82.a člen ZZZDR-UPB1

Preživljanje po drugem zunajzakonskem partnerju izhaja iz medsebojne solidarnosti partnerjev, po svoji naravi je subsidiarno in se zagotavlja le, če je dejansko potrebno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je v obravnavanem primeru potrebno, pravilno pa je tudi ugotovljen njegov potreben obseg. Razpada dolgo trajajoče skupnosti (več kot 30 let) ni mogoče vezati na natančno določen datum. Obema zunajzakonskima partnerjema mora biti jasno, da je prišlo do razpada njune skupnosti. Glede na ugotovljene okoliščine, da je tožnica ves čas zunajzakonske skupnosti gospodinjila in praktično ni bila zaposlena, da je stara 58 let, zgolj z osnovnošolsko izobrazbo, da jo navedeni okoliščini postavljata v kategorijo težje zaposljivih oseb in upoštevajoč njeno zdravstveno stanje, je pravilen zaključek, da tožnica nima realnih možnostih pridobivanja finančnih sredstev z redno zaposlitvijo. Hkrati je pravilno upoštevano, da nekaj finančnih sredstev tožnica vseeno lahko tudi sama zasluži.

Že je bilo navedeno, da zakonska dolžnost preživljanja bivšega zakonca posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Njeno jedro je v jamstvu svobode ravnanja na premoženjskem področju kot predpostavke in bistvene sestavine svobodnega in odgovornega oblikovanja posameznikovega življenja. Zgoraj opisani razlog, zaradi katerega zakon določa obveznost preživljanja nepreskrbljenega zakonca po prenehanju zakonske zveze, je šibek, kadar je zakonska zveza kratkotrajna in se premoženjski položaj zakonca, ki ne zmore sam poskrbeti za lastno preživljanje, z njeno sklenitvijo in prenehanjem ni bistveno spremenil. Obstoj preživninske obveznosti drugega zakonca je v takem primeru odvisen od presoje, ali bi bilo tako breme glede na njegov premoženjski položaj zanj znosno in s plačevanjem preživnine ne bi bil pomembno prikrajšan v svobodi odločanja o svojih dohodkih in o razpolaganju s svojim premoženjem.

Vrhovno sodišče je po pregledu pravdnega spisa ugotovilo, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjal višini tožničinih mesečnih stroškov in da tudi ni konkretiziral ugovora o nezmožnosti plačevanja preživnine. Ker je tožnica že v tožbi višino mesečih stroškov v višini 275,34 EUR opredelila po posameznih postavkah, je sodišče prve stopnje upravičeno prišlo do zaključka, da je njena ocena mesečnih stroškov v višini 275,00 EUR realna. Ker so bile v konkretnem procesnem položaju toženčeve pritožbene navedbe v zvezi z načinom ugotavljanja tožničinih mesečnih stroškov zaradi nekonkretiziranosti očitno neutemeljene, se sodišče druge stopnje do njih ni bilo dolžno opredeliti.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodba sodišča druge stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na strani preživninskega zavezanca (tožnika) prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin zaradi njegove bolezni, zaradi katerih se je obseg njegovih preživninskih potreb bistveno povečal, zato je treba znova ugotoviti potrebe preživninskega upravičenca in zavezanca, ob upoštevanju zmožnosti zavezanca.

Če je zakonska zveza za kateregakoli od zakoncev nevzdržna, je pogoj za razvezo izpolnjen, in če le en od zakoncev želi razvezo in ne želi več živeti skupaj z drugim, pomeni, da je zakonska zveza zanj nevzdržna. Res sta se dolžna zakonca vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, vendar je to možno izpolniti le, če gre torej bodisi za vzajemnost bodisi za pripravljenost pomoč tudi sprejeti. Nihče ni dolžan (niti upravičen) tega izvajati na silo.

