VSL Sodba in sklep II Cp 2056/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se I. točka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Sprememba tožbe se ne dopusti v delu, ki se nanaša na 1. do 4. točko tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 2. 10. 2018.“

II. Pritožbi prve tožene stranke se delno ugodi in se:

- druga alineja II/1. točke sodbe in sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tem delu (odstranitev betonske plošče na tleh med parc. št. 13/2 in parc. št. 13/3, k.o. 0000 – ...) tožbeni zahtevek zavrne;

- tretja alineja II/1. točke in II/2. točka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje razveljavita in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožbama pravdnih strank zoper sklep o stroških se ugodi, IV. točka izpodbijane sodbe in sklepa se razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. V ostalem se pritožbi tožeče stranke in prve tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

V. Pritožba druge tožene in tretje tožene stranke zoper II. točko sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se zavrže.

VI. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je sklenilo, da se sprememba tožbe ne dopusti (I. točka izreka). Odločilo je, da je prvi toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v solastninsko oziroma skupno lastninsko pravico tožnice na parc. št. 13/3 in parc. št. 13/1, k.o. ..., zlasti pa je dolžan na teh nepremičninah vzpostaviti prvotno stanje, to pa na način, ki je podrobneje razviden iz II. točke izpodbijane sodbe. Prvemu tožencu je prvo sodišče tudi prepovedalo, da v bodoče na tak ali podoben način, kot je naveden v zadnjih dveh alinejah II/1. točke izpodbijane sodbe, posega v tožničino solastninsko oziroma skupno lastninsko pravico na navedenih nepremičninah. V preostalem delu je tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencem stroške postopka v znesku 4.231,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper odločbo prvega sodišča se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija odločitev v I., III. in IV. točki izreka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da prvo sodišče ni dopustilo spremembe tožbe, kar je mogoče razumeti samo tako, da se ne dopusti nobenih sprememb zahtevka, podanih v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2018. Prvo sodišče je kljub temu odločalo tudi po spremenjenem tožbenem zahtevku, zato je izrek odločbe sam s seboj v nasprotju. Zmotna je odločitev prvega sodišča, da niso podani pogoji za privilegirano spremembo tožbe. Tožnica je tako po prvotnem kot po spremenjenem tožbenem predlogu zahtevala plačilo uporabnine iz naslova svoje solastne pravice na spornih nepremičninah. Meni, da ne gre za spremembo tožbenega predloga. Dejanska in pravna podlaga zahtevka je ostala enaka. Sodišče je kršilo njeno možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ji ni dalo možnosti posebne pritožbe zoper sklep, da se sprememba tožbe ne dopusti. Ker sodišče ni dopustilo spremembe tožbe, o prvotnem zahtevku pa sploh ni odločalo, je tožnici odvzelo možnost vsebinske obravnave pred sodiščem. Napačen je zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala, da nepremičnine parc. št. 13/3 ne more uporabljati zaradi protipravnega ravnanja prvega toženca. Graja dokazno oceno prvega sodišča glede izpovedb posameznih prič. Prvo sodišče je zmotno presodilo dogodek z dne 28. 5. 2016, ko je prvi toženec v tožnico in njeno hči metal kamenje. Sodišče bi moralo neposredno zaslišati priči Z. B. in Š. B.

3Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v II. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke. Navaja, da je prvo sodišče sklenilo, da se sprememba tožbe ne dopusti v celoti, nato pa je kljub temu odločalo o delu zahtevka po spremenjeni tožbi. S tem je prvo sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Ker prvo sodišče v celoti ni dopustilo spremembe tožbe, je odločalo tudi mimo tožbenega zahtevka. Za odločitev v prvem odstavku II. točke izreka sodišče ni imelo pravne podlage v določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Odločitev glede betonske plošče z zidanim kaminom je nepravilna, saj tožnica za vzpostavitev prvotnega stanja nima ekonomskega interesa. Prvi toženec je imel za izvedena dela dovoljenje B. A., dedinje po pokojnem A. A. st. Ker je prvi toženec solastnik parc. št. 13/1 do polovice, ni potreboval soglasja tožnice za izvedbo navedenih del. Napačno je stališče prvega sodišča, da se prvi toženec ne more sklicevati na soglasje B. A., ker gre za dediščinsko skupnost in morajo soglasje dati vsi dediči skupaj. Glede zidanega kamina prvo sodišče ne bi smelo odločati, ker je bil tak kamin dodan v tožbeni zahtevek šele s spremembo tožbe, ki ni bila dovoljena. Enako velja za betonsko ploščo med parc. št. 13/2 in parc. št. 13/3. Tožnica v tem delu tudi ni podala ustreznih trditev. Razen tega je prvo sodišče zanemarilo soglasje B. A. za ureditev dvorišča. Ker je šlo za posel rednega upravljanja, je bilo podano soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti stvari, zato prvi toženec ni potreboval tožničinega soglasja. Glede odstranitve garažnih vrat z dovozom in betonsko škarpo ter postavitve manjših belih vrat s stopniščem ni logične razlage za to, da bi prvi toženec, ki te nepremičnine nima v lasti, izvajal kakšna dela na tej nepremičnini. Zaključki sodišča, oprti na neverodostojno izpovedbo priče C. C., so napačni. Ni jasno, kaj je o dogodkih vedela povedati priča iz lastnih izkušenj. Nepravilno je ravnanje sodišča, ko je izpoved te priče enkrat ocenilo za verodostojno, drugič pa kot neverodostojno. Prvi toženec teh del ni izvedel, tožnica pa s tem v zvezi ni postavila trditvene podlage. Dokazni predlog prvega toženca za zaslišanje njegovih sinov je bil utemeljen, zato je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo tega dokaza. Napačno je tudi njegovo stališče, da naj bi bil ta dokazni predlog prepozen. Pisno izjavo A. A. ml. je prvo sodišče enostavno ocenjevalo v luči izpovedbe C. C., pri čemer ni jasno, kako je lahko njegovo izjavo ocenilo kot neverodostojno brez njegovega zaslišanja. Prvi toženec je predlagal tudi zaslišanje A. A. ml., prvo sodišče pa je neutemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog. A. A. ml. je v svoji izjavi potrdil, da je on izvedel sporna dela na parc. št. 13/3, poleg tega pa bi lahko odgovoril tudi na očitke priče C. C. Prvo sodišče bi s tem dobilo jasnejšo sliko o tem, kdo govori resnico in kdo laže. Dejansko stanje je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Po končani glavni obravnavi je prvi toženec pridobil dodatna dokazila od A. A. ml., ki potrjujejo, da je on, ne pa prvi toženec, izvedel sporna dela na parc. št. 13/3. Od te priče pridobljeni račun, fotografijo in popis del prvi toženec prilaga pritožbi kot nov dokaz. Za ta dokazila prvi toženec ni mogel vedeti prej, zato jih ni mogel pravočasno predložiti. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj prvo sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov za četrto do šesto pripravljalno vlogo tožene stranke.

4Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5Ker druga toženka in tretja toženka nimata pravnega interesa za pritožbo zoper II. točko izpodbijane sodbe (ta del odločitve se nanaša le na prvega toženca), je pritožbeno sodišče njuno pritožbo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (352. člen v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

6V ostalem sta pritožbi delno utemeljeni.

7Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2018 delno spremenila tožbo (predvsem v 1. do 4. točki tožbenega zahtevka). Prvo sodišče je na naroku 14. 11. 2018 sklenilo, da ne dovoli spremembe tožbe; kot izhaja iz zapisnika o naroku, je razpravljajoča sodnica navedeni sklep ustno obrazložila ter napovedala njegovo pisno izdajo. V nadaljevanju postopka prvo sodišče ni izdalo tega sklepa posebej, ampak šele istočasno s sodbo. Navedeno predstavlja kršitev določb postopka, saj je zoper sklep, da se sprememba tožbe ne dovoli, dovoljena samostojna oziroma posebna pritožba (prvi odstavek 363. člena v zvezi s 185. členom ZPP). Navedeno sicer ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak bi šlo lahko le za kršitev postopka relativnega značaja, saj tožnica ni bila prikrajšana v pravici do kontradiktornega postopka. Tožnica ni obrazloženo opredelila, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zato s pavšalnimi pritožbenimi očitki ne more uspeti. Relativna bistvena kršitev določb postopka v pomenu prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

