290. člen DZ

Podlaga izpodbijani odločitvi je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je sprva visok konflikt med strankama tekom postopka otopel z otrokovim odraščanjem, razkrivanjem otrokovega zdravstvenega stanja, pridobivanjem starševskih veščin obeh strank postopka in krepitvijo zavedanja o potrebnosti spremembe njunega odnosa v razmerju do otroka. Zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo staršema je pravilna, ker je v skladu z načelom največje otrokove koristi, ki odločilno preveva tehtanje vseh dejavnikov, ki vplivajo na navedeno odločitev.

Skupno premoženje je lahko tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku, pa čeprav je pogodbo sklenil le eden od zakoncev. Vendar so v obravnavani zadevi dejanske okoliščine drugačne, saj je toženec sklenil pogodbo in pridobil obligacijsko pravico na izročitev nepremičnega premoženja od izročevalke oziroma preužitkarice v last in posest pred nastankom zunajzakonske skupnosti oziroma še preden je tožnico sploh spoznal. Ko sta se pravdni stranki spoznali in kasneje vzpostavili zunajzakonsko skupnost, je toženec že razpolagal z obligacijsko pravico, ki je izvirala iz sklenjene preužitkarske pogodbe in je spadala v njegovo posebno premoženje. V primeru, ko je obligacijska pravica že del posebnega premoženja, spada v to premoženje tudi stvarna pravica pridobljena na njeni podlagi.

Redni telefonski stiki so torej ključnega pomena za korist otrok, ki mora biti temeljno vodilo pri ravnanju staršev, drugih oseb, državnih organov ter nosilcev javnih pooblastil (5.a člen ZZZDR).

Odločitev, da se sprememba tožbe dovoli, je potrebno podpreti tudi kot smotrno z vidika celostne rešitve spornih pravnih razmerij med pravdnimi strankami. Tak zaključek narekuje že nedeljiv materialnopravni pojem skupnega premoženja, ki zahteva, da se vse enote, ki v to premoženje sodijo, obravnavajo celovito in se določi enotno prispevno razmerje obeh partnerjev pri vseh predmetih skupnega premoženja.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno kot pravno podlago za odločanje o skupnem premoženju navajalo Družinski zakonik, saj se za presojo premoženjskih razmerij med zakonci, nastalih v času v pred uveljavitvijo DZ (15. 4. 2017, uporabljati se je začel 15. 4. 2019), v skladu s splošnim načelom prepovedi veljavnosti zakona za nazaj, uporablja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je veljal v času obstoja zakonske zveze med pravdnima strankama (od. 11. 1. 2000 do 23. 9. 2011). V predmetni zadevi je nesporno, da je med strankama pravdnega postopka bil glede nepremičnine parc. št. 1, k. o. N. sklenjen sporazum o določitvi deležev. Po mnenju sodišča druge stopnje je tak sporazum zavezujoč, saj pravni posel med zakonci, sklenjen v obliki notarskega sporazuma, ni bil izpodbit in tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bil ničen, kar pomeni, da ta še vedno velja in sta pogodbeni (pravdni stranki) nanj vezani.

Sodišče pri upoštevanju preživninskih zmožnosti ne upošteva le dejanskega premoženjskega stanja, temveč tudi premoženjsko stanje, ki bi ga vsak od staršev, realno gledano, lahko zagotavljal.

Za odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med starša je treba ugotoviti preživninske zmožnosti in ne premoženjsko stanje staršev. Treba je ugotoviti realne zmožnosti staršev za pridobivanje dohodka: upošteva se njune zmožnosti za zaslužek v danem okolju glede na izobrazbo, strokovno usposobljenost, izkušnje, zdravstveno stanje. Namen postopka za določitev preživnine je, da se zagotovi ustrezen standard otroku, ne pa urejanje premoženjskih razmerij med staršema. Namen preživnine za polnoletnega otroka je, da se mu omogoči uspešno šolanje: če preživninske zmožnosti staršev to omogočajo, mu je treba zagotoviti tak standard, da se lahko posveti šolanju in ga uspešno konča. V okoliščinah konkretnega primera, ko imata starša res dobre preživninske zmožnosti, predlagatelj pa študira medicino, ki zahteva velik angažma študentov (kar je splošno znano) in je pri študiju zelo prizadeven (njegova povprečna ocena presega 9), nasprotna udeleženka neupravičeno zahteva, da z lastnim delom pridobiva sredstva za preživljanje in s tem zmanjšuje preživninsko obveznost staršev. Namen starševske skrbi in vzgoje je razvoj otroka v samostojno osebnost, cilj je otrokova osamos

Predlog se zavrne.

