VSL Sodba IV Cp 300/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati preživnino, in sicer za čas od vključno junija 2018 do vključno aprila 2019 v višini 196,00 EUR, za mesec maj 2019 v višini 209,00 EUR, za mesec junij 2019 v višini 269,00 EUR, za mesece od vključno julija 2019 do vključno meseca septembra 2019 v višini 459,00 EUR mesečno in za čas od vključno meseca oktobra 2019 dalje v višini 536,00 EUR mesečno. Višji tožbeni zahtevek (tožnica je vtoževala plačilo preživnine v znesku 630,00 EUR mesečno), je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je tudi odločilo o stroških postopka.

2Toženec je v pravočasni pritožbi zoper takšno odločitev uveljavljal vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Meni, da je tožnica tožbo vložila prepozno in bi jo moralo sodišče zavreči, saj je njuna zunajzakonska skupnost razpadla najkasneje 17. 5. 2017. Od omenjenega datuma dalje se ni več vrnil na X. z namenom, da bi živel s tožnico. Tudi okoliščina, da sta pravdni stranki šli 20. 5. 2017 na poroko skupne hčerke, še ne pomeni, da zunajzakonska skupnost med njima ni razpadla že omenjenega dne. Nelogično je, da se je sodišče pri tem oprlo na tožničine dnevniške zapise, saj je ta lahko pisala, kakor se ji je zdelo ali celo napisala in priredila zapise za potrebe pravdnega postopka. Sin pravdnih strank je potrdil, da je s SMS sporočilom, ki mu ga je poslal toženec 17. 5. 2017, izvedel in se seznanil, da sta se starša dokončno razšla oziroma da je njuno razmerje končano. Logično je, da sta se po 17. 5. 2017 pravdni stranki še videli, saj je tožnica želela kar najprej razčiščevati njun odnos. Sodišče je tudi zmotno in napačno ocenilo, da sta pravdni stranki pristali, da tožnica ostane doma. Takšnega dogovora tožnica ni uspela izkazati. Ves čas je namreč govoril tožnici, da naj si najde zaposlitev, vendar ji nobeno delo ni dišalo. Toženčevi odhodi na misije niso sovpadli z sinovim rojstvom. Sin je bil rojen leta 1995, na misijo pa je odšel prvič leta 2006. Napačna je zato ocena, da je bila odločitev, da tožnica ostane doma, skupna, zato da je toženec lažje in uspešneje gradil svojo kariero. Preživljanje po drugem zakoncu je po svoji naravi subsidiarno. Preživninski upravičenec mora najprej sam poskrbeti za svoje preživljanje. Izčrpati mora vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden je lahko upravičen do preživljanja po zakoncu. Pri tem se sklicuje na sodno odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 157/2012. Tožnica ni bila zaposlena, ker se ni želela zaposliti. Ni pomembno, v kakšnem zdravstvenem stanju je sedaj tožnica, saj je k takšnemu zdravstvenemu stanju v veliki meri pripomogla sama. Že v času začetka zunajzakonske skupnosti je bila brezposelna. Sodišče je povsem subjektivno sledilo lažni pripovedi tožnice, da je tudi toženec posegal po alkoholu. Tožnica je prekomerno uživala alkohol, kar je povzročilo številne prepire in nesoglasja, prav tako pa se je tudi osebnostno zanemarila. Nerealna je tudi ocena sodišča, da je od toženca odvisno, ali bo šel v tujino na misijo ali ne. Plačilo preživnine, ki jo je z izpodbijano sodbo določilo sodišče, je krivično do toženca. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnica prejema denarno socialno pomoč in da s svojimi deli dodatno zasluži 100,00 EUR. V stroške, ki jih je ocenil zase na 160,00 EUR, niso zajeti stroški ogrevanja in ostali stroški. Če bi tožnica živela v garsonjeri, bi bili režijski stroški temu primerni oziroma manjši.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pravdni stranki sta bila zunajzakonska partnerja. Po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)¹ ima takšna skupnost zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Materialnopravna podlaga odločitve o določitvi preživnine zunajzakonskemu partnerju, so zato v določbah 8. poglavja drugega dela ZZZDR z naslovom Razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze. Preživninska obveznost med zunajzakonskima partnerja po prenehanju njune skupnosti izvira iz njunega razmerja pred prenehanjem. Po določilu 44. člena ZZZDR tudi za zunajzakonska partnerja velja, da sta se dolžna vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati. Po določbi 50. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR pa ima zunajzakonski partner, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Preživljanje po drugem zunajzakonskem partnerju izhaja iz njune medsebojne solidarnosti in velja tudi po prenehanju zunajzakonske skupnosti, če drugi zunajzakonski partner nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen (81. člen ZZZDR). Pritrditi pa je treba tožencu, da je preživljanje po drugem zunajzakonskem partnerju po svoji naravi subsidiarno in se zagotavlja le, če je dejansko potrebno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru potrebno, pravilno pa je bil ugotovljen tudi potreben obseg preživljanja.

