VSL Sodba III Kp 49284/2019

I. Ob delni ugoditvi pritožbama obtoženega A. A. in njegovega zagovornika ter po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je skupaj z osebami B. B., C. C. in Č. Č. storil kaznivo dejanje, tako da je zavestno sodeloval pri storitvi, s tem da je skupaj z drugimi vzel drugemu tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastil, vrednost ukradenih stvari pa je majhna in si je hotel prilastiti stvar take vrednosti, tako, da je dne 13. 7. 2019 popoldan v ... skupaj z osebami B. B., C. C. in Č. Č. vlomil v brunarico, last D. D., in so si iz nje na njegovo škodo prilastili PVC vrečke za gospodinjstvo, vrečko sladkorja, česen v prahu, moško jakno, modre delovne hlače, posodo za kuhanje kave, vrečko juhe Knorr in kave Minas, vse v vrednosti 100,00 EUR,

s čemer naj bi pod točko I/1 izreka storil kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

II. Na podlagi določila prvega odstavka 96. člena ZKP stroški oprostilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun.

III. Na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanca D. D. in Zavarovalnico d. d. s premoženjskopravnima zahtevkoma napoti na pravdo.

IV. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 se obtožencu izreče

kazen 1 (eno) leto zapora.

V. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se v izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja in pripora od 18. 9. 2019 od 17.15 ure dalje.

VI. Po določbi 48.a člena KZ-1 se obtožencu izreče stranska kazen

izgona tujca iz države za čas petih let.

VII. V preostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka I/1 izreka), za katerega mu je določilo kazen štiri mesece zapora, in kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 (točka I/2 izreka), za katerega mu je določilo kazen eno leto zapora, nakar mu je upoštevaje pravila o steku po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. V skladu z določili 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen zapora vštelo prestani pripor s pridržanjem od 18. 9. 2019 od 17.15 ure dalje. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo denarno kazen 120 dnevnih zneskov v višini dnevnega zneska 10,00 EUR, kar skupaj znese 1.200,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Oškodovanca D. D. in Zavarovalnico d. d. je s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma v celoti napotilo na pravdo. Skladno z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP je še odločilo, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec se je pritožil brez navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal, da se ga oprosti obtožbe ter plačila stranske kazni in se mu pomaga v postopku azila in mednarodne zaščite oziroma podrejeno, da se mu zmanjša kazen zapora ter oprosti plačila stranske kazni. Zagovornik obtoženca pa se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in odvzemu premoženjske koristi, s predlogom, naj višje sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

4Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika, ki zadevajo kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe ter proučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je napravilo napačen dokazni zaključek, da je eden izmed storilcev kaznivega dejanja tatvine tudi obtoženec, za tak zaključek pa je navedlo neprepričljive razloge. Pritožbena prizadevanja obtoženčevega zagovornika se zato v tem delu pokažejo kot utemeljena.

5Iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja pod točko I/1 v izreku sodbe izhaja, da je obtoženi storil kaznivo dejanje, tako da je zavestno sodeloval pri storitvi, s tem, da je skupaj z drugimi vzel drugemu tuje premične stvari, da bi si jih protipravno prilastil. Tak zaključek pa iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izhaja.

6Po določbi drugega odstavka 20. člena KZ-1 je sostorilec, kdor skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi. V sodni praksi in kazenskopravni teoriji se je uveljavila tako imenovana objektivno-subjektivna metoda ugotavljanja sostorilstva. Temeljno vprašanje te metode je, ali je posameznik v celoti ali delno uresničil zakonske znake kaznivega dejanja, ali k izvršitvi kako drugače odločilno prispeval (objektivni element). Pri obeh oblikah sostorilstva se zahteva zavest in volja posameznika, da skupaj z drugimi sodeluje pri uresničitvi kaznivega dejanja. Če sostorilstvo v objektivnem smislu temelji na odločilnem prispevku (in ne na izpolnitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja), pa je potrebno preveriti še, ali je posameznik štel kaznivo dejanje za svoje - ali je ravnal cum animo auctoris (subjektivni element). Možen alternativni pristop k ugotavljanju sostorilstva je teorija funkcionalne oblasti nad dejanjem. Po tej teoriji je sostorilstvo podano, kadar so podane naslednje predpostavke: a) skupni načrt oziroma skupna odločitev za dejanje; b) skupno delovanje v času izvršitve; ter c) odločilnost prispevka (sostorilec mora obvladovati dogajanje - njegova funkcija pri izvršitvi dejanja mora biti takšna, da je od nje odvisen uspeh celotnega načrta).

