168. člen KZ-1

Rok za vložitev zasebne tožbe je materialni rok, čeprav je določen v procesnem zakonu (ZKP). Začetek teka roka zasebne tožbe je vezan na dan, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca.

Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 izhaja, da resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav. V obravnavani zadevi ni mogoče zanemariti niti sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022, iz katere izhaja, da je lahko kritika tudi zelo ostra, surova ali neusmiljena, pri čemer pa varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev ali zaničevaje prizadete osebe. Epidemija COVID-19 ni bila le biomedicinski, temveč tudi družbeni pojav, zato je resnost podane kritike nedvomno mogoče ugotoviti glede na konkretne okoliščine in obdobje, ki je tako, kot vse druge državljane, zadevalo tudi obtoženca. Ob upoštevanju celotnega komentarja obtoženca in vseh okoliščin, v katerih ga je slednji zapisal, objavljen zapis ne izraža izključnega namena zaničevanja oškodovancev, temveč ga je treba presojati v luči kritike oziroma nestrinjanja z ravnanjem policistov kot javnih uslužbencev, ki so podvrženi nadzoru javnosti. Obtoženčeva kritika, katere resnost utemeljuj

Predmetno izvedensko mnenje je bilo v času prvega naroka glavne obravnave staro že več kot dve leti. Takšno obdobje je tudi po oceni pritožbenega sodišča predolgo, da bi izdelano izvedensko mnenje zanesljivo izkazovalo aktualno zdravstveno stanje obdolženke in bi sodišče prve stopnje moralo še pred njenim zaslišanjem brez dvoma ugotoviti njeno procesno sposobnost na način, da bi odredilo psihiatrični pregled po določbi 265. člena ZKP. Predloženo zdravniško opravičilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. Če sodnik podvomi v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obdolženčevega zdravstvenega stanja, saj za to nima ustreznega znanja. Pravica obdolženca je, da se izjavi o izvedenskem mnenju in da z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom izpodbija pravilnost mnenja postavljenega izvedenca. Sodišče bi tako moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov strokovnjakov izpodbijala mnenja sodnih

Kritika vsakokratne oblasti (politikov, javnih funkcionarjev, parlamentarnih in drugih političnih strank, vlade, koalicije in opozicije, nosilcev oblasti oziroma javnih pooblastil in podobno) torej uživa največ pravne zaščite in s tem tudi največ svobode. Pri tem je kritika lahko zelo ostra, celo surova in neusmiljena. Dopušča tudi pretiravanja in izraze, ki so sami po sebi, glede na uporabljene besede in konkludentna ravnanja, žaljivi. Prav v tem je bistvo ustavno pravne zaščite svobode izražanja: pravna zaščita gre tudi pretiranim, šokantnim, žaljivim in javno vznemirjajočim izjavam; deplasiranim, slabega okusa in nizkotnim, v moralnem smislu nepoštenim. Objektivno žaljivi pomen uporabljenih besed in užaljenost naslovnika sama po sebi še ne zadoščata za sklep, da je bila prestopljena meja svobode izražanja. Obstaja namreč bistvena in odločilna razlika med svobodnim izražanjem (free speech) in poštenim izražanjem (fair speech). Ljudi se zato ne sme utišati, preganjati ali kaznovati zgolj zaradi golih besed, ki so bile uporabljene ali le zaradi vsebine besed ali zaradi vsebine idej, ki so za besedami, ampak le zaradi dejanske ali zelo verjetne škode (škodljivih posledic), ki so

Procesna predpostavka kazenskopravnega varstva te časti in dobrega imena je predlog oškodovanke za pregon. Zato je treba predlog oškodovanke razumeti kot procesno dejanje, s katerim ta izvršuje svojo pravico do varstva časti in dobrega imena. Vložitev predloga za kazenski pregon ima tako poseben pomen za oškodovankino izvrševanje pravice do sodnega varstva zoper kršitve časti in dobrega imena. V veljavni zakonski ureditvi je posredovanje vsebine obsojenčevih elektronskih sporočil v predlogu za pregon ne le primerno, ampak tudi neizogibno ravnanje. V obravnavanih pisanjih obsojenec ni kritiziral dela sodnice (niti v zadevi B. B., niti v predhodnem postopku zoper obsojenca), temveč so pisanja obsegala izključno zmerjanje in žaljivke, brez širšega konteksta; enako je ravnal tudi, ko je grožnje izrekel. Ravno to razžalitev loči od žaljive obdolžitve, namreč pri razžalitvi gre za vrednostne sodbe, ocene, oznake, katerih resničnosti zaradi njihove narave ni mogoče dokazovati. Ker gre za vrednostne sodbe o oškodovanki, obsojenčevih izjav ni mogoče podvreči dokazovanju resničnosti. Vse oznake (kurba, prasica, kurbetina, gnoj, izmeček, sodrga, pizda), ki jih je imenu in/ali f

V kolikor je zagovornik z navedenim meril na kršitev kazenskega zakona, je povedati, da kršitev kazenskega zakona kot posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ni mogoča.