Zakonska zveza med pravdnima strankama je glede na določbo 20. člena ZZZDR neveljavna, saj zakonska zveza, ki jo je tožnica v ZDA sklenila z D. D., še ni prenehala. Pravilna je odločitev o zaupanju mld. A. v varstvo in vzgojo obema staršema. Res sodna praksa o vprašanju začetka uporabe materialnopravnih določb DZ ni enotna. Vendar pa je bilo že v več odločitvah pritožbenih sodišč zavzeto stališče, da mora sodišče od uveljavitve DZ uporabljati materialnopravne določbe DZ, prvi odstavek 290. člena DZ pa se nanaša na vprašanje pristojnosti. Deklica bo z vsakim od staršev preživela približno enako časa, izmenjave pa bodo pretežno potekale v vrtcu oz. v šoli, kar bo zmanjšalo možnosti za nastanek konfliktnih situacij med staršema v dekličini prisotnosti. Odločitev, da toženec prevzema večji delež preživninskega bremena, je pravilna.

Zaključek sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru, da naj ima pri zaupanju otrok v vzgojo in varstvo prednost mati, temelji na dejanskih ugotovitvah, da je bila mati za otroke primarno negujoča oseba, da je tudi bolj "dorasla" vlogi starševstva, da postavlja do otrok višje zahteve, da je pri vzgoji bolj načrtna, bolj stroga, postavlja jasna pravila, da so ji pomembni šolski dosežki, lepo vedenje in poslušnost otrok. Oče pa je pri vzgoji bolj pasiven, pa tudi popustljiv in razvajajoč, vendar v odnosu do otrok nekoliko bolj čustveno topel.

Ker se tožeča stranka ni strinjala z zaupanjem v vzgojo in varstvo obema staršema, je pravilna odločitev, da skupno starševstvo ni možno. Pri ugotavljanju potreb posameznega otroka gre za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je namreč, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok. Kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, se določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da dolgotrajen postopek, ki je obremenjen s številnimi začasnimi odredbami, ki jih vlagata tako oče kot mati deklice, ki drug drugemu ne priznavata ustreznih starševskih kapacitet, kaže na njun izjemno konflikten medsebojni odnos. Oče si želi vzpostavitve stikov z 12-letno hčerko, ki jih zadnja štiri leta nima, mati vzpostavitvi kakršnihkoli stikov vztrajno nasprotuje, tudi z neutemeljenimi predlogi za izločitev sodnice in sodnega izvedenca, kadar dobi občutek, da je v njenih prizadevanjih za ukinitev stikov ne podpirajo. Zato se je sodišču prve stopnje utemeljeno zastavilo vprašanje, ali je v takšnih okoliščinah mati sposobna dati prednost interesom deklice po vzpostavitvi stikov z očetom in dokončanju tega zares dolgotrajnega postopka, kar vse je potrebno zaradi varstva dekličinih koristi.

V primeru, kadar si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, sodišče otroku postavi posebnega zastopnika. Tako ravna sodišče tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi. Z izpodbijanim sklepom bo tožnica kot mati res omejena v pravici do uveljavljanja dekličinih koristi, vendar pa je ta poseg po mnenju pritožbenega sodišča dopusten, ker se je pojavil dvom, ali je zakonita zastopnica, zaradi izredno negativnega odnosa do dekličinega očeta, pri odločitvah, ki jih sprejema, sposobna dati prednost koristim deklice po stikih z očetom in čim hitrejšem zaključku tega postopka pred lastnim, morda tudi utemeljenim nezadovoljstvom z očetom svojega otroka.

Glede uporabe določb DZ in posledično ZNP-1 oziroma ZZZDR, ZIZ in ZPP pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na sodni praksi, da je postopek z izdajo začasne odredbe poseben postopek znotraj (rednega) postopka, ki terja uporabo procesnih pravil, veljavnih v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe oziroma odločitve o začasni odredbi po uradni dolžnosti.

