VSL Sodba PRp 156/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 255,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Novem mestu je izdalo izpodbijano sodbo potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 160/2019 z dne 23. 5. 2019 ugodilo pritožbi obdolženčevih zagovornikov, sodbo sodišča prve stopnje z dne 5. 3. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje. Iz razlogov sklepa višjega sodišča izhaja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Sodišče prve stopnje je obdolženca z vabilom z dne 31. 12. 2018 vabilo na narok za zaslišanje za 22. 1. 2019 na naslov Ulica 5, obdolžencu pa je bila že pred tem, to je 23. 12. 2018, odvzeta prostost in mu je Okrožno sodišče v Novem mestu s sklepom I Kpd 62158/2018 z dne 25. 12. 2018 odredilo pripor, v katerem se je obdolženec v času odločanja višjega sodišča še vedno nahajal; sodišče je nato izdalo sodbo brez obdolženčevega zaslišanja, ne da bi bil za to podan pogoj, da je bil obdolženec pravilno vabljen na zaslišanje. Višje sodišče je zato sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotkom, da obdolženca pravilno vabi na narok za zaslišanje in nato o zadevi znova odloči.

2Okrajno sodišče v Novem mestu je nato z izpodbijano sodbo obdolženca ponovno spoznalo za odgovornega za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo v znesku 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk zaradi prekrška storjenega z motornim vozilom B kategorije. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZP-1 je odločilo, da se pri izvršitvi izrečene globe upošteva čas pridržanja, tako da se všteje v globo v višini 20,00 EUR in mora zato obdolženec plačati preostanek globe v višini 1.180,00 EUR. Sodišče je odločilo še, da mora obdolženec plačati stroške postopka in sicer sodno takso v znesku 170,00 EUR.

3Obdolženec v pravočasni pritožbi, ki jo vlaga po zagovornikih, uveljavlja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku. Sodišče prve stopnje ni opravilo vrednostne ocene obdolženčevega zagovora in izpovedb zaslišanih policistov. Jasno in prepričljivo vrednostno oceno bi moralo zapisati predvsem zato, ker je njegov zagovor v popolnem nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič. Poleg tega dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ter je prišlo do kršitve materialnega prava. Obdolženec se je zagovarjal, da v kritičnem času ni vozil vozila. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi prekršek storil, ker naj bi vozil vozilo po mestni ulici, Cesti v ..., po parkirišču pred trgovskim centrom X iz smeri vhoda B proti vhodu A. Kje naj bi torej storil očitani prekršek, torej vožnjo pod vplivom alkohola, da bi mu bilo posledično mogoče odrediti preizkus alkoholiziranosti? Nadalje ni jasno, kdo in kako naj bi očitani prekršek zaznal. Nesporno dejstvo je, da je preizkus alkoholiziranosti obdolžencu odredila policistka A. A. in da o njegovi domnevni vožnji policistka A. A. ter policista B. B. in K. K. iz lastnih zaznav ne vedo povedati ničesar; enotni so, da je bil obdolženec ob njihovem prihodu izven vozila, na parkirišču in vozila ni vozil. Navedeni policisti obdolženčeve vožnje niso videli niti je niso zaznali. Parkirišče pred X nima statusa javne ceste. Gre za privat zemljišče, na katerem ni mogoče storiti prekrška. Sodišče je izvedlo dokaz z zaslišanjem policistke A. A. in policista B. B., ki pa vzroka, zakaj naj bi bil obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti, to je njegove vožnje, nista zaznala. Nihče od zaslišanih policistov ni ustavil obdolženca. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno tudi nepopolno. Zagovarjal se je, da ga je, skupaj z bratom in njunima ženama na prireditveni prostor pripeljal oče. Za ugotovitev popolnega dejanskega stanja bi bila nujna izvedba dokazov z zaslišanjem obdolženčevih sorodnikov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču.

4Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa tudi ni utemeljena.

