VSRS Sodba I Ips 21072/2014

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sodbo sodišča druge stopnje kršen peti odstavek 208. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

A.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 21072/2014 z dne 26. 10. 2016 obdolženega V. K. spoznalo za krivega zatajitve po petem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po petem odstavku 208. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovani družbi S. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) prisodilo premoženjskopravni zahtevek ter v skladu s 57. členom KZ-1 določilo, da ga je obdolženec dolžan plačati v roku enega leta, sicer bo sodišče določeno denarno kazen izreklo. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano pravnomočno sodbo IV Kp 21072/2014 z dne 9. 3. 2017 ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, odločilo pa tudi, da stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji, očitno (tudi tisti separatni po prvem odstavku 94. člena ZKP) obremenjujejo proračun. Glede prisojenega premoženjskopravnega zahtevka pa sodišče druge stopnje ni odločilo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da razlaga pojma premične stvari, ki po izpodbijani sodbi ne vključuje "knjižnega denarja", ni v skladu z zakonom. Pritožbenemu sodišču očita, da je s tako razlago, na kateri temelji pravnomočna sodba, storilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 208. člena KZ-1, na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi zatrjevano kršitev zakona.

4Obdolženčeva zagovornica Valbona Sać je na zahtevo odgovorila. Izpostavlja, da bi sprejem stališča, ki ga ponuja vrhovni državni tožilec, pomenil nedovoljeno ekstenzivno razlago kazenskega zakona in ne bi bil v skladu z načelom zakonitosti. Podrejeno navaja, da si storilec knjižnega denarja ni protipravno prilastil, prav tako slednjega ni našel ali do njega prišel po naključju. Poudarja, da si obdolženec ni mogel prilastiti nakazanega denarja, saj z njegove strani ni bilo nobene aktivnosti, upniki pa so se iz tega denarja poplačali brez obdolženčeve volje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da ni podana zatrjevana kršitev zakona in zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne ter odloči, da se obdolžencu povrnejo vsi stroški, razvidni iz priloženega stroškovnika, povezani z odgovorom na vloženo izredno pravno sredstvo nasprotne stranke.

B.

5Sodišče druge stopnje je oprostilno sodbo izreklo na podlagi razlage, da je treba biti pozoren na razliko med primeri, ko je denar v bankovcih in kovancih mogoče opredmetiti ter ga posledično brez škode za njegovo substanco premikati, in primeri, ko takšno opredmetenje ni možno. Poudarilo je, da je bistvo stvari, mimo fikcij iz šestega odstavka 99. člena KZ-1, v njihovi telesnosti ter se pri tem sklicevalo na opredelitev pojma stvari v 15. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki pri določenih vrstah denarja ni podana. Pojasnilo je, da je šlo v obravnavani zadevi po opisu dejanja za protipravno prilaščen denar v obliki nakazila, to je knjižni denar kot podatek in ne za stvar, opredmeteno v telesu, ki ga ta denar pojavno nima. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališče dr. Ivana Beleta v publikaciji Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV založba, Ljubljana, 2001, str. 690. Na tej podlagi je ocenilo, da je v opisanem dejanju umanjkal navedeni zakonski znak kaznivega dejanja.

6Vložnik v utemeljitvi zahteve zavrača razlago pojma premične stvari, kot jo je sprejelo drugostopenjsko sodišče. Tako navaja, da pri knjižnem denarju ne gre le za podatek, ampak za dobroimetje na transakcijskem oziroma drugem računu, na tej podlagi pa tudi obligacijsko terjatev imetnika računa do banke. Izpostavlja, da predmet varstva kazenskopravne norme ni telesnost pravice, ampak (lastninska) pravica sama. Pri tem navaja, da premoženjske pravice niso stvari, lahko pa se v določenih primerih tako obravnavajo. Z besedami "samostojen telesni predmet" gre za stvar, ki jo človek lahko obvladuje, po vložnikovem stališču pa je popolnoma jasno, da to lastnost knjižni denar izpolnjuje. Izhodiščno napako razlage drugostopenjskega sodišča vidi v tem, da ta popolnoma zanemarja ekonomski in obligacijski pravni pomen pojma denarja in ga obravnava zgolj z vidika njegove "netelesnosti". Pri tem pa prezre, da denar, tudi knjižni, pomeni v bistveni vrednosti izraženo premoženje, ki je tako tudi najpogostejši objekt napada s tovrstnimi kaznivimi dejanji. Po vložnikovem mnenju ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bankovce in kovani denar z vidika kazenskopravnega varstva obravnavali različno od knjižnega denarja. Teorija po svojih učinkih in s tem tudi predmetu kazenskopravnega varstva denarno enoto (papirnat ali kovan denar), enači z denarnim instrumentom (zapisano število denarnih enot določene vrednosti).

