44. člen ZZZDR-UPB1

Ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bilo zaradi umanjkanja aleatornosti podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Ker to pomeni, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju le navidezna, v resnici pa sta stranki sklenili darilno pogodbo (prvi in drugi odstavek 50. člen OZ), se odpira vprašanje prikrajšanja nujnega deleža in vračanja darila.

Preživljanje po drugem zunajzakonskem partnerju izhaja iz medsebojne solidarnosti partnerjev, po svoji naravi je subsidiarno in se zagotavlja le, če je dejansko potrebno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je v obravnavanem primeru potrebno, pravilno pa je tudi ugotovljen njegov potreben obseg. Razpada dolgo trajajoče skupnosti (več kot 30 let) ni mogoče vezati na natančno določen datum. Obema zunajzakonskima partnerjema mora biti jasno, da je prišlo do razpada njune skupnosti. Glede na ugotovljene okoliščine, da je tožnica ves čas zunajzakonske skupnosti gospodinjila in praktično ni bila zaposlena, da je stara 58 let, zgolj z osnovnošolsko izobrazbo, da jo navedeni okoliščini postavljata v kategorijo težje zaposljivih oseb in upoštevajoč njeno zdravstveno stanje, je pravilen zaključek, da tožnica nima realnih možnostih pridobivanja finančnih sredstev z redno zaposlitvijo. Hkrati je pravilno upoštevano, da nekaj finančnih sredstev tožnica vseeno lahko tudi sama zasluži.

Načelo prepovedi povzročanja škode implicira tudi zahtevo, da je vsak posameznik povprečno skrben tudi pri preprečevanju lastne škode (10. člen OZ). Od povprečno skrbnega posameznika pa se lahko pričakuje, da gleda, kod hodi oziroma da stopi tja, koder je pogledal.

V postopku postavitve pod skrbništvo tožnik nima položaja stranke v ožjem smislu (42. člen ZUP) in da svojega pravnega interesa za udeležbo v postopku v svojstvu stranskega udeleženca (43. člen ZUP) ne more utemeljevati z interesom osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, zato tožnik ne more uspeti z navedbo, da je njegov pravni interes v tem, da se za skrbnika postavi osebo, ki bo objektivno in nepristransko zastopala interese varovanke, saj to ni njegov oseben temveč varovankin pravni interes. Drugače pa velja za tožnikovo sklicevanje na položaj ter pravice in dolžnosti, ki jih ima kot zakonec osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. Zaradi značilne osebne narave oziroma osebne povezanosti kot temeljnega elementa pravnih razmerji med zakoncema po presoji sodišča postavitev skrbnika enemu od njiju nedvomno posega v navedeno pravno razmerje in s tem v pravice in obveznosti drugega zakonca, kot jih opredeljuje zakon. Zato zakoncu osebe, ki se postavlja pod skrbništvo, ni mogoče odreči pravnega interesa, da v postopku postavitve pod skrbništvo kot stranski udeleženec v obsegu varstva svojih pravic podaja izjave in v posledici tega uveljavlja pravna sredstva.

Preživninski upravičenec mora najprej sam poskrbeti za svoje preživljanje oziroma izčrpati vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden pridobi pravico zahtevati preživljanje od razvezanega zakonca. Za postopek odločanja o zahtevku za preživljanje zakonca veljajo pravila rednega postopka, ki stroškovno odločitev vežejo na strankin uspeh v pravdi.

Če se upoštevajo določbe ZZZDR, ki nalagajo zakoncema dolžnost, da sta si dolžna medsebojno pomagati, je namen, zaradi katerega sta zakonca med seboj sklenila pogodbo o preužitku, povezan s posebnimi razlogi in okoliščinami, zaradi katerih zakonca skleneta med seboj takšno pogodbo. Teh posebnih okoliščin pa tožnica ni dokazala.

V primeru, da tožnica ne bo uspešna v drugi pravdi (to skrbi pritožnico) bo imela vse možnosti, da bo ponovno predlagala izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi. Dvakrat o isti stvari – prepovedi odtujitve in obremenitve, ni mogoče odločati.