5V skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR sme nepreskrbljeni zunajzakonski partner zahtevati preživnino s tožbo, ki jo mora vložiti v enem letu od prenehanja zunajzakonske skupnosti. Toženec v pritožbi vztraja na svojem stališču, da je tožnica tožbo vložila po preteku navedenega prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila tožba, ki je bila vložena 23. 5. 2018, pravočasna, saj zunajzakonska skupnost pravdnih strank ni prenehala pred 23. 5. 2017. Toženec v pritožbi vztraja pri svojih trditvah iz prvostopenjskega postopka, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank razpadla najkasneje 17. 5. 2017, ko se je od tožnice odselil in odšel na vikend na Š. Pritrditi je treba dokazni oceni sodišča prve stopnje, da navedenega dne ni mogoče šteti za trenutek prenehanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Toženec je namreč že tri dni kasneje skupaj s tožnico odšel na poroko njune hčerke in tedaj tudi doma prespal. Na vikendu je tudi že pred zatrjevano preselitvijo pogosto prespal, zaradi različnih del tudi ves teden. Ne drži pritožbena trditev, da naj bi priča A. A. potrdil, da se je po toženčevem sporočilu, ki mu ga je poslal 17. 5. 2017, seznanil z okoliščino, da sta se starša dokončno razšla. Priča je v svoji izpovedi navedla, da starša od junija ali julija 2017 nista več skupaj, ko pa mu je bilo predočeno SMS sporočilo z dne 17. 5. 2017, pa je navedeni datum označil kot „začetek njunega razhoda“. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je toženec 4. 6. 2017 prišel iskat tožnico na njeno prošnjo, da bi se pogovorila, da sta nekaj dni skupaj preživela na vikendu in v teh dneh razčistila vprašanje obstoja njune življenjske skupnosti. Pritrditi je treba prvostopenjskemu sodišču, da razpada tako dolgo trajajoče skupnosti (več kot 30 let) ni mogoče vezati na natančno določen datum in da mora biti jasno obema zunajzakonskima partnerjema, da je prišlo do razpada njune zunajzakonske skupnosti. Pravilno je zato štelo, da življenjske skupnosti pravdnih strank ni več mogoče šteti za obstoječo od konca omenjenih skupaj preživetih dni na vikendu. To je tudi v skladu s stališčem sodne prakse, ki prenehanje življenjske skupnosti veže na čas, ko preživninski upravičenec ni več mogel pričakovati ponovne vzpostavitve življenjske skupnosti².

6Po že citirani določbi 81. člena ZZZDR ima zunajzakonski partner po razpadu zunajzakonske skupnosti pravico zahtevati preživnino, če nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen (81. člen ZZZDR). Pri presoji, ali je nekdo nezaposlen brez svoje krivde, sodišče upošteva delovno in pridobitno sposobnost glede na njegovo zdravstveno stanje, starost in izobrazbo. Kot je bilo navedeno, tako v času trajanja zunajzakonske skupnosti kot tudi v času po njenem prenehanju pravica do preživnine izhaja iz bistva takšne skupnosti kot življenjske in solidarnostne skupnosti partnerjev. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožnica nima nikakršnih sredstev za življenje. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica v času sojenja stara 58 let, da ima zgolj osnovnošolsko izobrazbo in da ima zdravstvene težave. Te je sodišče ugotovilo na podlagi zdravniške dokumentacije in zaključilo, da ji povzročajo določene omejitve pri zaposlitvi. To izhaja tudi iz Dogovora o aktivnem reševanju socialne problematike, ki ga je tožnica sklenila s Centrom za socialno delo X., v katerem ta ocenjuje, da so njene zmožnosti, da zagotovi zase sredstva v višini minimalnega dohodka, zaradi zdravstvenih težav zmanjšane. Sodišče je še ugotovilo, da tožnica od rojstva otrok, razen nekaj mesecev, ni bila zaposlena. Pri tem je izpostavilo okoliščine, ki kažejo na to, da je bila odločitev, da tožnica ostane doma kot gospodinja, skupna in da je toženec na tožničino vlogo gospodinje vse do prenehanja njune zunajzakonske skupnosti pristajal. Takšen dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča je prepričljiv in ga toženec s svojimi pritožbenimi trditvami, da ni šlo za skupno, ampak enostransko tožničino odločitev, ne omaje. Glede na ugotovljene okoliščine, da je tožnica ves čas zunajzakonske skupnosti gospodinjila in praktično ni bila zaposlena, da je stara 58 let, zgolj z osnovnošolsko izobrazbo, da jo navedeni okoliščini postavljata v kategorijo težje zaposljivih oseb in upoštevajoč njeno zdravstveno stanje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica nima realnih možnostih pridobivanja finančnih sredstev z redno zaposlitvijo oziroma z rednim delom. Hkrati je upoštevalo, da nekaj finančnih sredstev tožnica vseeno lahko tudi sama zasluži, kar je upoštevalo, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, pri določitvi preživninske obveznosti.

7Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni razlogov, ki bi utemeljevali sklep, da bi bilo plačilo preživnine tožnici glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do toženca (tretji odstavek 81. a člena ZZZDR). Za ravnanje, zaradi katerega je plačilo preživnine krivično do zavezanca, štejeta npr. pretepanje zakonca, grobo žaljenje njegovega dostojanstva³. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo ravnanje in obnašanje tožnice med zakonsko skupnostjo v razmerju do toženca tako neprimerno, da bi bila določitev preživnine zanj nepravična. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščina, da se je tožnica „zapustila, zredila, si ni uredila zob“, sami po sebi ne predstavljajo ravnanj, zaradi katerih bi bilo plačilo preživnine krivično do zavezanca. Enako velja tudi glede toženčevih očitkov tožnici o vdajanju alkoholu, saj je bil ta, kot je zaključilo prvostopenjsko sodišče, v družini prisoten na več ravneh. Sodišče zato tudi ni ugotavljalo obsežnosti in pogostosti te razvade kot tudi ne vzrokov zanjo. Pritožbeni očitek sodišču, da je nepravilno sledilo izjavi tožnice, da je tudi sam posegal po pijači, zato ne more biti odločilen za drugačen zaključek.

8Končno je pravilen tudi zaključek prvostopenjskega sodišča o določitvi višine preživnine, ki ga toženec zgolj pavšalno izpodbija. Prvostopenjsko sodišče je preživnino določilo glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca (82.a člen ZZZDR). Tožničini stroški preživljanja niso bili sporni, prav tako tudi ne zmožnosti toženca. Preživnino v dosojenem znesku 536 EUR bo toženec, ki mesečno zasluži okoli 2.000,00 EUR v času, ko je na vojaških misijah pa 4.000,00 EUR (glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča in glede na pritožbene trditve je bil toženec od leta 2006 osemkrat na vojaških misijah po 6 mesecev na leto), nedvomno zmogel.

9Nepravilen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da tožnica prejema denarno socialno pomoč in da s svojimi deli dodatno zasluži 100 EUR. Dejstvo, da tožnica lahko tudi dodatno zasluži, in sicer znesek 100 EUR mesečno, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri določitvi preživnine in za ta znesek znižalo ocenjeni znesek, ki je potreben za kritje tožničinih potreb. Pravilno pa ni upoštevalo, da tožnica prejema denarno socialno pomoč. Dosoja preživnine s to sodbo bo namreč vplivala na njeno upravičenje do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 6. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih ter 4. člen in četrti odstavek 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev).

10Toženčeva pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

¹ V skladu s prvim odstavkom 290. člena Družinskega zakonika (DZ) se postopki, ki so bili uvedeni pred pristojnimi sodišči pred začetkom uporabe DZ (15. 4. 2019), dokončajo po določbah ZZZDR. V obravnavani zadevi se je postopek začel 23. 5. 2018, zato se za njeno presojo uporabljajo določbe ZZZDR.
² Komentar Družinskega zakonika, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 333.
³ prof. dr. Barbara Novak, Družinsko pravo, druga in spremenjena dopolnjena izdaja, Uradni list RS, l. 2017, str. 123.