VSK sodba in sklep I Cp 694/2004

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.090,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2000 dalje do plačila, znesek 550.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2000 dalje do plačila, znesek 113.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2001 dalje do plačila. V točki II izreka sodbe je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izstavitev listine. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške odmerjene na 186.274,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2003 dalje do plačila.

Proti taki sodbi se pritožuje tožeča stranka ter navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe materialnih predpisov. V nadaljevanju pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka dala tožniku pooblastilo za izvedbo ponudbe prodaje parcele. V zvezi s tem navaja, da so neupravičeni očitki tožniku, da ni hotel biti zaslišan, saj sta bili pravdni stranki natančno izprašani o vseh okoliščinah njunega poslovanja že na glavni obravnavi dne 3.7.2003 in sta takrat pojasnili, kako je bilo s sklepanjem tega posla. Tožnik je na obravnavi dne 9.10.2003 res izjavil, da noče pričati, vendar gre za prava neuko osebo in mu zato to ne more iti v škodo. Po oceni pritožnika iz zaslišanja toženke izhaja, da je bilo njeno ravnanje nekorektno, njena izjava o tem, da je pooblastila tožnika za ponudbo, pa je neresnična in neverjetna in je ni dokazala. Če bi bilo to res, bi imela kopijo pooblastila. Pritožnik zanika, da bi bil pooblaščen za vložitev ponudbe predkupnim upravičencem. Če pa bi že bil pooblaščen, pa bi tako pooblastilo moralo biti overjeno, saj ima taka ponudba lahko daljnosežne pravne posledice. Opozarja tudi, da ne more ena oseba nastopati kot zastopnik ponudnika in uveljavljati predkupno pravico. Nadalje je povsem jasno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za nakup in za pridobitev odobritve pravnega posla, saj ni kmet in se ne namerava ukvarjati s kmetijstvom, kar je osnovni pogoj za to, da bi upravna enota odobrila pravni posel. Vlaganje ponudbe predkupnim upravičencem bi zato bilo povsem brez vsakega učinka in uveljavljene predkupne pravice ter prošnje za odobritev pravnega posla, saj taka kupoprodajna pogodba ne more biti veljavna in ne bi bila nikoli odobrena, ker je v nasprotju z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih. Zato bi sodišče prve stopnje moralo naložiti toženki vračilo že prejetega dela kupnine. Glede podrejenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo, pritožnik navaja, da bi sodišče prve stopnje o njem moralo odločiti, če pa je menilo, da ni pristojno za reševanje tega dela zahtevka, pa bi moralo ta del zahtevka odstopiti v razsojo pristojnemu sodišču. Ker je po oceni pritožnika celotna sodba napačna, je napačna tudi odločitev o stroških. Pritožnik predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in se toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožnika, tudi stroške pritožbe, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in naloži sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje pred drugim sodnikom, še podrejeno pa predlaga, naj se del zahtevka pod točko II tožbe na ugotovitev veljavnosti kupoprodajne pogodbe odstopi pristojnemu sodišču.

Pritožba je deloma utemeljena.

Glede glavnega tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka uspela dokazati zatrjevan dogovor o tem, da tožnik v njenem imenu razglasi ponudbo pri upravni enoti in nadalje stori vse, da se pogodba zemljiškoknjižno izvede. Po oceni pritožnika izpovedba toženke o tem ni verodostojna, vendar argumentov za to oceno ne ponuja, temveč le navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno očitalo tožniku, da ni hotel biti zaslišan. Res sicer je, da je sodišče, ko je presojalo verodostojnost izpovedbe toženke, upoštevalo tudi okoliščino, da tožnik kot stranka ni hotel pričati, vendar je pritožnik spregledal, da je sodišče prve stopnje verodostojnost izpovedbe toženke presojalo večplastno in ne zgolj na podlagi tega, da tožnik ni hotel pričati, izpovedbo toženke je presojalo celovito in v povezavi z drugimi dokazi, torej je opravilo dokazno oceno v skladu z določbo 8. člena ZPP in je tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedbi toženke dalo pravo težo. Pritožnik ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo dne 18.8.2000, ne izpodbija, ponavlja pa trditve, da je bila ta sklenjena v nasprotju z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za nakup in pridobitev odobritve pravnega posla, ker ni kmet in se ne namerava ukvarjati s kmetijstvom, kar naj bi bil osnovni pogoj za to, da bi upravna enota odobrila pravni posel. Materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo pod odložnim pogojem zaradi odobritve pravnega posla, je pravilna. Ravno tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, ki se nanaša na veljavnost navedene kupoprodajne pogodbe. Razlogi, ki jih pritožnik navaja za ničnost kupoprodajne pogodbe sicer temeljijo na Zakonu o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96), ki je veljal v času sklenitve kupoprodajne pogodbe, vendar je pritožnik spregledal, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije, še preden je tožnik vložil tožbo, z odločbo št. U-I 266/98 do 72 z dne 28.2.2002 (Uradni list RS, št. 27 z dne 28.3.2002) v celoti razveljavilo tretje poglavje prej navedenega zakona, ki nosi naslov Promet s kmetijskimi zemljišči, ker je, med drugim, ugotovilo, da je omejevanje možnosti prodaje in nakupa kmetijskih zemljišč poseg v lastninsko pravico oziroma v pravico do zasebne lastnine na kmetijskih zemljiščih, za katerega zakonodajalec v ustavi ni imel posebnega izrecnega pooblastila. Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list št. 36 z dne 16.4.2003), ki je na novo uredil promet s kmetijskimi zemljišči, omejitev pri pridobitvi kmetijskega zemljišča kot jih navaja pritožnik v pritožbi in kot jih je navajal tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, ni več, zato ni nobene pravne ovire, kot je to navedlo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da bi tožnik opravil dejanja, za katera je bil pooblaščen s strani toženke. O ničnosti kupoprodajne pogodbe tako ne more biti govora.

