VSL Sodba VII Kp 17142/2016

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

1. Obdolžena A. A.

iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP

oprosti obtožbe,

da je o uradnih osebah trdila kaj, kar je bilo take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, s tem, da je:

- dne 14. 10. 2014 na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK), Dunajska cesta 56, Ljubljana, po elektronski pošti podala prijavo zoper policista B. B. in C. C., oba zaposlena na Policijski postaji X., v kateri je trdila, da je njen bivši partner Č. Č., regijsko znani preprodajalec mamil in orožja, že vrsto let znani prijatelj PP X., kjer pa čudežno, zaradi znancev na PP X., ni nikoli dobil epiloga vloženih kazenskih ovadb, kakršnekoli hišne preiskave, redno pa je s PP X. prejemal obvestila, kdaj bodo opravljene hišne preiskave, prijatelj C. C., policist PP X., mu je ob vsakem storjenem prekršku naredil uslugo in mu za finančno povračilo izbrisal kazni za storjene prekrške, B. B. pa je bil večletni partner sestre Č. Č. in je v regiji znan po podkupovanju in korupciji, za svoje usluge prejema premoženjsko korist, to prijavo pa je KPK poslala v pristojno reševanje na Specializirano državno tožilstvo, Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, kjer sta bila policista B. B. in C. C. obravnavana zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 257. člena KZ-1 in jemanja podkupnine po 1. odstavku 261. člena KZ-1;

- dne 19. 3. 2015 D. D., policistu posebnega oddelka na Specializiranem državnem tožilstvu na Trgu OF 13 v Ljubljani, ki je obravnaval zgoraj navedeno prijavo, povedala, da sta bila oba policista družinska prijatelja njenega bivšega partnerja Č. Č., kateremu sta po prekinitvi njune izvenzakonske zveze dajala informacije glede delitve premoženja, da je bil B. B. fant E. E., sestre Č. Č., da sta policista sporočila Č. Č., da bo imel hišne preiskave, da je bil le ta obveščen z vsebino vseh izjav v postopkih v zvezi tatvine avtomobila, da bi moral imeti Č. Č. že večkrat hišne preiskave, pa jih ni imel, da je bila leta 2011 prisotna v lokalu F. v X., ko je Č. Č. plačal B. B. 2.000,00 EUR, da so ga pustili na miru v zvezi prepovedanih drog oziroma, da niso ukrepali zoper njega, da ji je Č. Č. povedal, da je plačal C. C. 200,00 EUR za prekršek v cestnem prometu v zvezi plačilnega naloga št. 000 zaradi prekoračitve hitrosti, kazen pa je prišla kljub temu, da so strgali plačilni nalog in ga fizično ni na PP X.;

takšne trditve pa so imele za oba policista hude posledice, saj je zoper njiju stekel predkazenski postopek in je prišlo do nezaupanja oziroma dvoma v njuno poštenost s strani sodelavcev in vodstva,

s čimer naj bi storila dve kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1.

2. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca B. B. in C. C. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotita na pravdo.

3. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke proračun.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako kaznivo dejanje žaljive obdolžitve določilo kazen štirih mesecev zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca B. B. in C. C. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, obdolženko pa je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolžena A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakonika ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožnica v pritožbi izraža prepričanje, da ni storila nobenega kaznivega dejanja s tem, ko je prijavo zoper policista posredovala organom nadzora, med drugim tudi Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK), z namenom, da jih seznani z ravnanjem policistov na PP X. Navaja, da je pristojnim organom nadzora le predlagala, da se na podlagi dejstev in dokazov uvede nadzor in kazenski postopek po uradni dolžnosti. Prijava ni vsebovala žaljivih besed, temveč zgolj dejstva, ki so po njenih navedbah resnična.

5Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu (prvi odstavek 160. člena KZ-1). Če je tisto, kar se trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta (tretji odstavek 160. člena KZ-1). Storilec se za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ne kaznuje, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal (četrti odstavek 160. člena KZ-1).

6Pritožbeno sodišče sprejema stališče pritožnice, da s podano prijavo na KPK ni storila nobenega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče RS je v odločbi, opr. št. I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007, na katero se sklicuje tudi pritožnica, odločilo, da s pošiljanjem kazenske ovadbe v vednost Ministrstvu za pravosodje in Notarski zbornici Slovenije ni mogoče storiti kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Sprejelo je stališče, da naznanitev kaznivega dejanja že po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, zato tudi obveščanje oziroma seznanjanje naslovnikov z njeno vsebino ne more biti podlaga za očitek tega kaznivega dejanja.

