81.a člen ZZZDR-UPB1

Razpad življenjske skupnosti ne predstavlja pravne podlage, na podlagi katere bi razvezani zakonec lahko zahteval od drugega zakonca preživnino, da bi si ohranil enak standard, kot sta ga imela zakonca v trajanju zakonske zveze, ampak preživljanju razvezanega zakonca, če sam ne more poskrbeti za svoje preživljanje. Sodna praksa je že zavzela stališče, da presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti, ki predstavlja predpostavko za upravičenje do preživnine, nujno zajema tudi upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenosti zakonca v bodoče, pri čemer takšna bodoča nepreskrbljenost predstavlja podlago prisoji tako imenovane simbolične preživnine.

Presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti razvezanega zakonca po sodni praksi zajema upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenost tudi za bodoče. Za prisojo preživnine ni bistveno, ali je mogoče vzrok za razvezo pripisati ravnanju razvezanega zakonca, od katerega se plačilo zahteva. Odločilne bi bile le okoliščine na strani preživninskega upravičenca, zaradi katerih bi bilo plačilo krivično do zavezanca.

Preživljanje po drugem zunajzakonskem partnerju izhaja iz medsebojne solidarnosti partnerjev, po svoji naravi je subsidiarno in se zagotavlja le, če je dejansko potrebno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je v obravnavanem primeru potrebno, pravilno pa je tudi ugotovljen njegov potreben obseg. Razpada dolgo trajajoče skupnosti (več kot 30 let) ni mogoče vezati na natančno določen datum. Obema zunajzakonskima partnerjema mora biti jasno, da je prišlo do razpada njune skupnosti. Glede na ugotovljene okoliščine, da je tožnica ves čas zunajzakonske skupnosti gospodinjila in praktično ni bila zaposlena, da je stara 58 let, zgolj z osnovnošolsko izobrazbo, da jo navedeni okoliščini postavljata v kategorijo težje zaposljivih oseb in upoštevajoč njeno zdravstveno stanje, je pravilen zaključek, da tožnica nima realnih možnostih pridobivanja finančnih sredstev z redno zaposlitvijo. Hkrati je pravilno upoštevano, da nekaj finančnih sredstev tožnica vseeno lahko tudi sama zasluži.

Zahtevek za vrnitev darila po 84. členu ZZZDR je utemeljen šele po pravnomočni razvezi zakonske zveze. Vračilo daril pod pogoji iz 84. člena ZZZDR je posledica razveze; v času trajanja zakonske zveze pogoji za vračanje daril iz navedenega člena v nobenem primeru ne pridejo v poštev.

Ugotovitvena tožba se vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo korist od vložitve takšne tožbe. Pravna korist je lahko tudi premoženjskega značaja in sicer pravica do vdovske pokojnine po razvezanemu zakoncu.

Za razvezo zakonske zveze zadošča, da je ta postala nevzdržna za enega izmed zakoncev.

Pravica do uporabe svojega jezika je tudi s pomočjo sodnega tolmača v postopku v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPP in v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem, ne velja pa tudi za vloge v postopku, ki jih morajo v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP stranke vlagati v slovenskem jeziku. Tudi za izjave, ki so podane v okviru poravnalnih pogajanj, velja prepoved uporabe iz 309a. člena ZPP. Kršitev tega določila ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana le takrat, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na izpodbijano sodbo. Ker gre za navedbo stranke in ne za dokaz, z upoštevanjem te izjave toženke ni prišlo do zatrjevane uporabe nedopustnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa zaključka, da toženka ni izkazala, da je popolnoma brez sredstev oziroma virov za preživljanje, ni utemeljevalo zgolj in izključno na tej izjavi oz. navedbi toženke, podani v okviru poravnalnih pogajanj, temveč je s povzemanjem te njene navedbe zgolj

Že je bilo navedeno, da zakonska dolžnost preživljanja bivšega zakonca posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Njeno jedro je v jamstvu svobode ravnanja na premoženjskem področju kot predpostavke in bistvene sestavine svobodnega in odgovornega oblikovanja posameznikovega življenja. Zgoraj opisani razlog, zaradi katerega zakon določa obveznost preživljanja nepreskrbljenega zakonca po prenehanju zakonske zveze, je šibek, kadar je zakonska zveza kratkotrajna in se premoženjski položaj zakonca, ki ne zmore sam poskrbeti za lastno preživljanje, z njeno sklenitvijo in prenehanjem ni bistveno spremenil. Obstoj preživninske obveznosti drugega zakonca je v takem primeru odvisen od presoje, ali bi bilo tako breme glede na njegov premoženjski položaj zanj znosno in s plačevanjem preživnine ne bi bil pomembno prikrajšan v svobodi odločanja o svojih dohodkih in o razpolaganju s svojim premoženjem.

Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Da bi bile zmožnosti staršev tako šibke, da življenjskega standarda A., kakršnega je imel pred letom 2016, ne bi zmogla, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da mu je treba za obiskovanje dveh inštrumentov zagotoviti toliko kot prej.

