VSL Sklep IV Cp 1162/2020

I. Pritožbe predlagatelja se zavrnejo in se v izpodbijanem delu potrdi sklep z dne 7. 10. 2019 ter potrdijo sklepi z dne 22. 10. 2019 in 26. 11. 2019 ter 10. 5. 2019.

II. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se potrdi sklep z dne 10. 5. 2019.

III. Udeleženca nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitve sodišča in vložene pritožbe ter odgovori na pritožbe

1Sodišče prve stopnje je s sklepom II N 498/2018 z dne 7. 10. 2019 delno ugodilo ugovoru predlagatelja zoper sklep o začasni odredbi z dne 28. 8. 2018 in izpodbijani sklep v točki II/3 razveljavilo (I. točka izreka). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (II. točka izreka). Predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe z dne 23. 7. 2018 je v 3. točki (glede določitve prebivališča mld. A. A. v Republiki Sloveniji) zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe z dne 29. 8. 2019 (IV. točka izreka).

2S sklepom II N 498/2018 z dne 22. 10. 2019 je sodišče prve stopnje sodni izvedenki B. B. odmerilo nagrado s stroški v bruto višini 204,00 EUR, kar se nakaže na njen transakcijski račun. Izvedenka ni zavezanka za plačilo DDV, nagrada in stroške za delo izvedenke bodo izplačani iz založenega predujma (I. do III. točka izreka).

3Dne 10. 5. 2019 je s sklepom II N 498/2018 sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja za izločitev izvedenke,¹ 26. 11. 2019 pa je s končnim sklepom ugodilo predlogu nasprotne udeleženke in nadomestilo soglasje predlagatelja, da se mld. A. A. šola v Osnovni šoli X v Republiki Hrvaški (I. točka izreka). V II. točki izreka je zavrnilo predlog predlagatelja, da se mld. A. A. šola v Republiki Sloveniji v kraju K., da se šola na Osnovni šoli Y, kjer je v šolskem letu 2018/2019 vpisana v prvi razred osnovne šole in se tam šola od 1. 9. 2018 dalje, da ima v času šolanja mld. A. A. prebivališče v Republiki Sloveniji, na naslovu stalnega prebivališča ..., in na naslovu dejanskega prebivališča ..., ter predlog, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagatelju povrniti stroške tega postopka. Sodišče je odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

4Dne 10. 5. 2019 je sodišče prve stopnje s sklepom II N 616/2018 (v pridruženi zadevi)² odločilo o stroških postopka. Nasprotni udeleženki (v navedeni zadevi predlagateljici) je naložilo, da je dolžna predlagatelju (tam nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške postopka v višini 228,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po tem, ko je sodišče predhodno sklenilo, da se postopek ustavi (sklep z dne 31. 1. 2019).

5Zoper sklepe z dne 7. 10. 2019, 22. 10. 2019 in 26. 11. 2019 ter 10. 5. 2019 se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)³ oz. glede sklepa z dne 7. 10. 2019 v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pritožuje predlagatelj. Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep z dne 7. 10. 2019 v izpodbijanem delu v II. točki izreka spremeni in ugovoru predlagatelja ugodi, v III. točki izreka razveljavi, v IV. točki pa spremeni tako, da predlogu predlagatelja za izdajo začasne odredbe z dne 29. 8. 2019 ugodi. Glede sklepa z dne 22. 10. 2019 predlaga, da ga sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi zoper končno odločbo pa predlaga spremembo sklepa z dne 10. 5. 2019 tako, da se zahtevi za izločitev izvedenke ugodi ter spremembo končne odločitve tako, da se ugodi predlogu predlagatelja in zavrne predlog nasprotne udeleženke.

6Zoper sklep z dne 10. 5. 2019 v pridruženi zadevi se pritožuje nasprotna udeleženka, ki sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo, podredno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

7Nasprotna udeleženka je odgovorila na ugovor (pritožbo) predlagatelja zoper sklep z dne 7. 10. 2020 in predlagala njeno zavrnitev. Predlagatelj je odgovoril na pritožbo nasprotne udeleženke in predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

8Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi predlagatelja zoper sklep II N 498/ 2018 z dne 22. 10. 2019

Navedbe predlagatelja

9Predlagatelj v pritožbi zoper sklep o odmeri izvedenine podaja obširne pritožbene navedbe.⁴ Sodišču očita, da je pomanjkljivo povzelo podlago za postavitev izvedenke, ki jo je postavilo z dvema sklepoma, tj. z dne 4. 2. 2019 in 10. 5. 2019. Ni jasno, ali gre pri drugem sklepu za dopolnilni sklep ali za spremembo prvega sklepa, sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz vsebine mnenja in razlogov sklepa izhaja, da je izvedenka napravila dopolnilno izvedensko mnenje v zvezi z mnenjem v zadevi P 1473/2016-IV.

Bistveni kršitvi določb postopka uveljavlja tudi (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče stroškovnika predlagatelju ni vročilo in je poseglo v njegovo pravico do izjave. Pritožnik mora vedeti, na kateri podlagi je sodišče odmerilo nagrado, ali jo je odmerilo v celoti ali delno, ali je odmera skladna s priglasitvijo, sicer mu je odvzeta možnost izjave, sodišče pa navaja le, da je izvedenka predložila specificiran stroškovnik za opravljeno delo.

Predlagatelj se tudi z odmerjeno nagrado in stroški izvedenke ne strinja, ker izvedenka dela ni opravila v obsegu, v katerem ji je sodišče odmerilo stroške in nagrado. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, ali je izvedenka proučila celoten spis, kot ji je bilo naloženo s sklepoma z dne 4. 10. 2019 in 10. 5. 2019. Po mnenju predlagatelja spisa ni proučila v celoti. Izvedenka se je izjavila le o tem, da je predlagatelj brez soglasja nasprotne udeleženke deklico vpisal v osnovno šolo, ne da bi ugotovila, da je to storil na poziv osnovne šole in ne da bi upoštevala, da je nasprotna udeleženka brez soglasja predlagatelja odpeljala mld. A. A. v tujo državo, kjer jo zadržuje. Na naroku se izvedenka ni spominjala listin in vsebine razgovorov. Če se izvedenec tega ne spomni, je to odraz izvedenčeve nevestnosti in nestrokovnosti. Sodišče ni obrazložilo, katero dokumentacijo je izvedenka proučila in sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni razlogovalo, zakaj je izvedenki odmerilo nagrado za zbiranje dokumentacije in katero dokumentacijo je izvedenka zbirala, take naloge ji sodišče ni naložilo. Če bi to hotelo, bi moralo takšno nalogo izrecno določiti v sklepu o postavitvi izvedenca. Stranke morajo imeti možnost, da se do takšnega gradiva izjavijo in se z njim seznanijo. Sodišče, ki izvedenki ni naložilo, da bi zbirala drugo gradivo, ni imelo podlage, da bi ji odmerilo nagrado za zbiranje gradiva. Iz sklepa niti ne izhaja, katero dodatno dokumentacijo naj bi zbirala izvedenka. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da naj bi izvedenka pridobila poročilo Osnovne šole X in opravila telefonski pogovor z Osnovno šolo Y. Do te nagrade ni upravičena, saj bi morala sodišče opozoriti in pozvati, da samo pridobi gradivo oziroma dopolni sklepe. Pridobitev poročila s strani OŠ Y in OŠ X ni bila potrebna, saj je sodišče na naroku 13. 6. 2019 nasprotni udeleženki naložilo, da pridobi poročilo OŠ X, ter sklenilo, da bo podatke o OŠ Y pridobilo samo. Iz tega naslova izvedenki nagrada ne gre, iz obrazložitve sklepa tudi ne izhaja, kolikšen del nagrade v znesku 51 EUR predstavlja priznana nagrada za zbiranje dokumentacije in kolikšen za proučevanje dokumentacije.

Sodišče je izvedenki odmerilo nagrado za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvedenskega mnenja. Ni jasno, za dopolnitev katerega mnenja gre, saj je mnenje v tej zadevi napravila prvič. Tudi glede zahtevnosti in truda izvedenke oz. izvedeniškega mnenja je ocena sodišča neobrazložena. Sodišče ni obrazložilo ocene, da gre za zahtevno dopolnilno izvedensko mnenje v smislu 42. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Pravilnik). Po mnenju predlagatelja izvedenkino delo ni strokovno in popolno, izvedenka ni opravila nalog, ki so ji bile določene s sklepoma. Tako ni proučila celotnega spisa in ni opravila razgovorov, niti ni odgovorila na vprašanje, ki je predmet te nepravdne zadeve. Brez podlage v stroki je ugotovila, da sta šoli primerljivi. Njeno mnenje nedvomno ni zahtevno. Predlagatelj še opozarja, da je izvedenka mnenje oprla na razgovore, ki jih je opravila v marcu in aprilu 2019 za potrebe postopka P 1473/2016-IV, in ne te zadeve, v času, ko je sodišče odločalo o izločitvi izvedenke. Tudi glede časovne komponente izdelava izvedenskega mnenja ni bila zahtevna.

Odgovor sodišča

10Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbene navedbe o storjenih absolutno bistvenih kršitvah določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljene. Obrazložitev sodišča prve stopnje je res skopa, vendar je pravilnost odločitve v povezavi s stroškovnikom izvedenke, ki se nahaja v spisu, mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi očitek glede nejasnosti podlage oz. sklepa o postavitvi izvedenke, ker ni mogoče ugotoviti, ali gre pri sklepu z dne 10. 5. 2019 za dopolnilni sklep v zvezi s prvotnim sklepom z dne 4. 2. 2019, s katerim je sodišče postavilo izvedenko, ali pa gre za spremembo prvotnega sklepa. Iz sklepa z dne 10. 5. 2019 je namreč jasno razvidna vsebina izvedenkine naloge, saj jo je sodišče povzelo v celoti.⁵ Sodišče je nadalje obrazložilo, katere postavke po Pravilniku je izvedenki priznalo, kar je odločilno, ne glede na to, ali je navedlo, da je stroške priznalo v celoti ali samo delno.

11Predlagatelj neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot pravilno navaja predlagatelj v pritožbi, se pri odločanju o odmeri nagrade in stroškov izvedencu, kar je predmet procesnega postopanja sodišča, udeležencem postopka pred izdajo sklepa o odmeri nagrade in stroškov izvedencu ni treba izjavljati. O tem se lahko izjavijo v pritožbi zoper sklep o odmeri, kar je predlagatelju tudi omogočeno in kar je predmet pritožbe zoper izpodbijani sklep.⁶

12Glede višine odmere nagrade in stroškov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedenki priznalo 51 EUR za zbiranje in proučevanje manj obsežne dodatne dokumentacije v obsegu do 100 strani ter 153 EUR za pisno izdelavo zahtevnega dopolnilnega izvedenskega mnenja. Pritožbene navedbe predlagatelja v zvezi s proučevanjem spisa (za kar sodišče izvedenki nagrade v izpodbijanem sklepu ni priznalo) ter v zvezi z ustnim podajanjem mnenja (o nagradi za to v izpodbijanem sklepu sodišče ni odločalo) so zato nerelevantne in sodišču druge stopnje nanje ni treba odgovarjati. Izvedenka se je opredelila do odločilnih okoliščin, zato očitek predlagatelja, da gradiva ni proučila v celoti, ni utemeljen. Najnižja postavka za zbiranje in proučevanje dokumentacije - manj obsežne dokumentacije v obsegu do 100 strani - je 51 EUR in toliko je sodišče izvedenki priznalo, kar ni povezano z obsegom samega spisa. Prav tako je neutemeljena navedba, da bi bilo treba posebej navesti, kolikšen del predstavlja priznana nagrada za zbiranje dokumentacije in kolikšen za proučevanje dokumentacije, saj gre za enotno postavko. Kot navaja predlagatelj, je sodišče izvedenki naročilo tudi, da odgovori na druga vprašanja, ki se ji bodo postavila v zvezi z zadevo. Glede na nalogo, ki je bila dana izvedenki (podaja mnenja o tem, ali je v največjo korist mld. A. A., da obiskuje šolo na Hrvaškem, ali je v največjo korist mld. deklice, da obiskuje šolo v Sloveniji), ter podatke v spisu o relevantnih šolah, izvedenka s pridobivanjem dokumentacije in zbiranjem podatkov o obeh šolah svoje naloge ni prekoračila, saj je bilo navedeno potrebno za izdelavo izvedeniškega mnenja. Za opravljeno delo ji je zato sodišče prve stopnje tudi spornih 51 EUR pravilno odmerilo. O ugotovitvah izvedenke sta se lahko udeleženca tudi izjavila v pripombah na izdelano izvedeniško mnenje, zato so drugačni očitki predlagatelja nerazumljivi.

13Navedba, da nagrada v zvezi s pridobivanjem poročila OŠ Y ni nastala, glede na to, da je šlo le za telefonski pogovor, na odločitev ne vpliva, saj je priznana, kot je bilo že navedeno, najnižja postavka.

14Tudi obširne pritožbene navedbe, da izvedenki ne gre 153 EUR za pisno izdelavo zahtevnega (dopolnilnega) izvedenskega mnenja, so neutemeljene. Izvedenka je res označila svoje mnenje kot (dopolnilno) izvedensko mnenje, glede na to, da je mnenje napravila že predhodno tudi v zadevi P 1473/2016- IV. Drži navedba predlagatelja, da gre dejansko v tej zadevi za izvedeniško mnenje in ne dopolnilno izvedeniško mnenje. Glede na to pa predlagatelj ne more biti uspešen s svojimi pritožbenimi očitki, da odmerjena in priznana nagrada ter stroški ne ustrezajo zahtevnosti in trudu, ki ga je izvedenka vložila v svoje delo. Znesek, ki ga je izvedenka priglasila in ki ga je izvedenki priznalo sodišče prve stopnje (153 EUR), je namreč nižji, kot znaša nagrada za izdelavo manj zahtevnega izvedenskega mnenja (204 EUR), tako da ni dvoma, da je do navedenega zneska izvedenka upravičena. Izvedenka je svojo nalogo opravila in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ne drži, da se s predmetom te zadeve sploh ni ukvarjala. Res se je oprla na razgovore, ki jih je opravila v marcu in aprilu 2019 tudi za potrebe postopka P 1473/2016-IV, tj. v času, ko je sodišče še odločalo o predlogu za njeno izločitev, vendar je mnenje izdelala šele potem, ko je bilo o predlogu za izločitev že odločeno in je bil ta zavrnjen. Glede na priznani znesek (ki je, kot že navedeno, nižji od nagrade za izdelavo manj zahtevnega izvedenskega mnenja), so neutemeljeni tudi očitki, da izvedenki nagrada za izvedensko mnenje ne pripada, ker mnenje ne dosega ugotovljene stopnje zahtevnosti in ker mnenje ni zahtevno niti upoštevajoč časovno komponento. Očitki o zamujanju z izdelavo izvedeniškega mnenja, kot navaja tudi sam predlagatelj, niso relevantni (navaja celo, da opisane okoliščine niso predmet pritožbe).

O pritožbi predlagatelja zoper sklep II N 498/2018 z dne 7. 10. 2019

Navedbe predlagatelja

15Predlagatelj v pritožbi⁷ glede II. točke izreka izpodbijanega sklepa navaja, da odločitev izpodbija, kolikor se ta opira na delno sodbo P 1473/2016-IV z dne 14. 5. 2019, saj ta še ni pravnomočna in je odločitev že zato nezakonita. Sodišče bi moralo presojati tudi njegovo pritožbo zoper navedeno sodbo, ker tega ni storilo, je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Enaka kršitev je podana tudi zato, ker je predlagatelj ugovor zoper izdano začasno odredbo po uradni dolžnosti vložil že 6. 9. 2018 in mu je sodišče, ki je odločilo šele po enem letu in enem mesecu, odvzelo možnost obravnavanja in vlaganja pravnih sredstev. Kršitev načela kontradiktornosti je podana tudi zato, ker sodišče predlagatelju ni omogočilo, da bi se v ugovornem postopku izjavil o delni sodbi in sklepu P 1473/2016-IV z dne 14. 5. 2019 in dopolnitvi izvedeniškega mnenja z dne 16. 9. 2019. Sodišče je predlagatelju izvedeniško mnenje vročilo 25. 9. 2019, določilo mu je 15-dnevni rok za pripombe, odločilo je še pred iztekom tega roka. Delno sodbo je predlagatelju vročilo v fotokopiji dne 9. 10. 2019 po pooblaščenki brez dopisa in pojasnila, po izdaji izpodbijanega sklepa. Povzetki predlagateljevih ugovornih navedb so preskromni in nekritično selekcionirani. Sodišče se nedopustno sklicuje na sklep VSL IV Cp 2048/2018 z dne 24. 10. 2018, s katerim je bilo odločeno o pritožbi predlagatelja zoper prvostopno odločitev, da se zavrne njegov predlog za izdajo začasne odredbe glede določitve države in kraja šolanja mld. A. A. na OŠ Y. Višje sodišče se je namreč ukvarjalo v bistvenem s tem, da predlagatelj ni izkazal, da bi bila mld. A. A. v Republiki Hrvaški ogrožena. Takoj ko je sodišče zavrnilo predlagateljev predlog, je ugotovilo, da so koristi mld. A. A. ogrožene, ogroženosti pa ni argumentiralo. Sodišče je izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti, tudi v tem delu je sklep neobrazložen.

