18. člen KZ-1

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da vsaka izročitev denarnega zneska s strani istega oškodovanca predstavlja samostojno kaznivo dejanje (znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) in je torej obdolženec zoper enega oškodovanca storil toliko kaznivih dejanj kot je bilo izročitev denarnih sredstev. Znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja eno kaznivo dejanje predstavljajo vsa kazniva dejanja, ki so bila realizirana s posameznimi nakazili ali izročitvami denarnih sredstev s strani istega oškodovanca. Ker naj bi si obdolženec na račun oškodovanke z več različnimi nakazili in izročitvijo gotovine pridobil premoženjskopravno korist, ki presega 50.000,00 EUR in naj bi s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaral, saj dvajsetletni zastaralni rok od zadnjega izvršitvenega ravnanja še ni potekel. Višina pridobljene premoženjskopravne koristi, ki predstavlja zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, mora biti podana ob storitvi kaznivega dejanja, tj. ko je storilec delal ali bi moral delati (18. člen KZ

Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da se glede na ugotovitev, da je kazenski pregon zoper obtoženo pravno osebo zaradi očitanega kaznivega dejanja zastaral, ni ukvarjalo s problematiziranim vprašanjem zadostne konkretizacije formalnega oziroma materialnega temelja odgovornosti pravne osebe v vloženi obtožnici; navedeno namreč v ničemer ne vpliva na jasno opredeljene časovne okoliščine določno opredeljenega izvršitvenega ravnanja povezanih subjektov, ključne za presojo obstoja potrebne procesne predpostavke dopustnosti pregona zoper gospodarsko družbo A. d.o.o. Izvršitveno ravnanje, ki predstavlja po opisu v vloženi obtožnici temelj odgovornosti obtožene pravne osebe, je enkratno in točkovno opredeljeno goljufivo dejanje B. B. in obtožene pravne osebe, medtem ko je sukcesivno pridobivanje premoženjske koristi na strani obtožene pravne osebe A. d.o.o. na škodo navadnih upnikov v stečajnem postopku družbe D. d.o.o. v višini najmanj 683.909,28 EUR določno opredeljeno le kot predpisana prepovedana posledica očitanega kaznivega dejanja.

Po opisu je obtoženi vzpostavil vzporedni posel prevozov rabljenih vozil kot sistemski okvir za nadaljnje posamične fakte svojega ravnanja, pri čemer te fakte povezujejo tako objektivni kot subjektivni dejavniki, kar terja zaključek, da celotno zatrjevano obtoženčevo ravnanje predstavlja tako dejansko in pravno homogeno celoto, da bi bila opredelitev posamičnih faktov znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja kot zaključenih, neživljenjska, saj posamični fakti pomenijo samo kvantitativno povečevanje v začetku obtoženčevega delovanja vzpostavljenega "neprava"; čas storitve enovitih kaznivih dejanj pa se, tudi v zvezi z vprašanjem uporabe kazenskega zakona, določa po zadnjem od faktov, ko je izvršitveno ravnanje materialno dokončano, kot v primeru trajajočih kaznivih dejanj, ki so pojavna oblika enovitega kaznivega dejanja. Glede vprašanja uporabe kazenskega zakona bi bilo treba pri obravnavanem kaznivem dejanju šteti kot čas storitve avgust 2019 in zato uporabiti KZ-1E, ki za obstoj temeljnega kaznivega dejanja po členu 240 KZ-1 predpisuje zadostnost že eventualnega naklepa pri storilcu in s tem širi polje kaznivosti. Ob sicer pravilnih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega

Tudi v primeru namreč, ko storilec vzpostavi protipravno stanje pred uveljavitvijo spremembe kazenske zakonodaje, ki njegov položaj poslabša, to protipravno stanje pa vzdržuje še v času po uveljavitvi take spremembe, teorija zastopa stališče, da se uporabi zakon, ki je veljal v času zaključka izvršitvenih ravnanj, torej v času njihovega materialnega dokončanja, pa četudi sprememba poslabšuje storilčev materialnopravni položaj: zaradi spoštovanja pravila glede opredelitve časa storitve pri trajajočih kaznivih dejanjih v zvezi z uporabo kazenskega zakona ne gre za retroaktivno uporabo strožjega zakona.

