48.a člen KZ-1

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje na vsak način zaslišati tujce, ki sta jih obdolženca nezakonito spravila čez mejo države, saj tega dokaza ni bilo mogoče izvesti zaradi njihove nedosegljivosti, iz razlogov, ki jih je navedlo v sodbi, pa njihovih izpovedb, pridobljenih v nujnih preiskovalnih dejanjih, pravilno ni uporabilo v dokazne namene. Zaslišanje tujcev tako ni bilo mogoče, a glede na številnost in trdnost zbranih dokazov, ki potrjujejo krivdo obeh obdolžencev, to ni bilo nujno potrebno.

Strinjati se je z zagovornico, da način izvedbe glavne obravnave po videokonferenci ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe, vendar ni mogoče soglašati z njeno oceno, da je bila zaradi izvedbe naroka po videokonferenci onemogočena nemotena komunikacija med obdolžencem in zagovornico. Ko je bilo na dlani, da gre za kriminalno dejavnost, obdolženca njegovo zavestno zatiskanje oči ne more razbremeniti naklepa, saj je dejanje zaradi zaslužka (za plačilo) hotel storiti.

Sodišče prve stopnje je s strani obrambe že tekom sojenja prejelo več dokumentacije o zdravstvenem stanju in zdravljenju obdolženčeve odvisnosti v Nemčiji in je bila vsa priložena dokumentacija prevedena v slovenski jezik oziroma za obdolženca, s pomočjo tolmača tudi v ruski jezik. Obramba se je do te dokumentacije lahko izjavila in v zvezi z njo zahtevala več dopolnitev izvedenskega mnenja dr. D. D., nato pa zahtevala postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, čemur je sodišče ugodilo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje sta oba izvedenca psihiatra (dr. D. D. in mag. M. M.) pri izdelavi mnenja in dopolnitvi izvedenskega mnenja vso zdravstveno dokumentacijo tudi upoštevala, prav tako sta povzela, pojasnila in upoštevala vse obdolžencu postavljene diagnoze, ki iz te zdravstvene dokumentacije izhajajo. Dodatno sta bila izvedenca na narokih glavne obravnave večkrat tudi zaslišana, kjer sta odgovarjala na vprašanja strank in pojasnila, da zdravstvena dokumentacija iz Nemčije o zdravljenju odvisnosti obdolženca od psihoaktivnih snovi, nadalje starejša dokumentacija o poškodbi glave, ki se kasneje v dokumentaciji več ne omenja ter vključenost obdolženca in načrti za nadaljnjo

To pomeni, da so imeli možnost, da bi do konca glavne obravnave lahko zahtevali izločitev sodnice, ki je sprejela priznanja krivde drugih obtožencev, pa tega niso storili in zato sedaj v pritožbi, ne glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča, ne morejo uspešno zatrjevati, da bi morala biti sodnica iz sojenja izločena. Je pa treba glede na navedeno problematiko izpostaviti še sledeče. Pa tudi sicer že zakonska določba navaja, da se določbe 237. člena ZKP uporabljajo smiselno, kar je v konkretnem primeru treba razumeti v skladu z namenom izvrševanja prikritih ukrepov. Le-ti se namreč lahko uporabijo zoper tista kazniva dejanja, kjer je zbiranje podatkov in dokazov na konvencionalen način onemogočeno ali bistveno oteženo zaradi narave kaznivih dejanj, ki praviloma zahtevajo organizirano delovanje storilcev. Ker ukrepi na drugi strani pomenijo tudi poseg v ustavno varovane pravice oseb, zoper katere se ukrepi odrejajo, je zakon določil stroge pogoje in način izvajanja ukrepov, kar pomeni, da so podatki, ki so bili pridobljeni na tak način, tudi naknadno preizkušeni s sodno kontrolo. Če se potrdi njihova veljavnost, bi zato bilo povsem nedopustno in v nasprotju z zakonom, če

Drži, da odvzem vozila nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino kot svoboščino, vendar pa je tak poseg dopusten prav zato, ker se z ukrepom odvzema osebnega vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1, varujejo interesi obrambe države. Gre za ustavno določeno omejitev lastninske pravice po drugem in tretjem odstavku 15. člena Ustave RS ter prvim odstavkom 67. člena Ustave RS. Ustavno sprejemljiv poseg v lastninsko pravico pa je tudi namen preprečitve nadaljnjega izvrševanja tega kaznivega dejanja, kot tudi odvzem predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem je tudi primeren in proporcionalen ukrep, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico o

Da glede na ugotovljene osebne okoliščine obdolženca, z izrečeno stransko kaznijo ne bo kršena njegova pravica do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave Republike Slovenije ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ni dvoma, saj obdolženca na Republiko Slovenijo ne veže prav ničesar.