Pritožbeno sodišče primarno poudarja, da zakonski minimalni rok osmih dni za pripravo obrambe iz tretjega odstavka 288. člena ZKP, na katerega se sklicuje obdolženec, velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa tudi potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu. Napačno pa je stališče obdolženca, da navedeni določbi 29. člena URS in 6. člena EKČP sodišču prve stopnje nalagata obvezo, da izvede vse predlagane dokaze. Po ustaljeni ustavnosodni praksi namreč razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sámo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Pri tem pa nikakor ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Ob tem pa je breme na obrambi, da obstoj in pravno relevantnost dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Policist kot uradna oseba je v kazenskem postopku lahko zaslišan kot priča, četudi je v skladu z nalogami in pooblastili policije opravljal preiskovalna dejanja v drugi (ali celo isti) kazenski zadevi. Obdolženčevo izražanje pa ni bilo usmerjeno v grajo oz

Glede na ugotovitve izvedenca C. C., ki je opisal osebnostne značilnosti obdolženca in podal svoje ugotovitve glede njegove sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega ravnanja, pri čemer je njegovo psihično stanje ocenjeval na splošno in glede na čas storitve tam obravnavanega kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zapisalo, da je oddaljeno le dva meseca od obravnavanih pisanj, in ko tudi v zagovoru obdolženca in njegovem ravnanju tekom postopka ni imelo nobene podlage za zaključek, da bi bilo potrebno odrediti izvedenca še v tem postopku, potem ko je na predlog obrambe prebralo izvedensko mnenje C. C., je pritožba zagovornika neutemeljena, ko navaja, da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker sodišče zaradi obdolženčevih trditev o neprištevnosti ni postavilo izvedenca, temveč je zaslišalo obdolženčevo zdravnico in prebralo izvedensko mnenje C. C.

Vložitev kazenske ovadbe sama po sebi, tudi če se v ovadbi podane izjave izkažejo za neresnične, ne pomeni izvršitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Če pa pisanje vsebuje objektivno žaljive obdolžitve, ki presegajo tisto lastnost, ki je značilna za vse kazenske ovadbe, tj. da je v njih ovadeni označen za storilca kaznivega dejanja, lahko taka vložitev ovadbe pomeni tudi izvršitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

Iz vsebine komunikacije ne izhaja nikakršna resna kritika ali ocena oškodovankinega dela, ki bi lahko bila v javnem interesu, temveč je vsebina e-mail korespondence v celoti in izključno sestavljena iz hudih žaljivk in vulgarnih psovk ter groženj oškodovanki kot sodnici, a na izrazito osebni ravni (ad personam) – izražene vrednostne sodbe se primarno nanašajo na oškodovanko kot osebo, na njene osebnostne lastnosti, in ne na njena stališča ali ravnanja (ad rem). Iz vsebine obdolženčevih izjav je očitno, da je bil njegov izključni namen zaničevati in vznemirjati sodnico, torej izvesti osebni napad nanjo, pri katerem je bil predmet sojenja v problematizirani kazenski zadevi in njenega sodniškega dela povsem potisnjen v ozadje. Učinki zakonske rehabilitacije – za razliko od sodne rehabilitacije – nastopijo na podlagi samega zakona, ne pa šele z izbrisom, zato je obsojenec rehabilitiran v trenutku, ko stečejo pogoji za zakonsko rehabilitacijo in zakonska rehabilitacija nastopi, četudi obsodba (še) ni fizično izbrisana iz evidence. Posledično mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, če so izpolnjeni zakonski pogoji za izbris obsodbe in v tem primeru sodbe ne sme upoštevati, ne g

