81. člen ZZZDR-UPB1

Ker je sodišče v okviru odločanja o toženčevem zahtevku za ukinitev preživnine ugotovilo, da tožničini dohodki zadostujejo za njeno preživljanje, ni bilo več treba ugotavljati okoliščin v zvezi s toženčevo preživninsko zmožnostjo. Ob sklenitvi sodne poravnave tožnica ni imela možnosti razpolaganja s skupnim premoženjem, ki sta ga s tožencem ustvarila v zakonski zvezi. Po pravnomočnem zaključku postopkov o obsegu in delitvi skupnega premoženja ter razdružitvi nepremičnin v skupni lasti je tožnica pridobila denarna sredstva oziroma denarno terjatev do toženca in pravico razpolaganja s solastninskimi deleži glede dveh nepremičnin. Pravica do spoštovanja doma, na katero se sklicuje pritožnica, ne sega tako daleč, da bi ji zagotavljala nespremenljivost bivališča ob hkratni dolžnosti nekdanjega zakonca, da prispeva za stroške njenega bivanja in preživljanja.

Razpad življenjske skupnosti ne predstavlja pravne podlage, na podlagi katere bi razvezani zakonec lahko zahteval od drugega zakonca preživnino, da bi si ohranil enak standard, kot sta ga imela zakonca v trajanju zakonske zveze, ampak preživljanju razvezanega zakonca, če sam ne more poskrbeti za svoje preživljanje. Sodna praksa je že zavzela stališče, da presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti, ki predstavlja predpostavko za upravičenje do preživnine, nujno zajema tudi upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenosti zakonca v bodoče, pri čemer takšna bodoča nepreskrbljenost predstavlja podlago prisoji tako imenovane simbolične preživnine.

Presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti razvezanega zakonca po sodni praksi zajema upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenost tudi za bodoče. Za prisojo preživnine ni bistveno, ali je mogoče vzrok za razvezo pripisati ravnanju razvezanega zakonca, od katerega se plačilo zahteva. Odločilne bi bile le okoliščine na strani preživninskega upravičenca, zaradi katerih bi bilo plačilo krivično do zavezanca.

Preživljanje po drugem zunajzakonskem partnerju izhaja iz medsebojne solidarnosti partnerjev, po svoji naravi je subsidiarno in se zagotavlja le, če je dejansko potrebno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je v obravnavanem primeru potrebno, pravilno pa je tudi ugotovljen njegov potreben obseg. Razpada dolgo trajajoče skupnosti (več kot 30 let) ni mogoče vezati na natančno določen datum. Obema zunajzakonskima partnerjema mora biti jasno, da je prišlo do razpada njune skupnosti. Glede na ugotovljene okoliščine, da je tožnica ves čas zunajzakonske skupnosti gospodinjila in praktično ni bila zaposlena, da je stara 58 let, zgolj z osnovnošolsko izobrazbo, da jo navedeni okoliščini postavljata v kategorijo težje zaposljivih oseb in upoštevajoč njeno zdravstveno stanje, je pravilen zaključek, da tožnica nima realnih možnostih pridobivanja finančnih sredstev z redno zaposlitvijo. Hkrati je pravilno upoštevano, da nekaj finančnih sredstev tožnica vseeno lahko tudi sama zasluži.

Ugotovitvena tožba se vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo korist od vložitve takšne tožbe. Pravna korist je lahko tudi premoženjskega značaja in sicer pravica do vdovske pokojnine po razvezanemu zakoncu.

