VSM Sodba II Kp 62094/2013

I. Pritožbe zagovornika obdolženega Z.T., obdolžene B.P. in njenega zagovornika se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso, in sicer Z.T. v znesku 675,00 EUR, B.P. pa v znesku 450,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolžena Z.T. (obdolženec) in B.P. (obdolženka) spoznalo za kriva, da sta storila, obdolženec kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženka pa kaznivo dejanje pomoči pri storitvi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Obdolžencu je po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja od 12. 3. 2014 od 6.02 ure do 14. 3. 2014 do 15.55 ure. Prej izrečene pogojne obsodbe obdolžencu s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru v zadevi III K 40619/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru v tej zadevi, ni preklicalo. Obdolženki je po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora. Odločilo je, da sta obdolženca po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter po prvem odstavku 94. člena ZKP tudi krivdno povzročene stroške, kot je navedeno v izreku izpodbijane sodbe. Nadalje je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP odločilo, da sta obdolženca dolžna povrniti povzročeno premoženjsko škodo upnikom v zneskih, kot je navedeno v izreku sodbe, v presežku priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov pa navedene oškodovance napotilo na pravdo. Na podlagi istega zakonskega določila je dva upnika s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma v celoti napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolžencu izreče sodbo, po kateri ga oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev,

- zagovornik obdolženke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da sodbo spremeni in obdolženko oprosti očitanega kaznivega dejanja, podredno pa sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje,

- obdolženka sama zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter zaradi kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pred spremenjenim senatom.

3Na vse pritožbe je odgovoril okrožni državni tožilec iz Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije in višjemu sodišču predlagal, da jih kot popolnoma neutemeljene zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4Na zahtevo obdolženca in njegovega zagovornika je višje sodišče o seji senata obvestilo vse stranke in zagovornike, ki so se, razen oba pravilno obveščena obdolženca in zagovornik odvetnik I.B., ki je višje sodišče obvestil o preklicu pooblastila obdolženca, seje tudi udeležili. Opravljena je bila po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5Pritožbe niso utemeljene.

6Zagovornik obdolženca navaja, da je sodišče izvedlo narok za glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca, ko ni bil prisoten niti njegov zagovornik. V tej fazi je namreč obdolženec (začasno) preklical pooblastilo zagovorniku odvetniku G., z izvršitvijo naroka se ni strinjal tudi zagovornik soobdolžene P., sodišče pa je kljub temu narok opravilo z izgovorom, da bi lahko bil ogrožen trimesečni rok za opravo glavne obravnave. S tem je sodišče obdolžencu kršilo pravico do pravičnega sojenja. Po vsebini zagovornik s temi navedbami uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Enako kršitev izrecno uveljavlja tudi zagovornik obdolženke z navedbami, da je postopanje sodišča po zaključku glavne obravnave dne 16. 8. 2019 svojevrsten obid pravil kazenskega postopka. Ker je bil na glavni obravnavi dne 16. 8. 2019 sprejet sklep, da se glavna obravnava dne 23. 8. 2019 ne opravi, je bila oprava tega naroka, brez da bi bil o tem obveščen zagovornik obdolženke in ko je bil na glavni obravnavi izveden dokaz, ki ga je v spis vložila njena obramba, zavestna kršitev pravice do obrambe obdolženke.

7Nobenemu zagovorniku ni mogoče pritrditi. Primarno, zagovornik obdolženca niti ne pojasni, kateri narok za glavno obravnavo ima v mislih, pri čemer iz vsebine zapisnikov o glavni obravnavi ne izhaja, da bi bil katerikoli narok opravljen ob hkratni nenavzočnosti samega obdolženca in tudi - takrat še obeh - njegovih zagovornikov. Glede na pritožbene navedbe o obdolženčevem začasnem preklicu pooblastila zagovorniku pa je sklepati, da ima slednji v mislih narok dne 16. 8. 2019. Vendar narok tega dne ni bil opravljen, kar je po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe s svojim ravnanjem dejansko onemogočil prav obdolženec. V točkah 11 in 12 obrazložitve sodbe pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo razloge svoje pravilne in razumne odločitve za izvedbo naroka dne 23. 8. 2019 zgolj za obdolženca, na katerem je ob njegovi prisotnosti v dokazne namene prebralo tri listine, s tem pa v ničemer ni moglo kršiti njegove pravice do obrambe oziroma poštenega sojenja. V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženke pa ni mogoče spregledati, da je bil narok dne 23. 8. 2019 sprva preklican prav na njegovo prošnjo zaradi zadržanosti z drugo kazensko zadevo v Celju, obdolženka pa naj bi bila na dopustu. Zato je bila izvedba naroka dne 23. 8. 2019 zgolj za obdolženca procesno dopustno, dejansko utemeljeno in pravzaprav korektno ravnanje sodišča, pri čemer je postopek za obdolženko začasno (za ta narok) izločilo, nato pa na naslednjem naroku dne 30. 8. 2019 postopek zoper oba obdolženca ponovno združilo. Na tem naroku, v soglasju z obdolženko opravljenem v njeni nenavzočnosti, je sodišče v celoti ponovilo izvedbo listinskih dokazov, ki jih je prebralo že na naroku dne 23. 8. 2019, torej tudi strokovno mnenje dr. B.M., ki ga je v spis predložila obramba obdolženke, v nadaljevanju sojenja pa je bil ta strokovnjak tudi neposredno zaslišan. Zato izvedba narokov dne 23. 8. in 30. 8. 2019 tudi za obdolženko v ničemer ni mogla pomeniti kršitve njenih pravic do obrambe, oziroma sojenja v njeni navzočnosti.

8Razloge, zaradi katerih je sodišče vse zahteve obdolženca za izločitev sodnikov, tudi razpravljajoče sodnice, zavrglo, je izčrpno pojasnilo v točki 4 obrazložitve sodbe. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe zagovornika obdolženke, ko pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izraža svoje nestrinjanje s temi razlogi in jim očita pavšalnost, čemur pa ni mogoče pritrditi.

9Po mnenju zagovornika obdolženca je bila slednjemu zaradi neizločitve izvedenca dr. M.V. kršena pravica do obrambe in sicer, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da ima primeren čas za pripravo obrambe. Obdolženec in izvedenec sta bila v hujšem konfliktu v enem od predhodnih postopkov, zato bi se moral izvedenec izločiti že sam.