Če je zakonska zveza za kateregakoli od zakoncev nevzdržna, je pogoj za razvezo izpolnjen, in če le en od zakoncev želi razvezo in ne želi več živeti skupaj z drugim, pomeni, da je zakonska zveza zanj nevzdržna. Res sta se dolžna zakonca vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, vendar je to možno izpolniti le, če gre torej bodisi za vzajemnost bodisi za pripravljenost pomoč tudi sprejeti. Nihče ni dolžan (niti upravičen) tega izvajati na silo.

Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.

Skrb za zdravje kateregakoli od zakoncev (in stroški, ki so s tem povezani) je skupna zadeva obeh zakoncev, zato gre tudi v tem delu za skupni dolg.

Tožnica ni živela v zunajzakonski skupnosti s pokojnim in ji tako po pokojnem ne pripada dedna pravica po določbi drugega odstavka 10. člena ZD.

Tožnik je v prometni nesreči utrpel zvin leve rame, delno raztrganino rotatorne manšete, nateg vratnih mišic, udarnino glave in udarnino ledvene hrbtenice. Primerjava z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, pokaže, da je prisojena odškodnina v višini 3,6 povprečne neto plače, prenizka. V že razsojenih odškodninah s primerljivimi škodnimi posledicami, so bile priznane odškodnine vsaj v višini pet povprečnih neto plač.

Stranki pogodbe o preužitku sta lahko tudi zakonca. Zakonca lahko med seboj sklepata vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala tudi z drugimi osebami in n tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti (62. člen ZZZDR). Zakonca lahko skleneta pogodbo o preužitku, čeprav sta si že po zakonu dolžna pomagati (44. člen ZZZDR) in ima nepreskrbljeni zakonec pravico do preživljanja s strani drugega zakonca (50. člen ZZZDR).

Predlog za dopustitev revizije se dopusti glede materialnopravnega vprašanja učinkov med zakoncema sklenjene pogodbe o preužitku (vprašanje razmerja med 44. in 62. členom ZZZDR).

50. člen ZZZDR in nedovoljeno razpolaganje strank, sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave.

Takšna obveznost zakonca je prioritetna in je seveda ni mogoče šteti za odplačno dajatev in storitev prevzemnika po 564. členu OZ, ob tem, da sta se zakonca preživljala s sredstvi preužitkarja.

Tožničin preživninski zahtevek zoper toženca ni utemeljen, ker je bilo ugotovljeno, da se zaradi le tri leta trajajoče zakonske skupnosti njene premoženjske razmere in njen celoten socialni položaj vključno z zdravjem, niso v ničemer spremenili. Zaradi njene poroke s tožencem in sledeče razveze zakonske zveze z njim že po treh letih, se tako okolnosti na njeni strani, ki so odločilnega pomena za priznanje pravice do preživnine po določilu 81. člena ZZZDR, niso spremenile. Kakor hitro tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do preživnine v breme toženca, ni podana niti podlaga za priznanje simbolične preživnine.

Ni izključeno, da je bil v času trajanja skupnosti v posameznih obdobjih toženkin gmotni položaj ugodnejši od gmotnega položaja tožnika, vendar pa občasni večji finančni prispevek toženke k skupnim stroškom zunajzakonskih partnerjev še ne pomeni preživljanja drugega partnerja v smislu 50. člena ZZZDR.

Določbe 83. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako, da preživninska obveznost razvezanega zakonca ne preneha, če drugi zakonec sklene novo (izven)zakonsko zvezo z nekom, ki ga ni sposoben preživljati.

Če skupnosti med zakoncema ni več, veljajo drugačna merila. Z ločenim življenjem nastane nova osebna in premoženjska situacija, ki povzroči spremembe pri obeh zakoncih. Tožnica uveljavlja le svoje višje stroške, ne zatrjuje pa, da sama tožencu še vedno pomaga ali kako drugače skrbi zanj. Zato se tudi neutemeljeno sklicuje na 44. člen ZZZDR. Pravilno je izhodišče sodišča druge stopnje, da mora sodišče v primeru, ko zakonec živi v lastnem gospodinjstvu in ločeno od drugega zakonca, najprej ugotoviti preskrbljenost zakonca, ki zahteva preživnino.