50. člen ZZZDR-UPB1

Presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti razvezanega zakonca po sodni praksi zajema upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenost tudi za bodoče. Za prisojo preživnine ni bistveno, ali je mogoče vzrok za razvezo pripisati ravnanju razvezanega zakonca, od katerega se plačilo zahteva. Odločilne bi bile le okoliščine na strani preživninskega upravičenca, zaradi katerih bi bilo plačilo krivično do zavezanca.

Ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bilo zaradi umanjkanja aleatornosti podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Ker to pomeni, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju le navidezna, v resnici pa sta stranki sklenili darilno pogodbo (prvi in drugi odstavek 50. člen OZ), se odpira vprašanje prikrajšanja nujnega deleža in vračanja darila.

Preživljanje po drugem zunajzakonskem partnerju izhaja iz medsebojne solidarnosti partnerjev, po svoji naravi je subsidiarno in se zagotavlja le, če je dejansko potrebno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je v obravnavanem primeru potrebno, pravilno pa je tudi ugotovljen njegov potreben obseg. Razpada dolgo trajajoče skupnosti (več kot 30 let) ni mogoče vezati na natančno določen datum. Obema zunajzakonskima partnerjema mora biti jasno, da je prišlo do razpada njune skupnosti. Glede na ugotovljene okoliščine, da je tožnica ves čas zunajzakonske skupnosti gospodinjila in praktično ni bila zaposlena, da je stara 58 let, zgolj z osnovnošolsko izobrazbo, da jo navedeni okoliščini postavljata v kategorijo težje zaposljivih oseb in upoštevajoč njeno zdravstveno stanje, je pravilen zaključek, da tožnica nima realnih možnostih pridobivanja finančnih sredstev z redno zaposlitvijo. Hkrati je pravilno upoštevano, da nekaj finančnih sredstev tožnica vseeno lahko tudi sama zasluži.

Zahtevek za vrnitev darila po 84. členu ZZZDR je utemeljen šele po pravnomočni razvezi zakonske zveze. Vračilo daril pod pogoji iz 84. člena ZZZDR je posledica razveze; v času trajanja zakonske zveze pogoji za vračanje daril iz navedenega člena v nobenem primeru ne pridejo v poštev.

Pod pojmom delo, ki predstavlja podlago za pridobitev skupnega premoženja, namreč ni moč šteti tistega, ki izvira ali pa je posledica kaznivega dejanja. Kot je namreč pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, oškodovanka prostitucije ni opravljala prostovoljno, temveč je bila vanjo prisiljena s silo in grožnjami obtoženca, na način, kot je opisan v izreku sodbe. Ker si je obtoženec prilaščal denar, ki ga je oškodovanka dobila s prostitucijo, takšno njegovo ravnanje povsem ustreza zakonskemu znaku izkoriščanja prostitucije, saj obtoženec s prostitucijo kot tako, ni imel nobenega opravka, temveč je od te dejavnosti, ki jo je izvajala oškodovanka sama, imel le finančno korist, oziroma je bil z njo okoriščen. Zato nikakor ne gre za situacijo, kot jo ureja ZZZDR-1 glede premoženjskih razmer med zakonci, saj denar, ki si ga je pridobil na škodo oškodovanke, ni predstavljal skupnega premoženja temveč korist, ki je bila protipravno pridobljena s kaznivim dejanjem.

Zaradi kasnejšega datuma začetka teka plačevanja preživnine ne gre za drug zahtevek. Določba prvega odstavka 81.a člena ZZZDR se smiselno uporablja tudi za urejanje preživninskih razmerij med zakoncema, katerih življenjska skupnost je prenehala, vendar zakonca nista zahtevala razveze. Zakonec, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem je še obstajal pogoj za preživljanje, mora tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v enem letu od prenehanja življenjske skupnosti, bodisi, da v roku enega leta vloži samostojno tožbo ali zahtevek za preživljanje postavi skupaj s tožbo za razvezo. V nasprotnem primeru izgubi pravico do preživljanja.

Sodišče je z zavrženjem prepozne tožbe ravnalo pravilno. Zakonec, katerega življenjska skupnost je razpadla in pri katerem obstaja pogoj za preživljanje, je dolžan tožbo za preživljanje vložiti najkasneje v roku enega leta od prenehanja življenjske skupnosti. Tožbo lahko vloži kot samostojno tožbo, ali zahtevek postavi skupaj s tožbo za razvezo zakonske zveze.

Pravica osebe, ki jo je umrli preživljal, je odškodninske narave, vendar pa se v tem institutu prepletajo tudi prvine rodbinskega prava. Krog upravičencev do odškodnine za izgubljeno preživljanje oz. izgubljeno pomoč je širši od kroga oseb, ki bi jih moral umrli preživljati po zakonu. Razdeliti jih je mogoče v tri skupine. Prvi so tisti, ki sicer niso preživninski upravičenci, so pa dejansko prejemali redno podporo umrlega. Zaradi njegove smrti so za to podporo sedaj oškodovani. Drugi so tisti, ki so preživninski upravičenci, pa četudi umrli svoje preživninske obveznosti sploh ni izpolnjeval. Škoda, ki so jo s smrtjo utrpeli ti, je poseg v njihovo subjektivno preživninsko pravico, ki bi jim šla po določbah ZZZDR. Tretji tip aktivno legitimiranih oseb pa združuje oba zgoraj navedena tipa - to so tisti preživninski upravičenci, ki jih je umrli tudi dejansko podpiral. V slednjo skupino sodi tožnica. Dejavnik pričakovane življenjske dobe bi se upošteval le v primeru, če bi toženka z verjetnostjo izkazala, da bi bila življenjska doba pokojnika krajša od življenjske dobe tožnice (npr. zaradi bolezni pokojnika).

