161. člen DZ

Glede na novejšo sodno prakso bi obstoj takih okoliščin, ko je celotno breme preživljanja otroka, pri čemer mati ne zmore zagotavljati več kot le eksistenčne potrebe otroka (pa še te s težavo), lahko pomenil verjetno nevarnost, da bo ogrožen psihofizični razvoj otroka.

Pritožbene navedbe, da v Ljubljani tečejo vsebinsko in pravno samostojni postopki, ne morejo omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa. Odločilno je, da se predlagani začasni ukrepi nanašajo na ista družinskopravna razmerja, o katerih koprsko sodišče že odloča v okviru predhodno začetega postopka. Namen pravil o krajevni pristojnosti v postopkih glede otrok je zagotavljanje učinkovitega varstva koristi otroka. Temu namenu pa v okoliščinah konkretnega primera bolj ustreza, da o vseh vprašanjih glede varstva in vzgoje, stikov, preživljanja ter začasnih ukrepih odloča isto sodišče, ki je s spornimi razmerji že seznanjeno in je v zadevi že sprejelo več odločitev. Takšno odločanje zagotavlja pravno varnost, preprečuje možnost nasprotujočih si odločitev ter je skladno z načelom ekonomičnosti postopka.

Pri presoji pravilnosti odločitve o ugovoru z dne 9. 4. 2025 zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 lahko pritožbeno sodišče upošteva zgolj dejansko stanje do vključno 2. 4. 2025, saj je bilo le to stanje dejstvena podlaga (spodnja premisa sodniškega silogizma) z ugovorom izpodbijanega sklepa. Ogroženost otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino v vsakem posameznem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Bistvo začasne odredbe je zavarovanje, torej preprečevanje nevarnosti, ki je najbolj učinkovito prav takrat, ko grozečo nevarnost odvrne tako, da se grozeča nevarnost sploh ne uresniči. Zato zgolj dejstvo, da v vsem tem obdobju ni bilo na stiku z otrokom nobenega incidenta (kar je lahko tudi posledica tega, da so stiki potekali pod nadzorom), samo po sebi še ne zadošča za utemeljenost predloga za popolno sprostitev stikov. Pravno naziranje, da je preživnina, določena z začasno odredbo, namenjena zgolj nujnemu preživljanju otroka, je v novejši sodni praksi preseženo. Ukrep "stiki v prostorih CSD ob prisotnosti strokovne delavke CSD" je praktično v vsem identičen ukrepu stikov pod nadzorom iz 163. člena DZ. Edina razlika, da prisotna delavka

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen in pravilno ugotovilo, da hčer udeležencev postopka ni ogrožena zaradi tega, ker bi deklico obravnavali klinična psihologinja C. C. in razvojna pediatrinja D. D. Obravnava pri obeh strokovnjakinjah je bila namreč na podlagi sodne odločbe pred več kot enim letom pri njima prekinjena. Pritožnik nekritično prezre, da je isto sodišče v zadevi pod opravilno številko III N 704/2022 z dne 10. 4. 2025 tako pritožniku kot dekličini materi omejilo starševsko skrb nad mladoletno E. E. glede odločanja o izbiri osebnega zdravnika - pediatra in glede odločitve o izbiri kliničnega psihologa, ki ga bo obiskovala deklica in dekle v tem obsegu začasno postavilo pod skrbništvo Centra za socialno delo. Pritožnik s predlagano začasno odredbo za deklico ne bi mogel doseči večjega varstva kot ga že ima na podlagi začasne odredbe, ki jo je izdalo isto sodišče pod opravilno številko III N 704/2022 dne 10. 4. 2025. Zato njegove pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi niso podani razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pot

Presoja otrokove ogroženosti in tehtanje med škodo zaradi prekinitve stikov in škodo zaradi njihove vzpostavitve pod nadzorom.

DZ v 161. členu določa kot pogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazano otrokovo ogroženost. Kdaj je otrok ogrožen, določa 157. člen DZ, in sicer če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.

Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen); ogroženost pa je podana tedaj, ko je otrok utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen). Pritožbena zatrjevanja, da so se znatno spremenile razmere tako na strani staršev kot tudi otrok, so zmotna.