7Po obeh teorijah je skupna odločitev oziroma volja izvršiti dejanje za obstoj sostorilstva ključnega pomena; ta (subjektivni) element omogoča, da se posamezniku pripišejo ravnanja drugih, kakor da bi bila njegova. Gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega delovanja vsakemu od sostorilcev. Velja pa tudi obratno - ravnanja, s katerimi drugi ne soglašajo oziroma ki pomenijo (naklepno ali malomarnostno) prekoračitev skupne odločitve oziroma načrta (tako imenovan eksces), se smejo pripisati le tistemu, ki jih je sam izvršil.

8Skupna odločitev, kot pogoj sostorilstva, je praviloma rezultat (predhodnega) usklajevanja oziroma dogovarjanja, ki pa ni nujno izrecno. Zadostuje konkludentni sporazum oziroma kakršnakoli komunikacija, ki omogoči, da vsak predvidi ravnanje drugih in oblikuje voljo pri dejanju sodelovati. Skupna volja v pravkar opisanem pomenu ni izključena niti, ko med udeleženci sploh ni nikakršnega dogovarjanja oziroma usklajevanja oziroma ko gre za spontano skupno sodelovanje. Obstoj subjektivnih predpostavk sostorilstva pa je v takem primeru potrebno presojati še posebej skrbno. Kadar namreč med udeleženci ni nikakršne komunikacije (ki bi kazala na enotno zavest in voljo), je zaključek o obstoju sostorilstva mogoče napraviti šele, če iz okoliščin ter ravnanja vsakega posameznika jasno izhaja, da je posameznik v času izvrševanja kaznivega dejanja anticipiral ravnanje drugih ter hotel (privolil), da njegovo ravnanje kot dopolnitev ravnanj drugih privede do prepovedane posledice. Če sostorilec te zavesti in volje nima, lahko odgovarja izključno za lastne vzročne prispevke. V takem primeru pa seveda tudi ni podan naklep v odnosu do prispevkov drugih in posledice, ki iz teh prispevkov izhaja (v tem smislu sta subjektivni element sostorilstva ter krivda neločljivo povezana).

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dne 13. 7. 2019 popoldan v ... obtoženi skupaj z osebami B. B., C. C. in Č. Č. vlomil v brunarico, last D. D., katero so nato uporabili za bivanje oziroma najmanj za prenočitev z 12. 7. 2019 na 13. 7. 2019, ko so bili zaloteni s strani E. E. in so iz brunarice pobegnili. Prav tako ni nobenega dvoma, da so policisti ob prijetju obtoženca in ostalih treh državljanov Alžirije pri dveh izmed njih našli in zasegli predmete, ki so bili odtujeni iz oškodovančeve brunarice, in sicer PVC vrečke za gospodinjstvo, vrečko sladkorja, česen v prahu, moško jakno, modre delovne hlače, posodo za kuhanje kave, vrečko juhe Knorr in kave Minas, vse v vrednosti 100,00 EUR, pri obtožencu, ki sicer očitano kaznivo dejanje tatvine zanika, pa predmetov, ki bi pripadali oškodovancu, niso našli. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa po oceni sodišča druge stopnje ne daje zadostne podlage za uporabo instituta sostorilstva.

10Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva sicer pravilno ugotovilo, vendar pa je na ugotovljeno dejansko stanje napravilo napačen zaključek, da je pri storitvi kaznivega dejanja zavestno sodeloval tudi obtoženec. Zaključek, da je obtoženec tatvino predmetov izvršil v sostorilstvu in po predhodnem dogovoru, je sodišče gradilo na razlogovanju, da je obtoženec potoval skupaj z osebami B. B., C. C. in Č. Č., torej tudi skupaj z osebama, katerima so odtujene predmete zasegli, že glede na vrsto odtujenih predmetov pa naj bi bilo jasno, da bi odtujene predmete uporabili skupaj.

11Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje pa po oceni pritožbenega sodišča ne zdrži kritične presoje in ostaja na ravni ugibanja, poleg tega pa, upoštevaje ugotovljene okoliščine, ni življenjsko prepričljivo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil prvotni namen obtoženca, ki je skupaj s še tremi državljani Alžirije, nezakonito vstopil na območje Republike Slovenije, ta, da v brunarici prenoči in ne morebitna prisvojitev oškodovančevih predmetov. Pritožbeno sodišče tako ne sledi dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da se je obtoženec z osebami B. B., C. C. in Č. Č. predhodno dogovoril, da bodo določene predmete oškodovanca ob odhodu iz brunarice vzeli s sabo, predmete pa so vsi štirje ob pobegu iz brunarice tudi odtujili. Tak zaključek sodišča ni podprt z nobenim izvedenim dokazom, poleg tega pa tudi sicer, glede na ugotovljene okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje tatvine storjeno, ni življenjsko prepričljiv. Nobenega dvoma ni, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je bil prvotni namen obtoženca ter že večkrat imenovanih oseb, da v brunarici prenočijo in ne morebitna prisvojitev predmetov. Zgolj dejstvo, da je obtoženi potoval skupaj z osebama, katerima so bili odtujeni predmeti zaseženi, ter dejstvo, da je skupaj z njima vlomil v brunarico oškodovanca, da bi v njej prenočil, pa samo po sebi ne more biti razlog, da bi ravnanje oseb, ki sta predmete dejansko odtujili, lahko pripisali obtoženemu. Nasprotno, glede na to, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da je obtoženi z ravnanjem oseb, ki sta predmete odtujili, soglašal, se le-to ne more pripisati obtoženemu, ampak le osebama, ki sta predmete dejansko odtujili. Zaključek sodišča, da naj bi se ob odločitvi za pobeg vsi skupaj odločili, da bodo določene predmete ob tem odtujili, pa kot že rečeno, ostaja zgolj na ravni ugibanja, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja kaj takega ne izhaja.

12Glede na vse zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ne more pritrditi presoji prvostopenjskega sodišča, da je obtožencu storitev očitanega kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe dokazana z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika v tem delu ugodilo in po pooblastilu iz prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

13Sodišče po izrecni določbi drugega odstavka 354. člena ZKP ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja. To pa pomeni, da lahko sodišče obtoženca spozna za krivega za tisto dejanje, ki po njegovi presoji izhaja iz dejstvenega opisa kaznivega dejanja. Takšna nevezanost sodišča na obtožbo glede pravne identitete pa velja tudi v pritožbenem postopku, s tem, da sme sodišče druge stopnje sodbo spremeniti v korist obtoženega na pritožbo v njegovo korist ali po uradni dolžnosti, v škodo pa le na pritožbo državnega tožilca. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče glede na ugotovitev, da obtoženčevo ravnanje ne pomeni protipravnega odvzema stvari, opravilo presojo, ali je možno dejanje, glede na njegov dejstveni opis, kot izhaja iz točke I/1 izreka izpodbijane sodbe, opredeliti kot kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1.

14Prvi odstavek 141. člena KZ-1 določa, da stori kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja, kdor neopravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani ali mu na drug način onemogoči njihovo uporabo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da glede na dejanski opis dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe, le-tega ni možno pravno opredeliti kot kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavka 141. člena KZ-1, saj iz opisa dejanja pod točko I/1 izreka sodbe ne izhaja, da bi obtoženec neupravičeno vstopil v brunarico oškodovanca. Iz opisa dejanja sicer izhaja, da je obtoženec v brunarico vlomil, vendar pa beseda „vlomiti“ po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni „s silo, na neustrezen način odpreti kaj zaklenjenega, zapahnjenega“ in tako ne zajema tudi neupravičenega vstopa v prostor.

15Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika, ki zadevajo kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe ter proučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge.

16Zagovornik očita sodišču prve stopnje, da je napačno ocenilo izpovedbo priče F. F. za prepričljivo in ji sledilo, medtem ko izpovedbo priče G. G., ki v bistvenih okoliščinah potrjuje obtoženčev zagovor, napačno ocenilo kot neprepričljivo.

17Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča imenovanih prič dovolj kritična, logična in življenjska. Tako je sodišče prve stopnje natančno in podrobno ter življenjsko prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi priče F. F., prav tako pa je izčrpno obrazložilo, zakaj ni sledilo zagovoru obtoženega ter izpovedi priče G. G. V izogib ponavljanju se glede utemeljitve razlogov o zgoraj navedenem, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v 17. in 18. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema zaključka pritožbe, da naj bi bila iz izpovedbe priče F. F. razvidna tendenca po lastni razbremenitvi, saj na njegovi strani ni našlo razlogov, iz katerih bi lahko na to upravičeno sklepalo.

18Pritožbeno sodišče prav tako ne sledi pritožbeni navedbi, da telefon, ki so ga policisti ob prijetju zasegli obtožencu, ni bil njegov, pač pa naj bi bil last F. F., v izogib ponavljanju pa se glede utemeljitve razlogov o zgoraj navedenem v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v 20. in 21. točki izpodbijane sodbe. V zvezi s tem je sicer pritrditi pritožniku, da dejstvo, da je obtoženec lastnik zaseženega telefona, na katerem je bila aplikacija Google maps s shranjeno potjo, samo po sebi res ne pomeni takšne okoliščine, ki bi dokazovala storitev očitanega kaznivega dejanja, vendar pa je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP ta dokaz pretehtalo posebej, nato pa še v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje prišlo do zaključka, da je obtožencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana.