8Zmotno je tožničino stališče, da naj bi šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP. Tožnica je s spremembo tožbe (1. do 4. točka tožbenega predloga) uveljavljala uporabnino zaradi uporabe solastnega deleža pokojnega očeta na parc. št. 13/2 (polovica od celote), z njeno položitvijo pri sodišču, ker gre za skupnost dedičev (drugi odstavek 416. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s prvim odstavkom 145. člena Zakona o dedovanju). Takšen zahtevek bi tožnica lahko uveljavljala že v trenutku vložitve tožbe. Razen tega je tožnica spremenila istovetnost zahtevka, saj je v tožbi uveljavljala uporabnino (drug znesek) na drugi dejanski podlagi, in sicer zaradi uporabe navedene nepremičnine v obsegu njenega tedanjega solastninskega deleža (ki je takrat znašal 3/8 od celote).

9Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča, da ni bilo utemeljenih razlogov za dovolitev spremembe tožbe. Glede na prej povedano tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi (1. do 4. točka tožbenega predloga) nima povezave s prvotnim tožbenim zahtevkom po tožbi (1. do 4. točka prvotnega tožbenega predloga). Razen tega z obravnavano pravdo razmerja med pravdnimi strankami ne bodo dokončno urejena, glede na številne spore med njimi v zvezi z obravnavanimi nepremičninami, kot je pravilno obrazložilo prvo sodišče. Drži tudi, da je bilo vprašanje uporabnine za parc. št. 13/2 predmet spora že v pravnomočno končani zadevi prvega sodišča I P 332/2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1802/2012, v kateri je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec prevzel parc. št. 13/2 v uporabo na podlagi dovoljenja tožničinega očeta, to pa brez obveznosti plačevanja odmene za njeno uporabo. Tožnica ni trdila, da bi se po izdaji te pravnomočne sodbe spremenilo dejansko stanje glede podlage za uporabo te nepremičnine s strani tožene stranke. Zato gre v tem pogledu tudi za pravnomočno razsojeno stvar glede neobstoja podlage za uporabnino (obogatitveni zahtevek), kolikor gre za razmerje med tožnico ter prvim tožencem in drugo toženko. Okoliščina, da je v tej pravdi udeležena še ena gospodarska družba prvega toženca (tretja tožena stranka) z vidika presoje, da dovolitev spremembe tožbe ne bi bila smotrna (prvi odstavek 185. člena ZPP), ničesar ne spremeni na stvari.

10Tožena stranka je nasprotovala spremembi tožbe v pripravljalni vlogi tožnice z dne 2. 10. 2018 le delno, in sicer samo v obsegu od 1. do 4. točke tožbenega predloga. V preostalem delu, v katerem je tožnica spremenila tudi 5. točko prvotnega tožbenega zahtevka, tožena stranka ni nasprotovala spremembi tožbe in se je spustila v obravnavanje tega dela zahtevka po spremenjeni tožbi, zato se šteje, da je v spremembo tožbe v tem delu privolila (drugi odstavek 185. člena ZPP). Očitek prvega toženca o bistvenih kršitvah določb postopka zato ni utemeljen. Pri tem je nepomembno, da je prvo sodišče pozvalo toženo stranko, da se izjavi o spremembi tožbe v 1. do 4. točki tožbenega zahtevka, ne pa tudi o spremembi 5. točke tožbenega zahtevka, saj prvo sodišče sploh ni bilo dolžno pozivati tožene stranke, da se izjavi, ali privoli v spremembo tožbe. Prvo sodišče je zato moralo odločiti o spremenjeni 5. točki tožbenega predloga in je tudi tožničin očitek o bistveni kršitvi določb postopka v tem delu neutemeljen. Odločitev, da se sprememba tožbe ne dovoli, se glede na povedano nanaša le na 1. do 4. točko tožbenega predloga, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo I. točko izreka izpodbijane odločbe, v ostalem pa je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo ta del sklepa (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