Iz opisa kaznivega dejanja v vloženi zasebni tožbi izhaja, da naj bi obtoženi A. A. v neugotovljenem času do 13. 10. 2018, ko je bil predmetni članek objavljen na spletni strani C., izjavil določene trditve, ki naj bi razžalile zasebnega tožilca B. B., pri čemer je v skladu z ustaljeno sodno prakso v korist obtoženega šteti, da je takšne izjave (lahko novinarju) podal že 1. 10. 2018. Upoštevaje določbo 5. točke prvega odstavka člena 90 KZ-1, glede na predpisano kazen za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1 (denarna kazen ali zapor do 6 mesecev), kazenski pregon zastara v 6 letih od storitve kaznivega dejanja, to je torej v 6 letih od dne 1. 10. 2018.

Sodišče prve stopnje je, upoštevaje določbo 18. člena KZ-1, ki predpisuje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica, ter dejstvo, da gre za pravo opustitveno kaznivo dejanje, zavzelo pravilno stališče, da je navedeno kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem izvršitveno ravnanje preneha s prenehanjem protipravnega stanja, ko je tudi materialno dokončano; utemeljeno je štelo, da je obveznost obdolženih, da sodelujeta z davčnim organom, prenehala z dnem izdaje davčne odločbe 26. 9. 2014 in na ta datum vezalo določbe kazenske materialne zakonodaje o zastaranju. Do vsega navedenega se je opredelilo prvostopenjsko sodišče in pravilno ugotovilo, da je davčni organ v postopku delnega nadzora poslovanja in davčnega inšpekcijskega postopka zaznal nepravilnosti pri obračunavanju oziroma plačevanju različnih vrst davkov v zvezi s predmetno gospodarsko družbo in v skladu z zakonsko obveznostjo po 145. členu ZKP o sumu storitve kaznivih dejanj obvestil policijo, in sicer dne 29. 7. 2014, pri čemer je bila ovadba na strani policiji prejeta dne 5. 8. 2014, nato pa, upoštevaje listin

Po dejanskem opisu v izreku prvostopenjske sodbe sta obsojenca ravnala v obdobju od 18. 1. 2017 do 18. 1. 2018. Ravnala sta opustitveno, saj delavcem nista izplačala plače, 11/12 regresa za letni dopust in odpravnine ter dodatno, ker nista poskrbela za plačilo zakonsko predpisanih prispevkov. Ravnala sta torej večkrat in vsakokrat tako, da nista izpolnila dolžnosti do delavcev, kot so določene v predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Ker sta obsojenca z opisanim večkratnim ravnanjem povzročeno protipravno stanje vzdrževala skozi celotno navedeno obdobje, je jasno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z zadnjim od teh ravnanj, ko je po pravilnih ugotovitvah sodišča druge stopnje (že) veljal Kazenski zakonik s spremenjenim zakonskim opisom kaznivega dejanja.