19Do obtoženčevega zagovora, da ni prejel plačila za sprovajanje, se je sodišče opredelilo in mu utemeljeno, glede na izvedene dokaze, ni sledilo, v zvezi s tem pa je navedlo tehtne in prepričljive razloge v 17. točki izpodbijane sodbe. Priča G. G. je sicer res zanikal, da bi sam obtoženemu karkoli plačal, vendar pa s tem ni v ničemer izpodbil izpovedbe priče F. F. Slednji je namreč povedal, da je obtoženemu plačal približno 100,00 EUR, pri čemer pa za ostale migrante ni omenjal, da bi kdo kaj plačal obtoženemu. Dejstvo, ali je obtoženi prejel plačilo zgolj od F. F. ali še od koga drugega, pa za obstoj predmetnega kaznivega dejanja ni pomembno. Neupoštevno je pritožbeno navajanje, da bi bilo plačilo v primeru, da bi res šlo za sprovajanje, bistveno višje. Pritrditi je zaključku prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi izkoristil okoliščino, da so bili v isto smer kot sam namenjeni tudi migranti iz Bangladeša, ki so potrebovali pomoč vodiča, ter izkoristil pripravljenost F. F., ki mu je bil za pot pripravljen plačati, ter si s plačilom pokril stroške poti vsaj do Slovenije, ki je glede na zagovor obtoženega, da sam denarja ni imel, in se torej sam na pot ne bi mogel odpraviti, še toliko bolj prepričljiv. Tudi dejstvo, da je priča F. F. navedel zgolj približen znesek okoli 100,00 EUR, ki ga je izročil obtoženemu, ne omogoča zaključka, ki ga ponuja obramba, da predmetni znesek ni predstavljal plačila za sprovedbo, ampak plačilo za stroške. Razlogovanje pritožbe, da bi se priča F. F. moral točno spominjati zneska za sprovedbo, medtem ko se zneska za stroške ne bi spominjal, je neutemeljeno in življenjsko neprepričljivo. Dejstvo, da obtoženec ob prijetju s strani policije pri sebi ni imel denarja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje, da gre za relativno nizek znesek v višini 100,00 EUR, pojasniti s časovno distanco od trenutka prejema denarja pa do prijetja s strani policije (obtoženi je torej prejeti denar porabil na poti).

20Pritožbeni tezi, da obtoženec v primeru, da bi bil vodič ali sprovajalec, ne bi skupaj s prebežniki vstopil v Slovenijo, ampak bi jih pripeljal zgolj do meje, pritožbeno sodišče ne more slediti. Tako priča F. F. kot tudi priča G. G. sta potrdili, da so bili vsi skupaj, torej tudi obtoženi, namenjeni v Italijo, poleg tega pa je bila tudi v aplikaciji Google maps na telefonu, ki je bil zasežen obtožencu označena geografska lokacija Trst. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča očitno, da Slovenija ni bila končni cilj prebežnikov, zato dejstvo, da je obtoženi skupaj z njimi prečkal slovensko hrvaško mejo, nima takega pomena, kot mu ga pripisuje pritožba. Okoliščina, da je tudi sam že predhodno neuspešno skušal priti v Slovenijo, sama po sebi še ne pomeni, da ima pri vsakem naslednjem poskusu obtoženi status sprovajalca zgolj iz razloga, ker mu naj bi bila pot že poznana, kot to pravilno zatrjuje pritožba. Tak status bo obtoženi pridobil le v primeru, ko bo za to prejel plačilo, kot ga je prejel v obravnavanem primeru.

21Pritrditi je pritožbi, da okoliščina, da je obtoženi tekom poti uspel bolje poskrbeti za svojo osebno higieno od ostalih prebežnikov, ne more dokazovati storitve kaznivega dejanja. Ob tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje pritožniku, da je bil videz obtoženega zgolj obrobna, marginalna in ne edina, še manj pa ne odločilna okoliščina, na podlagi katere sta kriminalista H. H. in I. I. posumila, da je bil obtoženec v konkretnem primeru nezakonitega vstopa v Republiko Slovenijo vodič ostalim migrantom iz Bangladeša, nikakor pa ni okoliščina, na podlagi katere je sodišče prve stopnje gradilo svojo odločitev za izrečeno obsodilno sodbo.