Sodišče bi lahko odločilo tudi drugače, torej bi po uradni dolžnosti nadomestilo soglasje matere za šolanje deklice v RS. Iz začasne odredbe ne izhaja, da bi bile koristi mld. A. A., če bi se šolala v RS, ogrožene, to tudi sicer ne drži. Podlaga za zaključek, da bi bilo življenje v RS in obiskovanje šole v RS v nasprotju s koristmi mld. A. A., tudi ni dejstvo, da je mld. A. A. z začasno odredbo dodeljena v vzgojo in varstvo materi. Če je sodišče ocenjevalo, da so ogrožene koristi mld. otroka, bi lahko izdalo začasno odredbo, s katero bi nadomestilo soglasje matere za vpis mld. A. A. v OŠ Y. Nasprotna udeleženka ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe, niti v odgovoru na predlagateljev predlog ni navedla, v katero šolo v T. naj bi bila deklica vpisana, tega ni navedla niti na naroku 17. 8. 2018, o tem ni izpovedala, ko je bila zaslišana. Napotena je bila, da mora vložiti predlog. Predlagatelju se ob odločitvi sodišča vzbuja dvom v nepristranost in objektivnost sojenja, upoštevaje tudi dejstvo, da je nasprotna udeleženka vložila v spis potrdilo o šolanju z dne 22. 8. 2018 v OŠ X po elektronski pošti preko pooblaščenca.⁸ Predlagatelj vztraja, da sodišče kot pristojni organ ni ravnalo skladno z Uredbo Sveta (ES, 8. točka 11. člena).⁹ Meni, da je skladno z določbami Haaške konvencije¹⁰ v okoliščinah konkretnega primera odločitev o šolanju, kot jo je predlagal predlagatelj, ukrep, ki pogojuje vrnitev mld. A. A. v RS, na kar sodišče zmotno ni odgovorilo in tega ni upoštevalo. Sodišče bi moralo zagotoviti mld. A. A. vrnitev v matično državo in šolanje v matični državi, vsaka drugačna začasna odločitev predstavlja toleriranje protipravnega položaja mld. deklice.

Predlagatelj meni, da razlogi, ki jih je sodišče uporabilo za izdajo začasne odredbe, ne morejo utemeljevati njene izdaje in je odločilno dejansko stanje ostalo neugotovljeno. Odločilno je, da se deklica nahaja v protipravnem položaju in v RS ni ogrožena, RS je njena izvorna država. Sodišče ni navedlo relevantne pravne in dejanske podlage za nadomestitev volje predlagatelja z izdano začasno odredbo. Sodišče lahko skladno s 113. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) odloči o vprašanju, o katerem se starša ne moreta sporazumeti, nima pa pravne podlage, da z začasno odredbo na stopnji verjetnosti nadomešča voljo enega od staršev, ki je nesporno in jasno izražena. Začasna odredba na ozemlju RH nima nobenega pravnega učinka. Sodišče pri izdaji odredbe ni postopalo restriktivno, glede na to, da gre za začasno odredbo v sporih iz razmerij med starši in otroki. Restriktivnost vključuje tudi dolžnost sodišča, da postopa skladno z zakoni, Ustavo RS, mednarodnimi akti in evropskimi predpisi. Sodišče za izdajo konkretne začasne odredbe po uradni dolžnosti ni imelo zakonske podlage. Glede na 411. člen ZPP sodišče ni imelo podlage, da bi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo o vprašanju izvrševanja roditeljske pravice. Zmotno je tudi naziranje sodišča, da besedna zveza „kot tudi“ kaže na odprto število in vrsto začasnih odredb po uradni dolžnosti. Taka argumentacija ne vzdrži. Tudi sklicevanje na 408. člen ZPP ni ustrezno. Ta v drugem odstavku določa, da sodišče lahko odloči brez postavljenega zahtevka samo takrat, kadar to določa zakon. To v primeru 113. člena ZZZDR ne velja, saj sodišče o vprašanjih starševske odgovornosti, o katerih se starša ne moreta sporazumeti, odloči na predlog enega ali obeh staršev v nepravdnem postopku. Izdana začasna odredba je zato nezakonita. Po 113. členu ZZZDR gre za odločanje o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, če starša ne dosežeta sporazuma, o tem vprašanju odloči sodišče na predlog enega ali drugega od staršev, sodišče zato ni moglo nadomestiti soglasja k nečemu, česar ni bilo (predloga za izdajo začasne odredbe nasprotna udeleženka ni podala, tudi predlog za šolanje je vložila šele po izdani začasni odredbi). Sodišče ni opravilo testa sorazmernosti glede koristi mld. A. A. med šolanjem v RS in šolanjem v RH na drugi strani in tehtanja, kako bo odločitev vplivala na pravico mld. A. A. do družinskega življenja. Sodišče je zmotno opravilo le tehtanje med pravico otroka in pravico starša do izvrševanja roditeljske pravice na drugi strani. Tudi zaključek, da je pravilnost odločitve potrdilo VSL s sklepom IV Cp 2048/2018 z dne 24. 10. 2018 je napačen, saj pritožbeno sodišče ni presojalo začasne odredbe izdane po uradni dolžnosti.

Predlagatelj se ne strinja z argumenti sodišča v 9. točki obrazložitve. Stališče sodišča, da bi z odločitvijo o vpisu mld. A. A. v šolo v RS izvotlilo pravico matere, da odloča o vprašanjih dnevnega življenja in nedopustno poseglo v pravnomočno odločitev sodišča, ne drži. Odločitev sodišča P 1626/2016-IV z dne 22. 7. 2016 namreč v času izdaje začasne odredbe še ni bila pravnomočna, s to odločbo tudi ni bilo odločeno, da lahko mati pravico izvršuje kjerkoli želi. Navedeno stališče sodišča nasprotuje interesu mld. A. A. Sodišče je s takim stališčem podprlo protipravno ravnanje nasprotne udeleženke in izvotlilo roditeljsko pravico predlagatelja. Nadaljnje ugotovitve sodišča niso odločilnega pomena, saj mld. A. A. govori tudi slovenski jezik, ki je materin jezik, in preferira tudi predlagatelja, všeč ji je tudi okolje v RS. Neobrazložena in nekonkretizirana je ugotovitev sodišča, da bi ponovna menjava okolja deklici povzročila še večji stres in psihično škodo. Tudi dejstvo, da se je bližal vpis v prvi razred, ne drži, vpis v šole v RS se je vršil že v spomladanskem času. Bližal se je le začetek šolskega leta. Sodišče ne more zaključiti, da predlagatelj ni soglašal z vpisom v hrvaško šolo, saj ni bilo izkazano, da bi bila vpisana v šolo v RH. Sodišče predlagatelja ni pozvalo, naj se izjavi o potrdilu o vpisu, čeprav je res, da predlagatelj vztraja, da se ne strinja in ne pristaja, da mld. A. A. obiskuje šolo v RH. Ne drži, da bi bila deklica brez take odločitve prikrajšana v svoji pravici do šolanja, saj je predlagatelj pravočasno in skladno s predpisi RS poskrbel za vpis mld. A. A. v šolo v njeni državi izvora.

Predlagatelj vztraja na kršitvi pravice do kontradiktornosti zaradi nevročitve listine (priloge B3) pred izdajo izpodbijane začasne odredbe. Kršitev z argumentacijo sodišča ni bila sanirana. Na naroku dne 17. 8. 2018 predlagatelju listina B3 ni bila vročena, vročena mu je bila šele 12. 9. 2018. Nepomembno je, kdaj je sodišče odrejalo vročitev izpodbijane začasne odredbe in listine B3, tudi možnost vložitve pravnega sredstva kršitve ne sanira. Sodišče je dopustilo dopolnitev ugovora, ki se nanaša na listino B3, do ugovornih navedb pa se ni opredelilo. Zagrešilo je absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena glede dogodka 3. 9. 2018 je pomanjkljiva in arbitrarna. USB ključka ter ugovornih razlogov sodišče ne more presojati skozi prizmo izvedenkinih ugotovitev z dne 16. 9. 2019, saj ni bilo zadoščeno kontradiktornosti. Tudi ne drži očitek sodišča v delni sodbi P 1473/2016-IV, da je bila izvršba tega dne posledica ravnanj predlagatelja, ker 12. 8. 2018 naj ne bi predal deklice materi.

Glede III. točke izreka izpodbijanega sklepa predlagatelj navaja, da je sodišče že s sklepom z dne 28. 8. 2018 odločilo o 1. do 3. točki predloga za izdajo začasne odredbe in jih zavrnilo.¹¹ Materialnopravno naziranje sodišča v 15. točki obrazložitve je napačno in nezakonito in nima nobene podlage, saj je predlagatelj izčrpno utemeljil pristojnost prvostopenjskega sodišča, kot sodišča države izvora, da potem, ko sodišče države, v katero je bil otrok odpeljan, po Haaški konvenciji zavrne zahtevo za vrnitev otroka, pridobi pooblastilo in pristojnost za sprejem kakršnegakoli ukrepa, ki terja vrnitev otroka v državo izvora. Sodišče postopa pristransko in samovoljno ter prezre obstoj Uredbe Sveta (ES). Sodišče je storilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj po eni strani nazira, da ni pristojno odločati o vrnitvi protipravno odvzetega otroka po Haaški konvenciji, na drugi strani pa, da o predlogu za vrnitev ni mogoče ponovno odločati, ker je o tem že odločalo hrvaško sodišče. Zaključek, da sodišče ne more odločati o vrnitvi, ker je o tem že tekel postopek pred hrvaškim sodiščem, ki je pravnomočno zaključen, je materialnopravno zmoten. Sodišče se ne more sklicevati na pravnomočno končani postopek pred hrvaškim sodiščem v smislu res judicata, ker ne gre za odločanje o isti stvari in pristojnost slovenskega sodišča utrjuje Uredba Sveta (ES), poleg tega sodna odločba hrvaškega sodišča na ozemlju RS nima nobenih učinkov. Odločba hrvaškega sodišča ni prestala postopka priznanja tuje sodne odločbe, v RS nima učinkov in veljave. Sodišče se sklicuje na listino, ki se v spisu nahaja v hrvaškem jeziku, od predlagatelja pa je za vse listine, ki so bile predložene v hrvaškem jeziku, zahtevalo predložitev v sodno overjenem prevodu. Sodba hrvaškega sodišča je napačna. Sodišče neutemeljeno ni izvajalo dokazov in ni ugotavljalo, ali je bila deklica protipravno zadržana. Sodišče bi moralo presojati vse okoliščine protipravno odvzetega in zadrževanega otroka v tujini ter v zvezi s tem zasledovati otrokovo največjo korist, da se vrne v svojo državo izvora in ne drži, da slovensko sodišče o tem ni pristojno odločati.

Ker je sodišče o 3. točki predloga za izdajo začasne odredbe z dne 23. 7. 2018 že odločilo v I. točki izreka sklepa z dne 28. 8. 2018, o tem ne bi smelo ponovno odločati. Odločitev je postala pravnomočna s sklepom VSL IV Cp 2048/2018 z dne 24. 10. 2018, zato je treba III. točko izreka izpodbijanega sklepa razveljaviti. V nadaljevanju predlagatelj to odločitev tudi vsebinsko izpodbija, saj ni zahteval, da naj se določi stalno in dejansko prebivališče mld. A. A., šlo je za ugotovitveni zahtevek oziroma predlog, ne pa oblikovalni, kot zmotno povzema sodišče, ki je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Zmotno in življenjsko nelogično je stališče sodišča, da je logično, da ima otrok stalno prebivališče tam, kjer živi starš, kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo. Vprašanje kraja in države bivanja mladoletnega otroka oziroma spremembe teh so stvar izvrševanja roditeljske pravice, ki jo kljub dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo enemu od staršev, obdržita oba starša. Starša morata odločitev o tem sprejeti skupaj in sporazumno, v primeru nesporazuma o tem na predlog odloča sodišče. Sodišče ne more o tem odločati zgolj na podlagi življenjske logike, presojati bi moralo okoliščine protipravnega položaja mld. A. A. Odločitev hrvaškega sodišča, začasna odredba o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo materi in končna odločitev o tem ne pomenijo in ne predstavljajo odločitve o spornem vprašanju izvrševanja roditeljske pravice. Sodišče je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in zagrešilo procesne kršitve, ko ni izvajalo dokazov in napravilo dokazne ocene v zvezi s protipravnim odvzemom mld. A. A. in njenim protipravnim zadrževanjem v RH. Materialnopravno napačna in nezakonita je tudi ocena sodišča, da predlagatelj ni izkazal že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je obstoja verjetnosti terjatve. Nedopustno je sklicevanje sodišča na delno sodbo, ki ni pravnomočna, sklep z dne 22. 7. 2016 pa ni bil pravnomočen ob izdaji začasne odredbe.

Glede IV. točke izreka izpodbijanega sklepa predlagatelj navaja, da ne drži, da ni z verjetnostjo izkazal svoje terjatve po 272. členu ZIZ in je odločitev sodišča v celoti neobrazložena. Okoliščina, da deklica nadaljuje osnovnošolsko izobraževanje v OŠ X, ne more biti podlaga za zavrnitev predloga, saj se šola brez podlage v odločitvi sodišča o tem spornem vprašanju izvrševanja roditeljske pravice in brez soglasja predlagatelja. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, ko je zavrnitev v celoti utemeljilo na izvedeniškem mnenju z dne 16. 9. 2019, ki ga je predlagatelju poslalo le v vednost in mu šele naknadno postavilo 15-dnevni rok za izjasnitev o mnenju. Z odločanjem ni počakalo, temveč je predlagatelju odvzelo možnost obravnavanja in poseglo v njegovo pravico do pravnega sredstva. Predlagatelj je izvedenkine ugotovitve označil kot nestrokovne in pomanjkljive, zato njeno mnenje ne more biti podlaga za zavrnitev predlagane začasne odredbe. Izpodbijani sklep v IV. točki ni obrazložen tudi zato, ker sodišče odločitve ni presojalo z vidika pravnih naziranj in s strani predlagatelja predstavljene sodne prakse v predlogu z dne 29. 8. 2019. Materialno pravo je uporabilo zmotno, na svoje navedbe se predlagatelj sklicuje. Odločitev ni zmožna preizkusa.

Odgovor sodišča

16V zvezi z odločitvijo v II. točki izreka izpodbijanega sklepa predlagatelj neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati njegovo pritožbo zoper delno sodbo v pravdni zadevi P 1473/2016-IV z dne 14. 5. 2019¹² in jo pridobiti po uradni dolžnosti, neutemeljene so tudi vse navedbe glede delne sodbe. Sodišče prve stopnje je res uvodno pojasnilo, da med udeležencema pred istim sodiščem poteka tudi spor glede zaupanja mld. A. A. v varstvo in vzgojo, o določitvi stikov in preživnine, vendar odločitve v II. točki izreka na navedeno odločbo ni oprlo, zato je očitek o kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

17Neutemeljen je očitek, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, ker je o ugovoru predlagatelja odločilo šele po enem letu in enem mesecu od izdaje začasne odredbe, kar sicer drži, vendar predmetna zamuda ne predstavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na odločitev višjega sodišča, ki je odločilo o pritožbi zoper I. točko izreka sklepa z dne 28. 8. 2018 zatrjevane kršitve določb postopka sodišče prve stopnje ni storilo.¹³

18Predlagatelj zatrjuje nezakonitost ravnanja sodišča prve stopnje in kršitev načela kontradiktornosti (poleg očitka v zvezi z delno sodbo in sklepom P 1473/2016-IV z dne 14. 5. 2019) tudi v zvezi z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja z dne 16. 9. 2019 ter v zvezi z listino B3. Tudi ti očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je res pri odločitvi o ugovoru upoštevalo (tudi) izvedeniško mnenje, ki ga je pooblaščenka predlagatelja prejela 19. 9. 2019. Naknadno je predlagatelju določilo 15-dnevni rok, da poda morebitne pripombe na mnenje v dopisu, ki je bil temu vročen (po pooblaščenki) 25. 9. 2019, saj je sodišče šele naknadno odločalo o glavni stvari, medtem ko bi se v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo o mnenju predlagatelj lahko izjasnil tudi pred izdajo izpodbijanega sklepa, če je menil, da je to potrebno.

19Neutemeljen je, kot je bilo že navedeno, tudi očitek v zvezi z listino B3 (potrdilo o vpisu v OŠ X v T.). V zvezi s to listino predlagatelj izpodbija razloge sodišča prve stopnje, ki se je pri odločanju o ugovoru o zatrjevani kršitvi opredelilo in se pri tem sklicevalo tudi na sklep drugostopenjskega sodišča z dne 24. 10. 2018, v katerem je to navedlo, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo pravice do sodelovanja predlagatelja v postopku, ko je svojo odločitev oprlo na listino, poimenovano z oznako B3. Predlagatelj navaja, da mu je bila ta listina vročena šele 12. 9. 2018, tj. po naroku za začasno odredbo 17. 8. 2018 (in po izteku roka za ugovor), kar drži, vendar je sodišče pri odločanju v izpodbijanem sklepu upoštevalo dopolnitev ugovora,¹⁴ ki se nanaša na listino B3, zato načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno. Kolikor pa predlagatelj sodišču očita kršitev načela kontradiktornosti, ker se do njegovih navedb glede listine B3 ni (še podrobneje opredelilo), pa njegove navedbe prav tako niso utemeljene. Med udeležencema je namreč, kot navaja predlagatelj, sporno, ali naj se mld. A. A. šola v Sloveniji ali na Hrvaškem, navedena listina pa je le potrdilo o vpisu v OŠ X. V pritožbi predlagatelj ne konkretizira, do katerih njegovih ugovornih navedb glede listine B3 se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V kolikor meri na navedbe, da je bila listina posredovana po elektronski pošti, pa jo je sodišče upoštevalo, je ugotoviti, da je sodišče s tem res relativno kršilo postopkovne določbe, vendar navedeno na pravilnost odločitve ob prej navedenem ne vpliva in tudi ne more vplivati.

20Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Predlagatelj se ne strinja s pravnimi naziranji sodišča v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da lahko tudi v zadevi, kot je konkretna, torej pri odločanju o vprašanjih izvrševanja roditeljske pravice, kadar je med staršema spor o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj (113. člen ZZZDR), izda začasno odredbo po uradni dolžnosti. V ZNP posebnih določb glede začasnih odredb ni (primerjaj splošni del ZNP). Navedeno ne pomeni, da sodišče v postopku, kot je predmetni, začasne odredbe ne more izdati oziroma, da je ne more izdati po uradni dolžnosti. V skladu s 37. členom ZNP se namreč, če ZNP ali drug zakon ne določa drugače, v tem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP. Med te je šteti tudi določbe ZPP, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb v postopkih iz razmerij med starši in otroki v ZPP, tako da lahko sodišče tudi v predmetnem nepravdnem postopku izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, če to zahteva korist otroka. Drugačne pritožbene navedbe predlagatelja, da v tem postopku izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti ni mogoča, se tako izkažejo za neutemeljene. Prav tako ni relevantno, da v času izdaje začasne odredbe nasprotna udeleženka še ni vložila nasprotnega predloga zaradi določitve kraja šolanja mladoletne hčere, saj je predmetni postopek nepravdni postopek, v katerem sodišče uredi razmerje, glede katerega se predlaga ureditev. V konkretnem primeru to pomeni, da mora sodišče odločiti o državi (in kraju) šolanja mladoletnega otroka, pri čemer ni vezano na konkreten predlog predlagatelja (oziroma nasprotne udeleženke), kako naj se razmerje uredi.

21Predlagatelj navaja, da so odločitev sodišča, ki je v začasni odredbi nadomestilo soglasje enega od staršev za vpis mladoletnega otroka v šolo in na ta način uredilo sporno razmerje, ter razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem napačni, vendar neutemeljeno. Vsebinsko namreč nadomestitev soglasja k vpisu v šolo predstavlja odločitev, s katero je sodišče uredilo sporno vprašanje izvrševanja roditeljske pravice med udeležencem.¹⁵ Da predlagatelj ne pristaja in se ne strinja, da bi mld. A. A. obiskovala šolo v RH ponavlja tudi v pritožbi, zato so nerazumljive njegove pritožbene navedbe, da sodišče ne more zaključiti, da predlagatelj ni soglašal z vpisom v hrvaško šolo, ker se ga ni pozvalo, naj se izjavi o potrdilu o vpisu pred izdajo začasne odredbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, že iz prilog A12 in A13 izhaja, da predlagatelj ni soglašal z vpisom mld. A. A. v hrvaško šolo, zato so pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija tovrsten zaključek sodišča prve stopnje neutemeljene.

22Neutemeljeno je večkrat ponovljeno stališče predlagatelja, da sodišče ni upoštevalo, da se mld. A. A. nahaja v protipravnem položaju in da sodišče ni ravnalo skladno z Uredbo Sveta (ES) ter Haaško konvencijo. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu pravilno navedlo, da ni pristojno odločati o tem, ali je bila deklica protipravno zadržana, ali obstajajo pogoji za vrnitev deklice ali razlogi za odklonitev vrnitve ipd. Postopek za vrnitev otroka po Haaški konvenciji in predmetni postopek sta različna postopka. V prvem postopku se odloča, ali je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan v drugi državi (glej 1. člen Haaške konvencije). O tem sodišče v okviru odločanja o izvrševanju roditeljske pravice ne more odločati. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da o tem ni pristojno odločati in se mu do tovrstnih zahtev predlagatelja, njegovih trditev in dokaznih predlogov ni bilo treba opredeljevati. V skladu z 8. točko 11. člena Uredbe Sveta (ES) odločitev o zavrnitvi zahteve za vrnitev otroka ne predstavlja (pravnomočne) odločitve o predhodnem vprašanju, na katero bi bilo sodišče v predmetni zadevi vezano. Ne more pa sodišče v tem nepravdnem postopku odločati o vrnitvi mld. A. A. s Hrvaške v Slovenijo, na način, kot si to predstavlja predlagatelj. Okoliščina, da je nasprotna udeleženka hčer odpeljala v T., ne da bi se tožnik s tem strinjal, je lahko pomembna v postopku za odločitev o zaupanju hčere v varstvo in vzgojo enemu od staršev z vidika vpliva spremembe okolja na otroka, vpliva na ohranitev vezi z drugim staršem ipd., ter z vidika presoje starševskih sposobnosti, kar pa je predmet odločanja v drugem postopku, in le posredno v tej nepravdni zadevi.

23O zavrnitvi predloga predlagatelja, da sodišče z začasno odredbo odloči, da se mld. A. A. šola in obiskuje osnovno šolo v Republiki Sloveniji v kraju K., da je v letu 2018/2019 vpisana v prvi razred osnovne šole, kjer se šola od 1. 9. 2018 dalje, je že pravnomočno odločeno, zato na obširne pritožbene navedbe predlagatelja o tem, da bi sodišče lahko v začasni odredbi določilo tudi, da se mld. A. A. šola v RS, ni treba odgovarjati.¹⁶

24Sodišče prve stopnje je odločitev o tem, da se mld. A. A. šola v OŠ X v T. (nadomestitev soglasja za vpis mld. A. A. v to šolo) oprlo na ugotovitev, da udeleženca nista sposobna doseči soglasja o tem, katero osnovno šolo bo mld. A. A. obiskovala, zato je bilo nujno odločiti o tem, ali bo obiskovala šolo na Hrvaškem ali v Sloveniji. Intervencija je bila nujno potrebna, ker predlagatelj ni soglašal z vpisom mld. A. A. v hrvaško šolo. Vprašanje je bilo treba rešiti pred pričetkom šolskega leta, da mld. A. A. ne bi nastala škoda, ki jo je sodišče dolžno preprečiti, saj bi bila sicer lahko prikrajšana v svoji pravici do šolanja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da bi ob drugačni odločitvi, kot jo je sprejelo, izvotlilo pravico nasprotne udeleženke odločati o vprašanjih dnevnega življenja mld. A. A. in poseglo v že pravnomočno odločitev sodišča (začasno odredbo o zaupanju mld. A. A. v varstvo in vzgojo materi),¹⁷ odločitev pa je oprlo tudi na druge ugotovitve: da mld. A. A. govori tudi hrvaško, da bi ji bil omogočen lažji prehod iz vrtca v šolo, da preferira nasprotno udeleženko, da ji je bolj všeč v T. in da bi ji ponovna menjava okolja povzročila večji stres in psihično škodo, kar je pretehtalo nad ugotovitvami, ki jih je zatrjeval predlagatelj, tj. o boljših pogojih v Sloveniji kot na Hrvaškem. Sodišče je navedeno ugotovilo na podlagi zaslišanja udeležencev in ugotovitev izvedencev, zato predlagatelj neutemeljeno pretirano izpostavlja zaključek sodišča o izvotlitvi pravice nasprotne udeleženke. Trditev predlagatelja, da otrok pri tej starosti (v času sprejema izpodbijanega sklepa 7 let) ne more doživeti večjega stresa in psihične škode, je v nasprotju s strokovnimi ugotovitvami v izvedenskem mnenju. Neutemeljeno je tudi izpodbijanje zaključka, da bi bila v nasprotnem mld. A. A. prikrajšana v svoji pravici do šolanja, glede na predhodno zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, da se šola v RS.¹⁸ Tudi očitek, da je sklep neobrazložen glede ogroženosti mld. A. A., ni utemeljen, saj je sodišče razloge o tem navedlo v 9. točki obrazložitve.

25Predlagatelj zmotno navaja, da je odločilno dejansko stanje ostalo neugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo vrsto okoliščin, ki so relevantne. Upoštevati je treba tudi, da gre za postopek izdaje začasne odredbe oziroma odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo in ne končno odločitev, tako da je neutemeljen očitek sodišču, da so povzetki predlagateljevih (obširnih) ugovornih navedb preskromni.

26Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva zatrjevanje predlagatelja, da ni izkazano, da je bila izdana začasna odredba v RH kot tuja sodna odločba priznana po tamkajšnjih pravilih o priznavanju tujih sodnih odločb. Sodišču predlagatelj očita tudi, da ni upoštevalo restriktivnega pristopa pri izdajanju začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroki, vendar tudi ta očitek ni utemeljen glede na razloge v 9. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z navedbami predlagatelja, pri izdaji začasne odredbe zasledovalo koristi mld. A. A. Neutemeljen je tudi očitek sodišču glede testa sorazmernosti šolanja v RS v primerjavi s šolanjem v RH na drugi strani, saj ni šlo za končno odločitev, temveč regulacijsko začasno odredbo. Odločilna dejstva za izdajo začasne odredbe oziroma odločitev o ugovoru je sodišče ugotovilo. Dodaten razlog sodišča, da je pravilnost odločitve potrdilo VSL s sklepom IV Cp 2048/2018 z dne 24. 10. 2018, (ki je presojalo zavrnilni del sklepa), pa na pravilnost odločitve ne vpliva.

27Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, za izdajo začasnih odredb zadoščajo verjetno izkazana dejstva in gre za sumaren in hiter postopek.¹⁹ Neutemeljen je tudi očitek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva in arbitrarna ter neskladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Tudi razlogi sodišča prve stopnje o vsebini USB ključka so po oceni sodišča druge stopnje pravilni oziroma je sodišče v zvezi s spornim dogodkom 3. 9. 2018 pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter pravilno upoštevalo tudi izvedeniško mnenje. Da mladoletna deklica odklanja življenje in šolanje v T., ni bilo izkazano.

28Predlagatelj uvodoma pri izpodbijanju III. točke izreka izpodbijanega sklepa navaja, da je bilo sodišče v tej nepravdni zadevi pristojno za odločanje o celotnem predlogu predlagatelja. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je del predloga za izdajo začasne odredbe odstopilo pravdnemu oddelku.²⁰ V izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje o tem ni odločalo, zato na nadaljnje tovrstne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja.

29Poleg vsebinskih očitkov predlagatelj navaja, da sodišče o 3. točki predloga za izdajo začasne odredbe z dne 23. 7. 2018 ne bi smelo ponovno odločati, ker je o tem že odločilo v I. točki izreka sklepa z dne 28. 8. 2018, odločitev pa je postala pravnomočna s sklepom VSL IV Cp 2048/2018 z dne 24. 10. 2018. Navaja, da je treba v tem delu izpodbijani sklep razveljaviti, vendar tudi ta navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je res v I. točki izreka sklepa z dne 28. 8. 2018 navedlo, da se predlog predlagatelja za izdajo začasne odredbe z dne 25. 7. 2018 v 1., 2. in 3. točki glede določitve države in kraja šolanja oziroma vpisa mld. hčere A. A. v OŠ Y zavrne. Glede na vsebinsko povzet obseg zavrnitve predloga je očitno, da gre pri navedbi 3. točke za pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi. Glede na vsebino navedene I. točke izreka in vsebino obrazložitve sklepa je jasno, da sodišče prve stopnje o tem predhodno še ni odločilo.

30Sodišče druge stopnje se je že izjasnilo o razmerju med odločanjem po Haaški konvenciji in tem postopkom ter glede 11. člena Uredbe Sveta (EU), zato se na predhodne razloge v zvezi s tem (pri odločitvi o pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa) sklicuje.²¹ Sodišče prve stopnje je razloge za odločitev o zavrnitvi predlagateljevega predloga za izdajo začasne odredbe glede določitve (ugotovitve) stalnega prebivališča mld. A. A. navedlo v 17. točki obrazložitve in po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da pogoji za izdajo takšne začasne odredbe niso podani. Neutemeljen je očitek predlagatelja o vrsti njegovega zahtevka oziroma predloga, ki naj bi bil ugotovitveni in ne oblikovalni, zaradi česar naj bi sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedeno ne drži, saj gre med udeležencema za sporno vprašanje prebivališča mld. A. A., o katerem odloči (in ga določi) sodišče.

31Bistveno je, da je sodišče pravilno ugotovilo, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe z določitvijo prebivališča mld. A. A. v RS ni bil izpolnjen. Sodišče se je res sklicevalo tudi na delno sodbo P 1473/2016-IV, ki še ni bila pravnomočna, vendar je to navedlo in pojasnilo, da je v veljavi pravnomočen sklep o začasni odredbi z dne 22. 7. 2016 o zaupanju mld. A. A. v varstvo in vzgojo materi. Drži, da odločitev hrvaškega sodišča in začasna odredba o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo materi ne predstavljata odločitve o spornem vprašanju izvrševanja roditeljske pravice po 113. členu ZZZDR, ravno zato je sodišče prve stopnje o tem spornem vprašanju odločalo. Kot izhaja iz predhodno navedenih razlogov, pa ne drži, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da so bile zagrešene procesne kršitve, ker sodišče pri tej sporni odločitvi ni izvajalo dokazov in napravilo dokazne ocene v zvezi s protipravnim odvzemom mld. A. A.

32Tudi odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe z dne 29. 8. 2019 - je pravilna. Glede zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti v zvezi z upoštevanjem izvedeniškega mnenja se je sodišče druge stopnje izreklo že predhodno (glej 19. točko obrazložitve). Da naj bi bilo mnenje nestrokovno in pomanjkljivo, pa predlagatelj navaja neutemeljeno, do česar se bo sodišče druge stopnje natančneje opredelilo v nadaljnji obrazložitvi.

33Sporni predlog za izdajo začasne odredbe je bil vložen 29. 8. 2019, torej že v času veljavnosti Družinskega zakonika (DZ), zato je pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe ogroženost otroka (161. člen DZ) in ne obstoj verjetnosti terjatve oziroma pogojev po določilu 272. člena ZIZ, tako da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo nepravilno. Tudi ob pravilni uporabi materialnega prava pa je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna.

34Predlagatelj neutemeljeno navaja, da okoliščina, da deklica trenutno nadaljuje osnovnošolsko izobraževanje v OŠ X v T. ne more biti podlaga za zavrnitev predloga, saj je tudi navedeno dejstvo relevantno za ugotavljanje obstoja ogroženosti mld. A. A. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne temeljijo le na izvedeniškem mnenju, pač pa tudi na oceni listinskih dokazov v spisu in izpovedi udeležencev, pogoj, potreben za izdajo nove začasne odredbe, ni izpolnjen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se mld. A. A. v T. dobro počuti, uspešno je zaključila prvi razred, vrasla se je v okolje in je tudi po mnenju izvedenke zanjo bolj primerno in v njeno večjo korist, da nadaljuje šolanje v T. Že te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da ogroženost mld. A. A. ni podana. Ob povedanem pa je neutemeljen tudi očitek, da izpodbijani sklep v IV. točki ni obrazložen, ker sodišče ni presojalo odločitve z vidika pravnih naziranj in predstavljene sodne prakse s strani predlagatelja, pri čemer predlagatelj tega pritožbenega očitka niti ne konkretizira.²² Ker ogroženost mld.A. A. ni izkazana, pa je neutemeljen tudi očitek, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve.

O pritožbi predlagatelja zoper sklep II N 498/2018 z dne 26. 11. 2019

Navedbe predlagatelja

35V pritožbi zoper končni sklep predlagatelj sodišču očita, da se večkrat sklicuje na nepravnomočno sodbo v zadevi P 1473/2016-IV. V zvezi s tem uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo pomena ugotovitev v zvezi z navedeno sodbo za izpodbijano odločitev. Navaja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker ni eksplicitno navedeno, da delna sodba še ni pravnomočna. Sodišče odločitve ne more opirati na nepravnomočne sodne odločbe drugih sodišč ali istega sodišča v drugi zadevi. Sodišče ni izpostavilo odločilne okoliščine, da se mld. A. A. v T. na Hrvaškem, kjer živi njena mati, nahaja protipravno, saj je bila tja protipravno nameščena in se tam protipravno zadržuje (upoštevajoč definicijo po Uredbi Sveta (ES)). Predlagatelj pojasnjuje vsebino določb Uredbe Sveta (ES) o protipravnem odvzemu otrok in Haaške konvencije ter opozarja na pravilo, da se vprašanje starševske odgovornosti presoja po pravu običajnega prebivališča, torej po slovenskem pravu. Opozarja tudi na Konvencijo ZN o otrokovih pravicah. Sodišče bi se moralo prepričati, ali se predlagatelj kot oče strinja s premestitvijo otroka in zadržanjem v tujini, brez rešitve tega vprašanja bi se moralo vzdržati odločanja o vsebini zadeve. Ker sodišče ugovorov predlagatelja ni upoštevalo in se je izreklo za pristojno ter odločilo o šolanju, je zmotno uporabilo materialno pravo. Na navedeno ne more vplivati obstoj nepravnomočne sodne odločbe in tudi ne izdana začasna odredba P 1626/2006-IV z dne 22. 7. 2016, saj je bila izdana v nasprotju z drugim odstavkom 19. člena Uredbe Sveta (ES).