11Napačno je stališče prvega sodišča, da mu ni bilo treba odločati o prvotnem tožbenem zahtevku (1. do 4. točka tožbenega predloga v tožbi), ker naj bi bil v spremembi tožbe zajet tudi umik tožbe v tem delu (7. točka obrazložitve). Prvo sodišče se napačno sklicuje na sklep II Ips 552/2006, saj se ta nanaša na primer, ko je sprememba tožbe bila dovoljena. Prvo sodišče bi zato moralo odločiti o prvotnem tožbenem zahtevku, ki je bil zajet v 1. do 4. točki tožbenega predloga, saj tožba v tem delu ni bila umaknjena. Ker tega ni storilo, je imela tožnica možnost, da predlaga izdajo dopolnilne sodbe v tem delu, in sicer v prekluzivnem roku 15 dni od prejema sodbe (325. člen ZPP). Tožnica tega ni storila, zato se tožba glede tega dela zahtevka, o katerem prvo sodišče ni odločilo, šteje (šele sedaj) za umaknjeno (prim. L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 196; sodba II Ips 213/2012). Ker je tožnica vložila pritožbo po preteku 15 dni od vročitve sodbe (sicer znotraj 30-dnevnega pritožbenega roka), že iz tega razloga njene pritožbe ni mogoče obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe v smislu tretjega odstavka 327. člena ZPP.

12Tožnica izpodbija odločitev v III. točki izpodbijane sodbe, pri čemer je iz tega dela pritožbe (III. točka) razvidno, da izraža nezadovoljstvo z odločitvijo prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 6.400 EUR in na plačilo zneska 200 EUR za vsak mesec v obdobju od vložitve tožbe do zadnjega naroka za glavno obravnavo (zadnji dve alineji III. točke sodbe). Glede preostalega dela III. točke sodbe (zavrnitev tožbenega zahtevka v obsegu od prve do predpredzadnje alineje te točke) tožnica v pritožbi ne podaja nobenih pritožbenih razlogov, zato gre v tem obsegu za golo pritožbo. V okviru uradnega preizkusa tega dela izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13Glede vtoževane odškodnine zaradi neuporabe stanovanja tožnica v pritožbi pavšalno graja ugotovitev prvega sodišča, da tožnica ni dokazala nedopustnih dejanj prvega toženca, zaradi katerih naj bi več ne mogla uporabljati stanovanja na naslovu Kranj, in naj bi si zato v septembru 2013 morala poiskati drugo stanovanje, ter da tožnica niti ni določno opredelila ravnanj prvega toženca pred septembrom 2013, zaradi katerih naj bi bila primorana zapustiti svoj dom. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvega sodišča, da tožnica v tem delu ni podala ustrezne trditvene podlage, saj o spornih dejanjih prvega toženca pred septembrom 2013 ni navedla relevantnih dejstev, ki bi substancirala njen zahtevek v tem delu. Tožničino sklicevanje na pisni izjavi prič Z. B. in Š. B. je neutemeljeno že zato, ker z izvajanjem dokazov ni mogoče nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage (tožnica tudi ni zahtevala zaslišanja prič po predložitvi njunih pisnih izjav). Prvo sodišče je vsled tega pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala obstoja vseh predpostavk neposlovne odškodninske obveznosti prvega toženca. Tožničine pritožbene navedbe so ustrezno njeni nezadostni trditveni podlagi tega dela zahtevka nekonkretizirane, saj ne ponudi nobenih argumentov, zakaj naj bi bila napačna presoja prvega sodišča, da tožnica ni izkazala, s čim naj bi prvi toženec povzročil, da od septembra 2013 ne bi več mogla uporabljati stanovanja na tem naslovu.