Pravilno je razlogovanje v izpodbijanem sklepu, da bi moral biti v opisu obdolžencema očitanih kaznivih dejanj konkretiziran poseben zaničevalni namen. Pritožničino naziranje, da je v tem delu obtožni predlog sklepčen, ker je bila pritožba A. A. zoper delo policistke B. B. posredovana na več naslovov in ker je posledica vložene pritožbe lahko uvedba disciplinskega postopka in stigmatiziranje, ni v nikakršni vsebinski zvezi z zaničevalnim namenom storilca, ki se opisuje z določenim poudarjenim, skrajno ironičnim ali sarkastičnim načinom izražanja oziroma zmerjaško kritiko. Le v tem primeru bi bilo mogoče zavzeti stališče, da je zapis v obtožnem aktu očitno manifestacija zaničevalne žaljive vrednostne ocene drugega, ki po svojem pomenu in vsebini povsem pretehta siceršnjo upravičenost varovanja lastnika koristi v postopku. Enako pritožbeno sodišče ugotavlja tudi za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izjavo obdolžene C. C.

Obdolžencu se očita, da je oškodovanko najmanj dvakrat močno prijemal za roko, ji jo stiskal in zvijal, ji v maju leta 2011 in poletnih mesecih 2012 metal kamenje in ji v letu 2013 pošiljal grozilna sporočila. Kakršnakoli vsebina sporočil, ki bi omogočala presojo, ali so bila sms sporočila sploh grozilna ali ne, pa v opisu dejanja niti ni navedena. Poleg navedenega pa se obdolžencu očita še, da je oškodovanki govoril naj bo tiho, sicer ga bo "fejst najebala", pri čemer ponovno niso navedene nobene dodatne okoliščine, v katerih naj bi bile besede izrečene, da bi sploh bilo mogoče razbrati njihov pomen. Iz takšne konkretizacije obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne izhaja prepovedana posledica spravljanja v podrejen položaj (ki mora biti zajeta v obdolženčevem naklepu). Ni namreč mogoče zaključiti, da je bila intenzivnost in vrsta uporabljene sile takšna, da bi bilo mogoče šteti, da je obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj, saj sta "zgolj" prestrašenost in vznemirjenje oškodovanke logični posledici opisanih izvršitvenih ravnanj (dvakratni močan stisk in zvijanje roke, metanje kamenja). Glede na obrazloženo je zaključiti, da dejanje kot je opisano v prvost

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zavrnilo dokazne predloge obdolženega, ki izhajajo iz točke 3 napadene sodbe ter takšno svojo odločitev v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo specifične okoliščine obravnavane zadeve, ko sta obdolženca podala prijavo policiji in z njeno pomočjo hotela priti do vrnitve otroka, ki bi po pravnomočnem in izvršljivem sklepu sodišča, tistega večera moral biti pri materi (obdolženki), pa ni bil, ker oče otroka B.V. sklepa sodišča ni spoštoval in je ravnal samovoljno, zaradi česar sta oba obdolženca, tudi obdolženec kot partner in hkrati pooblaščenec obdolženke, pričakovala ukrepanje policistov v smeri spoštovanja sklepa sodišča. Pritrditi je zato stališču sodišča prve stopnje, ki je navkljub glasnim in mestoma dramatično izraženim besedam, zaključilo, da so (sicer žaljive) besede obdolžencev, ki sta jih med dolgotrajnim postopkom ugotavljanja suma storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe (kasneje pa tudi v postopku kršitve javnega reda in miru) izrekla oškodovancem, pomenile zgolj negativno oceno in kritiko dela policistov. Nanašale so se na ravnanje policistov, na konkreten postopek in na konkretne okoliščine, ko policisti niso ukrepali v skladu z njunimi pričakovanji po vzpostavitvi zakonitega stanja.

V razpravni dvorani se po razglasitvi sodbe in med obrazložitvijo razlogov za odreditev pripora prav gotovo ni odvijala razprava o vprašanjih javnega pomena, obdolženec pa ni izrazil ne kritike ne komentarja k sojenju oz. k odločitvi. Če se sodnico med izvrševanjem sodne funkcije nazove s "prasico", in to s strani osebe, ki je navzoča kot javnost, tega nikakor ni mogoče umestiti pod (vsaj) žaljivo kritiko njenega dela, obrambo pravic ali varstvo upravičenih koristi. Preprosto zato, ker od psovke ni nikakršne (družbene) koristi, razen zadovoljstva tistega, ki jo izreka. Obdolženčevo izražanje ni bilo usmerjeno v grajo (kritiko) oškodovankinega dela, ampak je merilo izključno na njeno osebno žalitev in ponižanje. Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Omenjena pravica je namreč namenjena zaščiti svobodnega izmenjevanja mnenj, v obdolženčevem ravnanju pa ni mogoče prepoznati teženj po kakršnikoli izmenjavi mnenj, ampak zgolj namen osebnega ponižanja, preziranja in sramotenja oškodovanke.