Prav pa ima pritožnik, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo pravilne odločitve, ko je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izstavitev listine. Pri tem tudi ni ravnalo pravilno, ko je odločilo s sodbo, namesto s sklepom, vendar ta nepravilnost sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, saj je potrebno izhajati iz vsebine odločitve, ta pa je jasna. Pritožnik nadalje utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je podredni zahtevek glasil tudi na sklenitev kupoprodajne pogodbe. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik vrednost spornega predmeta opredelil na 2.100.000,00 SIT, zaradi česar gre za stvarno pristojnost okrožnega sodišča. Ravno tako je pravilno citiralo 4. odstavek 182. člena ZPP, ki določa, da lahko tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov v eni tožbi pod pogojem, da je sodišče stvarno pristojno za vsakega od uveljavljenih zahtevkov, vendar je na podlagi takih ugotovitev sprejelo napačno odločitev, ko je tožbo v tem delu zavrglo. V obravnavanem primeru gre za eventualno komulacijo tožbenih zahtevkov, ki je podana takrat, kadar tožnik poleg glavnega zahtevka uveljavlja še pomožnega, toda temu pomožnemu zahtevku naj sodišče ugodi le, če bi se v pravdi izkazalo, da ni utemeljen glavni zahtevek. Izrečno zavrnjen glavni zahtevek je torej predpostavka za odločanje o eventualnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 182. člena ZPP, vendar to ne pomeni, da je treba podredni, to je eventualni zahtevek v tej fazi postopka, ko je bil že zavrnjen glavni zahtevek in je nastopila procesna predpostavka za odločanje o podrednem tožbenem zahtevku, slednjega zavreči. Uveljavljanje eventualnega zahtevka namreč povzroči vse materialno pravne učinke vložitve tožbe, predvsem si tožnik s tem zavaruje zastaralne in prekluzivne roke, zato tožnik s tem, ko je sodišče prve stopnje sprejelo v obravnavanje tožbo kot celoto ter je o glavnem tožbenem zahtevku tudi odločilo z zavrnilno sodbo, ne sme biti postavljen v tak položaj, kot ga je postavilo sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbo v delu, ki se nanaša na podredni zahtevek, zavrglo. Glede na tako procesno situacijo bi zato moralo sodišče prve stopnje postopati po 23. členu ZPP, torej se izreči za nepristojno in zadevo odstopiti stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Res sicer je, da sodišče, ko odloča o eventualno komuliranih zahtevkih, že od začetka razpravlja o dejanski podlagi tako za primarni kot za podredni zahtevek, kar bi kazalo na to, da je meritorno odločanje o celotnem tožbenem zahtevku tožeče stranke (o glavnem tožbenem zahtevku in podrednem tožbenem zahtevku) v stvarni pristojnosti okrožnega sodišča, vendar pritožbeno sodišče ne more mimo dispozicije tožeče stranke, ki tega ni izpodbijala. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrglo tožbo o podrednem tožbenem zahtevku nepravilno uporabilo določbe ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost navedenega dela izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa). S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kar je terjalo razveljavitev navedene odločitve in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP in 366. členom ZPP). Poleg zgoraj navedenega bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovni odločitvi upoštevati, da se podredni zahtevek glasi tudi na sklenitev kupoprodajne pogodbe, o čemer je tudi potrebno odločiti. Ker pa pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na meritorno odločitev o glavnem tožbenem zahtevku (zavrnilno sodbo), niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper tako odločitev zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Čeprav je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je zavrglo tožbo, ni poseglo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, upoštevajoč dejstvo, da tožeča stranka v predmetni pravdi ni uspela. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela le v manjšem delu, zaradi tega pa niso nastali posebni stroški (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).