Sodna praksa ni enotna o vprašanju, ali se 290. člen DZ, po katerem se postopki, začeti pred uveljavitvijo DZ, dokončajo po določbah ZZZDR, nanaša le na procesne določbe v prej veljavnem zakonu ali podaljšuje tudi uporabo njegovih določb materialnopravne narave. Jezikovna razlaga določb prvega in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR podpira razumevanje, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo. Že pred sprejetjem DZ so se pojavili dvomi o skladnosti ureditve s koristjo otroka kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev, ki se tičejo otroka. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je navedeno vodilo vgrajeno tako v Konvencijo ZN o otrokovih pravicah kot v Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z ZZZDR-C je bilo vneseno tudi v ZZZDR. V 5.a členu je zakonodajalec k skrbi za otrokovo korist zavezal tako starše kot oblastne organe. Pojem koristi otroka je tudi vsebinsko opredelil. V drugem odstavku navedenega člena je tako določeno, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb

Sodišče se je pri ugotavljanju očetovih dohodkov oprlo na podatke FURS o prejemkih do maja 2020 in na njegovo izpovedbo o prejemkih od julija 2019 do izdaje sodbe, ki jo je ocenilo kot verodostojno. Ne glede na izpovedbo, da je v prvih mesecih letošnjega leta prejemal mesečno okrog 700 EUR, je ocenilo, da zmore pridobiti med 1.200 in 1.300 EUR mesečno.

Določitev preživnine temelji na oceni preživninskih stroškov, ne pa na njihovem matematično eksaktnem izračunu, saj je jasno, da potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca niso in ne bodo ves čas enake. Ugotavljanje višine stroškov potreb zato ni matematična operacija v smislu zgolj njihovega seštevanja. Stroški, ki jih specificirajo stranke in ki jih ugotovi sodišče, sicer nudijo oporo, ki naj prepreči arbitrarnost, vendar pa je treba potrebe otrok razumno in celostno objektivizirati in oceniti. Ne drži pritožbena navedba, da je pri starših z nadpovprečnimi preživninskimi zmožnostmi edino omejitev preživnine po višini mogoče iskati le v koristi otroka. Sodišče mora tudi v takšnih primerih ravnati s pravo mero. V odločitev o obveznem preživninskem bremenu sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Vse, kar navedeno presega, mora biti prepuščeno svobodni odločitvi staršev, ali in koliko bodo po svoji vesti nudili otroku več kot so oziroma bi bilo zavezani s sodno odločbo. Nadstandard oziroma luksuz ni nikogaršnja potreba. Od sodno določenega zneska preživnine, ki odpade na starša, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo

Kadar sodišče otroka pozove, naj izrazi svoje mnenje, ker oceni, da je dovolj zrel in sposoben razumeti njegov pomen in posledice, je potrebno to mnenje tudi upoštevati. Vse odločitve, ki se tičejo otrok, morajo zato biti v največjo korist otroka. Otrokovo mnenje tako nima moči veta. Presojati ga je potrebno v kontekstu varovanja njegovih koristi. Odločitev o stikih zato ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača.

Z zakonsko zvezo se spremeni premoženjskopravni položaj vsakega od zakoncev v zvezi s premoženjem, ki je pridobljeno v trajanju zakonske zveze. Ne gre več le za dva posameznika z lastnim premoženjskim statusom, gre za posebno skupnost, znotraj katere se zaradi čustvene in osebne na(po)vezanosti vzpostavlja poseben premoženjski režim v zvezi s premoženjem, ki je pridobljen v času trajanja življenjske skupnosti. Z zakonsko zvezo se poleg osebnega statusa spremeni tudi premoženjski status vsakega zakonca.

Pravilna uporaba 132. člena ZZZDR zahteva izvedbo dvofaznega postopka, kjer sodišče v prvi fazi ugotovi, ali so se okoliščine od določitve preživnine bistveno spremenile, tako da prvotno določena preživnina ni več ustrezna glede na zmožnosti staršev in potrebe upravičenca, in če to ugotovi, postopek nadaljuje z novo odmero preživnine glede na nove razmere v času izdaje sodne odločbe. Bistvene razlike v razpoložljivem (sicer nadstandardnem) dohodku obeh staršev, ob nadaljnjih ugotovitvah, da so se spremenile tudi potrebe otroka, utemeljujejo novo iskanje ravnovesja med otrokovimi potrebami in zmožnostmi preživninskih zavezancev. Odločilno je, da so zmožnosti obeh staršev nadpovprečno dobre in imata dovolj razpoložljivega dohodka, da zanju preživninska obveznost ne predstavlja pomembnega bremena. Zato je za odločitev o višini preživnine bistveno, da sodišče ugotovi okvirno razmerje med dohodki in premoženjskim stanjem posameznega zavezanca ter bi natančnejše ugotavljanje in vrednotenje premoženja presegalo domet te pravde.