141. člen KZ-1

Izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja tako nasilja v družini kot kršitve nedotakljivosti stanovanja, pri čemer je ustrezno opredeljen tako časovni okvir očitanih kaznivih dejanj, kot tudi samo izvršitveno ravnanje obdolženca. Abstraktnemu delu opisa v primeru obeh kaznivih dejanj sledi konkretiziran in časovno opredeljen opis izvršitvenih ravnanj, ki tudi po presoji sodišča druge stopnje ustrezajo zakonskim znakom očitanih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbe tako oškodovanke kot sinov D. D. in B. B., pri čemer je na podlagi tega ugotovilo, da je bilo nasilje obdolženca nad oškodovanko dolgotrajno, saj se je začelo že kmalu po tistem, ko sta se v letu 1973 poročila in je bila oškodovanka celo še mladoletna. Nasilje nad oškodovanko je po pravilnih in razumljivih prvostopenjskih ugotovitvah obdolženec izvajal tudi po tistem, ko je njuna družinska skupnost z dogodkom 14. 2. 2021 prenehala in se je oškodovanka preselila v zgornje nadstropje k sinu D., 26. 2. 2021 pa se je odselila z naslova prej skupnega bivanja k drugemu sinu B. v L.G. Prvostopenjsko sodišče ni prezrlo izpovedb obeh sinov, ki sta od

Sicer B. B. in C. C. dne 3. 9. 2019 v stanovanjski hiši na tem naslovu res nista prebivala, ampak so tam na podlagi najemne pogodbe prebivali člani dveh družin, ki so v prostorih stanovanjske hiše razumljivo pričakovali zasebnost, obdolženec pa jih je s svojo prisotnostjo in „vselitvijo“ v garažne prostore vznemirjal, zaradi česar so se slednji na pomoč obrnili na B. B., ki je zastopal interese lastnika. Zato ni nobenega dvoma, da je na tej podlagi B. B. imel vso pravico zahtevati, da se obdolženec iz nepremičnine oziroma iz garažnih prostorov odstrani. Že glede na definicijo oziroma zakonski opis tega kaznivega dejanja ni mogoče razlagati, da mora biti stanovanje ali kak drug zaprt prostor zaklenjen ter da je za neupravičen vstop potrebno premagovanje kakršnihkoli ovir. In četudi naj bi obdolženec še vedno imel ključe od garaže, to njegovega vstopa in zadrževanja v teh prostorih ne more upravičiti.

Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne morejo spremeniti dejstva, da so C. C. ter B. B. in njuni hčerki oškodovanci kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obdolženi A. A., ko je neupravičeno vstopil v njihovo stanovanje. Iz zapisnika o zaslišanju C. C., na katerega se sklicuje pritožba, je razvidno, da slednja z možem in hčerkama živi v stanovanju v hiši na ..., ki je last staršev njenega moža E. E. in F. F., v to stanovanje pa je obravnavanega dne neupravičeno vstopil obdolženec. B. B. in C. C. sta bila zato upravičena podati predlog za pregon obdolženca, ki je neupravičeno vstopil v njihovo stanovanje. Sodišče prve stopnje torej ni prekršilo predpisov kazenskega postopka v vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca in kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Sicer pa pritožnik prezre določbo 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, na katero je sodišče prve stopnje tudi opozorilo v točki 14 razlogov izpodbijanega sklepa. V skladu s to določbo mora izvršitelj opravljati izvršilna dejanja ne glede na s strani upnika, dolžnika ali koga tretjega zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave (kamor spadata tudi delitev uporabe prostorov in lastništvo predmetov), razen če pristojni organ določi drugače. Iz zbranega dokaznega gradiva pa ne izhaja, da bi pristojni organ kaj drugače določil, niti tega pritožnik ne zatrjuje. S tem v zvezi pa se pritožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na 42. in 49. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, ko navaja, da sodišče prve stopnje teh določb v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo in sta obdolženca brez prisotnosti oškodovanca kot tožilca in brez odredbe sodišča vstopila, pregledala in preiskala njegovo stanovanje. Vendar pa je v zapisniku navedeno, da je dolžnica obdolžencema v stanovanje po seznanitvi z namenom njunega obiska dovolila vstopiti, zato uporaba petega odstavka 42. člena citiranega pravilnika, ki predvideva uporabo odredbe sodišča za vstop v prostore, niti ne pri