5Neutemeljene so pritožnikove navedbe, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec storil očitani prekršek, torej vožnjo pod vplivom alkohola, da bi mu bilo posledično mogoče odrediti preizkus alkoholiziranosti. Obdolžencu se namreč ne očita vožnja vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola (prekršek iz četrtega odstavka 105. člena ZPrCP), temveč se mu očita kršitev tretjega odstavka 107. člena ZPrCP (na podlagi katerega mora udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, ravnati po odredbi policista) in s tem storitev prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, na podlagi katerega se z globo najmanj 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo iz tretjega ali desetega odstavka tega člena; vozniku motornega vozila se izreče tudi 18 kazenskih točk.

6Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo pritožba uveljavlja z navedbami, da je sodišče v razlogih sodbe povzelo obdolženčev zagovor in izpovedbe zaslišanih prič, ni pa opravilo vrednostne ocene zagovora in izpovedb, iz sodbe ne izhaja, zakaj ni poklonilo vere obdolženčevemu zagovoru, da ni vozil vozila. Prvostopenjsko sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe ocenilo vsak dokaz posebej (med drugim tudi obdolženčev zagovor) in v zvezi z drugimi dokazi, nato pa je navedlo, katera odločilna dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana. Dejstvo, da se obdolženec ne strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, pa še ne pomeni, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb zagovora.

7Pritožbene navedbe pa ne vzbujajo dvoma o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja obravnavanega prekrška, kot ga je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče je namreč na podlagi listinskih dokazov in izpovedb prič utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da 21. 12. 2018 ob 22.35 uri ni vozil osebnega avtomobila v cestnem prometu, vozilo je bilo takrat na parkirnem prostoru zaklenjeno, nihče mu ni odredil preizkusa alkoholiziranosti, in za to navedlo pravilne razloge (točki 7 in 8 obrazložitve), s katerimi se strinja tudi višje sodišče. Zaslišani policisti so namreč potem, ko si bili opozorjeni, da so dolžni govoriti resnico in ne smejo ničesar zamolčati, kar vedo o zadevi, in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, obdolženčevo vožnjo (kriminalista D. D. in C. C.) in postopek odreditve preizkusa alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec odklonil (policista A. A. in B. B.) natančno in podrobno ter zato verodostojno opisali. D. D. je med drugim povedal, da je, ko sta s sodelavcem C. C. peljala iz prvega krožnega križišča iz smeri "tabletke" in z vožnjo nadaljevala v smeri X, pred njima nezanesljivo vozil voznik osebnega avtomobila znamke Volkswagen ..., ... barve; vozila sta za njim; zapeljal je na parkirišče pri X, kjer je ustavil; ustavila sta neposredno za njim in bila pri njemu, ko je ustavil. Ko je bil policistu predočen obdolženčev zagovor, je dejal, da je povedal svoje videnje zadeve; vozil je neposredno za obdolžencem na parkirni prostor in videl, ko je izstopil iz vozila. Da je bil v kritičnem času voznik vozila v cestnem prometu obdolženec, je potrdil tudi kot priča zaslišan policist C. C.; s sodelavcem D. D. sta za krožiščem "tabletka" dohitela vozilo, ki je vozilo nezanesljivo (cik cak po vozišču); peljala sta za njim v smeri X, kjer je voznik zapeljal na parkirni prostor; takoj sta pristopila do voznika, ki je izstopil iz vozila. Policist je pri svoji izpovedbi vztrajal tudi, ko mu je bil predočen obdolženčev zagovor.