S tem, ko je obdolženka na Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) podala prijavo, v kateri je naznanila koruptivna dejanja, ni storila kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Obdolženka prijave ni pošiljala nepristojnim osebam, temveč jo je posredovala na KPK, torej na organ, ki je pristojen za sprejem takšnih prijav in obravnavo koruptivnih ravnanj. Kazenski pregon obdolženke kot prijaviteljice zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve je v nasprotju z določbo prvega odstavka 23. člena ZIntPK, pa tudi z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj jo nedopustno omejuje v pravici, da prijavi koruptivno ravnanje oziroma naznani kaznivo dejanje.

Neupravičena proizvodnja konoplje kot ena od alternativnih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja je opisana z navedbo, da so najdene in zasežene rastline konoplje rasle na parc. št. 334/3 k.o. X, da so bile sadike te rastline najdene tudi v kleti objekta na parc. št. 1007 k.o. X v temu namenjenem laboratoriju in da je bil na podstrešju objekta prostor za njihovo sušenje. Zgolj najdba in zaseg konoplje ne pomenita konkretizacije zakonskega znaka proizvodnje te rastline, vendar pa je ta v zadostni meri opredeljena z ravnanji osumljenih in okoliščinami v preostanku opisa. Zato je prepričljivo sklepanje sodišča prve stopnje, da različne faze proizvodnega procesa (razpolaganje osumljenih z rastlinami konoplje različnih velikosti, ki so kot sadike rasle v za to posebej prilagojenih prostorih, večje pa zunaj), prilagojeni kletni prostori ter najdba posušene konoplje, ki so opredeljeni tudi v opisu, kažejo na organizirano in kontinuirano proizvodnjo konoplje. Količina prepovedane droge je po naravi stvari pomembna okoliščina pri sklepanju namen, s katerim je bila le-ta pridelana in shranjena. Če presega osebne potrebe posedujočega ali povprečnega uporabnika prepovedane droge, je na

V točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, tehtno pojasnilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu obrambe, da se v dokazne namene pridobijo in prečitajo tudi ostale obdolženčeve kazenske zadeve oziroma kazenski spisi, vključno z obdolženčevimi zagovori, iz katerih bi naj izhajal "obdolženčev izrazit odpor in nezaupanje do organov pregona" in na podlagi česar "bi izvedenec lahko videl tudi druga kazniva dejanja ter dogajanje okoli njih" in bi "morda lahko uvidel, da je bila nezmožnost obdolženca imeti v oblasti pošiljanje očitanih pisanj zmanjšana bistveno".

Četudi v abstraktnem opisu dejanja ni izrecno navedeno, da je bilo obravnavano dejanje storjeno proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe, so glede na to, da iz opisa jasno izhaja, da je obdolženi s tem, ko je komandirju, torej oškodovančevemu nadrejenemu, trdil inkriminirane besede glede oškodovanca kot policista v zvezi z njegovimi postopanjem v službi, dejansko izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je obdolženi inkriminirane trditve glede oškodovanca izrekel v posledici oškodovančevega domnevnega nekorektnega postopanja v službi oziroma vsesplošnega nezadovoljstva z delom policistov, le dejanja ni pravilno pravno opredelilo.

Obsojenčeve navedbe, ki jih je podal v pismu ne samo, da presegajo vsakršno mejo spoštljive in dostojne komunikacije, v kateri bi šlo za (vsaj) žaljivo kritiko oškodovancev, ampak pri njegovih besedah sploh ni mogoče govoriti o kakršnikoli kritiki. Obsojenčevo izražanje namreč ni bilo usmerjeno v grajo (kritiko) dela oškodovancev, ampak je merilo izključno na njihovo osebno žalitev in diskreditacijo (ad personam). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Omenjena pravica je namreč namenjena zaščiti svobodnega izmenjevanja mnenj, v obsojenčevem ravnanju pa ni mogoče prepoznati teženj po kakršnikoli izmenjavi mnenj, ampak zgolj namen sramotitve oškodovancev. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.