Predlagatelj podaja obširne pritožbene navedbe glede pristojnosti slovenskega sodišča ter sodišču očita, da je pristojnost utemeljilo na dveh podlagah, na podlagi običajnega prebivališča v RS ob vložitvi predloga dne 25. 7. 2018 ter na sklenjenem dogovoru o pristojnosti slovenskega sodišča. Zaključkom sodišča nasprotuje in uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter podaja svojo razlago podlage za pristojnost slovenskega sodišča (otrokovo običajno prebivališče pred neupravičenim zadržanjem otroka v skladu z 10. členom Uredbe Sveta (ES). Zatrjuje, da ugotovitev sodišča o običajnem prebivališču mld. A. A. temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Utemeljitev sodišča o podani pristojnosti na podlagi sklenjenega dogovora o pristojnosti je irelevantna, pri čemer je sodišče tudi napačno ugotovilo, da obstoji dogovor o pristojnosti slovenskega sodišča, saj 10. člen Uredbe Sveta (ES), ki bi ga sodišče moralo uporabiti, takega dogovora ne predvideva. Sicer pa predlagatelj navaja, da je ob dejstvu, da je običajno prebivališče mld. A. A. v Sloveniji, za odločanje pristojno slovensko sodišče, ki bi moralo upoštevati slovenski pravni red in slediti predlogu, da mld. A. A. obiskuje osnovno šolo tam, kjer je njeno običajno prebivališče.

Predlagatelj sodišču očita, da je pomanjkljivo povzelo njegove navedbe. Sodišče ni konkretizirano povzelo navedb udeležencev, ki naj bi jih upoštevalo kot odločilne, zlasti to velja za razloge v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Bistvo povzemanja navedb strank je, da sodišče povzame tiste navedbe, ki jih je upoštevalo kot odločilne za svojo odločitev, česar sodišče ni storilo, čeprav je mogoče razbrati odločilna dejstva iz nadaljnjih razlogov sklepa. Zaključek sodišča, da je tožnik v trditvah uveljavljal predvsem domnevno mednarodno ugrabitev s strani nasprotne udeleženke je protispisen, saj tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da gre za protipravni odvzem in protipravno zadrževanje. Sodišče ni konkretizirano navedlo, katere dokaze je zavrnilo, in ni navedlo utemeljenih razlogov za njihovo zavrnitev. Tudi ni pojasnilo, katere listine spisa P 1473/2016-IV je vpogledalo in jih upoštevalo, izrecno je navedlo le vpogled v delno sodbo in sklep z dne 14. 5. 2019. Ni pojasnilo, zakaj je vpogledalo sodbo v hrvaškem (tujem) jeziku.

Predlog nasprotne udeleženke je nesklepčen, saj predlaga, da se nadomesti predlagateljevo soglasje za šolanje mld. A. A. v OŠ X, RH. V obravnavani zadevi je namreč sporno vprašanje, ali naj se mld.A. A. šola v Sloveniji ali na Hrvaškem. Predmet odločanja v skladu s 113. členom ZZZDR ni nadomestitev soglasja enega od staršev za vpis otroka v šolo. Iz trditvene podlage nasprotne udeleženke ne izhaja, da je bilo med udeležencema sporno, da je bila predlagatelju predložena zahteva za izdajo soglasja za vpis v OŠ X, niti nasprotna udeleženka ni trdila, da je potrebovala soglasje predlagatelja za vpis v OŠ. Sodišče ni ugotovilo, da se mld. A. A. lahko šola v RH zato, ker je 28. 8. 2018 izdalo začasno odredbo, s katero je nadomestilo soglasje predlagatelja in je ta odločitev kot tuja sodna odločba priznana in izvršljiva v RH ter, ali je bila ravno ta odločitev podlaga za dejanski vpis in šolanje mld. A. A. v RH. Nasprotna udeleženka ni izkazala, sodišče pa ni ugotovilo obstoja pravnega interesa in temelja za nadomestitev predlagateljevega soglasja za vpis mld. A. A. v OŠ X. Sodišče je z nadomestitvijo predlagateljevega soglasja nadomestilo njegovo voljo, čeprav ta nikoli ni imel volje in je tudi sedaj nima, da bi se njegova mld. hči vpisala in šolala v OŠ X, s tem se ni strinjal in temu nasprotuje. Iz razlogov sklepa ne izhaja, ali je bilo s strani pristojnih institucij v RH zahtevano soglasje predlagatelja in s kakšno vsebino. Odločitev sodišča predstavlja poseg v predlagateljevo ustavno varovano roditeljsko pravico.

Ugotovitev sodišča, da se udeleženca postopka niti ob pomoči CSD nista uspela dogovoriti o spornem vprašanju, je protispisna. Udeleženca postopka pred CSD nista poskusila skleniti dogovora o vprašanju šolanja, predlagatelj je bil pozvan na CSD, vabilu se je odzval in se je udeležil pogovora s CSD, nasprotne udeleženke tam ni bilo. Sodišče je zato protispisno ugotovilo, da je materialnopravna predpostavka za odločanje sodišča o tem vprašanju podana. Sodišče se je oprlo na 113. člen ZZZDR in navedlo, da ga je vodila presoja, kaj je v otrokovo največjo korist. Tako opredeljena materialnopravna podlaga je pomanjkljiva, saj je v zadevi podan mednarodni element, sodišče tudi ni upoštevalo zatrjevanega protipravnega položaja mld. A. A. Navedeno okoliščino bi sodišče moralo presojati kot odločilno. Razlogi sodišča prve stopnje v 15. točki izpodbijanega sklepa glede zavrnitve predloga za vrnitev mld. A. A. v RS so materialnopravno napačni. Ker sodišče o protipravnem položaju ni podalo nobenih razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče dejstva protipravnega položaja ni upoštevalo. Osupljivo je sklepanje sodišča o osebnosti in skrbnosti predlagatelja v zvezi s šolanjem mld. A. A., ki nima podlage v izvedenih dokazih, na drugi strani pa nasprotni udeleženki sodišče ni očitalo neskrbnosti glede (ne)obveščanja predlagatelja o obveznostih mladoletnega otroka. Dejstvo, da je hrvaško sodišče odločilo, da se otrok ne vrne, ne izključuje protipravnosti ravnanj nasprotne udeleženke in dolžnosti sodišča, da sprejme ukrepe, s katerimi zagotovi vrnitev otroka v matično državo. Dejstvo, da o pritožbi zoper sklep z dne 7. 10. 2019 še ni bilo odločeno, je ovira za končno meritorno odločitev o zadevi, tudi ni jasno, zakaj sodišče ni odločalo o ugovoru pritožnika zoper sklep z dne 7. 10. 2019. Glede razlogov v 15. točki obrazložitve predlagatelj še izpostavlja, da sodišče o tem delu njegovega predloga²³ ni odločalo, in je osupljivo, da o tem sploh razloguje.

Glede države in kraja šolanje je protispisna ugotovitev, da se je nasprotna udeleženka po prenehanju izvenzakonske skupnosti s predlagateljem leta 2016 vrnila v T. na Hrvaškem in je z njo odšla tudi mld. A. A. Predlagatelj namreč tega ni trdil niti takšnih trditev ni priznal, saj je ves čas trdil, da je nasprotna udeleženka mld. A. A. iz njene matične države odpeljala protipravno. Da to dejstvo ni nesporno, izhaja tudi iz 5. in 6. točke obrazložitve. V nasprotju s temi so dejstva o tem, da je deklica obiskovala vrtec v T., nasprotujejo si tudi razlogi iz 19. ter 21. do 22. točke obrazložitve sklepa. Sodišče razloguje, da okoliščine državljanstva, starševskih kapacitet in dekličinega prebivališča niso odločilne, po drugi strani je odločitev oprlo na ugotovitev o tem, kje naj bi deklica živela in komu naj bi bila zaupana v varstvo in vzgojo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločitev oprlo na odločitve o začasnih odredbah in na nepravnomočno delno sodbo, kar je v nasprotju z razlogi iz 19. točke obrazložitve, kjer je zavzelo stališče, da odločitev o varstvu in vzgoji ni relevantna za odločitev o tej zadevi. Sodišče se ne more v meritorni končni odločbi sklicevati na sodne odločbe, v katerih je dokazni standard nižji. V zadevi P 1473/2016-IV je sodišče začasne odredbe izdalo do pravnomočne odločitve v navedeni zadevi, sodišče bi bilo zato dolžno sprejeti novo začasno odredbo, kot je predlagal predlagatelj. O vprašanju, kje bo otrok bival, ne more odločati samo eden izmed staršev, tudi če je otrok dodeljen v vzgojo in varstvo njemu. Odločba sodišča, ki se opira na življenjsko logiko, je zato nezakonita in neustavna ter v nasprotju s 113. členom ZZZDR in 54. členom Ustave RS. Sodišče je z odločitvijo poseglo v predlagateljevo roditeljsko pravico. Z odločitvijo v tej zadevi sodišče ne bi moglo zaobiti odločitve v zadevi P 1473/2016-IV, ki ne zajema odločitve o vprašanju izvrševanja roditeljske pravice glede kraja bivanja otroka. Neodločilno je, kam je odšla nasprotna udeleženka po prenehanju partnerske zveze in kakšni so razlogi za to, saj je njena dolžnost, da svoje pravice in interese podredi otrokovim. Nasprotna udeleženka tudi ni konkretizirano navajala, niti verodostojno izpovedala, zakaj ji je bivanje v RS onemogočeno, nasprotna udeleženka se je svobodno in prostovoljno iz T., RH, preselila v RS, kjer si je oblikovala dom, zato so s tem v nasprotju ugotovitve sodišča, da je njen dom v T., RH. Njene želje nimajo in ne morejo imeti prednosti pred pravicami in koristmi otroka. Ugotovitve sodišča, da nasprotna udeleženka ne bi imela možnosti za življenje v Sloveniji, so neobrazložene in brez podlage v dejanskem stanju ureditve v RS. Razlog za odhod nasprotne udeleženke v RH ni v nezmožnosti bivanja v RS, pač pa v njeni lastni odločitvi. Če bi sodišče z odločitvijo dejansko zaobšlo pravnomočno začasno odredbo ter delno sodbo in sklep v zadevi P 1473/2001-IV, to pomeni, da je odločitev v predmetni zadevi odvisna od rešitve predhodnega vprašanja dodelitve mld. deklice v varstvo in vzgojo in bi moralo sodišče samo rešiti predhodno vprašanje ali pa postopek v tej zadevi prekiniti do pravnomočne odločitve v zadevi P 1473/2016-IV. Stališče sodišča, da je nepredstavljivo, da bi mld. A. A. živela v T., šolo pa obiskovala v K., nima opore ne v ugotovljenem dejanskem stanju ne v pravni podlagi. Sodišče ne pojasni, na kateri podlagi je ugotovilo, da deklica živi v T. Sodišče je postavilo sodno izvedenko z nalogo, naj poda mnenje, ali je v največjo korist mld. A. A., da se šola v RS ali v RH, zato je protispisna ugotovitev sodišča, da je postavilo sodno izvedenko z namenom, da odgovori na vprašanje, kakšno mnenje ima otrok o tem, kje bi se šolal. Sodišče mnenja otroka ne more ugotavljati ali nadomestiti s strokovno pomočjo izvedenca. Štiri do šestletni otrok ni sposoben izjavljati mnenja že zaradi svoje starosti.

Predlagatelj v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 5. 2019, s katerim je zavrnilo njegovo zahtevo za izločitev izvedenke B. B. Sodišče se ni opredelilo do razlogov predlagatelja v njegovi zahtevi, v kateri je izvedenki očital pomanjkljivo, nestrokovno, pristransko in diskriminatorno mnenje, izdelano v zadevi P 1473/2016-IV, ampak je navedlo, da je imel predlagatelj v navedenem postopku možnost vložiti pripombe na izvedensko mnenje ter predlagati izločitev izvedenke. Protispisno je sodišče ugotovilo, da je v tem postopku že pridobilo izvedensko mnenje in je izvedenko tudi zaslišalo, saj to ne drži. Kolikor je sodišče menilo, da gre za delo izvedenke v zadevi P 1473/2016-IV, pa se sodišče v zvezi z zahtevo za izločitev ni opredelilo. Sodišče se ni opredelilo do obrazloženih trditev predlagatelja o pomanjkljivem, nestrokovnem mnenju in o pristranskem ter diskriminatornem odnosu izvedenke. Ne zadošča stališče sodišča, da nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem ter nestrokovnost pri izdelavi izvedeniškega mnenja zavrača kot razlog za izločitev izvedenca. Sodišče se ni opredelilo do posameznih, konkretno opredeljenih očitkov, ki očitno kažejo na pristranost izvedenke, ampak je tožnika le na splošno zavrnilo. Ni pojasnilo, zakaj niso podane druge okoliščine, ki sicer so izločitveni razlog, in ni pojasnilo, katere bi to bile. Ne drži, da izvedenka ni imela vnaprej izoblikovanega stališča, ker je v vlogi z dne 4. 3. 2019 navedla, da želi ponovno opraviti razgovor in psihološke preglede s staršema in mld. otrokom. Izvedenka je namreč svoje mnenje v celoti oprla na mnenje iz zadeve P 1473/2016-IV ter razgovore in psihološke teste, ki jih je opravila s staršema v marcu 2019, ko za opravo razgovorov in testov v predmetni zadevi ni imela podlage v sklepu sodišča, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa z dne 10. 5. 2019. Razlogi, ki jih sodišče v zvezi z mnenjem izvedenke B. B. iz zadeve P 1473/2016-IV navaja v sklepu z dne 10. 5. 2019, so irelevantni, posledično je nepomemben razlog, ki ga je sodišče navedlo za njeno postavitev, tj., da je seznanjena z družinsko situacijo. Če navedena vprašanja po stališču sodišča niso pomembna za odločitev v tej zadevi, ni videti razumnega razloga, da se je odločilo za postavitev te izvedenke, ker naj bi poznala konkretno družinsko situacijo. Protispisen je nadaljnji zaključek sodišča, da je imenovano izvedenko postavilo upoštevaje največje koristi otroka, da ne bi bil podvržen ponovnemu pregledu novega, tj. četrtega izvedenca. Predlagatelj je predlagal postavitev drugega izvedenca - izvedenca C. C., ki je tudi že izdelal mnenje v tej družinski zadevi. Sklep z dne 10. 5. 2019 je tako napačen in nezakonit. Predlagatelj se v pritožbi sklicuje na svoje navedbe v zahtevi za izločitev, ki naj jih pritožbeno sodišče vpogleda.²⁴

Glede izvedenskega mnenja z dne 16. 9. 2019 in njegove ustne dopolnitve dne 26. 11. 2019 predlagatelj navaja, da je zaključek sodišča, da naj bi v pripombah ponavljal očitke, ki jih je sodišče obravnavalo v sklepu z dne 10. 5. 2019, protispisen in neobrazložen. Sodišče je kršilo pravico predlagatelja po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, storilo je tudi kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz enakih razlogov izpodbija tudi zaključek sodišča v delu, kjer to ocenjuje pripombe predlagatelja kot irelevantne. Navedeno se nanaša na pripombe v zvezi s poznavanjem Haaške konvencije kot pravnega akta. Izvedenka bi morala poznati dognanja psihološke stroke, na temelju katerih sta bili sprejeti Haaška konvencija in Uredba Sveta (ES) in prepoznati negativen vpliv protipravnih odvzemov. Do tega se nista opredelila niti izvedenka niti sodišče. Ne drži ugotovitev sodišča, da je izvedenka ob ustnem zaslišanju celostno odgovorila na vsa vprašanja in pripombe predlagatelja. Vztrajanje, da je v največjo korist otroka, da se šola v RH oziroma tam, kjer je mati mld. A. A., kaže na naklonjenost izvedenke materi. Izvedenka je ves čas v breme predlagatelja izpostavljala iste dogodke ter mnenje, ki ga je izdelala za potrebe postopka P 473/2016-IV. Na zaslišanju je le ponovila in prebirala svoje že izdelano pisno mnenje, ni se opredeljevala do vsebinskih pripomb predlagatelja. Mnenje je zato nepopolno in neprepričljivo. Ker se sodišče do pripomb predlagatelja v zvezi z oceno izvedeniškega mnenja ni v celoti opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka.

Protispisna in pavšalna je razlaga sodišča, da je postopalo izven običajnih okvirov v največjo korist otroka, da bi postopek zaključilo hitro in brez nepotrebnega odlašanja. Predlagatelj opozarja na časovno komponento postopka in na zamudo v zvezi z izdelavo izvedeniškega mnenja. Sklicevanje sodišča na odredbe in na to, katere listine je predalo izvedenki, ne more izpodbiti pripomb predlagatelja, da ji ob izdaji sklepa ni bil posredovan celoten spis. Način posredovanja spisovne dokumentacije izvedenki v konkretni zadevi predstavlja neobrazložen odstop od ustaljenih postopkov. Predlagatelj se tudi ne strinja, da izvedenci v izvedeniških mnenjih ne naštevajo listin, v katere so vpogledali. Ni pa dolžnost izvedencev, da podajajo kronologijo sodnih postopkov. Predlagatelj je kot samovoljno in nedovoljeno grajal dejanje izvedenke, ki je brez podlage v sklepih sodišča poizvedovala o šolah in pridobivala podatke o obeh šolah. Tudi zaključek, da je izvedenka opravila razgovore s staršema in mld. deklico, je protispisen. Dokazna ocena sodišča glede izvedeniškega mnenja je obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka. Ne drži, da ni utemeljena predlagateljeva pripomba glede nejasnosti in nerazumljivosti sklepov z dne 4. 2. 2019 in 10. 5. 2019.