22Tudi pritožbeni očitki, da bi lahko migranti odšli na pot brez pomoči obtoženega, saj je splošno znano, da veliko migrantov odide na pot in si pomaga s podatki GPS-a in z aplikacijo Google Maps, po oceni pritožbenega sodišča ne morejo omajati zaključka prvostopenjskega sodišča, da so migranti potrebovali pomoč nekoga, ki pozna pot, in da sami ne bi mogli kreniti na pot, kar sodišče obširno, prepričljivo in življenjsko logično obrazloži v 18. in 19. točki izpodbijane sodbe. Tej obrazložitvi se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje.

23Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP je pokazal, da je bil v škodo obtoženega prekršen kazenski zakon. Sodišče prve stopnje je obtožencu za kaznivo dejanje pod točko I/1 izreka na podlagi drugega odstavka 204. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka pa kazen eno leto zapora na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1. Nato je obtožencu upoštevaje pravila o steku po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora, v katero je vštelo prestani pripor s pridržanjem od 18. 9. 2019 od 17.15 ure dalje. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 pa je obtožencu izreklo tudi denarno kazen 120 dnevnih zneskov v vrednosti dnevnega zneska 10,00 EUR, kar skupaj znese 1.200,00 EUR, s čimer pa je sodišče prve stopnje prekršilo pravila o steku po 53. členu KZ-1. Ta namreč v prvem odstavku določa, da v primeru, če je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen. Sodišče prve stopnje obtožencu za kaznivo dejanje pod točko I/2 ni določilo denarne kazni, kljub temu pa je nato le-to izreklo v enotni kazni, s tem pa je prekršilo pravila o steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1 in posledično z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Denarna kazen se zato iz razloga, ker ni bila določena pri posameznem kaznivem dejanju, temveč izrečena zgolj v enotni kazni, obtožencu ne izreče.

24Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika, ki zadevajo odločbo o kazenski sankciji pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu za kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe določilo primerno in pravično kazen. Pravilno je ocenilo, da za obtoženca ni na mestu kazenska sankcija opominjevalne narave – pogojna obsodba, za to pa je navedlo prepričljive in razumne razloge, katerim se pritožbeno sodišče pridružuje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni kot olajševalne okoliščine ni upoštevalo dejstva, da je obtoženi prejel plačilo za sprovajanje zgolj od enega prebežnika, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi upoštevaje to okoliščino ter dejstvo, da je šlo pri plačilu zgolj za simboličen znesek, kazen, ki jo je obtoženemu, ob upoštevanju v izpodbijani sodbi navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, določilo sodišče prve stopnje, sorazmerna s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter njegovo krivdo.

25Zaradi izreka oprostilne sodbe glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje ob upoštevanju nespremenjene pravično določene kazni za kaznivo dejanje pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe obtožencu na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora, v katero je skladno z določili prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 18. 9. 2019 od 17.15 ure dalje.

26Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države po 48.a členu KZ-1. Čeprav je sodišče prve stopnje pri utemeljitvi svoje odločitve upoštevalo, da je obtoženi izvršil tudi kaznivo dejanje zoper premoženje na škodo D. D., za katero pa ga je pritožbeno sodišče oprostilo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da so razlogi za izrek stranske kazni izgona tujca iz države po 48.a členu KZ-1, ne glede na to, še vedno podani, saj že samo dejstvo, da je obtoženec že predhodno večkrat poskušal nezakonito vstopiti v Republiko Slovenijo, kaže na to, da obtoženec ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije in svoje želje in motive postavlja pred pravice drugih. Glede na navedeno je pritrditi sodišču prve stopnje, da je obtoženec oseba, ki predstavlja resno grožnjo za javni red oziroma javno varnost Republike Slovenije. Posledično je izrečena stranska kazen izgona tujca iz države za čas petih let utemeljena. Upoštevaje dejstvo, da je obtoženec tujec, državljan Alžirije ter da v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, kot tudi ne sorodnikov niti svoje družine, izrečena stranska kazen ni prestroga.

27Zaradi izreka oprostilne sodbe glede kaznivega dejanja pod točko I/1 izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški oprostilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov. Na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovanca D. D. in Zavarovalnico d. d. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

28Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe. V preostalem pa je pritožbi ob ugotovitvi, da razlogi, ki jih uveljavljata, niso podani, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

29Ker je bilo s sodbo sodišča druge stopnje delno odločeno v obtoženčevo korist, se sodna taksa ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).