Glede na enak in časovno ponavljajoč (kontinuiran) način obsojenčevega ravnanja, opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe spada k tako imenovanim trajajočim kaznivim dejanjem. Njihova značilnost v razmerju do drugih kaznivih dejanj je, da storilec z vsakim naslednjim ravnanjem vzdržuje, obnavlja, celo krepi protipravno stanje, kot ga je povzročil z ravnanjem pred tem. V takšnih primerih pa rok za zastaranje kazenskega pregona teče od konca povzročenega protipravnega stanja, ko je bilo kaznivo dejanje z zadnjim storilčevim ravnanjem tudi materialno dokončano. Vrhovno sodišče je povzeto navajanje povezalo s položaji iz četrtega odstavka 329. člena ZKP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V obrazložitvi zahteve citiranega dela zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 12. 2022 glede imenovanega B. B. ni mogoče enačiti z dokaznim predlogom. Ta lahko izvira le od predlagatelja, ki z dokaznim predlogom na artikuliran način izraža interes po ugotovitvi določenega, zanj pomembnega dejstva. Gre torej za formalno dejanje, sicer sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga in s tem o upravičenosti predlagateljevega dejanja ne more odločiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obdolžena pravna oseba izpolnjuje vse značilnosti osebe javnega prava, ki so določene v tretjem odstavku 9. člena ZJN-3 in v 4. točki prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU, zaradi česar se obdolžena pravna oseba šteje za naročnika, ki je pri svojem poslovanju dolžan upoštevati določbe ZJN-3. Pri tem je tudi pravilno ugotovilo, da določbi 4. točke prvega odstavka 2. člena Direktive 2014/24/EU in točke a) tretjega odstavka 9. člena ZJN-3 ne določata, da je za osebo javnega prava bistveno, ali kot svojo službo opravlja zgolj javno službo, ali pa poleg tega opravlja še druge dejavnosti, temveč je pri uvrščanju subjektov med osebe javnega prava potrebno izhajati iz značilnosti posameznega subjekta oziroma iz razloga njegove ustanovitve in iz tega, da zakon ne omogoča ločevanja po dejavnosti, ki je (zgolj) javna služba (namenjena zadovoljenju potreb splošnega interesa), in tržni dejavnosti, kot to uveljavljata obdolženki. Za javne lekarniške zavode in zasebne lekarne (koncesionarje) ne more veljati enak pravni režim. O tem se je namreč že opredelilo Ustavno sodišče RS in zavrnilo očitke obojih o zavzemanju za priznanje enak

Očitna ekonomska nerazumnost pogodbe, ki je neposredno povzročila izpad prihodkov družbe C. d.o.o., hkrati pa onemogočila ustrezno odmeno v obliki plačila kupnine, konkretno očitano izvršitveno ravnanje določa kot "drugo goljufivo dejanje", primerljivo s prodajo premoženja po nerealni ceni oziroma sploh brez odmene v pogojih grozečega stečajnega postopka nad družbo kot dolžnikom. V sodbenem izreku je nastajanje velike premoženjske škode upnikom časovno zamejeno od januarja do decembra 2015, kar je v skladu z abstraktnim dejanskim stanom, ki določa prepovedano posledico kot posledico trenutnega izvršitvenega ravnanja, ne izključuje pa, da nastaja sukscesivno, z vsakim mesečnim izostankom plačila najemnin družbi C. d.o.o. kot bivšemu lastniku objekta. Trenutnost izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja pomeni tudi, da prepovedana posledica nastane naenkrat kot neposredna posledica izvršitvenega ravnanja. Pritožba zmotno enači položaja strokovne pomočnice obrambe in izvedenke, saj je prva pomoč obtožencu, da svoj zagovor podkrepi s strokovnimi stališči, druga pa pomočnik sodišča pri razreševanju strokovno zahtevnih vprašanj pri nalogi popolnoma in po res

Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila sprememba obtožbe z dne 3. 12. 2019, po primarno neuspešnih vročitvah obdolžencu, slednjemu pravilno vročena dne 24. 1. 2020. Zatem je sodišče pred razglasitvijo sodbe opravilo še dva naroka za glavno obravnavo, v dneh 27. 1. 2020 in 3. 2. 2020, ki se ju pravilno obveščeni obdolženec ni udeležil. To pa pomeni, da se je pravici do izjave o spremenjeni obtožbi prostovoljno odpovedal, ne pa, kot neutemeljeno trdi zagovornik, da mu je sodišče to zakonsko možnost odvzelo. Sprememba obtožbe pa tudi ni bistvena, saj še vedno vsebuje enako očitano dejanje, v okviru istega historičnega dogodka. Da v primeru nebistvene spremembe obtožbe seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, in da v takem primeru sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne pomeni kršitve njegove pravice do obrambe, se je že opredelilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Obdolženka je tekom glavne obravnave imela realno možnost zaslišanja obdolženca, pa je niti ni poskušala izkoristiti, zagovor obdolženca ni edini obremenilni oziroma odločilni dokaz, na katerega sodišče opira svoje ugotovitve in zaključke glede očitkov obdolženki. Obsodba obdolž