10V primeru zatrjevanja okoliščin, ki lahko vzbujajo dvom v nepristranskost izvedenca, ne gre za absolutno, temveč za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zato mora pritožnik zatrjevati in izkazati tudi vpliv kršitve na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik ne pojasni, kateri naroki glavne obravnave naj bi bili zaradi ugotovitev in mnenja tega izvedenca opravljeni brez soglasja v nenavzočnosti obdolženca, in tudi ne, v čem naj bi bila kršena njegova pravica do primernega časa za pripravo obrambe. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da sta bila po opravljenem izvedenstvu dr. M.V., v odsotnosti obdolženca brez njegovega soglasja oziroma soglasja njegovih zagovornikov, opravljena (zgolj) dva naroka za glavno obravnavo, dne 1. 4. 2019 in 27. 1. 2020. Glede na ugotovljene okoliščine je bilo takšno procesno ravnanje sodišča utemeljeno, razlogi pa prepričljivo argumentirani v točki 10 obrazložitve sodbe. Nadalje je sodišče v točkah 14 in 15 obrazložitve sodbe izčrpno in prepričljivo pojasnilo odločitev, sprejeto na naroku dne 1. 4. 2019, da se zahteva za izločitev tega izvedenca zavrne. Pritožbene trditve, da na konfliktnost in neprimeren odnos izvedenca kaže dejstvo, da obdolženca sploh ni osebno pregledal, pa tudi ne morejo biti utemeljene, saj se obdolženec vabilom izvedenca na osebni pregled sploh ni odzval. Še več, njegov zagovornik je na naroku dne 10. 5. 2019 sodišče seznanil, da se obdolženec izvedencu ne bo pustil pregledati. Končna ugotovitev in mnenje izvedenca, da je bil obdolženec sposoben sodelovati v kazenskem postopku brez škode za svoje zdravstveno stanje dne 4. 3. 2019, pa na obdolženčevo izvrševanje pravice do obrambe tekom obširnega dokaznega postopka ni moglo imeti nobenega relevantnega vpliva, pri čemer narok tega dne zaradi odsotnosti obdolženca sploh ni bil opravljen. Tudi pritožbi priložen psihiatrični izvid za obdolženca z dne 22. 6. 2020, datiran torej več kot štiri mesece po izdaji izpodbijane sodbe, na pravilnost in zakonitost slednje ne more imeti prav nobenega vpliva.

11Vsi pritožniki po vsebini pritožbenih navedb uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi neizločitve postavljenega izvedenca ekonomsko finančne stroke dr. D.D. in hkrati zavrnitve dokaznih predlogov obrambe za angažiranje oziroma odreditev novega izvedenca finančne stroke. Zagovornik obdolženca navaja, da slednjemu ni bila dana možnost izpodbijanja izvedenskega mnenja postavljenega izvedenca dr. D., pri čemer je bilo njegovo mnenje glede ocene oškodovanja upnikov neprepričljivo, mnenje v celoti pa nestrokovno in neobjektivno, zato bi moralo sodišče najeti in odrediti novega, neodvisnega izvedenca. Takšen predlog je tudi po pritožbenih navedbah zagovornika obdolženke sodišče neutemeljeno zavrnilo. Izvedenec dr. D. je izrazito prešel svoje pristojnosti, prejudiciral zaključke in podajal lastna mnenja ter zavzel jasno stališče, da je obdolženka kriva očitanega kaznivega dejanja. Posamezne izjave izvedenca presegajo njegove pristojnosti, vse to pa vzbuja resen in povsem utemeljen dvom v njegovo nepristranskost. Izvedenec za svoje izhodišče za vse odgovore jemlje izjavo obdolženca, da je podjetje predal in, da ni šlo za prodajo. Uporabi trditve, ki jih je dolžno v dokaznem postopku ugotoviti sodišče s sodbo, torej prejudicira dejansko stanje. Pozabi na pozitivno zakonodajo in sestavlja zgodbo, ki nima veze z dejanskim stanjem. Po vsebini enaki pritožbeni očitki glede pristranskosti in nestrokovnosti izvedenca dr. D., izhajajo tudi iz pritožbe same obdolženke. Navaja, da je izvedenec prekoračil svoje pristojnosti, podajal svoja mnenja in naziranja ter odgovarjal na pravna vprašanja, kar ni v njegovi pristojnosti. Celotno izvedensko mnenje temelji na predpostavki, da so navedbe obdolženca iz njegovega zagovora resnične in dokazane. Takšno postopanje izvedenca predstavlja poleg bistvene kršitve določb kazenskega postopka tudi kršitev obdolženkinih ustavno zagotovljenih človekovih pravic v kazenskem postopku.

12Pritožniki nimajo prav. Sodišče prve stopnje je v točkah 16 in 17 obrazložitve sodbe pravilno in natančno pojasnilo razloge, zaradi katerih je predlog obrambe za izločitev izvedenca dr. D.D. zavrnilo. Nadalje je v točki 27 obrazložitve poudarilo, da je izvedenec pisno izvedensko mnenje štirikrat dopolnil ter svoje zaključke nato utemeljil še ob neposrednih zaslišanjih na glavni obravnavi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika obdolženca, da slednjemu sodišče ni dalo možnosti izpodbijati izvedenskega mnenja. Poleg tega je sodišče v dokazne namene prebralo tudi vsa s strani obrambe predložena strokovna mnenja, enega od teh strokovnjakov, to je dr. B.M., pa tudi neposredno zaslišalo. V točkah 91 do vključno 97 obrazložitve sodbe se je jasno in konkretizirano opredelilo do vsebine vseh strokovnih mnenj in pojasnilo, zakaj ne morejo spremeniti ali omajati izvida in mnenja postavljenega sodnega izvedenca. V točki 27 obrazložitve sodbe pa je povsem pravilno poudarilo tudi, da lahko le sodišče pravno oceni ravnanje obdolžencev, zato pritožbene navedbe zagovornika obdolženke glede posameznih ugotovitev in ocene postavljenega izvedenca, v ničemer ne morejo omajati pravilne odločitve in argumentov sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izločitev tega izvedenca. Pritožbeno poudarjeni posamezni zapisi izvedenca se sicer v ničemer ne nanašajo na odločilna dejstva obravnavane zadeve.

13Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo vsebino in namen načela proste presoje dokazov, uzakonjenega v prvem odstavku 18. člena ZKP, po katerem sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter, da ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. V drugi alineji točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje, ob sklicevanju na že uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, natančno pojasnilo zavrnitev dokaznega predloga zagovornika obdolženke po pritegnitvi drugega izvedenca finančne stroke. Tudi tem razlogom izpodbijane sodbe višje sodišče v celoti pritrjuje, drugačne pritožbene navedbe zagovornikov in obdolženke v zvezi z neizločitvijo postavljenega izvedenca in zavrnitvijo predloga za določitev drugega izvedenca ekonomsko finančne stroke pa zavrača kot neutemeljene.

14Že izpostavljena stališča sodne prakse v zvezi z uzakonjenim načelom proste presoje dokazov, kot tudi potrebe po zatrjevanem in izkazanem dejanskem ali potencialnem vplivu uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP na pravilnost in zakonitost sodbe, veljajo tudi za pavšalne pritožbene trditve zagovornika obdolženca, da je sodišče zavrnilo praktično vse dodatne dokazne predloge. Ker zagovornik primarno ni zatrjeval, nadalje pa tudi ne izkazal njihovega vpliva na zakonitost sodbe, torej očitana kršitev ne more biti ugotovljena. Sodišče prve stopnje pa je zavrnitev dokaznih predlogov natančno in izčrpno pojasnilo v točki 18 obrazložitve sodbe.

15Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP uveljavlja zagovornik obdolženca z navedbami, da je sodišče obdolžencu kršilo pravico do obrambe, ko mu ni dalo možnosti, da se izreče o modifikaciji obtožnice. Spremenjena obtožnica tudi ne predstavlja spremembe v smislu določil 344. člena ZKP.

16Kršitev ni podana. Že sodišče prve stopnje je v točkah 23 in 24 obrazložitve sodbe navedlo in pravilno utemeljilo vsebino in namen pravne podlage 344. člena ZKP, ki tožilcu omogoča oziroma dopušča spremembo obtožbe na glavni obravnavi. Pri tem se pravilno in utemeljeno sklicuje tudi na že sprejeta stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila sprememba obtožbe z dne 3. 12. 2019, po primarno neuspešnih vročitvah obdolžencu, slednjemu pravilno vročena dne 24. 1. 2020. Zatem je sodišče pred razglasitvijo sodbe opravilo še dva naroka za glavno obravnavo, v dneh 27. 1. 2020 in 3. 2. 2020, ki se ju pravilno obveščeni obdolženec ni udeležil. To pa pomeni, da se je pravici do izjave o spremenjeni obtožbi prostovoljno odpovedal, ne pa, kot neutemeljeno trdi zagovornik, da mu je sodišče to zakonsko možnost odvzelo. Sprememba obtožbe pa tudi ni bistvena, saj še vedno vsebuje enako očitano dejanje, v okviru istega historičnega dogodka. Zagovornik niti ne konkretizira, v čem je bila sprememba obtožbe vsebinsko tako pomembna, da bi se moral obdolženec o njej izjaviti. Ob vsebinski primerjavi prvotne in modificirane obtožbe pa višje sodišče ugotavlja, da se sprememba ne nanaša na katerega od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi. Uvodoma sta dodani določbi 14. in 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), kot splošni dopolnilni normi k blanketni normi 227. člena KZ-1, nadalje, da obdolženec o razpolaganju s premoženjem družbe I. ni obvestil upnikov in da je bila pogodba o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi I. A. lažna (kar oboje izhaja že iz samega zagovora obdolženca), končno pa znižan oziroma spremenjen skupni znesek terjatev upnikov, kar je lahko obdolžencu le v korist. Da v primeru nebistvene spremembe obtožbe seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, in da v takem primeru sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe, se je že opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije¹. Zato je utemeljitev sodišča prve stopnje v točki 25 obrazložitve sodbe, da je bil obdolženec seznanjen z modificirano obtožbo in je imel dovolj časa, da bi se lahko do nje opredelil, kot tudi, da ne gre za bistveno vsebinsko spremembo obtožbe, povsem pravilna, drugačne pritožbene trditve zagovornika pa neutemeljene.

17Obdolženka in njen zagovornik uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) z navedbami, da je sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na obdolženko, prvenstveno oprlo na zagovor obdolženca pred preiskovalnim sodnikom, ko obdolženka ni mogla biti navzoča, na glavni obravnavi pa se obdolženec ni več zagovarjal. Po navedbah zagovornika vsi očitki iz tenorja sodbe v delu, ki se nanaša na obdolženko, razen nespornega dejstva, da je bila slednja pooblaščenka družbe M.T.L. iz Londona, izhajajo iz zagovora obdolženca pred preiskovalnim sodnikom, na njegov zagovor pa se sklicuje tudi izvedenec dr. D. Po pritožbenih trditvah obdolženke je sodišče o dejstvu, da naj bi prejela plačilo, o tem, kaj je svetovala obdolžencu in tudi o tem, da naj bi poznala finančno stanje družbe I., sklepalo le na podlagi zagovora obdolženca, njegovega zagovora pa sama na glavni obravnavi ni imela možnosti preveriti. Navedeno predstavlja kršitev obdolženkine pravice do obrambe, pri čemer se obdolženka in zagovornik sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013.

18Obdolženka in zagovornik nimata prav, iz dveh razlogov. Prvič zato, ker je obdolženka tekom glavne obravnave imela realno možnost zaslišanja obdolženca, pa je niti ni poskušala izkoristiti, drugič pa zato, ker zagovor obdolženca ni edini obremenilni oziroma odločilni dokaz, na katerega sodišče opira svoje ugotovitve in zaključke glede očitkov obdolženki. Njen položaj v obravnavani zadevi torej v nobenem pogledu ni identičen položaju v sodbi Vrhovnega sodišča, na katero se sklicujeta z zagovornikom.

19Glavna obravnava v (sedaj) obravnavani zadevi se je izvedla na 26 zaporedno oziroma kontinuirano izvršenih narokih, na katerih sta bila večkrat navzoča hkrati oba obdolženca. Na nobenem od teh narokov obdolženka ni izrazila želje oziroma zahteve po zaslišanju oziroma postavljanju vprašanj obdolžencu, temveč je že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16. 3. 2018, potem, ko je sodnica zaradi odsotnosti obdolženca prebrala njegov zagovor, obdolženka izjavila, da v tej fazi k temu ne bo ničesar pripomnila. Nobenih pripomb oziroma morebitnih vprašanj za obdolženca pa ni imela niti v nadaljevanju obsežnega dokaznega postopka, na številnih narokih glavne obravnave.