V situaciji, ko je vzgoja in varstvo devetletne deklice že ves čas v celoti na materi, tožnik pa nima niti stikov s hčerko, je pravnomočna odločitev, na podlagi katere oče, katerega premoženjske zmožnosti so nedvomno boljše od materinih, krije polovico dekličinih potreb, še zmeraj pravilna. Razlogov za znižanje preživnine torej ni. Višje sodišče sicer verjame, da pritožnik takšno odločitev dojema kot nepravično, še posebej zato, ker očetovske vloge v odnosu do toženke ni nikdar prevzel, a v tem, da morajo starši preživljati vse svoje mladoletne otroke, ni ničesar nepravičnega.

Odločanje o tožbenem zahtevku na zvišanje preživnine poteka v dveh korakih. Sodišče mora najprej ugotoviti, ali so se potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, bistveno spremenile. Če ugotovi, da so se, na novo odmeri preživnino. Tožnica je 15 letno dekle, ki se bliža samostojnosti, zato je nedvomno prav in koristno, da razpolaga z manjšim zneskom žepnine in se uči samostojnega upravljanja z denarjem. Pojem medsebojne primerljivosti ne pomeni hkrati matematične enakosti prihodkov. O medsebojni primerljivosti prihodkov je vsekakor mogoče govoriti tudi, kadar se višina nekoliko razlikuje. Sodba na zvišanje preživnine ni konstitutivnega, ampak dajatvenega značaja. Preživninska obveznost za zvišano preživnino zapade v trenutku vložitve tožbe, nato pa vse do konca glavne obravnave zapadajo mesečni preživninski obroki.

Ustavnopravno in vrednotno izhodišče inštituta preživnine za zakonca je bistveno šibkejše kot ustavnopravno in vrednotno izhodišče inštituta preživnine za otroka. Zavezancu ni mogoče nalagati, naj se žrtvuje še kako drugače, kot s plačevanjem preživnine iz obstoječih dohodkov.

Določbe 81. člena ZZZDR ni mogoče razumeti tako, da se lahko ob razvezi zakonske zveze določi znesek za preživljanje le v primeru, ko gre za zakonca, ki nima dovolj sredstev za najnujnejše življenjske stroške oz. sploh nima nobenih sredstev za življenje (in si jih sam tudi ne more pridobiti), ampak jo je treba uporabiti tudi v primerih, ko se zaradi razveze zakonske zveze socialni in premoženjski položaj enega od zakoncev bistveno spremeni (poslabša). Položaj zakonca se namreč samo zaradi razveze zakonske zveze vendarle ne bi smel bistveno poslabšati. To seveda velja le ob pogoju, da drugi zakonec plačevanje preživnine zmore. Po stališču Vrhovnega sodišča je pomembno, ali (nepremično in premično) premoženje daje plodove, ki pripomorejo k lastnemu preživljanju ali olajšujejo plačevanje preživnine. Kriterij možnosti prostega razpolaganja z nepremičninami je pomemben le v toliko, da nezmožnost vsakršnega razpolaganja ovira pridobitev plodov (npr. ni mogoče iztržiti najemnine od stanovanja, ki ga lastnik zaradi prepovedi z začasno odredbo ne more oddajati v najem).

Zgolj dejstvo, da je preživninska upravičenka svoj delež na skupni stanovanjski hiši podarila hčerki, še ne pomeni, da si je sama poslabšala gmotni položaj in da zato ni upravičena do preživnine.

Revizija se dopusti glede materialnopravnih vprašanj (i) ali so v okviru zmožnosti zavezanca za presojo nepreskrbljenosti zakonca relevantni življenjski stroški, povezani z oskrbo z obleko in obutvijo ter sredstvi osebne higiene, osnovne rekreacije in oddiha, z zadovoljitvijo kulturnih potreb ter stroški vzdrževanja in oskrbe skupnega psa ter (ii) ali so za ugotovitev zmožnosti zavezanca in potreb upravičenca relevantni plodovi od premičnega in nepremičnega premoženja v njuni (so)lasti oziroma ali je relevantna le možnost prostega razpolaganja s tem premoženjem.