7Vložnik utemeljeno navaja, da kazenskopravna terminologija v primerih, ko se posamezne blanketne zakonske določbe (na drugem, matičnem področju prožneje) prilagajajo družbenemu razvoju, v značilnih kazenskopravnih položajih ohranja stabilne tradicionalno pojavljene pojme, ki jim v praksi, seveda ob upoštevanju strogega načela materialne zakonitosti, daje spremenjen, drugačen, včasih tudi širši pomen. Razumna je tudi vložnikova razlaga, da je pri razlagi pojma stvari treba upoštevati brisanje meje med predmeti, pri katerih fizično pojavnost nadomešča virtualna resničnost, ki lahko z vidika pridobivanja in prikrajšanja (kot tipičnih izvršitvenih dejanj), učinkuje enako.

8Kot je razvidno iz pravnomočne sodbe tudi sodišče druge stopnje sprejema razlago, da knjižni denar sodi pod pojem denarja, podlago za svojo odločitev pa najde v netelesnosti "knjižnega denarja". V 5. točki 4. člena Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED), so denarna sredstva bankovci in kovanci knjižni denar in elektronski denar. Vložnik se tudi utemeljeno sklicuje na Slovenske računovodske standarde, ki v standardu 7.3 knjižni denar opredeljujejo kot dobroimetje na računih pri banki ali drugi finančni instituciji, ki se lahko uporablja za plačevanje, v celoti pa ga vključuje v pojem denarja, ki ga predstavlja gotovina, knjižni denar ali denar na poti (računovodski standard 7.1). Denarna sredstva pa so vsa tista, ki jih je mogoče hitro oziroma v bližnji prihodnosti pretvoriti v denar kot plačilno sredstvo (računovodski standard 7.17a). Tudi na tej podlagi vložnik utemeljeno navaja, da zunanja pojavnost denarja v materialni ali nematerialni obliki ne more biti odločilna za njegovo kazenskopravno varstvo, saj je varovana dobrina, kot je razvidno tudi iz naslova triindvajsetega poglavja KZ-1, ki vsebujejo tovrstna kazniva dejanja, tuje premoženje, temeljno izvršitveno dejanje pa njegov odvzem iz oblasti upravičenca oziroma prilastitev.

9Sklicevanje pritožbenega sodišča na navedeno razlago dr. Beleta je zgrešeno, saj je bila ta podana glede na vsebino osmega odstavka 126. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki je pri pomenu izrazov denar opredeljeval kot kovan ali papirnat denar in na ta način zamejil vsebino tega pojma v kazenskem pravu. Zakonodajalec pa je tako določanje pojma denarja v KZ-1 opustil, kar si je treba razlagati na način, da je lahko denar obravnavan tudi širše, tako kot ga opredeljujejo že navedeni blanketni predpisi. Prejšnjo terminologijo denarja je zakonodajalec zadržal le v sedmem odstavku kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 243. člena KZ-1, kjer je denar, ki ga je mogoče ponarediti, opredelil kot kovan ali papirnat denar, ki je na podlagi zakona v obtoku ali je namenjen v obtok v Republiki Sloveniji ali drugi državi. To je glede tega kaznivega dejanja tudi razumljivo, saj je po naravi stvari mogoče ponarediti le kovan ali papirnat denar. Glede na navedeno, kar nenazadnje izhaja tudi iz izpodbijane pravnomočne sodbe, ne more biti nobenega dvoma, da pojem denarja obsega tudi knjižni denar.