Navedeni opis obtoženčevega ravnanja, ko je (skupaj s soobtožencem) v begu pred policijo dalj časa vozil z visoko hitrostjo, vsled katere je ob vožnji in zavijanju zanašalo vozilo, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje (upoštevajoč kazensko pravno teorijo in v sodni praksi sprejete kriterije) narekuje oceno, da gre za takšen način nevarne vožnje, ki v povezavi s predhodno navedenimi okoliščinami glede razporeditve in nahajanja potnikov v vozilu (od katerih sta se dva neprivezana nahajala v prtljažnem delu vozila) omogoča zaključek, da sta obtoženca potnike izpostavila nevarnosti za njihova življenja. Splošno znano je namreč, da hitrost vožnje, ki je neprilagojena do te mere, da povzroči nestabilnost in zanašanje vozila, v realnem svetu predstavlja pravzaprav eno najpogostejših situacij, ki na tak ali drugačen način privedejo do prometne nesreče in posledično življenjskega ogrožanja v njej sodelujočih deležnikov. Z drugimi besedami, v izpodbijani sodbi opisano ravnanje obtoženca, nedvomno izkazuje povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice, ki je realno in konkretno, zato pritožbeni graji, da kvalifikatorna okoliščina ni izkazana in da je iz tega razloga podana

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem pa je tudi primeren ukrep za dosego tega cilja, kot tudi proporcionalen glede na zasledovani cilj, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obtoženega in njegove žene do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu URS. Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina pritožnikov kot zakoncev in da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obtoženega, posledično pa obtoženi ne more samostojno razpolagati z vozilom. Pri tem pritožnica spregleda, da v konkretnem primeru ne gre za obtoženčevo dispozitivno razpolaganje z vozilom, saj ne gre za pravni posel, temveč za oblastni in zakoniti ukrep države, ki je

V okviru izrečene pogojne obsodbe bi moralo sodišče stransko kazen izgona tujca iz države najprej določiti pri posameznem kaznivem dejanju, jo nato upoštevati v odločbi o enotni kazni ter izreči, da se kazen izvrši. Ker je sodišče v nasprotju z obrazloženim obsojencu šele pri odločbi o enotni kazni oziroma ločeno izreklo kazen, ki je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju, je ravnalo v nasprotju s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1.

Skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obdolženi priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in, ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko dejansko stanje natančno razišče. Vzporedno opozarja pritožbeno sodišče na določbo drugega odstavka 3. člena ZKP, da sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je o njegovi krivdi prepričano.

Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Za izgon tujca iz države mora biti izpolnjen tudi materialni pogoj in sicer, da je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red in javno varnost, ki presega preteklo nevarnost, ki se je izrazila v trenutku izvršitve kaznivega dejanja. Pri odločanju o izreku izgona tujca iz države lahko sodišče upošteva posamezne okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, njegovo predkaznovanost. Mora pa upoštevati tudi še ravnanje storilca po izvršitvi kaznivega dejanja, kot je prostovoljna odprava posledic kaznivega dejanja, poravnava škode ali druga oblika aktivnega kesanja. Tudi pri izreku, kakor pri izvršitvi stranske kazni izgona tujca iz države pa mora sodišče paziti, da s svojo odločitvijo ne poseže čezmerno v vsebino pravice do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave RS ter drugega odstavka 8. člena EKČP, katere bistvo je vzajemno uživanje staršev in otrok v skupnosti. ESČP je razvilo merila, s kate

Skozi pritožbeno polemiziranje in odkazovanje na sicer nekonkretizirane podobne primere, ki jih zagovornik uporabi kot podstat za utemeljevanje nižje izrečene kazni zapora, ostane povsem prezrto notorno dejstvo, da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi varnost v njej gibajočih ljudi. Pritožbeno namigovanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, zatorej ni prepričljivo. To še toliko bolj iz razloga, ker ostane vsaka pavšalna primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma drugovrstnimi, posplošeno citiranimi postopki, brez pritožbeno pričakovane teže.