Povsem zmoten je zaključek sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga predlagatelja po pridobitvi izvedeniškega mnenja izvedenca pedagoške stroke. Sodišče se je oprlo na mnenje izvedenke, da izvedenec pedagoške stroke ni potreben, ter na zaključek, da se odloča o vprašanju, ali naj deklica obiskuje šolo v T., kjer živi nasprotna udeleženka, ali pa naj obiskuje šolo v K., kjer živi predlagatelj, to pa je v nasprotju s predhodno ugotovitvijo sodišča, da je predmet postopka, kaj je v največjo korist mld. deklice, da se šola v RS ali da se šola v RH. Nujno je potrebna ocena o večji ali manjši primernosti obeh šol, zato bi bilo treba angažirati izvedenca pedagoške stroke. Dejstvo, da predlagatelj ni trdil, da so šole v RH manj kvalitetne, ne more biti razlog za zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca pedagoške stroke. Sodišče je brez pristojnosti zaključilo, da hrvaške šole niso slabše od slovenskih, do česar se ne more opredeliti brez izvedenca pedagoške stroke. Sodišče je svojo odločitev vezalo na ugotovitev, da mld. A. A. že tri leta živi v T. in se je ocenjevanja v šoli v T. navadila, kar pa ne vodi k zaključku, da je to v njeno največjo korist. Sodišče bi moralo kritično oceniti, da je triletno nahajanje mld. A. A. v T. odraz prisiljene situacije. Ker gre za protipravni položaj, ni mogoče zaključiti, da je šolanje v T. v največjo korist otroka, ne glede na dejstvo, da je v sistemu, ki ga imajo v RH, uspešna. Uspešna bi bila tudi v Sloveniji. Sodišče je z izdajo začasne odredbe z dne 28. 8. 2018 prejudiciralo odločitev o glavni stvari. Stališča sodišča ne sanira niti dejstvo, da je mld. A. A. na splošno pozitivno govorila o šoli, o svojih ocenah ter bila ponosna nanje, saj bi bilo po mnenju predlagatelja enako tudi v primeru šolanja v RS. Predlagatelj se ne strinja z ugotovitvami sodišča, ki temeljijo na opažanju izvedenke ob razgovoru s predlagateljem in ki merijo na očitek predlagatelju, da ne sodeluje pri šolanju otroka, to potrjuje pristranost izvedenke. Skonstruirani so tudi zaključki sodišča v postopkih, ki merijo na doslej še neizkazano nasilje predlagatelja in na odločanju sodišča po 17. 8. 2018 do 3. 9. 2019, za kar se odgovornost in krivdo pripisuje predlagatelju. Predlagatelj je s svojim ravnanjem v sodnih postopkih dokazal, da je skrben in odgovoren starš, medtem ko je bilo ravnanje nasprotne udeleženke protipravno. Sodišče sicer navede, da starševskih kapacitet v tem nepravdnem postopku ne bo presojalo. V kontekstu posameznih očitkov pa ne obrazloži dokazne ocene, zakaj v celoti verjame izpovedi nasprotne udeleženke, ne pa izpovedi predlagatelja. Te niti dokazno ne oceni, dokazna ocena je zato pomanjkljiva in ni skladna z 8. členom ZPP.

36Ne drži: da predlagatelj ne spremlja hčerine uspešnosti v šoli, saj se z deklico pogovarja o šoli, se z njo uči in poskrbi za nakup šolskih potrebščin; da je nasprotna udeleženka predlagatelju posredovala geslo za dostop do e-dnevnika, o čemer je predlagatelj izpovedal na zadnjem naroku (z geslom ni mogel dostopati do e-dnevnika, ker mu je poslala napačno geslo); da ga nasprotna udeleženka želi obveščati o vsem, kar je povezano z mld. A. A., saj večkrat o dogodkih predlagatelj izve naključno in slučajno ali neposredno od deklice.²⁵ Sodišče v zvezi s prej navedenimi očitki ni napravilo skrbne dokazne ocene, dejansko stanje je ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče napačno predlagatelju očita pasivnost, nasprotno udeleženko pa zgolj opozarja na njeno dolžnost obveščanja predlagatelja, spregleda, da je predlagatelj sprožil ta postopek ter pravočasno vpisal mld. A. A. v šolo že v marcu 2018. Zmotna je ocena, da je predlagatelj nezadostno aktiven pri pridobivanju podatkov o hčerinem sedanjem šolanju. Razlogi sodišča v 30. točki obrazložitve o uspešnosti mld. A. A. v šoli ne podpirajo zaključka, da lahko mld. A. A. na Hrvaškem pridobi enako dobra in kvalitetna znanja, kot če bi se šolala v Sloveniji, saj sodišče nima podlage o tem, da je šola v RH enako kvalitetna kot šola v RS, za tak zaključek sodišče nima potrebnih strokovnih znanj. Sodišče ne bi smelo zavrniti poizvedb v zvezi z OŠ Y. Če je sodišče upoštevalo poročilo OŠ X, bi moralo pridobiti tudi podatke o šoli v RS in jih dokazno oceniti. Poročilo OŠ X je bilo sicer pridobljeno na nezakonit način, ker ga je pridobivala izvedenka brez pooblastila v sklepu sodišča. Sodišče tudi ni pojasnilo, kako je prišlo do situacije, da je izvedenka na OŠ X naslovila ista vprašanja, kot jih je sodišče navedlo na naroku dne 13. 6. 2019. V zvezi s poročili tudi ni omogočilo predlagatelju, da bi pri njihovem pridobivanju sodeloval in sam zastavljal vprašanja. Napačna je tudi zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju svetovalne delavke D. D. na OŠ Y. Podano je nasprotje med razlogi v 19. točki obrazložitve, ko je sodišče navedlo, da ni pomembno, zakaj je prišlo v zadevi P 1473/2016-IV do izvršbe in kdo je odgovoren zanjo, in 31. točki obrazložitve, v kateri je sodišče o tem razlogovalo in v zvezi s tem pritrjevalo izvedenskemu mnenju. V nasprotju s predhodnimi stališči je sodišče ugotovilo, da je nepravdna zadeva vsebinsko povezana z navedeno pravdno zadevo.

Stališče sodišča, da mld. A. A. živi v T. z nasprotno udeleženko na podlagi pravnomočne začasne odredbe je protispisno ter materialnopravno zmotno, saj iz začasne odredbe z dne 22. 7. 2016 ne izhaja, da bi sodišče odločalo o vprašanju izvrševanja roditeljske pravice glede spremembe kraja bivanja mld. otroka. Podlaga za meritorno odločitev v predmetni zadevi tudi ne more biti izdana delna sodba v pravdni zadevi, ki še ni pravnomočna v trenutku izdaje izpodbijane odločitve. Sodišče je tako z upoštevanjem začasne odredbe z dne 22. 7. 2016 predlagatelju odvzelo pravico odločanja o vprašanjih starševske odgovornosti. Sodišče je ocenilo, da je izvršba dne 3. 9. 2018 na mld. A. A. izrazito negativno vplivala, ni pa dokazno ocenilo ter ovrednotilo ravnanj nasprotne udeleženke ter posledic, ki jih je imelo ravnanje na mld. A. A. Protipravno ravnanje, kot je bilo ravnanje nasprotne udeleženke, travmatično in izrazito negativno vpliva na vsakega mld. otroka, sodišče pa ni prepoznalo njegovih škodljivih posledic, ukvarja se le z dogodkom z dne 3. 9. 2018. Navedeni sklep o izvršbi je sicer predmet pritožbene presoje in se predlagatelj sklicuje na svoje navedbe v pritožbi zoper sklep sodišča P 1473/2016-IV z dne 31. 7. 2019. Meni, da sodišče ne bi smelo upoštevati mnenja izvedenke v zvezi s tem dogodkom in bi moralo izvedenko opozoriti, da tega dogodka ne sme upoštevati v breme predlagatelja. Ne drži, da je izvedenka upoštevala vse bistvene dogodke, pomanjkljivo se je opredelila tudi do onemogočanja stikov med predlagateljem in mld. deklico s strani nasprotne udeleženke. Sodišče je storilo absolutno postopkovno kršitev, ker ni pojasnilo, v skladu s katerimi navodili iz sklepa z dne 4. 2. 2019 je ravnala izvedenka. Sodišče ustreznih napotkov izvedenki ni dalo. Sodišče niti ne pojasni, katere podatke je izvedenka pridobila in ali je ravnala v razmerju do obeh šol enakopravno, po enakih merilih ter na enak način. Predlagatelj meni, da je ravnala napačno. Sodišče ni napravilo ustrezne dokazne ocene izvedeniškega mnenja, saj izvedenka ni na enak način ovrednotila prednosti in slabosti šolanja v RH na eni strani ter RS na drugi strani. Izpostavila je prednosti za šolanje v RH ter slabosti za šolanje v RS. Dokazna ocena sodišča v zvezi s tem je šibka, površna in neskrbna. Sodišče izvedenkinih ugotovitev glede slabosti šolanja mld. A. A. v RS ni dokazno ocenilo. Predlagatelj je podal obširne pripombe, izvedenka se do njih ni opredelila, prav tako se do njih ni opredelilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Izvedenka nestrokovno ugotavlja, da bi sprememba šole in kraja bivanja negativno vplivala na deklico. Izvedenka je v pravdni zadevi P 1473/2016-IV podala mnenje, da naj bi se bila mld. A. A. pri štirih letih sposobna prilagoditi novemu okolju, sedaj pa pri njeni starosti sedmih let ocenjuje, da bi sprememba nanjo negativno vplivala, kar je nekonsistentno. Niti izvedenka niti sodišče nista upoštevala navezanosti mld. deklice na očeta, sorodstveno in socialno mrežo v okolju njenega običajnega prebivališča, to je v RS. Sodišče se je opredelilo le do nekaterih pripomb predlagatelja, do ostalih pa ne, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Na pripombe na izvedensko mnenje lahko odgovori le izvedenec in sodišče ne more ugotavljati, ali so pripombe utemeljene ali ne, izvedenka pa na vse pripombe predlagatelja ni odgovorila. Zaključek sodišča je zato napačen, sodišče se tudi ni opredelilo do pripombe predlagatelja glede zamude izvedenke pri izdelavi izvedenskega mnenja.

Nedopustno je, da se sodišče opredeljuje do začasne odredbe, izdane po uradni dolžnosti z dne 28. 8. 2018 in zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe z dne 28. 8. 2018 ter povzema razloge sklepa VSL IV Cp 2048/2018. Sodišče se v razlogih sklepa z dne 7. 10. 2019 niti v razlogih izpodbijanega sklepa ni opredelilo do navedb predlagatelja v zvezi z listino B3, zagrešilo je bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj je za izdajo sklepa o ugovoru potrebovalo eno leto in en mesec.

Predlagatelj nasprotuje tudi zaključkom sodišča glede izpolnjevanja šolskih obveznosti, sodišče je pritrdilo nasprotni udeleženki in se izognilo oceni in presoji dolžne skrbnosti nasprotne udeleženke za šolske obveznosti mld. A. A. Da ni razlogov za prešolanje deklice, predlagatelj ni trdil. Ker do sedaj sodišče še ni odločalo o šolanju mld. A. A., sodišče tudi ni odločalo o prešolanju mld. deklice iz šole v T. v šolo v K. in je takšno razlogovanje protispisno. O vpisu mld. A. A. v prvi razred OŠ X je sodišče odločilo z začasno odredbo, ta odločitev še ni pravnomočna, tudi z začasnimi odredbami pa še ni bilo odločeno o šolanju mld. A. A. v šolskem letu 2019/2020. Sodišče izjemno kritično ocenjuje podatek, da predlagatelj v šolskem letu 2018/2019 ni kontaktiral učiteljice ali šole. V zvezi s tem je sodišče opustilo presojo predlagateljevih navedb, da navedeno dejstvo še ne pomeni, da je kot starš neskrben in pasiven, predlagatelj se je zanimal za šolanje deklice s tem, da se je o tem pogovarjal z deklico in z njo sodeloval pri izdelavi nalog in drugih aktivnostih ter od nje pridobival informacije. Ker se predlagatelj s šolanjem v T. ne strinja, je nepošteno pričakovanje, da bo stopil v kontakt s šolo. Sodišče ni pojasnilo, v čem je bistvo ugotovitev, da predlagatelj do pričetka šolskega leta 2018/2019 ni kontaktiral šole.

Sodišče je pritrdilo v ničemer izkazanim trditvam nasprotne udeleženke o pogojih šolanja, terminih pouka, prehrani v šoli, o poti v šolo in iz šole ipd., do navedb predlagatelja o teh pogojih v RS pa se ni opredelilo in ni napravilo ocene primerljivosti kvalitete pogojev šolanja in varnosti ter varstva deklice, v zvezi s tem ni napravilo nobenega zaključka. Sodišče bi moralo okoliščine ugotavljati tudi v zvezi s šolo v RS in obe šoli primerjati. Predlagatelj ugotavlja tudi neskladnost obrazložitve z izrekom izpodbijanega sklepa, saj zaključki v 36. točki ne podpirajo odločitve v I. točki izreka. Dokazna ocena izpovedi nasprotne udeleženke je šibka in neobrazložena. Da je okoliščino glede prehajanja ceste potrdila izvedenka, je protispisen zaključek.

Predlagatelj je predlagal tudi izvedenca ustrezne medicinske stroke v zvezi z ugotovitvijo, ali je za prehrano mld. deklice v času šolanja med poukom ugodneje poskrbljeno v osnovni šoli v RS ali v osnovni šoli v RH, izhajal je iz izhodišča, da v OŠ X prehrana ni zagotovljena. Izpoved nasprotne udeleženke o obrokih ne nadomesti strokovnega mnenja o tem, ali je za otroka primerneje, da je v šoli poskrbljeno za najmanj štiri obroke ali da v času šole poje en suh obrok na dan. Nadalje bi izvedenec pojasnil, ali je primerneje, da pouk poteka redno ves čas v eni izmeni ali dvoizmensko, torej v turnusih. Sodišče o zavrnitvi tega predloga ni razlogovalo in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Glede trditve, da šolanje mld. A. A. in šolski urnik v T. občutno omejujeta stike predlagatelja z mld. A. A., je sodišče smiselno pritrdilo predlagatelju, vendar je stikom pripisalo obremenitev za predlagatelja in mld. A. A., namesto da bi vzpostavilo stanje pred protipravnim odvzemom. Sodišče s tem ravna tudi v nasprotju z začasno odredbo z dne 22. 7. 2016, saj sodišče s to odločitvijo nasprotni udeleženki ni podelilo pravice, da sama odloči o tem, kje bo prebivala in živela mld. A. A. Stališče sodišča, da če se predlagatelj ne strinja s stiki, kot jih je uredilo sodišče v delni sodbi v zadevi P 1473/2016-IV, bi moral to uveljavljati v tisti zadevi, je zavajanje, saj ravno začasna odločitev v tej zadevi to onemogoča. Protispisno je razlogovanje sodišča, da je predlagatelj pogojeval svoj predlog za šolanje mladoletne deklice v RS s potrebo po drugačni ureditvi stikov, saj to ne drži. Zatrjeval je, da bi šolanje mld. A. A. v RS vzpostavilo pogostejše stike z očetom, medtem ko so zaradi šolanja v 600 km oddaljenem kraju stiki bistveno omejeni. Gre za argument, ki govori v prid šolanju v RS. Napačna je ugotovitev sodišča na podlagi mnenja izvedenke, da stiki potekajo redno, saj so omejeni na en vikend v mesecu, kar pelje v nevarnost za nastanek odtujitvenega sindroma. Nasprotna udeleženka tudi skoraj vsak mesec zahteva, da se stik izvede v drugačnem terminu, kot je bilo odločeno z začasno odredbo z dne 14. 5. 2019, ne oglaša se na telefonske klice, stike preko skype omejuje in krajša. Protispisna je ugotovitev, da stiki niso bili omogočeni le v septembru 2018, saj nasprotna udeleženka predlagatelju stikov ni omogočala od septembra 2018 do 1. 12. 2018 in tudi tu je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na nedosledno izvajanje izvedenke bi sodišče moralo podvomiti v njeno nepristranost. Zaključek sodišča, da stiki potekajo redno in brez prekinitev je napačen, enako zaključek, da obstoji večja možnost, da bi prihajalo do prekinitve stikov med materjo in deklico, če bi se ta preselila k predlagatelju in se šolala v K.