10Sicer pa je Vrhovno sodišče že ob razlagi inkriminacije neupravičene uporabe po 246. členu KZ, ko je veljala navedena pojmovna opredelitev denarja iz osmega odstavka 126. člena KZ, presodilo, da je zmotno zagovornikovo stališče, da obsojenčevo nenamensko razpolaganje in upravljanje z denarjem gospodarske družbe na njenem bančnem računu, ko je obsojenec kot odredbodajalec odrejal banki, naj z računa gospodarske družbe prenese določene zneske na račune drugih pravnih ali fizičnih oseb (ali jim ga izplača v gotovini), da ne gre za kaznivo dejanje neupravičene uporabe, ker v konkretnem primeru ni šlo za gotovino ampak knjižni denar. Pojasnilo je, da razlaga, da se lahko neupravičeno uporabi le gotovina, ne pa denar na bančne računu družbe, nima opore v zakonu, sicer pa gospodarske družbe praktično ne poslujejo z gotovino, razen v manjšem obsegu v okviru blagajniškega minimuma ter da za to ni videti razumnega razloga, zakaj naj bi bila neupravičena uporaba denarnih sredstev na bančnem računu izključena iz inkriminacije 246. člena KZ.¹

11Srčika zahteve se zato v bistvu nanaša na grajo pojmovanja drugostopenjskega sodišča glede "netelesnosti" knjižnega denarja. Pri tem se je višje sodišče sklicevalo le na definicijo stvari v SPZ, pri tem pa popolnoma zanemarilo ekonomski in obligacijski pravni pomen pojma denarja. Po prvem odstavku 15. člena je stvar samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje. Naš zakonodajalec se je odločil za ozko pojmovanje stvari, kot izključno telesnih objektov, ki pa ne zajema pravic. V drugem odstavku istega člena pa je to definicijo nekoliko razširil na različne vrste valovanja, sevanja in pri impulzih, ki so količinsko izmerljivi in imajo ekonomsko vrednost in so v pravnem prometu.² V šestem odstavku 99. člena KZ-1 se za premično stvar po tem zakoniku šteje tudi vsaka pridobljena ali zbrana energija za svetlobo, toploto, obsevanje, pogon, premikanje ali prenos glasu, slike ali besedila na daljavo. Glede na to, da je v pojmu izrazov izpustil določitev pojma denarja, pa to seveda še ne pomeni, da zaradi tega, ker v navedeni zakonski določbi knjižnega denarja posebej ne opredeljuje, ta še ne zadosti pojmu premične stvari.

12Da je tako ozko pojmovanje telesnosti, kot ga navaja drugostopenjska sodba, že preseženo v civilnopravni teoriji, je mogoče sklepati tudi na podlagi dejstva, da tudi skladbe, literarna dela, posnetki zvoka, slike, računalniški programi, kjer gre za objekte, ki so sicer nematerialne narave, potem ko so shranjeni in materializirani na nosilcu (papirju, zgoščenki, USB ključku, filmskem traku ipd.), se štejejo za stvar.³

13Vložnik utemeljeno navaja, da je sprememba pojavne oblike denarnega premoženja in njegovo premeščanje izrazito dinamično, saj se knjižni denar dnevno spreminja v bankovce (na bančnih avtomatih), na drugi strani pa se gotovina z vstavljanjem v različne naprave za pridobitev elektronskega denarja v trenutku spremeni iz "fizične stvari" v dobroimetje na virtualnem računu. Zahteva tudi pravilno izpostavlja, da je primarna funkcija denarja v posredni izmenjavi dobrin, torej v njegovi lastnosti plačilnega sredstva. S tega vidika ne more biti nobene razlike v njegovem kazenskopravnem varstvu, če je denar porabljen ali zlorabljen v gotovinski ali negotovinski obliki. Prav tako je treba sprejeti razlago vrhovnega državnega tožilca, da je ne glede na to, ali denar nastopa v telesni ali netelesni obliki, zanj značilno, da je njegova temeljna lastnost izražanje števila denarnih enot, kar predstavlja seštevek bankovcev in kovancev, ki jih ima nekdo v roki, ali pa zapisan znesek s katerim razpolaga preko računa. Knjižni denar je neločljivo povezan z dobroimetjem (premoženjem), tako da se njegova zloraba v dejanskosti pokaže kot poseg v premoženje, ki je zaznaven in sledljiv v "materialnem svetu" in ima za posledico zmanjšanje oškodovančevega premoženja