20Vlogo obdolženke kot pomočnice pri izvršitvi očitanih ravnanj obdolžencu s svetovanjem glede ustanovitve hčerinske družbe I.A., prenosa nepremičnega premoženja družbe I. in glede prodaje poslovnega deleža te družbe v hčerinski družbi I.A. družbi M.T.L., je sodišče prve stopnje obsežno in natančno utemeljevalo v več razlogih sodbe, nato pa v točki 112 obrazložitve sodbe zaključilo, da verodostojen in prepričljiv zagovor obdolženca, vezan na udeležbo soobdolžene B.P., potrjujejo tudi izpovedbe posameznih prič, predvsem pa listinski dokazi v spisu in sicer pogodbe, ki so bile v obliki notarskega zapisa sklenjene pri notarju M.D. v Ljubljani. V nadaljnjih točkah 113 do 116 obrazložitve sodbe se je sodišče s povsem konkretnimi razlogi opredelilo do vsebine izpovedb teh prič, kot tudi listinskih dokazov, ki po objektivni plati potrjujejo vlogo obdolženke, kot ji očita obtožba, ter v točki 117 obrazložitve sodbe prepričljivo utemeljilo, da je obdolženki kaznivo dejanje dokazano tudi v subjektivnem pogledu. Obsodba obdolženke torej niti izključno niti večinoma ne temelji zgolj na zagovoru obdolženca, na katerega pa sicer obdolženka tekom glavne obravnave ni imela prav nobenih pripomb. Izvedeni postopek je zato mogoče oceniti kot pošten, ki obdolženki v nobenem pogledu ni onemogočal uresničevanja pravice do obrambe. Očitana kršitev torej ni podana, nestrinjanje z vsebinskimi razlogi sodbe, s katerimi je utemeljena vloga obdolženke pri izvršitvi kaznivega dejanja, pa ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč uveljavljanje drugega, samostojnega pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, na katerega bo odgovorjeno v nadaljevanju.

21Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona nihče od pritožnikov ni konkretiziral, niti utemeljil z nobeno od taksativno naštetih kršitev iz 372. člena ZKP. Pritožbene trditve o neobstoju nastopa prepovedane posledice - oškodovanja upnikov, ter v zvezi s tem zatrjevanje njihovih možnosti uporabe pravnih sredstev za povrnitev škode, pa po vsebini pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na ta način pa kršitev kazenskega zakona ne more biti podana.

22Bistvo obsežnih pritožbenih navedb obeh zagovornikov in obdolženke je v trditvah, da pri očitanih ravnanjih v obtožbi ni šlo za oškodovanje upnikov, da se njihov položaj ni poslabšal, ker se še vedno lahko poplačajo iz premoženja v obliki poslovnega deleža družbe I. v družbi I.A. oziroma izterjave kupnine iz naslova odsvojitve tega poslovnega deleža angleški družbi M.T.L., hipotekarni upniki pa imajo še vedno vpisane hipoteke na nepremičninah. Pravne možnosti upnikov družbe I., ki jih imajo na voljo za poplačilo svojih terjatev, zato ne dopuščajo sklepanja in zaključka, da je upnikom nastala škoda.

23Pritožnikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je skozi razloge izpodbijane sodbe izčrpno in natančno pojasnilo protipravna ravnanja obdolžencev glede vseh odločilnih dejstev po očitkih v obtožbi. Na tej podlagi je končno v točki 99 obrazložitve sodbe utemeljeno, pravilno in prepričljivo zaključilo, da je obdolženec kot direktor družbe I. naklepoma preprečil pridobivanje prihodkov iz poslovanja kot primarnega vira za poplačilo terjatev, prav tako pa je upnikom preprečil, da bi se lahko poplačali iz premoženja družbe I., ki so ga predstavljale prenesene nepremičnine oziroma 100 % poslovni delež v novoustanovljeni družbi I.A. V točkah 105 in 117 obrazložitve sodbe je enako prepričljivo in pravilno strnilo tudi ugotovitve in oceno vloge obdolženke, ki je z namenom izigranja in oškodovanja upnikov svetovala obdolžencu glede ustanovitve hčerinske družbe I.A., prenosa nepremičnega premoženja družbe I. in glede prodaje poslovnega deleža v hčerinski družbi I.A. družbi M.T.L.

24Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obdolženec kot direktor družbe I., za katero je vedel, da je postala insolventna, z namenom izigranja in oškodovanja upnikov te družbe, preusmerjal poslovanje ter prenos vseh nepremičnin in delavcev na novoustanovljeno družbo I.A., v kateri je imela družba I. 100 % poslovni delež, ki ga je nato brez plačila - sicer določene kupnine v znesku 450.000,00 EUR - prenesel na družbo M.T.L. iz Londona. Prenos tega poslovnega deleža je bil izvršen zgolj osem dni po ustanovitvi družbe I.A. Na podlagi ocene listinskih dokazov, ugotovitev izvedenca dr. D.D. in tudi zagovora obdolženca, je v točkah 72 in 73 obrazložitve sodbe pravilno utemeljilo, da družba M.T.L. kupnine za 100 % poslovni delež v družbi I.A. družbi I. ni plačala, ter da kupnina niti ni mogla biti plačana, saj angleška družba za to ni imela nobenih sredstev. Izvedenec je ob tem ugotovil tudi, da je bila terjatev povsem nezavarovana in izjemno tvegana, saj poslovodstvo I. ni dogovorilo niti pogoja, da bi bil prenos upravljalskih pravic in posledično razpolaganja z nepremičninami mogoč šele po plačilu celotne kupnine, temveč je angleška družba postala 100 % lastnica poslovnega deleža že takoj s podpisom pogodbe. Dne 14. 5. 2013 je bila nato družba M.T.L. likvidirana in izbrisana iz poslovnega registra. Da neodplačen prenos nepremičnin oziroma poslovnih deležev pomeni oškodovanje, primarno prodajalca in posledično njegovih upnikov, ne glede na hipoteke in izvršbe, je sodišče prepričljivo utemeljilo v točki 75 obrazložitve sodbe. Nadalje je v točki 76 obrazložitve, ob sklicevanju na pravno podlago 374. člena ZFPPIPP ter ugotovitve izvedenca dr. D.D. pravilno navedlo, da upniki I. in K.R.² ne morejo zahtevati plačila kupnine za prodajo poslovnega deleža angleški družbi, saj ta terjatev stečajnega dolžnika na njih ni bila prenesena. Pritožbeno vztrajanje na drugačnem stališču, ki ga je pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje, tako ne more biti utemeljeno.