Zakonska zveza je institut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev, zato izkazana nevzdržnost zakonske zveze za enega partnerja zadostuje za razvezo zakonske zveze. Sodišče svoje odločbe ni oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank, saj v zakonskih sporih do nedovoljenega razpolaganja sploh ne more priti, ker razpolaganje strank ni dovoljeno. Če je razvezani zakonec brez vsakršnih sredstev za preživljanje, mu je drugi zakonce v skladu s svojimi zmožnostmi dolžan zagotoviti sredstva za preživljanje.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je potrebna sredstva za preživljanje tožnika – preživninskega zavezanca ugotovilo na podlagi t.i. Dusseldorfske tabele in ukinilo preživnino za obdobje po 11.12.2007, ko tožnik, ki živi v Nemčiji, eksistenčnega minimuma (1.000,00 EUR) po cit. tabeli ni več dosegel. Za razvezo zakonske zveze se uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe. Ker je običajno prebivališče toženke kot preživninske upravičenke v Republiki Sloveniji, je potrebno uporabiti pravo Republike Slovenije.

Toženka je upravičena terjati od tožnika le tolikšen znesek preživnine, ki ga tožnik zmore plačevati brez škode za lastno preživljanje. Toženka je tudi sama dolžna pridobiti določena sredstva za svoje preživljanje. Čeprav nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlena, pa to še ne pomeni, da si toženka ni dolžna poiskati vsaj priložnostnega oziroma občasnega honorarnega dela ter s tem pridobiti dela potrebnih sredstev za preživljanje. Otrokova preživninska obveznost do staršev je subsidiarna, vendar pa so v primeru, ko zakonec (preživninski upravičenec) od svojega bivšega zakonca (preživninskega zavezanca) ne more iztožiti tolikšne preživnine, ki bi zadoščala za njegovo preživljanje, tudi otroci dolžni prispevati k njegovemu preživljanju, ob obstoju predpisanih pogojev (1. odstavek 124. člena ZZZDR). Materialnopravno napačno je izhodišče sodišča prve stopnje, ki je pri odločanju o višini preživnine izhajalo tudi iz primerjave z zneskom minimalnega dohodka in zneskom povprečne neto pokojnine v marcu 2009. Za takšno primerjavo ni nobene podlage glede na določbe 82.a člena ZZZDR.

Obveznost plačevanja preživnine bivšemu zakoncu pa ni enaka kot obveznost plačevanja preživnine za otroka in izvira še iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, v katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža in se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena.

Toženec pravilno opozarja, da nižji sodišči nista spoštovali standarda obrazloženosti sodb, saj sta spregledali odločbi CSD, s katerima je bila tožnici odobrena denarna socialna pomoč v višini 205,57 EUR za čas od 1. 8. 2007 do 31. 1. 2008 in v višini 212,97 EUR za čas od 1. 2. 2008 do 31. 7. 2008. Tožničini denarni prejemki v tem obdobju predstavljajo odločilna dejstva, o katerih nižji sodišči nista navedli razlogov, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Denarni prihodki, ki jih je tožnica (že) prejela (predvsem) iz razloga nezadostnih sredstev za preživljanje, se namreč upoštevajo pri odločanju o preživnini.

Ker razvezana partnerka ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, s katerimi bi lahko krila lastne preživninske potrebe, saj se zaradi bolezni (revmatoidnega artritisa) ne more zaposliti, ji pripada preživnina. Pri določitvi višine je potrebno upoštevati dolžino trajanja zakonske zveze (23 let), njeno starost (letnik 1959), obseg izkazanih preživninskih izdatkov zavezanca ter finančne zmožnosti zavezanca. Njegov način življenja (igranje loterije, prenočitve v luksuznih hotelih, izkazani izdatki iz plačilnih kartic, šolanje otroka v tujini, stanovanjska hiša, avto visokega cenovnega razreda) dokazuje, da so dohodki bistveno višji, kot jih prikazuje.

Ob takšnih dejstvih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica nima sredstev za življenje in nima možnosti za kakršnokoli pridobivanje dohodkov, zato so podani pogoji za prisojo preživnine iz 81. člena ZZZDR izpolnjeni.

Ker toženka v obdobjih za katera je zahtevala oz. zahteva preživnino vnaprej, ni bila zaposlena in se ne more zaposliti, ter da nima drugega premoženja, je toženka do preživnine.