Preživninski upravičenec mora najprej sam poskrbeti za svoje preživljanje oziroma izčrpati vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden pridobi pravico zahtevati preživljanje od razvezanega zakonca. Za postopek odločanja o zahtevku za preživljanje zakonca veljajo pravila rednega postopka, ki stroškovno odločitev vežejo na strankin uspeh v pravdi.

Torej je glede na citirane materialnopravne določbe in ustaljeno sodno prakso za odločanje o utemeljenosti preživninskega zahtevka enega zakonca v primeru prenehanja zakonske skupnosti z drugim zakoncem odločilno dejstvo o datumu, oziroma o času prenehanja njune življenjske skupnosti in ni odločilno dejstvo o času pravnomočnosti sodbe o razvezi zakonske zveze.

Tožnica od 11. 12. 2011 ne živi v življenjski skupnosti s tožencem in se njuna življenjska skupnost ni več obnovila, tožnica pa ves ta čas ni zahtevala od toženca preživnine, zato je zamudila z zahtevkom za preživnino, ki ga je vložila skupaj z vloženo tožbo za razvezo zakonske zveze po več kot štirih letih od prenehanja življenjske skupnosti s tožencem.

Če se upoštevajo določbe ZZZDR, ki nalagajo zakoncema dolžnost, da sta si dolžna medsebojno pomagati, je namen, zaradi katerega sta zakonca med seboj sklenila pogodbo o preužitku, povezan s posebnimi razlogi in okoliščinami, zaradi katerih zakonca skleneta med seboj takšno pogodbo. Teh posebnih okoliščin pa tožnica ni dokazala.

Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.

Ker je pravni položaj šolajoče osebe mlajše od 26 let, v razmerju do staršev drugačen kot v razmerju do zakonca; ker so obveznosti staršev za preživljanje otrok drugačne kot medsebojne obveznosti za preživljanje zakoncev; ker je namen porabe dohodkov otrok v razmerju do staršev drugačen kot namen porabe dohodkov zakonca do drugega zakonca oziroma družine, je različna davčna obravnava obeh vrst zavezancev glede različne opredelitve vzdrževanih družinskih članov oziroma lastnih dohodkov za preživljanje, razumna. Glede na navedeno je drugačna ureditev, ki za šolajoče zakonce kot vzdrževane družinske člane ne določa, da so določene vrste dohodkov izvzete iz opredelitve „lastnih dohodkov za preživljanje“, ni v nasprotju z načelom enakosti.

Preživljanje po drugem zakoncu je po svoji naravi subsidiarno. Zagotavlja se le, če je dejansko potrebno, in v potrebnem obsegu. Preživninski upravičenec mora najprej sam (vsaj delno, če ne v celoti) poskrbeti za svoje preživljanje. Izčrpati mora vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden je lahko upravičen do preživljanja po zakoncu. Ni nerazumno niti pretirano strogo pričakovanje, da vdova (oškodovanka) ne bo kršila obveznosti iz delovnega razmerja ter na ta način obdržala obstoječo zaposlitev. Prav tako je upravičeno pričakovati, da sama ne bo odpovedala pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga (sprejela manj plačano delo ali začela brezplačno opravljati delo).

Za odločitev o delni oprostitvi plačila sodnih taks je odločilno tudi premoženjsko stanje dolžnikove žene in njegovih polnoletnih otrok, ki so po ZZZDR v skladu s svojimi zmožnostmi dolžni preživljati dolžnika, to pa je konkretizirano prav z uporabo kriterija mesečnega povprečnega dohodka na člana družine. Navedba, da dolžnik ne more izsiliti od svojih družinskih članov izjave o njihovem premoženjskem stanju, na odločitev v zadevi ne vpliva.

Sodišče prve stopnje ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku, ki ga je tožnica postavila pogojno, in sicer za primer, da sodišče prve stopnje ne bi v celoti ugodilo ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka na ugotovitev solastninske pravice. Sodišče prve stopnje o njenem podrejenem tožbenem zahtevku ni odločilo, zato je ta pritožbena izvajanja šteti za pravočasen predlog za izdajo dopolnilne sodbe v skladu s 325. členom ZPP.

Stranki pogodbe o preužitku sta lahko tudi zakonca. Zakonca lahko med seboj sklepata vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami in n tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti (62. člen ZZZDR). Zakonca lahko skleneta pogodbo o preužitku, čeprav sta si že po zakonu dolžna pomagati (44. člen ZZZDR) in ima nepreskrbljeni zakonec pravico do preživljanja s strani drugega zakonca (50. člen ZZZDR).

Določbe ZPIZ-1 se neposredno ne navezujejo na dolžnost preživljanja med starši in otroci oziroma zakonci (zunajzakonskimi partnerji) po ZZZDR, temveč so širše in opredelijo upravičence ter pogoje za pridobitev pravice. Med temi pogoji je pomembno tudi za dejstvo preživljanja s strani zavarovanca oziroma uživalca pravice do njegove smrti. Kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal tiste družinske člane, ki so možni upravičenci, pa posebej določata Sklep/2000 oz. Sklep/2006, ki prav tako ne izhajata iz ZZZDR, temveč te pogoje posebej opredelita.

Tožnika, ki je živel v zunajzakonski skupnosti in ki je imel s partnerko tudi skupnega otroka, ni mogoče šteti za družinskega člana pokojnega zavarovanca (očeta), ki bi ga bil slednji dolžan preživljati in bi ga tudi preživljal do svoje smrti (tožnika je bila dolžna preživljati njegova zunajzakonska partnerica). Iz tega razloga tožnik ob očetovi smrti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine, četudi je že pred smrtjo postal popolnoma nezmožen za delo.