Otrokova ogroženost je pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Pri tem so mu v pomoč napotki v DZ: Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda se lahko kaže na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju. Ob jasnem dogovoru staršev (pri čemer ni razbrati, da se oče dogovorjenega ne bi držal) otrok ni izpostavljen negotovosti, pa tudi ne očetovim pritiskom ali siljenju k širšim stikom, sicer predhodno dogovorjenim s sodno poravnavo, zato tudi ni ogrožen.

Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ).

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Iz prav nobenega dela obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, da bi sodišče odobravalo kakršnokoli psihično ali fizično nasilje, kakor to skuša prikazati pritožba. Ravno nasprotno: sodišče prve stopnje je v dosedanjem postopku ugotovilo rizična oziroma ogrožujoča ravnanja na strani nasprotne udeleženke, saj jih je natančno povzelo v 22. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, vendar jih je skladno z ustavnim načelom sorazmernosti (2. člen URS) pri ukrepih, ki so potrebni za zaščito koristi otrok, na podlagi ugotovljenih dejstev materialnopravno pravilno presojalo s tehtanjem razmer pri enem in drugem staršu.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je mld. A. pri očetu ogrožen, čeprav mu je bil s sodno poravnavo zaupan v varstvo in vzgojo. Začasni odvzem otroka očetu je tako nujen.

Zaključkom sodišča prve stopnje nasprotna udeleženka ne nasprotuje, meni pa, da nastaja položaj, ko se s hčerko še bolj oddaljujeta, zato predlaga izvedbo ukrepov, ki so vsaj glede predloga pritegnitve obeh akterjev porušenega odnosa v strokovno pomoč, smiselni. To ne vpliva na pravilnost z začasno odredbo izrečenega ukrepa, narekuje pa sodišču spremljanje njegovega izvajanja, tudi s pomočjo CSD. Če se med njegovim izvajanjem izkaže, da slabo vpliva na otrokove koristi in je zato otrok ogrožen, ga lahko po uradni dolžnosti ali na predlog spremeni (160. člen DZ).

Začasna odredba ni namenjena temu, da bi se z njo ponovno odpirala vprašanja, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, temveč le preprečevanju verjetne in neposredne ogroženosti otroka. Poleg tega je treba pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi potek predhodnega postopka. Pri odločanju o začasnih posegih v ureditev varstva in vzgoje je treba upoštevati tudi pomen stabilnosti otrokovega življenjskega okolja. Pogoste in hitre spremembe režima varstva in stikov lahko same po sebi negativno vplivajo na otrokovo občutje varnosti in njegov razvoj, zato morajo biti razlogi za takojšnje poseganje v že vzpostavljeno ureditev posebej tehtni.

V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.

Ker je bilo z začasno odredbo odločeno, da se denarna kazen izreče tistemu od udeležencev, ki krši obveznost iz začasne odredbe, na podlagi izpodbijane odločitve, da "se izterja denarna kazen, izrečena s sklepom o začasni odredbi," ni moč ugotoviti, od katerega od udeležencev se denarna kazen izterja.

Začasna odredba - stiki otroka z mamo.

Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v fazi ugovornega postopka zaključek o verjetnem obstoju ogroženosti otrok utemeljilo z navedbam očeta, ki jih je dokazoval s svojo izpovedbo ter svojo pisno izjavo ter z zapisniki CSD. Iz zapisnikov izhaja, da je bil vedno na CSD prisoten le oče, ki je izjavljal o dogajanju v družini, o tem, kar sta mu govorila otroka.

Začasne odredbe se izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako akutno ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari. Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le tiste, ki sodišču omogočajo razumno hitro dokazno oceno, ali je ogroženost tolikšna, da je z začasno odredbo treba nemudoma zavarovati korist otroka. Praviloma se izvede „nezamudne“ dokaze, zamudnih dokazov (kot na primer dokaz z izvedencem) pa v okviru samostojnega postopka izdaje začasne odredbe načeloma ni treba izvesti, temveč je to stvar postopka o glavni stvari.