25Nadalje je sodišče v točkah 78 do 80 obrazložitve sodbe prepričljivo utemeljilo, da se je zato, ker je zmanjkalo teh 450.000,00 EUR kupnine za poslovni delež, položaj spremenil na slabše tako za navadne, kakor tudi za hipotekarne oziroma ločitvene upnike. Pravilnemu sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 49/1996 z dne 15. 3. 1996, čemur vsi pritožniki neutemeljeno nasprotujejo, pa višje sodišče dodaja identično, še dopolnjeno novejše stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije³, po katerem kazenski zakon za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 ne zahteva, da dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal, temveč je zakonski znak njegova nelikvidnost, to pomeni, da nima dovolj denarja (likvidnih sredstev) za plačilo upnikov. Zakonski znak je torej plačilna nezmožnost, to pomeni, da dolžnik trajneje ne razpolaga z dovolj denarnimi (likvidnimi) sredstvi, da bi bil upnik poplačan. Za obstoj kaznivega dejanja tako ni relevantno, če dolžnik eventualno razpolaga še s kakšnim drugim, nelikvidnim premoženjem, iz katerega bi se upnik morda lahko poplačal.

26Zato so vse obširne navedbe pritožnikov v smeri, kakšne pravne možnosti imajo upniki I. za poplačilo svojih terjatev, nerelevantne in torej neutemeljene, kot take pa jih je povsem pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje. To velja tudi za ponovna pritožbena zatrjevanja in vztrajanja na stališčih strokovnjakov v štirih strokovnih mnenjih, predloženih s strani obrambe. V tem delu pritožbe, posebej pritožba zagovornika obdolženke, ko določno povzema posamezne ugotovitve in zaključke dveh od teh strokovnjakov, ne prinašajo ničesar novega, na kar ne bi odgovorilo že sodišče prve stopnje. V točkah 91 do 97 obrazložitve sodbe se je namreč natančno in argumentirano opredelilo do vsebine vseh predloženih strokovnih mnenj in prepričljivo utemeljilo, da ta v ničemer ne morejo spremeniti ali omajati izvida in mnenja postavljenega sodnega izvedenca dr. D.D. Hkrati je v točki 93 obrazložitve sodbe povsem pravilno pojasnilo zmotno stališče obrambe pri sklicevanju na določilo 433. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede solidarne odgovornosti družbe M.T.L. upnikom družbe I. Utemeljeno se je pri tem oprlo še na komentar OZ, zato ponovno sklicevanje vseh pritožnikov na citirano zakonsko določbo ne more biti uspešno.

27Enako velja za pritožbene poudarke izpovedb prič F.B. in M.S., da upniki glede nepremičnin niso bili na slabšem. Do njunih izpovedb v tem delu se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo v točkah 79 in 89 obrazložitve sodbe, glede pravne narave hipotek na nepremičninah, ki so bile predmet prenosa in spremenjenega položaja na slabše tudi za hipotekarne upnike, pa je svojo oceno, oprto predvsem na ugotovitve izvedenca dr. D., prepričljivo in tehtno utemeljilo v točkah 78 do 80 obrazložitve sodbe. Pritožbeni očitek zagovornika obdolženca, da sodišče povzete izpovedbe F.B. ni ocenilo ter s tem bistveno kršilo določbe postopka, torej ne more biti utemeljen.

28Stališče zagovornika obdolženke glede vrednosti nepremičnin, vloženih v poslovni delež v družbi I.A., se spreminja, saj enkrat trdi, da je ta vrednost znašala 450.000,00 EUR in gre za realno premoženje, iz katerega bi se lahko upniki I. poplačali, drugič pa trdi, da nepremičnine zaradi njihovih obremenitev nimajo realne tržne vrednosti in da je zato neto vrednost poslovnega deleža okoli 0. Sodišče pa je v točki 78 obrazložitve sodbe izčrpno pojasnilo prepričljivo stališče izvedenca dr. D., da imajo nepremičnine vrednost tudi, če so obremenjene, da je bila njihova vrednost 450.000,00 EUR, ter da je z neodplačnim prenosom poslovnega deleža v družbi I.A., ki je predstavljal vložene nepremičnine, za upnike I. zmanjkalo teh 450.000,00 EUR zavarovalne osnove za poplačilo njihovih terjatev.

29Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporabiti izvršilno in ne insolvenčno zakonodajo. Že sodišče prve stopnje je v točkah 18, 21 in 25 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da imajo v obravnavanem primeru naravo dopolnilnih norm k blanketni normi 227. člena KZ-1 določbe ZFPPIPP, ne pa izvršilnega prava. Tudi državni tožilec ima prav, da je obravnavano kaznivo dejanje oblika predstečajne goljufije, pri čemer je treba merila insolventnosti, ne glede na to, da zoper družbo I. (niti I.A.) ni potekal stečajni postopek, presojati po takrat veljavnih določbah 14. člena ZFPPIPP, in nikakor ne po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določa (zgolj) pravila in postopke prisilne izterjave zapadlih in neplačanih terjatev upnikov. Pravila ZFPPIPP določajo tudi dolžno ravnanje poslovodstev družbe v stanju insolventnosti, pri čemer merila protipravnosti izvršitvenih dejanj obravnavanega kaznivega dejanja izhajajo iz vsebine 34. člena ZFPPIPP, kot je tudi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

30Trditve pritožnikov, da pogodba o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža ne more biti lažna, saj gre za notarski zapis, ki vzpostavlja obveznosti po pogodbi, ne vzdržijo resne pravne presoje. Ugotovljeno dejstvo, da je bila pogodba o odsvojitvi 100 % poslovnega deleža v družbi I.A. angleški družbi za kupnino 450.000,00 EUR lažna, to je sklenjena brez namena, da bi bila kupnina plačana in ko tudi ni mogla biti plačana, je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo v točkah 72 do 74 obrazložitve sodbe. Beseda odplačnost v naslovu pogodbe torej ni odražala pravega namena pogodbenih strank, kar z drugimi besedami pomeni, da je šlo za prenos poslovnega deleža brez kakršnegakoli plačila oziroma za neodplačen prenos nepremičnin oziroma poslovnih deležev, kot je to prepričljivo pojasnjeno v nadaljnji točki 75 obrazložitve sodbe. V tem delu zagovornika z neutemeljenim očitkom protispisnosti oziroma bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini nasprotujeta dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, vendar nimata prav.