8Glede na to, da sta kriminalistaC. C. in D. D. skladno izpovedala, da je bil obdolženec voznik vozila v cestnem prometu (vozila sta za njim do konca parkirišča, kjer je vozilo ustavil; vozilo sta ustavila neposredno za njim; ko je izstopil iz vozila, sta bila že pri njemu), kar sta potrdila tudi policista A. A. in B. B. (A. A. je povedala, da je bil obdolženec kritičnega dne zaloten na vožnji s strani kriminalistov D. D. in C. C.; ker pri sebi nista imela elektronskega alkotesta, sta bila s sodelavcem pozvana, da prevzameta postopek; B. B. pa je izpovedal, da sta s strani kriminalistov prejela sporočilo, da imata v obravnavi voznika zaradi nezanesljive vožnje pod vplivom alkohola, zato sta prevzela postopek), na pravilnost dejanskega stanja prekrška ne vplivajo pritožbene navedbe, da obdolženca ni ustavil nihče od zaslišanih policistov.

Iz podatkov v spisu ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom o prepričljivosti ali natančnosti navedb policistov. Takšnih okoliščin ne predstavljajo niti pritožbene navedbe, da sta bila kriminalista D. D. in C. C. v civilu ter v civilnem vozilu. Izpovedbi kriminalistov sta namreč skladni glede odločilnih okoliščin ter zato verodostojni. Prvostopenjsko sodišče je zato navedbe prič utemeljeno ocenilo kot prepričljive in zato verodostojne. Zaslišanje policista o tem, kar je na kraju dogodka sam neposredno zaznal, pa je dovoljen dokaz (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 26/2009 z dne 29. 3. 2009).

Poleg tega iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi obdolženec zaradi (morebitnega) nepravilnega oziroma nezakonitega postopanja policistov vložil pritožbo na pristojne organe Ministrstva za notranje zadeve in tega ne uveljavljajo (in torej še manj izkažejo) obdolženčevi zagovorniki niti v pritožbi.

9Prav tako je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe policistke A. A. (ki je z obdolžencem vodila postopek in mu odredila preizkus alkoholiziranosti) ter izpovedbe policista B. B. utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da mu nihče ni odredil preizkusa alkoholiziranosti; obdolženčevi zagovorniki pa v pritožbi teh ugotovitev niti ne izpodbijajo, temveč potrjujejo, da je policistka A. A. obdolžencu odredila preizkus alkoholiziranosti.

10Prvostopenjsko sodišče pa je odločitev, da je obdolženec odklonil preizkus alkoholiziranosti, ki mu je bil odrejen kot vozniku vozila v cestnem prometu, pravilno oprlo tudi na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1 spisa). Stališče sodne prakse je glede dokazne vrednosti navedenega zapisnika enotno. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Zapisnik je pravilno sestavljen tudi, če ga kdo noče podpisati; v tem primeru je treba, preden je zapisnik sklenjen, to vpisati v zapisnik in navesti, zakaj ga ni hotel podpisati (sedmi odstavek 80. člena ZUP). Da je tudi nepodpisan zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP, javna listina, pa je v svojih odločbah presodilo tudi že Ustavno sodišče RS (odločba Up-621/03 z dne 2. 12. 2004).

V obravnavanem primeru je zapisnik podpisala le policistka, ki je z obdolžencem vodila postopek, ne pa tudi obdolženec, vendar je kljub temu nepodpisan zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP, javna listina. Navedeni zapisnik pa dokazuje, da je obdolženec kot voznik osebnega avtomobila Volkswagen ... odklonil preizkus alkoholiziranosti; iz rubrike III "Opombe" pa je razvidno, da je preizkušanec – obdolženec odklonil podpis zapisnika, razloga pa ni navedel.

Na podlagi prvega odstavka 80. člena ZUP je dovoljeno dokazovati nepravilnosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, vendar bi to preizkušanec moral storiti do zaključka sestavljanja zapisnika, razen, če mu ni bilo omogočeno dati pripombe oziroma jih je dal, pa jih policistka v zapisnik ni ali jih ni hotela vnesti, takrat pa bi lahko vložil pritožbo na pristojne organe Ministrstva za notranje zadeve ali z drugimi dokazi v postopku o prekršku dokazoval nepravilnosti zapisnika. Obdolženec v dokaznem postopku na prvi stopnji niti ni uveljavljal nepravilnosti pri sestavi navedenega zapisnika in tega ne uveljavlja niti v pritožbi.