7V obravnavanem primeru sicer ne gre za kazensko ovadbo kot sporočilo policiji ali državnemu tožilstvu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, nedvomno pa prijava obdolženke na KPK predstavlja prijavo koruptivnega ravnanja zoper policista in s tem tudi naznanitev kaznivega dejanja. To izhaja že iz opisa obdolženki očitanega dejanja, in sicer, da je podala prijavo zoper policista PP X., ki sta bila posledično obravnavana zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1. Da je šlo za naznanitev kaznivega dejanja, pa nakazuje tudi dejstvo, da je KPK prijavo obdolženke posredovala v pristojno reševanje Specializiranemu državnemu tožilstvu RS, ki je le-to obravnavalo kot kazensko ovadbo, kar je razvidno iz uvoda poročila policista D. D. z dne 21. 5. 2015.

8Po presoji pritožbenega sodišča obdolženka s tem, ko je na KPK podala prijavo, v kateri je naznanila koruptivna dejanja, ni mogla storiti kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Pritožbeno sodišče poudarja, da obdolženka prijave ni pošiljala nepristojnim osebam, temveč jo je posredovala na KPK, torej na organ, ki je pristojen za sprejem takšnih prijav in obravnavo koruptivnih ravnanj. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) v prvem odstavku 23. člena določa, da lahko vsakdo komisiji ali drugemu pristojnemu organu poda prijavo o koruptivnem ravnanju v državnem organu, lokalni skupnosti, pri nosilcu javnih pooblastil ali drugi pravni osebi javnega ali zasebnega prava ali o ravnanju fizične osebe, za katero verjame, da ima znake korupcije. To je storila tudi obdolženka, ki je svojo prijavo naslovila „želim prijaviti koruptivno ravnanje“ ter v njej med drugim opisala ravnanja policistov, ki so po njem prepričanju sporna. Kazenski pregon obdolženke kot prijaviteljice zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve je tako v nasprotju z navedeno določbo ZintPK, pa tudi z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj jo nedopustno omejuje v pravici, da prijavi koruptivno ravnanje oziroma naznani kaznivo dejanje. Glede na to, da je Vrhovno sodišče RS v zgoraj navedeni sodbi ugotovilo, da pošiljanje kazenske ovadbe v vednost organom, ki ovadb niti ne obravnavajo, ne predstavlja kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, je še toliko prej zaključiti, da obravnavanega kaznivega dejanja prav tako ne more predstavljati ravnanje obdolženke, ki je prijavo posredovala pristojnemu organu nadzora. Ob tem pa ne gre spregledati, da je Specializirano državno tožilstvo RS, ki je prijavo dobilo v reševanje, le-to tudi konkretno obravnavalo.

9Nadalje pritožbeno sodišče pripominja, da je obdolženka pred prijavo na KPK očitane nepravilnosti v zvezi z ravnanjem policistov naznanila tudi pristojni policijski postaji, kar je Specializirano državno tožilstvo obravnavalo kot kazensko ovadbo. Obdolženki bi lahko očitali kvečjemu kaznivo dejanje krive ovadbe (283. člen KZ-1), v kolikor je lažno naznanila uradno pregonljivo kaznivo dejanje oziroma storilca, čeprav je vedela, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno, ne pa tudi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

10Glede na navedeno pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi očitano dejanje pod drugo alinejo izreka izpodbijane sodbe ne predstavlja kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1. Za presojo inkriminirane vsebine je treba presojati tudi okoliščine podanih izjav in s kakšnim ciljem so bile izrečene, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženka očitanih izjav dne 19. 3. 2015 ni samoiniciativno podala policistu posebnega oddelka na Specializiranem državnem tožilstvu, temveč je slednji obravnaval njeno prijavo koruptivnega ravnanja in je obdolženko zato povabil na razgovor. Kot izhaja iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 19. 3. 2015, je obdolženka policistu obrazložila svojo prijavo, ponovila nekatere navedbe iz prijave ter še dodatno pojasnila razloge zanjo. S tem namenom je bila obdolženka navsezadnje tudi povabljena na Specializirano državno tožilstvo. Ob tem je poudariti, da obdolženka inkriminiranih izjav ni zaupala komurkoli, ampak jih je podala pristojnemu policistu v postopku obravnavanja njene prijave, očitno z namenom, da jih razišče. Dejstvo, da je Specializirano državno tožilstvo postopek zoper policista zaključilo s poročilom in ugotovitvijo, da ni podlage za kazensko ovadbo, pa še ne pomeni, da je obdolženki moč očitati kaznivo dejanje žaljive obdolžitve.

11Pritožbeno sodišče glede na navedeno zaključuje, da očitani dejanji obdolženi A. A., kot izhajata iz izreka prvostopenjske sodbe, nista kaznivi. Ker je sodišče prve stopnje z obsodbo kršilo zakon po 1. točki 372. člena ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženke ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženko iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti preostalih pritožbenih navedb.

12Ker je obdolžena A. A. oproščena obtožbe, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca B. B. in C. C. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

13Posledica oprostilne sodbe pa je posegla tudi v odločbo o stroških kazenskega postopka, zato je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke proračun.

14Ker je bilo s sodbo odločeno obdolženki v korist, sodna taksa za pritožbeni postopek ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.