Pravica do uporabe svojega jezika je tudi s pomočjo sodnega tolmača v postopku v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPP in v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem, ne velja pa tudi za vloge v postopku, ki jih morajo v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP stranke vlagati v slovenskem jeziku. Tudi za izjave, ki so podane v okviru poravnalnih pogajanj, velja prepoved uporabe iz 309a. člena ZPP. Kršitev tega določila ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana le takrat, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na izpodbijano sodbo. Ker gre za navedbo stranke in ne za dokaz, z upoštevanjem te izjave toženke ni prišlo do zatrjevane uporabe nedopustnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa zaključka, da toženka ni izkazala, da je popolnoma brez sredstev oziroma virov za preživljanje, ni utemeljevalo zgolj in izključno na tej izjavi oz. navedbi toženke, podani v okviru poravnalnih pogajanj, temveč je s povzemanjem te njene navedbe zgolj

Namen 81. člena ZZZDR je v tem, da se nepreskrbljenemu zakoncu po razvezi zakonske zveze zagotovi približno enak premoženjski in socialni standard kot v času trajanja zakonske zveze. Za odločitev je bistvena ugotovitev, da se tožničine premoženjske in socialne razmere zaradi razveze zakonske zveze niso v ničemer spremenile. Ves čas trajanja zakonske skupnosti namreč tožnica ni bila ekonomsko odvisna od moža (toženca) in se njen položaj ob razvezi ni poslabšal.

Že je bilo navedeno, da zakonska dolžnost preživljanja bivšega zakonca posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Njeno jedro je v jamstvu svobode ravnanja na premoženjskem področju kot predpostavke in bistvene sestavine svobodnega in odgovornega oblikovanja posameznikovega življenja. Zgoraj opisani razlog, zaradi katerega zakon določa obveznost preživljanja nepreskrbljenega zakonca po prenehanju zakonske zveze, je šibek, kadar je zakonska zveza kratkotrajna in se premoženjski položaj zakonca, ki ne zmore sam poskrbeti za lastno preživljanje, z njeno sklenitvijo in prenehanjem ni bistveno spremenil. Obstoj preživninske obveznosti drugega zakonca je v takem primeru odvisen od presoje, ali bi bilo tako breme glede na njegov premoženjski položaj zanj znosno in s plačevanjem preživnine ne bi bil pomembno prikrajšan v svobodi odločanja o svojih dohodkih in o razpolaganju s svojim premoženjem.

Tožnica ima pravico od toženca zahtevati preživnino (81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Plačevanje preživnine v znesku, ki ga zahteva tožnica, bi res občutno zmanjšalo sredstva toženca in ogrozilo njegovo preživljanje (82.c člen ZZZDR), vendar pa drži tudi, da ima tožnica glede na vse ugotovljene okoliščine pravico do preživnine, zato je pritožbeno sodišče preživninsko obveznost toženca določilo v simboličnem znesku 10,00 EUR.

Vrhovno sodišče je po pregledu pravdnega spisa ugotovilo, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjal višini tožničinih mesečnih stroškov in da tudi ni konkretiziral ugovora o nezmožnosti plačevanja preživnine. Ker je tožnica že v tožbi višino mesečih stroškov v višini 275,34 EUR opredelila po posameznih postavkah, je sodišče prve stopnje upravičeno prišlo do zaključka, da je njena ocena mesečnih stroškov v višini 275,00 EUR realna. Ker so bile v konkretnem procesnem položaju toženčeve pritožbene navedbe v zvezi z načinom ugotavljanja tožničinih mesečnih stroškov zaradi nekonkretiziranosti očitno neutemeljene, se sodišče druge stopnje do njih ni bilo dolžno opredeliti.

Zaradi kasnejšega datuma začetka teka plačevanja preživnine ne gre za drug zahtevek. Določba prvega odstavka 81.a člena ZZZDR se smiselno uporablja tudi za urejanje preživninskih razmerij med zakoncema, katerih življenjska skupnost je prenehala, vendar zakonca nista zahtevala razveze. Zakonec, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem je še obstajal pogoj za preživljanje, mora tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v enem letu od prenehanja življenjske skupnosti, bodisi, da v roku enega leta vloži samostojno tožbo ali zahtevek za preživljanje postavi skupaj s tožbo za razvezo. V nasprotnem primeru izgubi pravico do preživljanja.