11Obdolženčevi zagovorniki prvič v pritožbi uveljavljajo, da parkirišče pred X nima statusa javne ceste, ampak gre za privat zemljišče, česar obdolženec ni uveljavljal v postopku pri sodišču prve stopnje, zato je glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 podana prekluzija, ker obdolženčevi zagovorniki v pritožbi niti ne navedejo, zakaj to dejstvo prvič uveljavljajo šele v pritožbi. Poleg tega je na podlagi 2. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP "cestni promet" promet vozil, pešcev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet; na podlagi 38. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1) pa je nekategorizirana cesta, ki se uporablja za javni cestni promet, vsaka prometna površina, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s tem zakonom in predpisom, ki ureja pravila cestnega prometa (torej ZPrCP), določi lastnik ali od njega pooblaščen upravljalec. Obdolženec pa je vozil po ulici Cesta 6, v naselju ..., po parkirišču pred trgovskim centrom X, nato pa je parkiral na peščenem parkirišču v neposredni bližini navedenega objekta, pri čemer je parkirišče očitno prosto dostopno vsem in je torej namenjeno javnemu cestnemu prometu ter ne gre za parkirišče, ki bi bilo strogo namenjeno le lastniku zemljišča, ograjeno na kakršenkoli način in na njem prepovedana vožnja vsem drugim, razen lastniku. Glede na navedeno se torej v zvezi z vožnjo in preizkusom psihofizičnih sposobnosti obdolženca kot voznika uporabljajo določbe ZPrCP (upoštevajoč določbo 2. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP).

12Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagal obdolženčev zagovornik na naroku za zaslišanje obdolženca (zapisnik o zaslišanju obdolženca z 11. 10. 2019; list. št. 77 in 78), saj je ponovno zaslišalo policistko A. A. in policista B. B., poleg tega je zaslišalo še kriminalista C. C. in D. D. ter policista K. K. Sodišče je nato na podlagi vseh izvedenih in ocenjenih dokazov po resnici in popolnoma ugotovilo vsa dejstva, pomembna za izdajo sodbe o prekršku, zato ni bilo potrebno, da bi izvajalo še druge znane dokaze; pri čemer pa obdolženčevi zagovorniki v postopku na prvi stopnji niti niso predlagali zaslišanja obdolženčevega očeta in tudi ne katerega od drugih obdolženčevih sorodnikov, zato so neutemeljene pritožnikove navedbe, da bi bila izvedba dokaza z zaslišanjem pritožnikovih sorodnikov (pritožba niti ne konkretizira, katerih pritožnikovih sorodnikov) nujna.

13Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška v objektivnem ter subjektivnem delu; če se obdolženec z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, pa to ne pomeni, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1, pa tudi določbe ZPrCP, ki določajo prekršek.

14Ob preizkusu odločitve o sankcijah na podlagi 165. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu odmerilo globo v najnižjem v zakonu predpisanem znesku (mogoče jo je izreči od 1.200,00 do 5.000,00 EUR) ob upoštevanju okoliščin iz 26. člena ZP-1, ki so navedene v razlogih sodbe. Pravilno je sodišče obdolžencu poleg globe izreklo še stransko sankcijo 18 kazenskih točk, saj je le-ta obvezno predpisana za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP.

15Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevih zagovornikov kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo.

16Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, mora obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je sodno takso odmerilo na podlagi tar. št. 8132 (zavrnitev pritožbe) in 8111 (10 % zneska izrečene globe) ter 8114 (za izrek ene ali več stranskih sankcij, 50,00 EUR) tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 255,00 EUR. Ta znesek mora plačati v roku in na način, kot ga bo navedlo sodišče prve stopnje v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.