Glede materialnih in bivanjskih pogojev za mld. A. A. je sodišče zavrnilo vse argumente predlagatelja in v vsem pritrdilo nasprotni udeleženki, čeprav iz mnenja izvedenke E. E., ki se nahaja v spisu pravdne zadeve, izhaja, da ni primerno, da mladoletna deklica nima lastnega ležišča in sobe. Sodišče je napačno zavzelo stališče, da ni važno, s kom in s koliko ljudmi si mld. A. A. deli stanovanje v izmeri 60 m2 in da tam živita še dva odrasla moška, da ni pomembno, s kom ponoči sedemletna deklica spi, da ni pomembna okoliščina o nezaposlenosti katerega od staršev in da lastniško stanovanje in sobivanje z ostalimi člani družine še ne pomeni koristi ali škodljivosti pri ugotavljanju življenjskih pogojev. Takšni zaključki niso v največjo korist mld. deklice. Sodišče bi moralo boljše bivanjske in materialne pogoje v času šolanja šteti v prid odločitvi, ki te pogoje omogočajo, ob dejstvu, da ima predlagatelj tudi primerne starševske kapacitete in ima roditeljsko pravico. Sodišče se ne more sklicevati na sklepe o začasnih odredbah. Dolžnost ima preveriti tudi bivanjske in materialne pogoje za otroka v času šolanja, ti pa so bistveno bolj zagotovljeni pri predlagatelju kot pri nasprotni udeleženki. Sodišče je zaupalo izpovedim, od udeležencev ni terjalo nobenih dokazov in ni napravilo dokazne ocene glede bivanjskih in materialnih razmer otroka v času šolanja. Sodišče je tudi pomanjkljivo povzelo predlagateljevo izpoved glede verske vzgoje. Izpostavil je stališče, da je ta primerneje urejena v RS. Stališče sodišča, da odločitev, komu bo deklica zaupana v varstvo in vzgojo, vpliva tudi na to, kam bo hodila v osnovno šolo, je materialnopravno zmotno in ustavnopravno sporno, saj varstvo in vzgoja predstavljata skrb za vsakodnevno življenje, medtem ko vprašanji, kje se bo otrok šolal in kje bo bival, predstavljata vprašanji izvrševanja roditeljske pravice. O tem se odloči v drugem postopku. Nasprotna udeleženka mld. A. A. v T. zadržuje brez soglasja predlagatelja, v T. se nahaja protipravno, odločitev o vzgoji in varstvu ne predstavlja odločitve o šolanju mld. deklice. Trditvena podlaga in ugotovljeno dejansko stanje ne podpirata odločitve v I. točki izreka sklepa, ki je nezakonita in napačna.

Glede dejanskega in stalnega prebivališča otroka predlagatelj graja stališče sodišča, da je to vprašanje povezano z vprašanji o tem, komu je zaupan otrok v varstvo in vzgojo in kje obiskuje šolo. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Vprašanje dejanskega in stalnega prebivališča je vprašanje starševske odgovornosti, o katerem se morata sporazumeti starša. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče, pomeni zanikanje in izvotlitev roditeljske pravice. Roditelj, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, nima pravice, da izključno sam odloča o dejanskem in stalnem prebivališču otroka. Sodišče je tudi to svojo odločitev oprlo na nepravnomočno delno sodbo, kar je nedopustno.

Odgovor sodišča

37Sodišče druge stopnje iz obširnih pritožbenih navedb predlagatelja v zvezi s pristojnostjo slovenskega sodišča za odločanje v tej zadevi lahko izlušči, da se za pristojnost slovenskega sodišča zavzema tudi predlagatelj. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je pristojnost slovenskega sodišča za odločanje v tej nepravdni zadevi podana. Predlagatelj v pritožbi v zvezi s tem sodišču očita pomanjkljivosti in kršitve v obrazložitvi, vendar glede na to, da ne izpodbija ugotovitve, da je slovensko sodišče za odločanje pristojno, za uveljavljanje pomanjkljivosti obrazložitve nima pravnega interesa. Podrobnejši odgovor na navedbe predlagatelja zato ni potreben.

38Očitki o storjenih bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni in ne drži, da so razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo razloge o odločilnih dejstvih in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Prav tako ni utemeljen očitek o storjenih kršitvah iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

39Sodišče, tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko, se je dolžno izreči o obstoju odločilnih dejstev in podati argumente za svoja stališča ter v okviru teh ovrednotiti argumente udeležencev, zato so neutemeljeni očitki sodišču prve stopnje, da ni v zadostni meri povzelo navedb predlagatelja, prav tako pritožbenemu sodišču ni treba odgovarjati na očitke, ki se nanašajo na ravnanja, ki niso pomembna za zakonitost in pravilnost predmetne odločitve.²⁶

40Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere dokaze je izvedlo, razloge je navedlo tudi glede zavrnjenih dokazov (ne sicer v 9. točki obrazložitve, pač pa v njenem nadaljevanju). Predlagatelj sodišču očita, da je nekatere dokaze zavrnilo napačno, vendar očitek ni utemeljen, kot bo razvidno iz nadaljevanja. Iz odločbe je tudi mogoče ugotoviti, katere listine iz spisa P 1473/2016-IV je sodišče upoštevalo. Neutemeljen pa je očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je vpogledalo in upoštevalo listino iz spisa P 1473/2016-IV (saj tega ni navedlo), čeprav se ta listina v spisu nahaja v tujem jeziku.

41Pri odločitvi o glavni stvari predlagatelj nasprotuje tudi ravnanju sodišča prve stopnje v zvezi z izdanimi začasnimi odredbami, na kar glede na predmet pritožbe ni treba odgovarjati. Glede na to, da je tudi predlagatelju jasno, da je bil pravni pouk zoper sklep z dne 7. 10. 2019 (delno) napačen, saj je bila zoper ta sklep dopustna le pritožba, je nerazumljiva tudi njegova pritožbena navedba, da bi sodišče z izpodbijanim sklepom moralo odločati tudi o njegovem ugovoru zoper sklep z dne 7. 10. 2019.

42Predlagatelj v pritožbi zoper končno odločbo izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenke, vendar neutemeljeno. Očitek protispisnosti, ker je sodišče navedlo, da postopek P 1473/2016-IV še ni končan, v tem postopku pa je sodišče z namenom razjasnitve posameznih vprašanj in pripomb pridobilo dopolnilno izvedeniško mnenje in izvedenko tudi zaslišalo, ni utemeljen. Jasno je, da se ta ugotovitev nanaša na prej navedeni postopek in ne na predmetni nepravdni postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da predlagatelj izločitev izvedenke predlaga, ker je (po njegovem mnenju) v prej navedenem postopku nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter je izvedenkino mnenje pomanjkljivo, nestrokovno, pristransko in diskriminatorno. Takšno naj bi bilo zato tudi mnenje v predmetni zadevi. Sodišče se je do navedb predlagatelja iz predloga za izločitev opredelilo v zadostni meri in ne drži, da svoje odločitve ni obrazložilo, sodišče druge stopnje pa razloge sodišča prve stopnje sprejema kot pravilne. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ter zatrjevanje nestrokovnosti pri izdelavi izvedenskega mnenja po pravni teoriji in sodni praksi ne predstavlja razloga za izločitev izvedenca, zato podrobnejši razlogi, kot jih je sodišče prve stopnje navedlo, niso bili potrebni.

43Neutemeljeni so tudi očitki glede razlogov v 9. točki obrazložitve, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dejstvo, da je imenovana izvedenka seznanjena z družinsko situacijo, ker je v postopku glede dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov izdelala izvedensko mnenje, njegovo dopolnitev ter bila zaslišana, še ne pomeni, da bi imela o vprašanju, ki je postavljeno v predmetnem postopku, že vnaprej oblikovano stališče. Pravilnost takšnega zaključka potrjuje tudi pojasnilo izvedenke z dne 4. 3. 2019 in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni pojasnilo, katere so okoliščine, ki najpogosteje predstavljajo izločitveni razlog, saj je sodišče navedlo, da so to npr. prijateljstvo, sorodstvo ipd, takšnih okoliščin pa predlagatelj ni zatrjeval, zato ni jasno, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje o tem navajati dodatne razloge. Dejstvo, da je izvedenka v svojem mnenju v tej zadevi upoštevala tudi svoje predhodno izdelano izvedeniško mnenje v zadevi P 1473/2016-IV in razgovore, ki so bili opravljeni tudi za potrebe prej navedene zadeve, ne dokazuje nasprotnega, torej da bi imela izvedenka že vnaprej izoblikovano tudi mnenje glede vprašanja, ki ji je bilo zastavljeno v predmetnem nepravdnem postopku.

44Trditve, da ni videti razumnega razloga, da se je sodišče odločilo za postavitev te izvedenke, če so razlogi glede vprašanja starševskih kapacitet in primernosti udeležencev nerelevantni in niso odločilni, za presojo, ali je podan razlog za izločitev, niso pomembne, prav tako ne dejstvo, da se je sodišče za imenovano izvedenko odločilo, da mld. A. A. ne bi bila podvržena ponovnemu pregledu novega, tj. četrtega izvedenca, saj takšne trditve ne predstavljajo razloga za izločitev izvedenca. Predlagatelj sodišču očita, da je pomanjkljivo povzelo navedbe predlagatelja v zahtevi za izločitev, vendar tega očitka ne konkretizira (temveč se le sklicuje na predhodne navedbe), zato odgovor na te pritožbene navedbe ni potreben. Prav tako sodišče ne odgovarja na navedbe in insinuacije povezane z odločanjem v drugi zadevi (P 1473/2016-IV, 55. točka pritožbe).

45Sodišče prve stopnje je uvodoma povzelo, da med udeležencema od leta 2016 teče tudi pravdni postopek P 1473/2016-IV, v katerem je sodišče v maju 2019 izdalo delno sodbo, s katero je mld. A. A. zaupalo v varstvo in vzgojo materi in določilo potek stikov med deklico in očetom. Neutemeljen je očitek, da bi moralo sodišče še posebej razložiti pomen te uvodne ugotovitve in da, ker tega ni storilo, sklepa ni mogoče preizkusiti. Gre za oris razmerja med udeležencema, na navedeno zadevo se je skliceval tudi predlagatelj. Sodba v navedeni zadevi v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila pravnomočna, vendar je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da tega ni navedlo, saj je izrecno pojasnilo, da navedena delna sodba še ni pravnomočna. Sodišča res niso vezana na nepravnomočne sodne odločitve drugih sodišč ali istega sodišča v drugi zadevi.²⁷ V času odločanja sodišča prve stopnje pa je bila pravnomočna odločitev o začasnem zaupanju mld. A. A. v varstvo in vzgojo materi, saj je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom IV Cp 2530/2018 z dne 3. 1. 2019 zavrnilo predlagateljevo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora zoper izdano začasno odredbo.²⁸ Dejstvo, da se je sodišče sklicevalo tudi na delno sodbo v zadevi P 1473/2016-IV zato ni vplivalo na (ne)pravilnost odločitve.

46O predlagateljevih navedbah v zvezi s protipravno premestitvijo in protipravnim zadrževanjem mld. A. A. v RH se je sodišče prve stopnje opredelilo v 15. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa je na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano protipravno premestitvijo in zadrževanjem mld. A. A. in dolžnostjo predmetnega sodišča že odgovorilo, ko je odgovarjalo na enake pritožbene navedbe v pritožbi zoper sklep z dne 7. 10. 2019, zato na tovrstne pritožbene navedbe ne odgovarja ponovno, ampak se sklicuje na svoje predhodne navedbe. V zvezi s tem je neutemeljen tudi očitek protispisnosti, ker je tožnik uveljavljal protipravni odvzem in protipravno zadrževanje mld. A. A. v tuji državi, saj je sodišče takšno navedbo predlagatelja povzelo v 6. točki obrazložitve. Navedba, da je uveljavljal (domnevno) mednarodno ugrabitev s strani nasprotne udeleženke pa temu ne nasprotuje.

47Neutemeljena je pritožbena navedba, da je predlog nasprotne udeleženke, ki predlaga, da se nadomesti predlagateljevo soglasje za šolanje mld. A. A. v OŠ X, v RH, nesklepčen. Sodišče druge stopnje je že predhodno pojasnilo naravo nepravdnega postopka, v katerem sodišče uredi razmerje in na konkretne predloge, kako naj razmerje uredi, ni vezano. Predmet spora med udeležencema je, kot navaja predlagatelj, ali naj se mld. A. A. šola v Republiki Sloveniji ali v Republiki Hrvaški. Predlagatelj navaja, da mora sodišče odločiti, katero šolo naj otrok obiskuje in kje, kar je sodišče prve stopnje ustrezno uredilo na način, da je nadomestilo soglasje predlagatelja za šolanje mld. A. A. v OŠ X v T. (kot je predlagala predlagateljica). Navedbe, da nasprotna udeleženka ni izkazala pravnega interesa in temelja za nadomestitev predlagateljevega soglasja za vpis mld. A. A. v OŠ X, ob nespornem dejstvu, da med udeležencema ni soglasja o tem, katero šolo (in kje) naj mld. A. A. obiskuje, in dejstvu, da predlagatelj nasprotuje vpisu mld. A. A. v šolo v T., so neutemeljene. Prav zato, ker se predlagatelj z vpisom v OŠ X ne strinja in je temu nasprotoval in nasprotuje, je njegovo voljo sodišče moralo nadomestiti.²⁹ Ob navedenem pa tudi ni podano zatrjevano nasprotje med razlogi in odločitvijo v prvi točki izreka izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje uredilo stanje, kot je bilo že obrazloženo.

48Nerazumljivo je sklicevanje na protispisnost ugotovitve sodišča, da se udeleženca postopka niti ob pomoči CSD nista uspela dogovoriti o spornem vprašanju, saj sta bila na CSD napotena, CSD ju je na razgovor tudi pozval, vendar do sklenitve dogovora ni prišlo.³⁰

49Pravna podlaga za odločitev, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, tj. 113. člen ZZZDR, je pravilna. Glede izvrševanja roditeljske pravice ta med drugim določa, da kadar starša ne živita skupaj in se tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o tem odloči na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. Poleg navedene materialnopravne podlage je sodišče pravilno upoštevalo največjo korist mld. A. A. Glede pritožbenih navedb v zvezi z upoštevanjem protipravnosti položaja mld. A. A. oziroma mednarodnega elementa je bilo odgovorjeno že predhodno. Trditev o kršitvah določb postopka, ker sodišče ni podalo posebnih razlogov o protipravnem položaju, ni utemeljena.

50Predlagatelj pravilno navaja, da je vprašanje, kje se otrok šola in kje bo otrok živel, v skladu s sodno prakso vprašanje izvrševanja roditeljske pravice in se morata o njem starša sporazumeti, če sporazuma ni, o tem odloči sodišče. Ravno zato, ker se udeleženca ne moreta sporazumeti, je sodišče v tej zadevi odločilo o spornem vprašanju med udeležencema. Očitek sodišču, da je odločitev neustavna in nezakonita, ker se sklicuje sodišče tudi na življenjsko logiko, ni utemeljen in sodišče ni zaobšlo 113. člena ZZZDR in 54. člena Ustave RS, saj svoje odločitve ni oprlo le na življenjsko logiko in začasne odredbe, pač pa tudi na nadaljnje okoliščine, ki jih je ugotovilo v postopku. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče poseglo v predlagateljevo roditeljsko pravico, saj je odločalo na podlagi 113. člena ZZZDR, ki je podlaga za predmetno odločitev.

51Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med udeležencema ni sporno, da se je nasprotna udeleženka po prenehanju izvenzakonske skupnosti s predlagateljem leta 2016 vrnila v T.na Hrvaškem in da je z njo odšla tudi mld. A. A. Predlagatelj zatrjuje protispisnost takšnega zaključka, ki jo vidi v tem, ker je sam trdil, da je nasprotna udeleženka mld. A. A. odpeljala brez njegovega vedenja in brez njegovega soglasja, torej protipravno. Ker se je nasprotna udeleženka vrnila v T. na Hrvaškem in je z njo odšla tudi mld. A. A., zatrjevana protispisnost ni podana, saj je (dodatno) zatrjevano protipravno ravnanje ne utemeljuje. Sodišče je v 19. točki obrazložitve navedlo, da okoliščine o državljanstvu, starševskih kapacitetah in tem, kje je prijavljeno dekličino prebivališče, niso odločilne, saj je treba v tej zadevi odgovoriti na vprašanje, katero šolo naj mld. A. A. obiskuje, da bo to v njeno največjo korist in ali je utemeljen predlagateljev predlog, da ima deklica v času šolanja prebivališče prijavljeno na istem naslovu kot on. Ker je sodišče v nadaljevanju svojo odločitev oprlo (tudi) na ugotovitev, komu naj bi bila mld. A. A. zaupana v varstvo in vzgojo, tudi glede tega predlagatelj sodišču očita protispisnost in nasprotja med razlogi, vendar neutemeljeno. Sodišče je namreč tudi v nadaljevanju obrazložitve pojasnilo, da starševskih kapacitet udeležencev in njunih ravnanj v tej nepravdni zadevi ne bo presojalo, ker je to sodišče storilo v že prej navedeni pravdni zadevi (to je torej predmet odločanja v pravdni zadevi). Glede na razdaljo med prebivališči udeležencev (600 km) pa na odločitev vpliva tudi že sprejeta odločitev v pravdni zadevi (začasna odredba). Zatrjevana kršitev določb postopka tudi v tem delu ni podana. Drži, da je dokazni standard v začasni odredbi nižji, vendar je dejstvo, da je bila v času odločanja sodišča prve stopnje mld. hči udeležencev v varstvu in vzgoji pri materi na podlagi začasne odredbe, relevantno. Ker je bila ta izdana v drugi (pravdni) zadevi (odločitev o ugovoru pa je pravnomočna) na navedbe v zvezi s to začasno odredbo sodišče druge stopnje ne odgovarja.

52Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da v tej zadevi ne gre za odločanje o varstvu in vzgoji, saj je to predmet odločanja v drugem postopku, sta pa obe zadevi povezani, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Ne gre pa za predhodno vprašanje in je zato navedba, da bi sodišče moralo bodisi rešiti predhodno vprašanje varstva in vzgoje samo v predmetnem postopku ali pa postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v zadevi P 1473/2016-IV.