Zaradi kasnejšega datuma začetka teka plačevanja preživnine ne gre za drug zahtevek. Določba prvega odstavka 81.a člena ZZZDR se smiselno uporablja tudi za urejanje preživninskih razmerij med zakoncema, katerih življenjska skupnost je prenehala, vendar zakonca nista zahtevala razveze. Zakonec, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem je še obstajal pogoj za preživljanje, mora tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v enem letu od prenehanja življenjske skupnosti, bodisi, da v roku enega leta vloži samostojno tožbo ali zahtevek za preživljanje postavi skupaj s tožbo za razvezo. V nasprotnem primeru izgubi pravico do preživljanja.

Sodišče je z zavrženjem prepozne tožbe ravnalo pravilno. Zakonec, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem obstaja pogoj za preživljanje, je dolžan tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti. Tožbo lahko vloži kot samostojno tožbo, ali zahtevek postavi skupaj s tožbo za razvezo zakonske zveze.

Preživninski upravičenec mora najprej sam poskrbeti za svoje preživljanje oziroma izčrpati vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden pridobi pravico zahtevati preživljanje od razvezanega zakonca. Za postopek odločanja o zahtevku za preživljanje zakonca veljajo pravila rednega postopka, ki stroškovno odločitev vežejo na strankin uspeh v pravdi.

Toženka ni ugovarjala, da so na strani preživninskega upravičenca vzroki, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zaradi česar bi ji bilo krivično naložiti plačilo preživnine. Na možnost zavrnitve preživninskega zahtevka iz tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR se toženka med postopkom ni sklicevala, zato bi bilo odveč vsako ukvarjanje z vzroki za razvezo. Toženka ni podala ustrezne trditvene podlage, ki bi zadostila abstraktnemu dejanskemu stanu iz 82.c člena ZZZDR, niti ni ponudila ustreznih dokazov, s katerimi bi izkazala ogroženost njenega lastnega preživljanja, niti ni izkazala, da je poleg sebe dolžna preživljati še polnoletnega sina. Zato se prvo sodišče s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo. Dejstvo, da ji občasno pomaga hči, pa samo po sebi še ne zapolnjuje pravnega standarda ogroženosti iz prej citirane zakonske določbe.

Upoštevajoč različne razloge za razvezo in dejstvo, da toženec kot invalid nikoli ni bil zmožen pridobitnega dela in je bil hudo bolan tudi že v trenutku sklenitve zakonske zveze, prispevek k preživljanju bivšega zakonca za tožnico ni krivičen.

Obravnavana tožba je bila vložena po poteku prekluzivnega roka. Sodišče prve stopnje je na podlagi 274. člena ZPP lahko zavrglo tožbo, ker prvi odstavek 81.a člena ZZZDR posebej govori o tožbi in roku za tožbo.

Torej je glede na citirane materialnopravne določbe in ustaljeno sodno prakso za odločanje o utemeljenosti preživninskega zahtevka enega zakonca v primeru prenehanja zakonske skupnosti z drugim zakoncem odločilno dejstvo o datumu, oziroma o času prenehanja njune življenjske skupnosti in ni odločilno dejstvo o času pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze.

Tožnica od 11. 12. 2011 ne živi v življenjski skupnosti s tožencem in se njuna življenjska skupnost ni več obnovila, tožnica pa ves ta čas ni zahtevala od toženca preživnine, zato je zamudila z zahtevkom za preživnino, ki ga je vložila skupaj z vloženo tožbo za razvezo zakonske zveze po več kot štirih letih od prenehanja življenjske skupnosti s tožencem.

Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da razpad življenjske skupnosti ne predstavlja pravne podlage, na podlagi katere bi razvezani zakonec lahko zahteval od drugega zakonca preživnino iz razlogov, da bi se ohranil enak standard, kot sta ga imela zakonca v trajanju zakonske oziroma izven zakonske zveze (glej sodbo VSRS II Ips 157/2012). Postopek za določitev preživnine razvezanemu zakoncu ne sodi v okvir posebnih postopkov iz 27. poglavja ZPP, zato v tem postopku niso dovoljene pritožbene novote.

Tudi višje sodišče ocenjuje kot zelo pomembno, da je toženka ves čas “skupnega življenja“ pravdnih strank spala v sobi s tožnikovim bratom in njuno skupno hčerko, tožnik je imel svojo sobo, toženka in tožnikov brat pa svojo. Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija. Nedvomno kažejo na to, da med tožnikom in toženko ni obstajal odnos kot med možem in ženo, saj za tak odnos ni običajno, da žena spi v sobi z drugim moškim. Ni torej odločilno, kar izpostavlja pritožnica, torej, ali sta zakonca (lahko) imela spolne odnose. Spanje v spalnici tožnikovega brata kaže na odsotnost drugačne intime in povezanosti pravdnih strank – prav na odsotnost skupnega življenja v pomenu 35. člena ZZZDR.

Če je zakonska zveza za kateregakoli od zakoncev nevzdržna, je pogoj za razvezo izpolnjen, in če le en od zakoncev želi razvezo in ne želi več živeti skupaj z drugim, pomeni, da je zakonska zveza zanj nevzdržna. Res sta se dolžna zakonca vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, vendar je to možno izpolniti le, če gre torej bodisi za vzajemnost bodisi za pripravljenost pomoč tudi sprejeti. Nihče ni dolžan (niti upravičen) tega izvajati na silo.