31Že na tem mestu je treba kot neutemeljene zavrniti pritožbene navedbe vseh pritožnikov, da je opredelitev časa storitve kaznivega dejanja, vezana na podpis pogodbe absurd, ker je plačilo kupnine po pogodbi zapadlo v roku 60 dni, v marcu 2012. Pritožniki nimajo prav, saj rok za plačilo kupnine v, kot že pojasnjeno lažni pogodbi, ni odločilen za nastanek prepovedane posledice, ker je, kot pravilno utemeljuje državni tožilec, prišlo do premika edinega realnega premoženja I. prav in izključno s podpisom pogodbe in zato tudi ni pomembno, kdaj je zapadel v pogodbi lažno določen rok za izpolnitev kupnine. Vezanost časa storitve kaznivega dejanja na podpis pogodbe pa je tudi v skladu z določbo 18. člena KZ-1, po kateri je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica.

32V točki 56 obrazložitve sodbe je sodišče utemeljilo obdolženčev namen ustanovitve družbe I.A., v točki 60 obrazložitve pa poudarilo ugotovitve izvedenca dr. D., da prenehanje opravljanja dejavnosti ter prenos dejavnosti in najpomembnejšega premoženja v družbi I.l na družbo I.A., ni imel nobenega ekonomskega, poslovnega ali davčnega razloga. Povzeto ne predstavlja nobenega medsebojnega nasprotja, kot neutemeljeno trdi zagovornik obdolženke, ki hkrati ekonomski interes za ustanovitev družbe I.A. neutemeljeno opira oziroma utemeljuje s stališčem dr. M. Po določilu četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP (torej splošne dopolnilne norme očitanemu kaznivemu dejanju) je namreč preusmeritev poslovanja ali finančnih tokov na drugo pravno osebo v času insolventnosti, izrecno prepovedano.

33Obdolženka in njen zagovornik nasprotujeta tudi dejanskim ugotovitvam in razlogom izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče utemeljilo vlogo obdolženke v obravnavani zadevi. Obdolženka je svoje nestrinjanje obširno zapisala (tudi) v obliki pripomb na posamezne točke izpodbijane sodbe, pri čemer pa ne more biti uspešna, saj je pravilnost sodbe treba ocenjevati medsebojno povezano glede na izvedene dokaze in sprejeto dokazno oceno, torej kot celoto. Generalno navaja, da so vse ugotovitve sodišča v delu, ki se nanašajo na njeno domnevno srečanje in poznanstvo z obdolžencem, njene vloge pri sestavljanju dokumentacije in domnevnega plačila povsem pavšalne in v nasprotju z dokazi, odločitev sodišča pa protispisna in arbitrarna. Sklicuje se na izpovedbi prič J.R. in J.M., ki naj bi v nasprotju z zagovorom obdolženca potrdila, da se je z njim dogovarjal A.A.R. in ne obdolženka sama, pa tudi priči R.P. in notar M.D. zagovora obdolženca nista potrdila. Zaključek sodišča, da je obdolženka nedvomno poznala finančno stanje družbe I., je povsem nelogičen, sodba pa tudi v tem delu povsem pavšalna in arbitrarna ter v nasprotju z dokazi. Enako velja za pavšalni zaključek sodišča, da je obdolženka že ob podpisu pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi I.A. dejansko vedela, da družba M.T.L. ne bo in tudi ni poravnala kupnine družbi I. Nepopolna in napačna pa je tudi ugotovitev sodišča v zvezi z domnevno prejetimi 10.000,00 EUR, ki naj bi jih obdolženka prejela za opravljene storitve od obdolženca. Podobno zatrjuje tudi njen zagovornik. Meni, da so vsi očitki obdolženki neka zgodba, ki si jo je zamislilo državno tožilstvo, vendar sloni na napačni predpostavki. Vse priče so potrdile, da je med obdolžencem in obdolženko prišlo le enkrat do sestanka in še to na temo iskanja financiranja, kar je potrdila tudi priča J.R. Obdolženkin podpis prodajne pogodbe v notarskem zapisu na podlagi pooblastila, je bila zgolj usluga, ki jo je obdolženka brezplačno naredila R. Za to nikoli ni prejela nobenega plačila, nikoli ni svetovala obdolžencu, saj slednji tovrstnega svetovanja ni potreboval.

34Obdolženka in zagovornik nimata prav. Aktivno vlogo obdolženke kot pomočnice pri obravnavanem kaznivem dejanju, je sodišče v sodbi izčrpno in konkretizirano pojasnilo, zato je primarno neutemeljen pritožbeni očitek obdolženke o pavšalni in arbitrarni odločitvi. V točkah 61 in 62 sodbe je obrazloženo argumentiralo obdolženkino sodelovanje pri sklenitvi pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi I.A. družbi M.T.L. pri notarju v Ljubljani, ter njene nadaljnje aktivnosti kot pooblaščenke te angleške družbe. V točkah 112 do 116 obrazložitve sodbe pa je natančno obrazložilo vsa odločilna dejstva in okoliščine, ki jih je v zvezi z vlogo obdolženke ugotovilo iz izpovedb zaslišanih prič ter prebranih listinskih dokazov. Poudarilo je izpovedbo priče R.P., ki je bil skupaj z obdolžencem pri njej v Ljubljani z namenom, da bi obdolženka s pravnega stališča povedala, kaj se da narediti oziroma izboljšati v družbi I. Obdolženka je takrat povedala, da so oni že izvedli nekaj takšnih zadev in nekajkrat poudarila, da pri tem ni nobenih pravnih zadržkov. Ta izpovedba P. v celoti ovrže zagovor obdolženke, da naj bi se z obdolžencem pogovarjala le po telefonu, kot tudi pritožbene trditve, da se je z obdolžencem dogovarjal le A.A.R. Drugačna dejstva je namreč sodišče ugotovilo tudi iz izpovedbe notarja M.D., ki je potrdil, da sta bila pri sklepanju notarskega zapisa z dne 4. 1. 2012 (pogodba o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi I.A.) prisotna oba obdolženca. Ob tem pa tudi ni mogoče spregledati, da je notar po svojem zaslišanju sodišču predložil kopiji izdanih računov za opravljene notarske storitve v zvezi s tem notarskim zapisom z dne 4. 1. 2012, kot tudi notarskim zapisom z dne 16. 1. 2012 o pripojitvi družbe I. k prevzemni družbi K.R., oba računa pa sta bila izstavljena družbi T.E.-E. d.o.o., katere edina direktorica je bila od 7. 1. 2013 dalje prav obdolženka. To pa potrjuje zagovor oziroma izpovedbo obdolženca, da je sklenitev teh poslov proti plačilu uredila prav ona, torej obdolženka.