53Neutemeljeni so tudi očitki, da je protispisna ugotovitev sodišča, da je postavilo sodno izvedenko z namenom, da odgovori na vprašanje, kakšno mnenje ima mld. deklica o tem, kje bi se šolala, glede na to, da ji je v postavilo vprašanje, ali je v največjo korist mld. A. A., da se šola v RS ali je v njeno največjo korist, da se šola v RH. Res ima sodišče možnost opraviti z otrokom razgovor, vendar se je glede na starost mld. A. A. odločilo, da razgovor opravi izvedenka klinične psihologije in ji je takšno nalogo tudi določilo (glej sklep z dne 10. 5. 2019 na zap. št. 107). V okviru ugotovitve, kaj je v največjo korist mld. A. A. in z zastavljeno nalogo, da opravi razgovor tudi z mld. A. A., zato ugotovitev sodišča, da je bila izvedenka postavljena tudi z namenom, da odgovori, kakšno mnenje ima otrok o tem, ni protispisna. Izvedenka je tako glede na razgovor z mld. A. A. opisala tudi, kako je mld. A. A. govorila o šoli, ki jo obiskuje.

54Predlagatelj obširno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s izdelanim izvedeniškim mnenjem (pisnim in ustno dopolnitvijo), po oceni sodišča druge stopnje so tudi v tem delu njegove pritožbene navedbe neutemeljene in je sodišče prve stopnje izvedenki pravilno sledilo in njene zaključke pravilno upoštevalo. Sodišče prve stopnje je na predlagateljeve obširne pripombe ustrezno odgovorilo in ni storilo zatrjevanih kršitev določb postopka. Tako je pravilno obrazložilo, da številne pripombe predlagatelja ne morejo biti relevantne oziroma upoštevne. Glede na že navedeno, se do zatrjevanega protipravnega odvzema otroka ni bilo treba opredeljevati. Na relevantne pripombe je izvedenka ustrezno odgovorila. Svoje pisno mnenje je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, na naroku tudi ustno temeljito obrazložila in ga dopolnila v smeri podanih pripomb predlagatelja in vprašanj na naroku. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, pri čemer predlagatelj v pritožbi ne konkretizira, do katerih pripomb se izvedenka in sodišče nista opredelila. Sodišče prve stopnje se je torej opredelilo do odločilnih pripomb predlagatelja in s tem posredno odgovorilo, zakaj se do drugih pripomb ni opredelilo in zakaj niso bistvene, zato je očitek o nezmožnosti preizkusa sklepa neutemeljen.³¹ Sodišče druge stopnje kot pravilne sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve, ki jih predlagatelj zmotno tolmači tako, da je sodišče že vnaprej predpostavljalo, da bo izvedenka mnenje izdelala z vnaprejšnjim stališčem glede šolanja otroka. Drži, da se je postopek začel že v juliju 2018, vendar navedeno ne nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje v 26. točki obrazložitve. Ob izdaji sklepa izvedenki ni bil posredovan celoten spis, vendar ji je bil ta naknadno posredovan (po izdaji sklepa z dne. 10. 5. 2019), zato na druge navedbe v tej smeri ni treba odgovarjati.

55Izvedenka je podala kronologijo sodnega postopka (sodišče ni navedlo, da je to dolžnost izvedenca). Izvedenka je imela tudi podlago za poizvedbo o šolah in pridobivanje podatkov, kot je bilo pojasnjeno predhodno (pri odločitvi o pritožbi zoper sklep z dne 7. 10. 2019), zato sodišče druge stopnje teh razlogov ne ponavlja. Tudi zatrjevana kršitev določb postopka v zvezi s sklepom o postavitvi izvedenke ni podana. Sodišče je pravilno pojasnilo, da predlagateljeva pripomba glede sklepov z dne 4. 2. 2019 in 10. 5. 2019, ni utemeljena, sodišče druge stopnje s tem soglaša in se sklicuje na svoje predhodne razloge (v 11. točki obrazložitve). Prav tako ni protispisen zaključek, da je izvedenka opravila razgovore s staršema in mladoletno deklico, saj je razgovore z njimi opravila.

56Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da ni bilo potrebno mnenje izvedenca pedagoške stroke, pri čemer ne drži, da je sodišče odločitev oprlo le na dejstvo, da tega izvedenka ni predlagala, saj je navedlo tudi dodatne razloge (glej 29. točko obrazložitve). S tem je povezan tudi neutemeljen očitek v zvezi navedbo sodišča, da izvedensko mnenje pedagoške stroke ni potrebno, ker se odloča o vprašanju, ali naj deklica obiskuje šolo v T., kjer živi z nasprotno udeleženko, ali pa v K., kjer živi predlagatelj, čeprav temu ni zaupana v varstvo in vzgojo, medtem ko je predhodno sodišče navedlo, da je predmet postopka, kaj je v največjo korist mld. deklice, ali da se šola v RS, ali da se šola v RH. Sodišče je tu osnovno temo le konkretiziralo. Tako ni res, da je sodišče s temi dostavkom (kje kdo živi) spremenilo predmet odločanja.³²

57Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse okoliščine, ki so relevantne za odločitev v tej zadevi. Predlagatelj zmotno meni, da je odločilno, ali je konkretna šola v RS (OŠ Y) boljša od OŠ X v T. Pomembne so namreč vse okoliščine in ne le sama šola, predlagatelj pa ni trdil, da so hrvaške šole slabše od slovenskih. Pedagoška stroka bi lahko na splošno ocenila, kateri šolski sistem ocenjevanja je boljši, ali je boljša celodnevna šola ali ne ipd., vendar pa izvedenec pedagog ne bi mogel oceniti, kaj je bolje konkretno za mld. A. A. O tem se je lahko ustrezno opredelila izvedenka psihološke stroke.

58Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bila mld. A. A. z začasno odredbo, izdano dne 22. 7. 2016 v zadevi P 1626/2016-IV (odločitev je bila v času odločanja sodišča prve stopnje pravnomočna) zaupana v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki, ki živi v T. Z odločitvijo o zaupanju v varstvo in vzgojo sodišče res ni odločalo o kraju bivanja, vendar takšnega stališča tudi sodišče prve stopnje ni zavzelo in so drugačne pritožbene navedbe in očitek, da je sodišče predlagatelju s tem odvzelo pravico odločanja o vprašanjih starševske odgovornosti, neutemeljeni.³³

59Sodišče prve stopnje je poleg dejstva, da v T. živi mati mld. A. A., ki ji je mld. A. A. (začasno) zaupana v varstvo in vzgojo, upoštevalo tudi druge okoliščine. Verjelo je izpovedi nasprotne udeleženke glede razlogov, zakaj se je preselila v RH. Predlagatelj navaja, da je to konkretizirano prerekal s trditvijo, da je RS socialna država tudi v razmerju do tujcev, vendar takšna splošna trditev dokazne ocene ne omaje. Tudi če je bil predhodno dom nasprotne udeleženke v RS, sam predlagatelj ugotavlja, da je to irelevantno. Dejstvo je, da nasprotna udeleženka prebiva v RH, predlagatelj pa v RS, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo in v zvezi s tem navedlo pravilne razloge in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene (mati ima v T. razširjeno družino in pomoč, zato je neutemeljen tudi očitek, da svoje interese postavlja pred pravice in koristi mld. deklice in bi morala ostati v RS). Pravilna je tudi dejanska ugotovitev, da deklica živi v T., kjer se dejansko nahaja že več let (z očetom pa ima stike) in je neutemeljen očitek, da je to v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je imela deklica pred vložitvijo tega predloga običajno prebivališče v R Sloveniji. Pri tem je še poudariti, da kljub nasprotovanju upoštevanja te situacije oziroma izdane začasne odredbe, tudi sam predlagatelj navaja, da bi bilo treba v primeru predodelitve mld. A. A. njemu mld. A. A. tudi prešolati.³⁴

60Sodišče je upoštevalo tudi mnenje izvedenke, da je kljub temu, da imajo na Hrvaškem že od prvega razreda ocene, deklica v šoli uspešna, da že tri leta živi v T. in se je šolskega okolja navadila, da je na splošno mld. A. A. pozitivno govorila o šoli, ki jo obiskuje, pozitivno je govorila tudi o svojih ocenah in bila ponosna nanje. Nadalje je sodišče verjelo nasprotni udeleženki, da se je mld. A. A. v šoli v T. dobro znašla, ima zelo dobre ocene, v šoli aktivno sodeluje, tam ima spleteno socialno mrežo. Sodišče je zaključilo, da lahko mld. A. A. v šoli na Hrvaškem pridobi enako dobra in kvalitetna znanja, kot če bi se šolala v Sloveniji.

61V zvezi z navedenimi zaključki predlagatelj navaja, da bi bil odziv mld. A. A. enako pozitiven v primeru šolanja v RS in da navedene okoliščine zato niso odločilne, vendar je treba upoštevati tudi nadaljnje ugotovitve. Izvedenka je namreč pojasnila, da bi sprememba šole in kraja bivanja lahko negativno delovala na deklico, ker bi se s tem spremenile tudi vse okoliščine, deklica pa potrebuje stabilne pogoje za svoj psihosocialni razvoj. Prav tako je sodišče na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da je ta ob razgovoru s predlagateljem opazila, da ni spremljal hčerine uspešnosti v šoli. Zaključke sodišča predlagatelj graja in zatrjuje, da je s svojimi ravnanji v sodnih postopkih dokazal, da je skrben in odgovoren starš, pri čemer ponovno sodišču očita tudi zapis, da starševskih kapacitet v tem nepravdnem postopku ne bo presojalo. Tudi ti očitki niso utemeljeni, saj sodišče ni presojalo starševskih kapacitet na splošno. Glede na predmet odločanja je presojalo le spremljanje uspešnosti v šoli. Glede tega predlagatelj neutemeljeno sodišču očita tudi pomanjkljivo in neanalitično dokazno oceno, ki naj ne bi bila skladna z 8. členom ZPP. Ni res, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi in trditvam nasprotne udeleženke. Sodišče je namreč (glej 29. točko obrazložitve) povzelo tako izpoved predlagatelja kot nasprotne udeleženke, nato pa napravilo ustrezno dokazno oceno. Glede na dejstvo, da predmetni postopek teče od julija 2018, predlagatelj pa je šele septembra oziroma oktobra 2019 prvič stopil v kontakt z ravnateljem šole in hčerino razredničarko na Hrvaškem (kot je sam povedal), je sodišče pravilno zaključilo, da takšno ravnanje kaže na njegovo nezadostno aktivnost v smeri pridobivanja podatkov o hčerinem sedanjem šolanju. Dejstvo, da se s hčerko pogovarja o šoli in da ji nakupi potrebščine za njene šolske in izvenšolske aktivnosti, tega zaključka ne spremeni. Očitki glede obiska predstave v T. za odločitev o šolanju niso relevantni (nanašajo se na pravdno zadevo), zato nanje ni treba odgovarjati in je neutemeljen tudi očitek, da je v zvezi s tem sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje matere predlagatelja. Na varstvo in vzgojo se nanašajo tudi očitki glede stika preko skype.

62O aktivnosti in zanimanju predlagatelja za šolanje mld. A. A. se je sodišče opredelilo v zadostni meri, tudi nasprotno udeleženko je opozorilo, da je dolžna poskrbeti, da je predlagatelj sproti obveščen o vsem, kar se tiče šolanja otroka. Dejstvo je, da je predlagatelj v stik s šolo vstopil šele več kot po enem letu. Njegove trditve, da je pravočasno vpisal mld. A. A. v šolo že v marcu 2018, pa niso odločilne, saj jo je vpisal brez soglasja nasprotne udeleženke.³⁵ Na neupoštevanje protipravnega položaja se tudi v tej povezavi predlagatelj sklicuje neutemeljeno.

63Ne drži, da je dejansko stanje o tem, katero šolanje je za mld. A. A. primernejše in v njeno največjo korist, nepopolno ugotovljeno. Kot že navedeno, dokaz z izvedencem pedagoške stroke ni bil potreben, prav tako niso bile potrebne poizvedbe v zvezi z OŠ Y in zaslišanjem svetovalne delavke v zvezi s pogoji šolanja v tej šoli. Potrebne podatke je pridobila že izvedenka. Odločilno ni namreč le splošno vprašanje o tem, katera šola je bolj kvalitetna, temveč kaj je v največjo korist mld. A. A., za kar je treba upoštevati še druge okoliščine. O neutemeljeno zatrjevani prekoračitvi pooblastil izvedenke, se je sodišče opredelilo že predhodno, zato teh navedb ne ponavlja. Trditev o nezakonitem ravnanju, ker naj bi izvedenka na OŠ X naslovila enaka vprašanja, kot jih je sodišče navedlo na naroku dne 13. 6. 2019, ob dejstvu, da je izvedenka vprašanja postavila že 10. 6. 2019, prav tako ni utemeljena.³⁶ V zvezi s poročilom OŠ X se je predlagatelj lahko izjasnil s tem, ko se je izjasnjeval o izvedeniškem mnenju, zato tudi drugačen očitek glede tega ni utemeljen.

64Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z ugotovitvijo izvedenke in sodišča, da je bila izvršba dne 3. 9. 2018 na podlagi sklepa P 1473/2016-IV z dne 10. 7. 2018 (ko predlagatelj mld. hčerke ni vrnil nasprotni udeleženki v skladu z začasno odredbo, temveč jo je 3. 9. 2018 na prvi šolski dan odpeljal v Osnovno šolo Y) za mld. A. A. travmatična izkušnja. Predlagatelj se glede navedene izvršbe sklicuje na razloge iz pritožbe zoper sklep P 1473/2016-IV z dne 31. 7. 2017. Gre za drugo zadevo, zato sodišče druge stopnje na navedene pritožbene navedbe ne odgovarja. Tudi dogodek z dne 3. 9. 2018 je sodišče pravilno upoštevalo in se nanj na podlagi ugotovitev v izvedeniškem mnenju pravilno oprlo, to pa tudi ni v nasprotju z razlogi v 19. točki obrazložitve.

65Izvedenki predlagatelj nadalje očita, da se je pomanjkljivo opredelila do onemogočanja stikov med predlagateljem in mld. deklico s strani nasprotne udeleženke in naj bi podatke protispisno povzemala, vendar na te navedbe ni treba odgovarjati, saj glede šolanja in kraja bivanja niso relevantne. Glede šolanja v RH na eni strani ter šolanja v RS na drugi strani se je izvedenka opredelila v zadostni meri, sodišče je navedlo pravilne razloge, v zadostni meri se je opredelilo tudi do pripomb predlagatelja. Izvedenka je namreč ugotovila, da bi sprememba šole in kraja bivanja lahko negativno delovala na deklico, ker bi se s tem spremenile vse okoliščine (glede bližine matere kot osebe, na katero je primarno navezana, glede bližine razširjene družine, mld. A. A. bi morala osvojiti novo rutino šolanja in se prilagoditi socialnemu okolju pri očetu). Deklica je namreč čustveno občutljiva, doživela je več sprememb, nazadnje stresne dogodke v zvezi s šolanjem in prekinitvijo stikov z mamo, zato potrebuje stabilne pogoje za psihosocialni razvoj. Predlagatelj izvedenki neutemeljeno očita nedoslednost, glede na to, da je v pravdni zadevi P 1473/2016 -IV podala mnenje, da naj bi se bila mld. A. A. pri štirih letih sposobna prilagoditi novemu socialnemu, jezikovnemu in sorodstvenemu okolju, v nasprotju s sedanjimi ugotovitvami. Odločilno je namreč, da v sedanji situaciji, ravno zato, ker je deklica že doživela več sprememb, potrebuje stabilne pogoje za psihosocialni razvoj. Neutemeljen pa je tudi očitek o nestrokovni oceni izvedenke o primarni navezanosti sedemletnega otroka na mamo, kar je izvedenka tudi pojasnila. Navedla je namreč, da primarna navezanost (po navedbah predlagatelja iz teorije izhaja, da naj bi trajala do otrokove starosti treh let) ni nekaj, kar mine, in ne moremo govoriti, da v kasnejših letih ni več primarne navezanosti (primerjaj odgovore na list. št. 633 spisa).

66Predlagatelj je nasprotni udeleženki podal očitke tudi v zvezi z izpolnjevanjem šolskih obveznosti mld. A. A. in sodišču očita, da takšna ravnanja tolerira, vendar so tudi te navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se očitek, da nasprotna udeleženka ne skrbi v zadostni meri za izpolnjevanje šolskih obveznosti mld. A. A., ni izkazal za resničnega. Neutemeljene so tudi navedbe, da je protispisno razlogovanje sodišča, da ni odločilo o prešolanju, glede na to, da doslej sodišče s končno odločitvijo še ni odločalo o šolanju mld. A. A. Dejstvo je namreč, da se zaenkrat šola v T. in bi dejansko šlo za prešolanje.

67Predlagatelj neutemeljeno izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje v 36. točki obrazložitve.³⁷ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, kako poteka pouk, dejstva v zvezi s prehrano, potjo v šolo in iz šole ter varstva po pouku. Ne drži, da trditve niso bile izkazane, saj jih je potrdila toženka, ko je bila zaslišana. Glede na to, da je med udeležencema sporno, ali naj se mld. A. A. šola v Sloveniji ali na Hrvaškem, navedenim okoliščinam predlagatelj pripisuje preveliko težo. Niti v RH niti v RS vse šole niso enakovredne, odločilno pa je, da je za mld. A. A. ustrezno poskrbljeno. Tudi ne drži, da je protispisen zaključek, da je izvedenka potrdila, da je pot do šole in nazaj kratka in varna, saj je to izvedenka izpovedala na zadnjem naroku, glede na to, da je podatke preverjala (primerjaj list. št. 632). Sodišče je izpoved nasprotne udeleženke pravilno ocenilo. Tudi glede ustreznosti prehrane, ki je zagotovljena mld. A. A., je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge in postavitev izvedenca medicinske stroke v zvezi s tem, kje je za prehrano mld. deklice med poukom in v času šolanja ugodneje poskrbljeno, ni bila potrebna. Mld. A. A. ne obiskuje celodnevne šole, zato je nerazumljivo, kako bi bilo primerneje, da je v šoli poskrbljeno za najmanj štiri obroke (od tega dva topla). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je za prehrano mld. A. A. ustrezno poskrbljeno (deklica ima topli obrok doma). Na pravilnost odločitve pa tudi ne more vplivati dejstvo, da pouk poteka dvoizmensko. Očitek, da sodišče zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, je neutemeljen, saj je razloge navedlo v 36. točki obrazložitve.