Sodišče je z zavrženjem prepozne tožbe ravnalo pravilno. Zakonec, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem obstaja pogoj za preživljanje, je dolžan tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti. Tožbo lahko vloži kot samostojno tožbo, ali zahtevek postavi skupaj s tožbo za razvezo zakonske zveze.

Bivši zakonec (izvenzakonski partner) ima pravico zahtevati preživnino od drugega zakonca (izvenzakonskega partnerja), če nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen (81. člen ZZZDR). Pogoj nekrivdne nezaposlenosti je treba strogo razlagati. Odrasla oseba je v prvi vrsti sama dolžna poskrbeti za svoje preživljanje oziroma za svojo materialno in socialno varnost. Izčrpati mora vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, kar pomeni tudi, da je nezaposlena oseba dolžna izkoristiti vsako možnost zaposlitve; če ne gre drugače, mora sprejeti tudi delo za določen čas ali slabše plačano delo ali opravljati priložnostna dela. Razpad zakonske zveze (izvenzakonske skupnosti) ne predstavlja podlage za preživninski zahtevek iz razloga, da se ohrani življenjski standard iz časa zakonske zveze

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

V osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP je določena izjema od splošnega pravila, ki je predvidena za primere najbolj ogroženih socialnih skupin. Za ugotovitev o preživninski obveznosti do zakonca ne zadošča trditev, da je dolžnik poročen ter da je njegova žena brezposelna.

Preživninski upravičenec mora najprej sam poskrbeti za svoje preživljanje oziroma izčrpati vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden pridobi pravico zahtevati preživljanje od razvezanega zakonca. Za postopek odločanja o zahtevku za preživljanje zakonca veljajo pravila rednega postopka, ki stroškovno odločitev vežejo na strankin uspeh v pravdi.

Toženka ni ugovarjala, da so na strani preživninskega upravičenca vzroki, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zaradi česar bi ji bilo krivično naložiti plačilo preživnine. Na možnost zavrnitve preživninskega zahtevka iz tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR se toženka med postopkom ni sklicevala, zato bi bilo odveč vsako ukvarjanje z vzroki za razvezo. Toženka ni podala ustrezne trditvene podlage, ki bi zadostila abstraktnemu dejanskemu stanu iz 82.c člena ZZZDR, niti ni ponudila ustreznih dokazov, s katerimi bi izkazala ogroženost njenega lastnega preživljanja, niti ni izkazala, da je poleg sebe dolžna preživljati še polnoletnega sina. Zato se prvo sodišče s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo. Dejstvo, da ji občasno pomaga hči, pa samo po sebi še ne zapolnjuje pravnega standarda ogroženosti iz prej citirane zakonske določbe.

V postopku je bilo ugotovljeno dejstvo, da se je položaj toženke ob razpadu življenjske skupnosti s tožnikom bistveno poslabšal, hkrati pa tudi, da je utemeljeno pričakovanje, da si bo toženka od 1. 1. 2019 dalje lahko zagotovila lastno preživljanje. Na ta način je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo načelo solidarnosti ob razvezi zakonske zveze iz 13. člena ZZZDR in načelo, da je vsak, ki je delovno sposoben, dolžan sam poskrbeti za svoje preživljanje.

Upoštevajoč različne razloge za razvezo in dejstvo, da toženec kot invalid nikoli ni bil zmožen pridobitnega dela in je bil hudo bolan tudi že v trenutku sklenitve zakonske zveze, prispevek k preživljanju bivšega zakonca za tožnico ni krivičen.

V pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile na pritožbeni stopnji upoštevne na podlagi 414. člena ZPP, ki določa, da v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena tega zakona in še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena tega zakona. Tudi za tovrstne postopke namreč velja, da sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 414. člena ZPP lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo in za katere sam toženec pove, da so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. Sprem