14Prvi toženec utemeljeno graja odločitev prvega sodišča, da je dolžan odstraniti betonsko ploščo med parc. št. 13/2 in parc. št. 13/3 (druga alineja II/1. točke sodbe). Ta plošča se nahaja na parc. št. 13/1, katere solastnik do polovice je prvi toženec, druga polovica pa je bila last pokojnega A. A. st., katerega dediči so v dediščinski skupnosti, ki je oblika skupne lastnine. Ena od dedinj je tudi B. A., ki je 1. 2. 2016 podala izjavo, da se strinja z ureditvijo, odvodnjavanjem in asfaltiranjem dvorišča oziroma parc. št. 13/1. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je betonska plošča zabetonirana na dvorišču, kjer je tudi prostor za parkiranje (ta del zemljišča je služil za parkiranje vozil tudi pred izdelavo betonske plošče), da je ploščo zabetoniral prvi toženec in da gre za posel v okviru rednega upravljanja (betonska plošča je bila izdelana v sklopu ureditve dvorišča in odvodnjavanja, kar je že samo po sebi v interesu vseh solastnikov). Prvo sodišče je zmotno presodilo, da prvi toženec ni imel soglasja za to betonsko ploščo v smislu drugega odstavka 67. člena SPZ. Po smrti A. A. st. so njegovi dediči v dediščinski skupnosti v razmerju do prvega toženca solastniki parc. št. 13/1 kot celote. Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno (peti odstavek 72. člena SPZ), deleži skupnih lastnikov pa so določljivi. Za upravljanje s parc. št. 13/1 kot solastno stvarjo je zato treba določila drugega odstavka 67. člena SPZ razumeti tako, da lahko vsak dedič A. A. st. poda v notranjem razmerju do prvega toženca kot solastnika izjavo, ali soglaša z izvedbo posla, ki sodi v redno upravljanje solastne stvari kot celote. Samo tako se lahko učinkovito zagotavlja uresničevanje gospodarske funkcije lastnine v smislu 67. člena Ustave RS tudi v primeru, kakršen je obravnavani (parc. št. 13/1 je kot celota v solastnini, pri čemer je polovični delež na njej tudi skupna lastnina dedičev A. A. st.). Ker je prvi toženec solastnik parc. št. 13/1 do polovice, B. A. pa je kot dedinja A. A. st. soglašala z izvedbo omenjenega posla rednega upravljanja (izdelava betonske plošče), to po naravi stvari same in osnovnih pravilih logičnega sklepanja pomeni, da je bilo za ta posel podano soglasje večine solastnikov v skladu z drugim odstavkom 67. člena SPZ. Glede na to tožbeni zahtevek za odstranitev betonske plošče med parc. št. 13/2 in parc. št. 13/3 ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (358. člen ZPP).

15Odločitev prvega sodišča o odstranitvi betonske plošče z zidanim kaminom (prva alineja II/1. točke sodbe) je pravilna, sicer iz drugih razlogov, kot jih navaja prvo sodišče. Tožnica z izvedbo teh del ni soglašala. Ta dela ne predstavljajo poslov v zvezi z rednim upravljanjem stvari, kot je ocenilo prvo sodišče, saj predstavlja postavitev zidanega kamina na betonski plošči kot podstavku (temelju) posel, ki je bil očitno izveden zgolj v interesu prvega toženca oziroma za njegove potrebe ter po svojem pomenu presega okvir rednega upravljanja, saj pomeni spremembo načina rabe solastne stvari. Za ta poseg bi prvi toženec po petem odstavku 67. člena SPZ potreboval soglasje vseh solastnikov (vseh dedičev A. A. st.), česar ni imel. Tožničin zahtevek v tem delu je zato utemeljen. Za njegovo utemeljenost (100. člen SPZ) izkaz tožničinega ekonomskega interesa ni potreben. S tem v zvezi je zato utemeljen tudi opustitveni zahtevek (prvi odstavek II/1. točke sodbe), saj solastnik ne more samovoljno posegati v solastno stvar brez soglasja ostalih solastnikov. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zavrnilo pritožbo prvega toženca kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

