to ne izhaja (list. št. 110 spisa).
⁴⁰ Poročilo BS o finančni stabilnosti iz junija 2005, opozorilo BS iz leta 2006, iz leta 2007, analiza mednarodnega denarnega sklada v letu 2005, zloženke avstrijske narodne banke in avstrijskega nadzornega organa za finančne trge iz leta 2006, brošura o tveganosti kreditov avstrijske narodne banke v letu 2006.
⁴¹ Tožnik je predložil gibanje tečaja CHF/EUR od 1953 do 2019.
⁴² V konkretnem primeru je šlo celo za 30 letno dobo odplačevanja.
⁴³ O tem nazorno izpoveduje priča M..
⁴⁴ Glavnica po sklenjeni devizni pogodbi je znašala 39.264,22 EUR, na dan 17. 11. 2017 pa 40.873,92 EUR.
⁴⁵ Tožnik je predlagal zaslišanje te priče, bivšega svetovalca CHF kreditov pri banki, zaslišanje katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo (glej točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe) z navedbo, da njegovo zaslišanje glede na priloženo listinsko dokumentacijo v ničemer ne bi pripomoglo, na podlagi vseh izvedenih dokazov, k razjasnitvi ugotovljenega dejanskega stanja, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju postopka. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se kasneje v izpodbijani sodbi sodišče do tega ni posebej opredelilo.
⁴⁶ Tožnik je po tem, ko je bil zaslišan sam in v nadaljevanju zaslišana še priča A. predlagal, da se ju sooči (list. št. 166 - 167 spisa), čemur sodišče ni sledilo, nato pa je kljub razhajanju v njunih izpovedbah poklonilo v celoti vero priči A., ne tožniku, pri čemer niti ni navedlo razlogov te opredelitve.