35Glede na povzete ugotovitve je nadalje zaključek sodišča v točki 116 obrazložitve sodbe, da je obdolženka za opravljene storitve prejela določeno plačilo, povsem logičen, pravilen in razumen. Kdaj, v kakšni obliki in dejanski višini je obdolženka prejela ta sredstva, niso odločilna dejstva in jih zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati. Drugačne pritožbene trditve obdolženke niso utemeljene. Enako velja za pritožbeno zanikanje poznavanja finančnega stanja družbe I., kot tudi védenja obdolženke že ob podpisu pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi I.A., da družba M.T.L. ne bo in tudi ni poravnala kupnine družbi I. Ob že povzetih ugotovitvah in razlogih, je sodišče prve stopnje svojo oceno glede teh dejstev končno prepričljivo utemeljilo v točkah 108 in 109 obrazložitve sodbe, višje sodišče pa jim v celoti pritrjuje.

36Povsem zadostno in konkretno se je sodišče opredelilo tudi do izpovedb prič J.M. in J.R., v točkah 68 in 69 obrazložitve sodbe. Prvi ni izpovedoval ničesar o dogovarjanju med obdolžencem in A.A.R., kot neutemeljeno v pritožbi navaja obdolženka, temveč je pojasnjeval le okoliščine svoje "slamnate" direktorske funkcije v prevzemni družbi K.R. Izpovedba priče J.R. glede sestanka v Ljubljani, na katerem sta bila poleg obeh obdolžencev navzoča še D.K. in A.A.R., pa za presojo odločilnih dejstev obdolženkine vloge v obravnavani zadevi ne more biti relevantna, saj je R. povedal le, da vsebine njihovega pogovora ni poslušal.

37Glede na očitke obdolženki, je sodišče povsem utemeljeno in razumno sodbo oprlo tudi na izpovedbo raziskovalne novinarke A.Z.D. Vsebina njene izpovedbe, povzeta v točki 115 obrazložitve sodbe, v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi potrjuje, da je obdolženka imela znanje in tudi izkušnje pri prenosih deležev, dejavnosti in premoženja družb s finančnimi težavami na druge družbe, saj kot se je izrazila novinarka, je v okviru nekajletnega dela ugotovila, da je združba, v kateri je sodelovala tudi obdolženka, pomagala "spraviti s sveta" več kot 30 podjetij. Dejstvo, da novinarka ni izdala svojih virov, pa na verodostojnost njene izpovedbe, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more imeti nobenega relevantnega vpliva.

38Po mnenju obdolženke in njenega zagovornika gre za pomoč pri kaznivem dejanju le tedaj, ko učinkov goljufivih dejanj brez sodelovanja pomočnika sploh ni mogoče doseči, kar pa v konkretnem primeru gotovo ni izpolnjeno, saj bi lahko pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža podpisal kdo drug in zato očitek pomoči obdolženki pri kaznivem dejanju sploh ni možen. Pritožnika se motita. Kaj določa vsebino pomoči, kot udeležbe pri kaznivem dejanju po 38. členu KZ-1, je sodna praksa, kot tudi pravna teorija⁴, že večkrat poudarila. Med pomočjo in izvršenim dejanjem mora obstajati vzročna zveza, vendar pa se ne zahteva vzročnost v smislu formule conditio sine qua non (teorija o naravni vzročnosti). Ravnanje pomagača je sicer lahko - ni pa treba, da je - nujni pogoj za izvršitev dejanja glavnega storilca. Zadošča že, da pomagačevo ravnanje prispeva k dejanju glavnega storilca tako, da ga olajša, pospeši, poveča stopnjo neprava, poveča korist za storilca, zmanjša možnost odkritja in podobno, četudi bi glavni storilec dejanje lahko izvršil tudi brez pomagačevega prispevka.

39Sodišče prve stopnje je obliko in vsebino obdolženkine pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja, kot ji očita obtožba, ob že povzetih ugotovitvah njene aktivne vloge, končno prepričljivo utemeljilo z njenimi nasveti ter s sredstvi v točki 117 obrazložitve sodbe. Zato so ob primarno napačnem pritožbenem stališču glede koncepta pomoči pri kaznivem dejanju, neutemeljene tudi pritožbene trditve, da bi lahko pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža podpisal kdo drug. Sodišče prve stopnje je namreč nedvomno ugotovilo in prepričljivo utemeljilo, da jo je kot pooblaščenka angleške družbe M.T.L. podpisala prav obdolženka. Pri tem pa vsebina danega pooblastila obdolženki - za katerega je sama navedla, da ga je najverjetneje prejela po pošti -, za presojo očitanih ravnanj oziroma njene vloge v obravnavani zadevi niti ni odločilna, niti bistvena. Neutemeljena in nerelevantna so zato pritožbena zatrjevanja obdolženke in njenega zagovornika, da vsebina pooblastila izključuje kakršnakoli dejanja obdolženke glede plačila kupnine. Dejanja obdolženke oziroma njena vloga tudi glede te okoliščine je bila namreč natančno takšna, kot jo je iz vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer pa se je sodišče prve stopnje do same vsebine pooblastila zelo jasno, natančno in pravilno opredelilo v točki 61 obrazložitve sodbe.

40V nasprotju z drugačnimi ter neutemeljenimi pritožbenimi navedbami obdolženke in njenega zagovornika, je sodišče povsem pravilno in utemeljeno ugotavljalo tudi okoliščine glede prenosa poslovnih deležev in pripojitve družbe I. k prevzemni družbi K.R. (točke 65 do 71 sodbe). Na ta način je v skladu z načelom iskanja materialne resnice celovito presojalo in ocenilo vse relevantne okoliščine, ki dodatno potrjujejo naklep obeh obdolžencev po oškodovanju upnikov I.. Nikakor pa s tem ni moglo kršiti načela zakonitosti, katerega vsebino v kazenskem pravu sicer določa 2. člen KZ-1, kot še neutemeljeno trdi zagovornik.