14Da je knjižni denar neločljiv od njegove premoženjske substance se da sklepati tudi na podlagi stališč teoretikov, saj prilastitev hranilne knjižice ali plačilne kartice, v primeru, ko storilec geslo oziroma kodo pozna, pomeni kaznivo dejanje tatvine po 204. ali velike tatvine po 205. členu KZ-1 glede na znesek, ki je naložen na hranilni knjižici, in sicer ne glede na to, da storilec tega denarja ni dvigni. Če pa storilec kode bančne kartice ali gesla bančne knjižice ne pozna in denarja ne more dvigniti, bi bila podana le tatvina same kartice ali knjižice, ne pa naloženega denarja na njej.⁴ Takšna razlaga seveda ne bi bila mogoča, če tudi knjižni denar ne bi imel lastnosti premične stvari.

15Vrhovni državni tožilec utemeljeno opozarja, da je tudi pri kaznivem dejanju poneverbe že na ravni jezikovne razlage popolnoma jasno, da denar ostaja varovan v vseh pojavnih oblikah, torej tudi kot knjižni denar. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 20437/2010-72 z dne 20. 9. 2012 sprejelo razlago, da je obsojenec, ki mu je bil zaupan denar v zvezi z njegovim delom za oškodovano pravno osebo, za katero je opravljal računovodske in knjigovodske storitve, z neupravičenim nakazilom denarja, s katerim je prek spletne storitve z oškodovankinega računa nakazal denar, na račun gospodarske družbe, v kateri je bil direktor, in s tem plačal njen dolg, storil kaznivo dejanje poneverbe. Vložnik ima prav, ko navaja, da če velja varovanje vseh pojavnih oblik za poneverbo kot posebno obliko zatajitve, ne more za zatajitev veljati drugače, in sicer da bi protipravnost in kaznivost bila omejena denarna sredstva v fizični obliki.

16Drži, da je eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja poneverbe tudi protipravna prilastitev denarja, premične stvari ali drugega dela zaupanega tujega premoženja. Na tej podlagi bi bilo mogoče na prvi pogled sklepati, da zakonodajalec razločuje pojma denarja in premične stvari in da zato denar ne spada med premične stvari. Vendar gre v tem primeru samo za nomotehnično nedoslednost zakonodajalca, saj kot utemeljeno izpostavlja vložnik, zakonik pojem premične stvari uporablja različno, tako da govori o premični stvari, o ukradeni oziroma pridobljeni stvari, odvzeti premičnini, podobno pa neusklajeno uporablja tudi druge povezane pojme, ko govori o denarju, denarnih sredstvih, denarju ali premoženju, denarju, premični stvari ali drugemu delu tujega premoženja, premičninah, denarnih sredstvih, sredstvih, denarju in podobno. Poenostavljeno rečeno, v sodni praksi ni bilo nikoli vprašljivo, da protipravna prilastitev tujega denarja, pomeni tudi odtujitev tuje premične stvari.

17V sodbi I Ips 50343/2010 z dne 11. 4. 2013, ki jo navaja vložnik, je Vrhovno sodišče presodilo, da so bili zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine po prvi točki prvega odstavka 212. člena KZ izpolnjeni že s prenosom zneskov (knjižnega denarja) z bančnih računov oškodovancev na drug bančni račun ter da je oseba, ki je prenesene zneske isti dan dvignila v gotovini bila obsojena za kaznivo dejanje prikrivanja. Iz take razlage je jasno razvidno, da je knjižnemu denarju priznala lastnost premične stvari, saj bi v nasprotnem umanjkal eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja velike tatvine.

