209. člen KZ-1

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da torej nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Gre namreč za dolgotrajne kršitve, od katerih je vsaka izmed njih tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Z vsako izmed njih je bila toženka oškodovana.

Toženka utemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Skladno z novejšo sodno prakso delavec v sporih o prenehanju delovnega razmerja po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ampak le, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oziroma ne preneha), kar je predmet odločitve v II. točki izreka. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter zavrglo tožbo v tem delu zahtevka (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Gre za okoliščine glede časovnice oziroma samega trajanja postopka, v katerem so bili do naroka 14. 12. 2023 (razen določenih listin) izvedeni praktično že vsi dokazi, zadeva (v kateri je bil na v letu 2019 in 2023 opravljenih narokih, izveden obširen dokazni postopek) je bila torej v povsem zaključni fazi, predvidene so bile končne besede strank, zato je bilo tudi z vidika skoncentriranosti in ekonomičnosti postopka, ki bi se (glede na že omenjeno objektivno nezmožnost sodelovanja enega izmed sodnikov porotnikov in ob posledično spremenjeni sestavi senata) moral začeti znova, s čimer bi bila po drugi strani grobo kršena obtoženkina ustavna in konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku, upravičeno sprejeta odločitev, da se, nenazadnje tudi ob podanem soglasju tako strank postopka kot tudi pooblaščenca oškodovanke, postopek nadaljuje pod vodstvom predsednika senata kot sodnika posameznika. Po prepričanju pritožbenega sodišča se zato v dani situaciji, ki je determinirana s specifičnimi procesnimi in dejstvenimi okoliščinami, ki relativizirajo pomen, naravo in težo očitane procesne kršitve, iz naslova te kršitve pooblaščenec oškodovanke neuspešno zavzema za razveljavitev

Ne gre prezreti, da je izvedenec finančne stroke dr. A. A. v izvedenskem mnenju zaključil, da nespornega zneska plačil z gotovino na podlagi listin, ki so v sodnem spisu, ni mogoče ugotoviti. To je pomembno, saj višina protipravno prilaščenega denarja v obravnavani zadevi predstavlja zakonski znak, ki mora biti kot tak nedvomno z gotovostjo ugotovljen. Ob tem tudi ni mogoče zaobiti zaključkov izvedenca dr. A. A., ki je pojasnil, da znesek potnih nalogov (za katere sicer po podatkih spisa ni mogel oceniti ali so dejanski ali fiktivni) v višini 34.564,40 EUR, ni zajet v znesku 65.665,55 EUR (kar bi naj po zaključkih izvedenca predstavljalo znesek "upravičenih" gotovinskih dvigov). Takšen zaključek izvedenca tako še dodatno ustvari dvom v višino zneska gotovine, ki bi si jo naj obdolženca neupravičeno zadržala, pri čemer je poudariti še, da bi se ob morebitni resničnosti in obstoju potnih nalogov, znesek neupravičeno zadržanih sredstev zmanjšal na manj kot 50.000 EUR, kar pomeni, da ne bi šlo za premoženje velike vrednosti (četrti v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1). Po obrazloženem okrožni državni tožilec ne more uspeti niti s subjektivno oceno o izkazanosti najmanj 58.625,

Res je dokazni standard v civilnem postopku (kamor spada tudi individualni delovni spor) nižji kot v kazenskem postopku, a to še ne pomeni, da za utemeljitev očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja zadošča že stopnja verjetnosti oziroma celo stopnja konkretizacije suma, ki je potrebna za vložitev obtožnega predloga. Izpodbijani zaključek, da po sodni presoji prilaščanja gotovine in popravkov arhivskih izvodov plačilnih nalogov v nobenem od 8 primerov ni mogoče (z gotovostjo) povezati s tožnikom, temelji na ugotovitvi, da tožnik ni bil edini, ki je lahko dostopal do predala, v katerega so policisti skozi režo vlagali plačilne naloge z gotovino.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pritožba pa ne prinaša ničesar novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

Ko gre za dokazovanje z indici (dejstvi, ki na podlagi logičnega sklepanja lahko kažejo na obstoj odločilnih dejstev), mora biti iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče ocenilo tako spoznavni prispevek vsakega posamičnega indica kot tudi njihovo skupno spoznavno moč, ki je odvisna od medsebojnega učinkovanja spoznavne moči posameznih indicev. Sodišče je obsojenki obsodilo na solidarno plačilo premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi, v odločbi o kazenski sankciji pa je pogojno obsodbo vezalo na posebni pogoj, da obe plačata svoj sorazmerni del (polovico) premoženjskopravnega zahtevka in premoženjske koristi. Pravno podlago za naložitev solidarnega plačila je imelo v prvem odstavku 186. člena Obligacijskega zakonika in v petem odstavku 75. člena KZ-1. To pravno podlago je navedlo v obrazložitvi sodbe, kjer je pojasnilo tudi, da je sodni izvedenec zanesljivo ugotovil znesek prilaščenega denarja, ni pa mogel ugotoviti, kolikšen delež si je prilastila katera izmed obsojenk, zato je odločitev o vezavi posebnega pogoja na plačilo polovice zneska edina možna in pravična rešitev.

Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku se lahko sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v obliki upoštevanja vseh relevantnih določb civilnega, materialnega in procesnega prava. Premoženjskopravnem zahtevku kazensko sodišče ne sme ugoditi, če oškodovanec v pravdi ne bi mogel uspeti. Vprašanje (višine) premoženjske koristi v sferi obtožencev ni nujno enako (višini) premoženjske škode v sferi oškodovane družbe. Kumulativno uveljavljanje pogodbene kazni in povrnitve škode ni dopustno. Adhezijski postopek ne sme nerazumno in prekomerno obremenjevati kazenskega postopka.

Pravne opredelitve nadaljevanega kaznivega dejanja po temeljni oziroma privilegirani obliki ne more utemeljevati skupni znesek pridobljene premoženjske koristi iz vseh kaznivih dejanj, temveč (najstrožja) pravna kvalifikacija posameznih kaznivih dejanj v okviru nadaljevanega.

Glede na enak in časovno ponavljajoč (kontinuiran) način obsojenčevega ravnanja, opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe spada k tako imenovanim trajajočim kaznivim dejanjem. Njihova značilnost v razmerju do drugih kaznivih dejanj je, da storilec z vsakim naslednjim ravnanjem vzdržuje, obnavlja, celo krepi protipravno stanje, kot ga je povzročil z ravnanjem pred tem. V takšnih primerih pa rok za zastaranje kazenskega pregona teče od konca povzročenega protipravnega stanja, ko je bilo kaznivo dejanje z zadnjim storilčevim ravnanjem tudi materialno dokončano. Vrhovno sodišče je povzeto navajanje povezalo s položaji iz četrtega odstavka 329. člena ZKP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. V obrazložitvi zahteve citiranega dela zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 12. 2022 glede imenovanega B. B. ni mogoče enačiti z dokaznim predlogom. Ta lahko izvira le od predlagatelja, ki z dokaznim predlogom na artikuliran način izraža interes po ugotovitvi določenega, zanj pomembnega dejstva. Gre torej za formalno dejanje, sicer sodišče o utemeljenosti dokaznega predloga in s tem o upravičenosti predlagateljevega dejanja ne more odločiti.

Ugotovitev delovnega in socialnega sodišča, da obdolženka ni storila kaznivega dejanja, za kazensko sodišče ni zavezujoča, zato tudi ne more predstavljati odločilnega dejstva, o katerem je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja o razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Tudi zaključek v pravnomočni sodbi I Pd 000/2017, da je obdolžena huje kršila obveznosti iz hude malomarnosti (in ne naklepoma), nima nikakršnega vpliva na presojo prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je obdolženka kaznivo dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa, saj gre za povsem različna predmeta odločanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izpovedi tožnika (ki se ni spomnil, ali je oddal varovane pošiljke v dnevno-nočni trezor; da je očitno vrečki pozabil v vozilu, ki ga je zaklenil, se razorožil in odšel domov, ter gotovine tudi ni oddal v hranišče, ni pregledal vozila, ko je prenehal z delom in prav tako, ko je istega dne ob 17.00 uri prevzel isto vozilo, za katero je trdil, da je v njem pozabil vrečko z dnevnim izkupičkom) zaključilo, da je tožnik s takšnim ravnanjem kršil delovna navodila: Navodila za prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, Navodila, ki določajo, da mora varnostnik prevzeto gotovino predati v dnevno-nočni trezor in Pravilnik o načinu prevoza in varovanja gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk, ki v 33. členu določa, da kadar varovane pošiljke ni mogoče oddati na primopredajnem mestu, se ta lahko začasno deponira v trezorju imetnika licence. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je pri opravljanju dejavnosti zasebnega varovanja pomembno zaupanje delodajalca v zaposlene delavce, ki imajo opravka s tujim denarjem, ki ga varujejo in da vsaka neskrbnost pri varovanju premoženja predstavlja hujšo kršitev delovnih obvezn

Ni jasno, ali državni tožilec zatrjuje, da je obdolženec prilastil stroje sebi (na kar bi bilo mogoče sklepati iz zaimka "si") ali, da je te stroje prilastil gospodarski družbi A. d.o.o., torej, da je stroje prilastil drugemu, kar pa v okviru zakonske inkriminacije očitanega kaznivega dejanja ni pravno relevantno, saj kaznivo dejanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1 ni podano v primeru, če storilec denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, prilasti komu drugemu.

Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.

Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji sicer imelo v uvidu tretji odstavek 96. člena ZKP, po katerem se smejo oškodovancu kot tožilcu naložiti v plačilo samo tisti stroški, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun. Vendar je pri dejanski presoji stroškov, ki so nastali po tem, ko je oškodovanka kot tožilka prevzela pregon od državnega tožilca, napačno ugotovilo, da mednje sodi tudi znesek v višini 1.526,39 EUR, ki predstavlja strošek postavljenega sodnega izvedenca finančne stroke.

Pogoj za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi je, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin nikakor ne predstavlja neznatno škodo, kot izhaja tudi iz številnih odločb civilnih in gospodarskih oddelkov višjih sodišč, na katere se sklicuje tudi zagovornik, ki je tudi konkretiziral, na kakšen način naj bi obdolžencu že nastala škoda tekom dosedanjega zavarovanja. Vendar pa je verjetno izkazovanje neznatne škode alternativno določen pogoj drugemu odstavku 270. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik (poleg verjetnosti terjatve) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja onemogočena ali precej otežena. Ker pa je v obravnavani zadevi glede na zgoraj povzeto nedvomno izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, je poudarek sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve odveč in tudi podrobnejše opredeljevanje sodišča do obširnih navedb zagovornika glede

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne, sprejemljive in povsem zadostne razloge, ki potrjujejo, da si je obdolžena brez ustrezne veljavne pravne podlage oziroma neupravičeno izplačevala nagrado za delo v društvu, najemnino in stroške za uporabo interneta, na podlagi blagajniških izdatkov v skupni višini 2.750,00 EUR, prav tako pa, da je dne 10. 9. 2019, ko ji je bila kot tajnici izročena gotovina iz naslova društvenega izleta, del tega v višini 251,44 EUR zadržala zase, in si torej tako protipravno prilastila zaupana ji denarna sredstva v višini 3.001,44 EUR. Pritožbeno sodišče opozarja, da tudi okoliščina, ko nadzorni organ, ki finančna poročila poslovanja društva pregleda pred obravnavo na občnem zboru, nikoli ni opozoril na nepravilnosti pri izdaji izplačil tajnici društva, kar mestoma izpostavlja pritožba in iz lastnega sklepa na (tacitno) odobritev inkriminiranih plačil, obdolžene ne more razbremeniti krivdne odgovornosti. Finančno poročilo o materialnem poslovanju društva, ki je bilo resda vsako leto zapored potrjeno, kakor navaja pritožba, namreč kršitev Pravilnika s strani obdolžene tajnice društva ne izključuje.

Obdolženec je priznal, da je storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, kot je bilo opisano v obtožnici in je podpisal sporazum o priznanju krivde zanj. Priznal je torej, da si je z očitanim ravnanjem protipravno prilastil v izreku sodbe navedeno tovorno vozilo z ocenjeno tržno vrednostjo 38.333,68 EUR (brez DDV) ter tovor, vreden 58.030,00 EUR, kar skupaj znaša 96.363,68 EUR, to pa je znesek, ki je bil oškodovanki priznan na podlagi priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, s presežkom zahtevka pa je bila napotena na pravdo.

Kazenskopravna teorija kakor tudi sodna praksa sta si enotni, da zakonski znak prilastitve pomeni, da storilec stvar rabi kot svojo. Ne zahteva pa se, da bi lastnik trajno izgubil oblast nad stvarjo oziroma bil trajno "razlaščen", kajti storilec sploh ne more postati lastnik stvari, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem. Zato je pomembno, da mora biti prilastitev podana zgolj v storilčevem naklepu, za izvršitveno ravnanje pa zadostuje zunanja manifestacija. Skladno s tem mora imeti storilec v naklepu, da lastniku trajno onemogoči izvrševanje oblasti nad stvarjo (negativni vidik prilastitve), ter da sam stvar vsaj začasno inkorporira v svoje premoženje (pozitivni vidik prilastitve). Izvršitveno ravnanje med drugim predstavlja tudi, da storilec stvari noče vrniti.