41Neutemeljene so tudi pavšalne trditve pritožnikov, da je naklep obdolžencev pri očitanem kaznivem dejanju objektivno nemogoč, sodba pa v tem delu neobrazložena in neprepričljiva. Sodišče prve stopnje je namreč glede obdolženca v točkah 101 in 102 obrazložitve, glede obdolženke pa v točkah 117 in 118 obrazložitve sodbe prepričljivo pojasnilo in utemeljilo vse relevantne okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo, da sta oba obdolženca ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa. Višje sodišče tem razlogom v celoti pritrjuje.

42Glede na izrecne pritožbene navedbe obdolženke in njenega zagovornika, v skladu z določbo 386. člena ZKP pa po uradni dolžnosti tudi glede obdolženca, je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v odločbi o kazenskih sankcijah. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo te odločbe v korist nobenega od obdolžencev. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo kaznivega dejanja in krivdo obeh obdolžencev ter vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1). Pravilno je ovrednotilo in v točki 122 obrazložitve sodbe prepričljivo utemeljilo ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine na strani obeh obdolžencev in jima na tej podlagi utemeljeno izreklo kazni zapora v odmerjeni višini, kot edini primerni sankciji. Neutemeljene so zato pavšalne pritožbene trditve obdolženke in njenega zagovornika, da je izrečena prostostna kazen povsem neprimerna ter v nasprotju s kaznovalno politiko v Republiki Sloveniji. Nestrinjanje s povzeto utemeljitvijo sodišča prve stopnje ne more pomeniti uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, k temu pa je le še dodati, da je izbira vrste in odmera višine izrečene sankcije vselej odraz ugotovljenih konkretnih okoliščin posamezne obravnavane zadeve.

43Isti pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavljata obdolženka in njen zagovornik tudi glede odločitve o stroških postopka, z navedbami, da je neobrazložena. Neutemeljeno, saj je tudi ta odločitev sodišča izčrpno argumentirana v točki 125 obrazložitve sodbe, s povsem jasnimi in konkretnimi razlogi. V čem so ti po vsebini napačni, pa pritožnika ne argumentirata. Enako velja za utemeljitev sodišča v točki 126 obrazložitve sodbe, pri čemer dolžnost plačila krivdno povzročenih stroškov v nobenem primeru ni pogojena s premoženjskim stanjem tistega, ki jih je dolžan povrniti.

44Povsem pravilna in na pravni podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP utemeljena, je tudi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Pravilno, v skladu s temeljnim načelom enakega obravnavanja in poplačila vseh upnikov, je sodišče njihove zahtevke priznalo sorazmerno ugotovljenemu deležu posameznega upnika glede na skupni znesek navedenih terjatev upnikov, ki so priglasili zahtevke, nato pa te porazdelilo na oba obdolženca sorazmerno njima očitanima dejanjema. Neutemeljene so zato pavšalne pritožbene trditve zagovornika obdolženke, da sodišče določbo 105. člena ZKP tolmači zmotno, kot tudi dileme zagovornika o tem, kateri oškodovanec bi sploh bil poplačan. V zvezi s tem se zagovornik neuspešno sklicuje na svoje predhodne argumente, saj takšno zgolj golo sklicevanje ni zadostno in kot tako ne more biti predmet tega pritožbenega preizkusa⁵. Res je sicer, da so terjatve upnikov že bile ugotovljene s pravnomočnimi sodnimi odločbami, vendar ne zoper oba obdolženca kot dolžnika oziroma zavezanca za plačilo, temveč zoper dolžnice pravne osebe (I., I.A., K.R.). Neutemeljene so zato pritožbene trditve, da pravdni postopek (zoper oba obdolženca) ni več mogoč.

45Premoženjskopravni zahtevek je po vsebini civilnopravni zahtevek, ki ga sodišče v kazenskem postopku ugotavlja po pravilih civilnega prava. Pravočasno uveljavljanje zahtevka s strani upnika, na drugi strani terja pravočasno in konkretizirano ugovarjanje dolžnika - torej obdolženke oziroma obdolžencev - tudi glede ugovora morebitnega zastaranja terjatve. Po določbi tretjega odstavka 335. člena OZ se namreč sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Zato so pritožbene navedbe zagovornika, da sodišče sploh ni ugotavljalo, katere terjatve oškodovancev so zastarane, primarno prepozne, hkrati pa tudi povsem nekonkretizirane. Odveč pa so tudi pritožbene dileme obdolženke o možnosti dvojnega poplačila hipotekarnih upnikov in njihove neupravičene obogatitve, saj lahko upnik do popolnega poplačila svoje terjatve prosto izbira, od katerega dolžnika in iz katerih sredstev oziroma predmetov (tudi zavarovanja) se bo poplačal.

46Po obrazloženem, in ker pritožniki glede odločilnih dejstev in okoliščin (to je tistih, zaradi katerih bi bilo potrebno izpodbijano sodbo, če bi bile pritožbe utemeljene, razveljaviti ali spremeniti), ne navajajo ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njihove pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

47Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešnih pritožb in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in za obdolženca tar. št. 7113 in 7122 ter za obdolženko tar. št. 7112 in 7122 Taksne tarife.

¹ Sodba VSRS I Ips 8838/2016 z dne 12. 10. 2017.
² H K.R. kot prevzemni družbi je bila dne 30. 1. 2012 pripojena že povsem "izpraznjena" družba I. in istega dne izbrisana iz sodnega registra. Zoper družbo K.R. se je dne 29. 5. 2013 začel stečajni postopek, ki se je s sklepom sodišča končal dne 27. 9. 2013, brez razdelitve upnikom, saj stečajna masa ni zadoščala niti za stroške postopka (točki 70 in 71 izpodbijane sodbe).
³ Sodba VSRS I Ips 4170/2016 z dne 30. 7. 2020.
⁴ Dr. Matjaž Ambrož, Pomoč in njene meje v kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 2011, str. 70 - 74 in dr. Matjaž Ambrož, Storilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba Ljubljana 2014, str. 195.
⁵ Primeroma VSRS XI Ips 40218/2018 z dne 8. 11. 2018; točka 11 in druge.