68Navedba predlagatelja, da šolanje mld. A. A. v T. in njen šolski urnik, omejujeta stike, je utemeljena, vendar je dejstvo, da starša živita 600 km narazen. Način izvrševanja stikov je sicer predmet drugega postopka, enako velja glede trditve, da se otrok v primeru, če se drugi od staršev odloči oditi v tujino in otroka brez soglasja prvega odpelje s seboj, dodeli v varstvo in vzgojo prvemu. Neutemeljena je tudi navedba, da sodišče odloči tudi o drugih vprašanjih starševske odgovornosti, ki pogojujejo vrnitev otroka, že na tej podlagi. Izvrševanje stikov ni predmet tega nepravdnega postopka in jih bo moral predlagatelj urejati v pravdni zadevi, kot je sodišče pravilno navedlo. Na navedbe, ki se nanašajo na drug postopek, zato sodišče druge stopnje ne odgovarja. Neutemeljen pa je tudi očitek protispisnosti glede ugotovitve sodišča, da stiki niso bili omogočeni le v septembru 2018, saj je šlo za povzemanje ugotovitve iz mnenja izvedenke in ne protispisno ugotovitev sodišča. Tudi ostali očitki sodišču, ki se nanašajo na stikovanje otroka z očetom, za predmetno odločitev niso odločilni, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.

69Glede pritožbenih navedb v zvezi z materialnimi in bivanjskimi pogoji za mld. A. A., sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je do teh sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Ker je ugotovilo, da je za mld. A. A. na Hrvaškem tudi z materialnega vidika dobro poskrbljeno, sodišče druge stopnje podrobneje na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne odgovarja. Za odločitev, ali je primernejše šolanje v RS ali RH, namreč zatrjevane boljše materialne razmere pri predlagatelju niso odločilne.

70Neutemeljen je tudi očitek glede ugotovitev v zvezi z izpovedjo predlagatelja glede verske vzgoje, ki se na Hrvaškem uči v šoli. Bistvena kršitev naj bi bila podana, ker je sodišče predlagateljevo izpoved pomanjkljivo povzelo, vendar ne drži, da je v tej posledici napačno napravilo dokazno oceno. Zaključek sodišča prve stopnje, da verski pouk v šoli v T. sam po sebi ne more biti pomemben razlog, ki bi narekoval, da je za deklico bolje, da se šola v Sloveniji, je pravilen.

71Glede na oddaljenost T. od K. je pravilen zaključek sodišča, da tudi odločitev, komu bo deklica zaupana v varstvo in vzgojo, vpliva na to, kam bo hodila v osnovno šolo (ne glede na to, da vprašanje šolanja presega odločanje v okviru zaupanja v varstvo in vzgojo). Odločanje o vprašanjih skrbi za vsakodnevno življenje, varstvo in vzgojo otroka (v korist otroka je, glede na pravnomočno začasno odredbo, da o tem odloča mati), bi bilo v primeru drugačne odločitve onemogočeno. Med staršema soglasja ni, konflikt pa je velik, zato je o vprašanju šolanja odločilo sodišče v tem postopku in pravilno nadomestilo soglasje predlagatelja za vpis mld. A. A. v šolo v T.

72Glede odločitve o stalnem in dejanskem prebivališča otroka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ta povezana z vprašanjem, komu je mld. A. A. zaupana v varstvo in vzgojo³⁸ in kje obiskuje šolo. Predlagatelj izpostavlja, da je takšno stališče materialnopravno zmotno, ker se morata o tem starša sporazumeti in skrb za vsakodnevne življenjske potrebe, obveznosti in pravice otroka ne vključuje pravice enega od staršev, da sam odloča o dejanskem in stalnem prebivališču otroka. Ta navedba je sicer utemeljena, vendar gre za odločanje sodišča (ker starša nista sporazumna) in ne enega od staršev, sodišče pa upošteva vse relevantne okoliščine. Nenazadnje sam predlagatelj zatrjuje, da je vprašanje stalnega in dejanskega prebivališča mld. A. A. neposredno povezano z vprašanjem njenega šolanja oz. da je vprašanje prebivališča odvisno od vprašanja šolanja. Ker je sodišče nadomestilo soglasje predlagatelja za vpis mld. A. A. v šolo v T., je pravilno zavrnilo predlog predlagatelja, da ima mld. deklica prebivališče na naslovu njegovega stalnega in dejanskega prebivališča. O prebivališču je odločilo tako, kot tudi predlagatelj trdi, da je o njem treba odločiti (v povezavi z vprašanjem šolanja).

O pritožbi nasprotne udeleženke zoper sklep II N 616/2018 z dne 5. 10. 2019

Navedbe nasprotne udeleženke

73Nasprotna udeleženka³⁹ izpodbija sklep, s katerim ji je sodišče naložilo v plačilo stroške predlagatelja, potem ko je bil postopek ustavljen, ker v danem roku ni plačala sodne takse. Opozarja na 8. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter 105.a člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Taksa je procesna predpostavka za izvedbo postopka, če v roku ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Postopek v zvezi s plačilom takse za tožbo oziroma predlog je predhodni postopek preizkusa tožbe, kar smiselno izhaja iz določbe 180. člena v zvezi s 105. členom ZPP. Sodišče lahko tožbo oziroma predlog vroča nasprotni stranki v odgovor šele po izpolnjenosti procesnih predpostavk, v konkretnem primeru pa je sodišče predlog nasprotni stranki vročalo v odgovor, še preden so bili izpolnjeni pogoji za obravnavo tega predloga. Sklicuje se na 156. člen ZPP (povrnitev stroškov nasprotni stranki, ne glede na izid pravde, če so ti povzročeni po krivdi ali po naključju, ki se pripeti stranki). Stroške, ki so posledica naključja, ki se je pripetilo njej, torej krije stranka sama, za takšno naključje je treba šteti tudi zmotno ravnanje sodišča, ki je pogojevalo procesno dejanje in stroške stranke. Gre torej za naključje, ki se je primerilo predlagatelju, ki so mu zaradi napačnega postopanja sodišča nastali stroški z odgovorom na (nasprotni) predlog in vložitvijo dodatne vloge. Podredno predlagateljica ugotavlja, da sodišče ni presojalo, ali so bili stroški odgovora na predlog in dodatne vloge z dne 15. 2. 2019 sploh potrebni za ta postopek. Meni, da vložitve vloge z dne 15. 2. 2019 ni mogoče šteti za potrebne za postopek v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Odgovor sodišča

74Sodišče prve stopnje je štelo (nasprotni) predlog nasprotne udeleženke - predlagateljice v zadevi II N 616/2018 - za umaknjen. Odločitev o stroških je oprlo na 158. člen ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker ni šlo za izpolnitev zahtevka, pač pa za posledico ravnanja nasprotne udeleženke, mora ta ob smiselni uporabi 158. člena ZPP nasprotni stranki (tj. predlagatelju) povrniti potrebne stroške nepravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da situacije, ko zaradi umika predloga v nepravdnem postopku sodišče ne odloči meritorno, ZNP glede stroškov postopka ne ureja, in pride v poštev smiselna uporaba določbe 158. člena ZPP.

75Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče odločiti o stroških v skladu s 156. členom ZPP, saj ravnanja sodišča, ki je predlog vročalo nasprotni stranki še pred plačilom sodne takse, ni mogoče šteti za naključje, ki se je pripetilo nasprotni stranki (predlagatelju) in se nasprotna udeleženka napačno sklicuje na odločbo VSL I Cpg 1353/2010, ki s to zadevo ni primerljiva.

76Neutemeljene so tudi navedbe, da stroškov, ki jih je sodišče priznalo, ni mogoče šteti kot potrebnih za postopek. Sodišče prve stopnje je namreč predlagatelju priznalo samo stroške za odgovor na (nasprotni) predlog ter stroške za vlogo, s katero je priglasil stroške po ustavitvi postopka v skladu s 163. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, in sicer za zastopanje po odvetniku v skladu z Odvetniško tarifo (sestava vlog, materialni stroški in DDV). Gre torej za potrebne stroške postopka po 155. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

O sprejeti odločitvi

77Po navedenem je sodišče druge stopnje, ki ob preizkusu izpodbijanih sklepov tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo predlagatelja zoper sklep z dne 22. 10. 2019 zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), zavrnilo pritožbo predlagatelja zoper sklep z dne 7. 10. 2019 in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP) ter zavrnilo pritožbo predlagatelja zoper sklep z dne 10. 5. 2019 in končni sklep z dne 26. 11. 2019 in izpodbijana sklepa potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Zavrnilo je tudi pritožbo nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 10. 5. 2019 in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

78V skladu s prvim odstavkom 35. člena ZNP nosita udeleženca svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ V pritožbi zoper končno odločbo predlagatelj izpodbija tudi ta sklep.
² Sodišče prve stopnje je zadevi II N 498/2018 in II N 616/2018 s sklepom z dne 22. 11. 2018 (l. št. 297) združilo v skupno obravnavanje, nato ju je ponovno obravnavalo ločeno (čeprav posebnega sklepa ni izdalo) in postopek v zadevi II N 616/2018 ustavilo.
³ ZNP se v tej zadevi uporablja skladno s 216. členom ZNP-1. Določbe ZPP se v tem postopku uporabljajo smiselno, če z ZNP ali drugim zakonom ni določeno drugače (37. člen ZNP).
⁴ Sodišče druge stopnje navedbe iz pritožb povzema v bistvenem in zaradi preglednosti odločbe v okviru obrazložitve posameznih odločitev.
⁵ Sodišče je odločilo, da se sklep z dne 4. 2. 2019 spremeni in dopolni, tako da se v celoti glasi:...
⁶ Specificiran stroškovnik se nahaja v spisu.
⁷ Podredno navaja, da zoper III. in IV. točko izreka sklepa vlaga ugovor, glede na napačen pravni pouk sodišča prve stopnje. Glede na vsebino sklepa je predlagateljevo pravno sredstvo pritožba in to je zoper II., III. in IV. točko izreka sklepa tudi vložil.
⁸ Okoliščine prejema navedene elektronske pošte predlagatelj podrobno pojasnjuje, vendar te za pravilnost odločitve niso relevantne, kot bo razvidno iz nadaljevanja.
⁹ Uredba sveta (ES), št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES), št. 1347/2000.
¹⁰ Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok.
¹¹ Predlagatelj se opredeljuje tudi o 4. točki predloga za izdajo začasne odredbe, o kateri sodišče ni odločilo, pač pa je z dopisom z dne 20. 8. 2018 predlagatelja obvestilo, da je treba na podlagi Haaške konvencije zahtevek za vrnitev otroka vložiti pri hrvaškem centralnem organu oziroma se v zvezi s tem obrniti na slovenski centralni organ. Del predloga za izdajo začasne odredbe pa je sodišče odstopilo v reševanje sodišču v zadevi P 1473/2016-IV. Predlagatelj zatrjuje, da sodišče ni imelo podlage za takšno ravnanje. Ker navedeno ni predmet presoje izpodbijane III. točke sklepa, na te navedbe sodišče druge stopnje podrobneje ne odgovarja, ugotavlja le, da je bilo (kljub eventualnim procesnim kršitvam) o spornih točkah predlagane začasne odredbe odločeno v zadevi P 1473/2016-IV – pred istim sodiščem, le v drugem (pravdnem) postopku.
¹² V tej zadevi je sodišče odločalo v sporu glede zaupanja v varstvo in vzgojo skupnega otroka, o določitvi stikov in preživnini.
¹³ Tudi zato, ker je v vmesnem času o pritožbi predlagatelja zoper zavrnitev njegovega predloga že odločalo višje sodišče – sklep IV Cp 2048/2018 z dne 24. 10. 2018, se je postopek zavlekel.
¹⁴ V skladu s 56. členom ZIZ.
¹⁵ Upoštevaje visoko konfliktnost med obema udeležencema je to lahko odločitev o vprašanju, ki bistveno vpliva na razvoj otroka; prim. sklepa VSL IV Cp 819/2018 in IV Cp 2334/2018.
¹⁶ O navedenem predlogu predlagatelja je bilo odločeno v sklepu z dne 28. 8. 2018, s katerim je sodišče izdalo tudi sporno začasno odredbo po uradni dolžnosti.
¹⁷ Začasna odredba v zadevi P 1626/2016-IV z dne 22. 7. 2016, ki je bila naknadno združena z zadevo IV P 1473/2016, ugovor zoper njo je bil zavrnjen, sklep o zavrnitvi ugovora pa potrjen s strani višjega sodišča pred izpodbijano odločitvijo (sklep IV Cp 2530 /2018 z dne 3. 1. 2019).
¹⁸ V RS pa je predlagatelj mld. A. A. vpisal v šolo brez soglasja nasprotne udeleženke.
¹⁹ Takemu naziranju se predlagatelj čudi, glede na čas, ki je potekel od izdaje začasne odredbe do odločanja o ugovoru.
²⁰ Kot je bilo že obrazloženo, je v pravdnem postopku sodišče prve stopnje o predlogu predlagatelja v delu, o katerem ni bilo odločeno v tej nepravdni zadevi, tudi odločilo.
²¹ Ker ni bilo sporno, da je hrvaško sodišče odločalo v postopku po Haaški konvenciji, je nerelevanten predlagateljev očitek sodišču o vpogledu v sodbo v hrvaškem jeziku, pri čemer tudi sam vsebino te odločbe povzema v hrvaškem jeziku (list. št. 313, str. 8 vloge).
²² Sklicevanje na navedbe iz predhodnih vlog v pritožbi ne zadostuje.
²³ Da se mld. A. A. takoj vrne v Slovenijo.
²⁴ V nadaljevanju pritožnik podaja še nerelevantne navedbe o tem, kdaj je bil sklep izdan, kdaj odpremljen in kdaj je izvedenka B. B. v pravdni zadevi podala ustno dopolnitev svojega mnenja.
²⁵ Predlagatelj pojasnjuje dogodek v T. v zvezi z baletno predstavo in nadaljnje ravnanje nasprotne udeleženke, v zvezi s čemer je predlagal tudi zaslišanje svoje matere, ki ga je sodišče zavrnilo. Sodišče navedenega dokaza pravilno ni izvedlo, saj ne gre za dokazovanje dejstev, ki bi bila odločilna za določitev kraja šolanja. Nadalje predlagatelj pojasnjuje ravnanje nasprotne udeleženke v zvezi s stiki preko skype, ki prav tako ni relevantno za določitev kraja šolanja.
²⁶ Npr. glede časa za odločanje o ugovoru, razlogih v zvezi z začasnimi odredbami, listino B3, glede katere so bili očitki podani v postopku odločanja zoper začasno odredbo ipd.
²⁷ Odločitev sodišča prve stopnje o zaupanju mld. A. A. v varstvo in vzgojo materi je postala pravnomočna 8. 5. 2020 s sodbo in sklepom VSL IV Cp 2219/2019.
²⁸ O tem, v kakšnem obsegu je ta odločitev relevantna za izpodbijano odločitev se bo sodišče druge stopnje izjasnilo v nadaljevanju.
²⁹ Pri tem je tudi predlagatelj v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da je treba nadomestiti soglasje nasprotne udeleženke za vpis mld. A. A. v OŠ Y.
³⁰ Ob drugačnem razlogovanju tudi za drugačno odločitev, za kakršno se zavzema predlagatelj, ne bi bilo podlage.
³¹ Zamuda pri izdelavi izvedeniškega mnenja pa za vsebinsko odločitev ni relevantna.
³² V tej povezavi tudi ni treba odgovarjati na hipotetične navedbe, kako bi bilo, če bi se nasprotna udeleženka odločila živeti npr. v kateri izmed držav tretjega sveta.
³³ O protipravnosti ravnanja nasprotne udeleženke se ob že obrazloženem ni treba opredeljevati, prav tako ne o postopanju sodišča v drugem postopku.
³⁴ Primerjaj npr. navedbe predlagatelja na zadnji strani l. št. 6.
³⁵ Glej izvedeniško mnenje na l. št. 532.
³⁶ Tudi ni res, da so vprašanja enaka (primerjaj zapisnik na l. št. 423 in izvedeniško mnenje na l. št. 530), gre za vprašanja, ki se postavljajo v zadevah, kot je predmetna.
³⁷ Navedba, da so ti v neskladju z izrekom ni razumljiva.
³⁸ V času odločanja sodišča prve stopnje s pravnomočno začasno odredbo, saj delna sodba P 1473/2016-IV še ni bila pravnomočna.
³⁹ V zadevi II N 616/2018 nastopa nasprotna nasprotna udeleženka v vlogi predlagateljice po nasprotnem predlogu in predlagatelj v vlogi nasprotnega udeleženca, vendar ju sodišče druge stopnje zaradi jasnosti označuje z njuno vlogo v glavni zadevi. Zadeva II N 616/2018 je sicer že pravnomočno končana glede glavne stvari, presoja se le še stroškovna odločitev.