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov ni neposredno povezano z uvedbo stečaja, saj lahko do tega kaznivega dejanja pride tudi takrat, ko kasneje ni uveden stečaj. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227.členu KZ-1 je v obeh svojih storitvenih oblikah dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, kar je pomembno za začetek teka zastaralnih rokov. Pri vprašanju o tem kdaj in s kakšnim ravnanjem storilec kaznivega dejanja povzroči premoženjsko škodo je potrebno izhajati iz določbe 18. člena KZ-1 (čas storitve kaznivega dejanja): kaznivo dejanje je storjeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica. Obtoženi je s sukcesivnimi prenakazili namenjenih mu plačil na drug transakcijski račun, v daljšem časovnem obdobju preprečeval, da bi se upniki (enako sukcesivno) poplačevali iz sredstev, ki bi se morala stekati na njegov transakcijski račun. Vseh šest upnikov, ki so obtoženemu z judikatno terjatvijo (pravnomočnimi izvršilnimi naslovi) blokirali transakcijske račune, je bilo tako z vsakim prenakazilom na drug račun oškodovanih, saj je bila z vsakim nakazilom odtegnjena možnost poplačila, četudi v manjšem oz

Za čas izvršitve trajajočih kaznivih dejanj velja namreč čas, ko je protipravno stanje prenehalo, in sicer tako v zvezi z zastaranjem kot tudi s storilčevo starostjo ter vprašanjem kateri zakon je treba uporabiti. Zagovorničina ugotovitev, da se je začelo kaznivo dejanje izvrševati v letu 2009, dokončalo pa v letu 2010 je sicer pravilna, vendar zaradi v 18. členu KZ-1 sprejete delavnostne teorije, po kateri se šteje, da je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal (storitev) ali bi moral delati (opustitev) ne glede na to, kdaj je nastala posledica, v obravnavani zadevi zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo, saj začne teči od izvršitve zadnjega dviga (transakcije), kar je v obravnavanem primeru od 23. 7. 2010 dalje, in glede na zastaralni rok 10 let, zastara 23. 7. 2020.

Zmotno je stališče obtoženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker kazenski postopek I K 1949/2010, v katerem je obtoženec krivo izpovedoval, še ni pravnomočno zaključen. Zakonski tekst tretjega odstavka 284. člena je, da se za krivo izpovedbo v kazenskem postopku storilec kaznuje z zaporom do petih let. Ta norma že sama po sebi ne predvideva, da bi moral biti kazenski postopek, v katerem je storilec krivo izpovedoval, zaključen, kot npr. je to določeno v drugem odstavku 284. člena KZ-1, ki se nanaša na stranko, ki pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpoveduje in je sodišče ali drug pristojni organ na takšno krivo izpovedbo oprl svojo odločbo v tem postopku. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 je dokončano, ko je dana izpovedba, pri tem pa ni pomembno, ali je nanjo bila oprta sodna odločba.

Zastaranje kazenskega pregona prične teči od storitve kaznivega dejanja, to pomeni, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je bil izpolnjen (je nastopil) objektivni pogoj kaznivosti.

Če za obstoj prekrška zadošča gola kršitev norme, ki od naslovnika zahteva določeno ravnanje ali mu prepoveduje na določen način ravnati, potem pojmovno ni mogoče govoriti o nastanku prepovedane posledice, saj ta kot element prekrška sploh ni predpisana. V takih primerih je za določitev kraja storitve prekrška potrebno uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.

Izkazana finančna in personalna povezanost izkazuje dejanski koncern. V primeru dejanskega koncerna je načeloma prepovedan vpliv obvladujoče družbe na odvisno družbo. V kolikor pa pride do vpliva in odvisna družba kaj stori ali opusti v svojo škodo, pa je takšen vpliv dovoljen, če se prikrajšanje nadomesti. Nadomestitev mora biti jasno določena in časovno opredeljena zaradi varstva upnikov odvisne družbe, interesa delavcev in države. Nasprotno ravnanje odgovorne osebe pri odvisni družbi pomeni, da odgovorna oseba ne ravna v dobro odvisne družbe, kar je zavezana po določilih 263. člena ZGD-1.