16Odločitev prvega sodišča v tretji alineji II/1. točke izpodbijane sodbe je zaenkrat preuranjena. Prvo sodišče se je pri ugotovitvi, da je pri izvedbi teh del (odstranitev garažnih vrat, vzidava manjših vrat in preureditev dovoza) sodeloval tudi prvi toženec, oprlo na fotografije in izpoved priče C. C. Prvi toženec utemeljeno graja odločitev prvega sodišča, da ne izvede dokazov z zaslišanjem prič, in sicer sinov prvega toženca ter A. A. ml. Fotografije izkazujejo le to, da so bila dela izvedena (odstranitev garažnih vrat, vzidava manjših novih vrat, zasutje dovoza, izdelava stopnic), ne pa tudi, da jih je izvedel prvi toženec oziroma da je pri tem kakorkoli sodeloval. Tožničina trditvena podlaga je bila v tem delu dokaj skopa. V tožbi je navedla, da je prvi toženec odstranil garažna vrata z betonsko škarpo ter vzidal nova vrata in napravil stopnice, kot dokaz o tem pa je predlagala le fotografije v prilogi A26. Potem, ko je prvi toženec v odgovoru na tožbo zanikal, da bi izvedel ta dela, je tožnica v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je ta dela izvedel prvi toženec s tožničinim bratom kot pomočnikom, kot dokaz pa predlagala le fotografije tega dela stavbe na parc. št. 13/3, na katerih ni nobenih oseb; o teh trditvah (še vedno) ni predlagala zaslišanja nobene priče. Prvi toženec je v prvi pripravljalni vlogi ugovarjal tem trditvam in predlagal zaslišanje priče A. A. ml. Tožnica je na te navedbe podala splošen odgovor (druga pripravljalna vloga), v katerem izvedbe teh del na hiši ne omenja, in predlagala zaslišanje (tudi) priče C. C., pri čemer tega dokaznega predloga niti ni substancirala. Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala drugače, kot je trdila; da je prvi toženec izvedel ta dela z njenim bratom in sinom prvega toženca (ne pove, katerim, razen tega pa ga v svojih navedbah tudi ne omenja).

17C. C. je na naroku 27. 3. 2019 izpovedala, da so pri teh delih osebno sodelovali prvi toženec ter oba njegova sinova; pri tem ne omenja tožničinega brata. Prvi toženec je vztrajal pri neposrednem zaslišanju A. A. ml. že v svoji pripravljalni vlogi z dne 17. 1. 2019, ta predlog pa je ponovil tudi po zaslišanju C. C. na omenjenem naroku. Njegov predlog za zaslišanje A. A. ml. tudi ni bil omejen zgolj na izpoved C. C. v zvezi z nadstreškom, kot napačno ocenjuje prvo sodišče, temveč je bil podan glede na celotno izpoved te priče, kot izhaja iz konteksta navedb prvega toženca na 5. in 6. strani zapisnika o naroku z dne 27. 3. 2019. Predlog prvega toženca za zaslišanje A. A. ml. tako ni bil prepozen, prvo sodišče pa bi mu moralo slediti (šesti odstavek 236.a člena ZPP). Enako velja za predlagano zaslišanje sinov prvega toženca. Tožnica v trditveni podlagi ni navajala sinov prvega toženca kot sodelujočih pri izvedbi teh del, v svoji izpovedbi nato v tej vlogi omenja le enega od sinov prvega toženca, C. C. pa je izpovedala, da je pri izvedbi teh del videla oba sinova prvega toženca. Tudi izpoved sinov prvega toženca bi lahko bila relevantna za popolno ugotovitev dejanskega stanja v tem delu in za oceno verodostojnosti izpovedbe C. C.

18Prvi toženec je v pritožbi navedel nova dejstva in predlagal nove dokaze (račun za vrata, fotografija in popis del) o tem, da naj bi ta dela na hiši izvedel A. A. ml. Po oceni pritožbenega sodišča je prvi toženec izkazal, da teh dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti in predložiti v postopku pred prvim sodiščem (prvi odstavek 337. člena ZPP).

19Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi prvega toženca ter razveljavilo izpodbijano sodbo v tretji alineji II/1. točke, posledično pa tudi v II/2. točki, in v tem obsegu vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Prvo sodišče bo moralo v ponovljenem postopku zaslišati še A. A. ml. ter sinova prvega toženca in dokazno oceniti tudi zgoraj omenjene listine, priložene pritožbi. Zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi sklep o stroških (IV. točka izpodbijane odločbe) in zadevo tudi v tem delu vrnilo prvemu sodišču v nov postopek. Pritožbeno sodišče samo ni moglo dopolniti postopka in odločiti po pritožbeni obravnavi, ker bi s tem poseglo v pravico pravdnih strank do pritožbe, zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe pa pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi ne bo huje kršena (355. člen ZPP).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep o delni razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščanec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.