18Sklicevanje izpodbijane sodbe na vsebino šestega odstavka 99. člena KZ-1 v povezavi s 15. členom SPZ tudi ne prepriča, samo zaradi tega, ker zakonodajalec v navedeni določbi kot vrste premične stvari ni posebej opredelil tudi knjižnega denarja. Izjeme, naštete v omenjeni določbi KZ-1, niso primerljive s knjižnim denarjem, saj se jih praktično ne da materializirati, ko gre za transformacijo knjižnega denarja v bankovce ali kovan denar, pa se to dogaja vsakodnevno.

19Stališče obdolženčeve zagovornice, da je treba premično stvar, tudi ko gre za knjižni denar, restriktivno interpretirati v skladu s šestim odstavkom 99. člena KZ-1, ker bi nasprotna razlaga pomenila sodniško samovoljnost, arbitrarnost in zlorabo kazenskega prava, s tem pa tudi prebijanje načela zakonitosti, ni utemeljeno. Omejevanje zgolj na zatrjevano pomanjkanje knjižnega denarja in sklicevanje na 15. člen SPZ, ob popolnem spregledu ekonomskega in obligacijskega pomena denarja, za sprejem vložniku nasprotnega pravnega stališča ne zadošča.

20Prav tako ni mogoče pritrditi obdolženčevi zagovornici, ko zgolj podrejeno zatrjuje, da iz obdolženčevega ravnanja ni mogoče sklepati, da je udejanjil zakonske znake zatajitve. V tem pogledu vložnik utemeljeno navaja, da ni nobene bistvene razlike med zatajitvijo gotovine in zatajitvijo knjižnega denarja. Da je storilec stvar štel za svojo pa je po vložnikovem razumevanju razvidno iz tega, da je obdolženec neupravičeno podaljšal uporabo denarja skorajda do celotnega izčrpanja in s tem lastniku onemogočil razpolaganje. Kaznivo dejanje zatajitve pa je mogoče izvršiti tako s storitvijo in opustitvijo, kar pomeni, da je bilo dokončano že s tem, da storilec denarja ni vrnil, potem ko je prejel utemeljeno zahtevo upravičenca.⁵

21Sklepno. Razvoj sodobnih tehnologij in njihova uporaba pri opravljanju plačilnega prometa so povzročili, kot je bilo že pojasnjeno, da se dosedanji materialni nosilci denarnih instrumentov pogosto nadomestijo z ustreznimi elektronskimi nosilci. Dobrina, ki je prizadeta in kazenskopravno varovana, je last v pomenu lastninske pravice, kot temeljne premoženjske pravice, ki jo storilec odvzame upravičencu, tako s prilastitvijo gotovine, kot prilastitvijo knjižnega denarja, oziroma jo v obeh primerih zataji. Zato se je treba strinjati z vložnikom, da ločevanje pojmov "opredmetenega" in knjižnega denarja na način, ki je bil uporabljen v izpodbijani sodbi, ni v skladu z zakonom, k temu pa bi taka razlaga onemogočila učinkovito in celovito pravno varstvo pred odtujitvijo in drugimi sorodnimi kaznivimi dejanji.

C.

22Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje storjena kršitev kazenskega zakona iz petega odstavka 209. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP (drugi odstavek 426. člena ZKP).

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 124/2007 z dne 26. 9. 2007.
² Tako M. Tratnik pri komentarju 15. člena SPZ, v: M. Juhart in drugi (ur.), Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 75.
³ Prav tam, str. 74.
⁴ M. Deisinger: Kazenski zakonik 2017, posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Založništvo d.o.o., Maribor 2017, str. 397.
⁵ Tako K. Merc pri komentarju 208. člena KZ-1, v: D. Korošec in drugi (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Ur. l. RS in PF Ljubljana, Ljubljana 2019, str. 496.