Povzeto procesno dogajanje na naroku kaže, da sprememba obtožbe ni bila posledica spoznanja oziroma ocene državne tožilke o spremenjenem dejanskem stanju po izvedbi dokazov med dokaznim postopkom, temveč je šlo za spremembo obtožbe na predobravnavnem naroku, ko se torej dokazni postopek še sploh ni začel. Zagovornik ima prav, da je bila ta sprememba obtožbe v nasprotju s citirano določbo 344. člena ZKP, vendar ta kršitev po presoji višjega sodišča ni pomenila zlorabe pravice državne tožilke na način, ki bi posledično pomenil pritožbeno zatrjevano kršitev pravice do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter številnih ustavnih pravic obdolženca, oziroma ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V luči povzetih stališč Ustavnega sodišča, obravnavane spremembe obtožbe na predobravnavnem naroku ni mogoče opredeliti kot zlorabo pravice državne tožilke, saj je obtožbo spremenila oziroma dopolnila zaradi vloženega ugovora obrambe, in je torej sprememba obtožbe posledica predhodnega procesnega ravnanja zagovornika. Zato obdolženec primarno ni mogel biti postavljen v položaj presenečenja, hkrati pa zaradi sprem

Pri ugotavljanju, kdaj je pričel teči subjektivni 30-dnevni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in ugotoviti, kdaj je bila pristojna oseba seznanjena, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kot tudi, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja. Za presojo seznanjenosti tožene stranke z razlogom za izredno odpoved je pomembno, kdaj je bila z relevantnimi dejstvi seznanjena pristojna oseba, to je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba. Glede na specifičnost primera, ko je bil v kaznivo dejanje, ki se očita tožniku, vpleten tudi nekdanji oz. takratni predsednik uprave, in je bil tudi sam eden izmed soobdolženih, je sodišče prve stopnje kot relevanten trenutek utemeljeno štelo, ko se je nova uprava seznanila z okoliščinami, potrebnimi za odpoved tožniku.

Prav ima pritožba, da pri obravnavanem kaznivem dejanju objekt varstva ni lastnina, temveč varovanje zasebnosti osebe, ki uporablja stanovanje za bivanje in kamor spusti osebe, ki jim to dovoli. Vendar pa pritožba spregleda, da je kazenskopravni pojem stanovanja nekoliko širši kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zajema namreč tudi druge podobne prostore, v katerih posameznik stalno ali začasno prebiva in v katerih pričakuje svojo zasebnost. Zato je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje v storitveni in opustitveni obliki, saj je najprej z aktivnim ravnanjem neupravičeno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovanca, za kar je že imel izrecno predhodno prepoved, nato pa neupravičeno vstopil še v stanovanje oškodovanke, nato pa se kljub zahtevam obeh oškodovancev, da hišo zapusti, iz hiše ni odstranil, ampak je to storil šele, ko se je za odhod sam odločil.

Objekt kazenskopravnega varstva pri nedotakljivosti stanovanja ni pravica do lastnine, temveč posameznikova pravica do zasebnosti v prostorih, ki jih uporablja za bivanje in kamor spusti le osebe, ki jim to dovoli. Nedostojno vedenje in nadlegovanje drugega pri mirni uporabi stanovanja, ki se kaže v vstopanju obdolženke v dnevno sobo ter spalnico ob hkratnih grožnjah z neupravičenim slikovnim snemanjem spolnega odnosa oziroma oseb brez oblačil, je nedopusten poseg v pravico do zasebnosti uporabnika stanovanja.

Obdolženec je v hišo zgolj vstopil, jo preiskal in izvršil tatvino, zato ni mogoče šteti, da je s tem svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja in kaznivega dejanja tatvine. Vstop v hišo je pripravljalno dejanje h kaznivemu dejanju tatvine.

Predmet varstva pri kaznivem dejanju kršitve nedotakljivosti stanovanja ni posameznikova lastnina, temveč njegova zasebnost. Gre za zaščito zaključene celote prostorov, ki jih posameznik upravlja za bivanje in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli pogled v najbolj skrito področje svojega življenja. Kazenskopravni pojem stanovanja je nekoliko širši in po ustaljeni sodni praksi zajema tudi druge podobne prostore (hotelske sobe, sobe v domovih upokojencev, ladijske sobe …), v katerih posameznik stalno ali začasno prebiva in v katerih upravičeno pričakuje zasebnost, življenje, skrito pred očmi javnosti.

Za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 141. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Sodišče prve stopnje je zato kršilo kazenski zakon v obdolženkino škodo, ko ji je izreklo varnostni ukrep, za izrek katerega niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa zakon (kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekršena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP)).

Nujni vstop v stanovanje po prvem odstavku 218. člena ZKP kot razlog za izključitev protipravnosti pri kaznivem dejanju po tretjem in prvem odstavku 141. člena KZ-1.