Sodišče prve stopnje je olajševalne okoliščine, ki jih povzema pritožba, upoštevalo v zadostni meri in obdolžencu z uporabo omilitvenih določil izreklo zaporno kazen, ki je kar eno leto nižja od najnižje kazni zapora, ki je v zakonu predpisana za obravnavano kaznivo dejanje. V zadostni meri je upoštevalo, da doslej še ni bil obsojen, da je storitev kaznivega dejanja priznal in ga obžaloval, da skrbi za štiri nepreskrbljene otroke in nepreskrbljeno ženo ter da ima precejšnje zdravstvene težave.

Izrek denarne kazni je pogojen tako z določitvijo števila dnevnih zneskov, kot tudi z določitvijo višine denarnega zneska in šele zmnožek obeh parametrov (katerih vsebina je določena v drugem, tretjem in četrtem odstavku 47. člena KZ-1) v končni fazi privede do skupnega zneska, pri čemer šele ta skupni znesek de facto predstavlja višino obdolženemu izrečene denarne kazni. Z vidika presoje, ali je bila obdolžencu izrečena strožja kazenska sankcija, denarna kazen, ni ključna okoliščina glede s strani tožilca predlaganega števila dnevnih zneskov, ampak je potrebno upoštevati višino skupnega zneska obdolžencu izrečene denarne kazni.

Tehtno in s sprejemljivimi razlogi je izrazilo prepričanje, da s sedaj pritožbeno izpodbijano odločitvijo obdolženemu A. A. ni kršilo pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj je tak izid rezultiral po preizkusu, kakor ga je primerljivo opravilo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v odločbah Moustaquim proti Belgiji in Üner proti Nizozemski. V obrazložitvi po pritožbi kritizirane odločitve je prepričljivo pojasnilo, da obdolženi iz razloga lastnega ravnanja in vedenja pred, med in po izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja predstavlja resno grožnjo za javni red in mir in javno varnost Republike Slovenije, medtem ko ni dokazov, da bi z izrekom njegovega izgona iz te države za tri leta sodišče prve stopnje bistveno poseglo v njegovo družinsko življenje - stike z v Republiki Sloveniji živečim očetom.

Čeravno je obdolženi po poklicu šofer oziroma taksist z uradno registrirano dejavnostjo, to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi potnikov na območju EU kot sostorilec soprispeva k izvrševanju kriminalnega početja. V nasprotnem bi namreč nezakonite prevoze migrantov v in po območju EU legitimno izvajali izključno šoferji oziroma taksisti z ustrezno registrirano dejavnostjo.

Ob sklicevanju na citirano odločbo Vrhovnega sodišča in primerljivost relevantnih okoliščin z obravnavano zadevo, zagovornik sicer utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje (ne glede na določbe ZKP) zaradi zagotovitve poštenega postopka obdolžencu že pri izvedbi zaslišanj tujcev v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zagotoviti obvezno formalno obrambo. Vendar je bila ta "pomanjkljivost" v nadaljevanju postopka, z izraženim soglasjem obdolženca in njegovega zagovornika na glavni obravnavi za branje izpovedb zaslišanih tujcev, v celoti sanirana, saj se je obdolženec s tem odpovedal pravici do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič. Obdolženec je na prvem naroku sicer opisal in priznal določena odločilna dejstva v zvezi z očitanim izvršitvenim ravnanjem, še vedno pa zanikal svoje védenje, da je tujce nezakonito prepeljal čez državno mejo med dvema suverenima državama. To pomeni, da njegovih navedb v okviru zagovora ni mogoče šteti kot jasno in popolno priznanje krivde v smislu 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP, zato je bilo potrebno nadaljevanje postopka oziroma glavne obravnave z neposredno izvedbo dokazov, besedo strank in izrekom sodbe, kot je pravilno ravnal

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da opisane okoliščine na strani obdolžencev in okoliščine načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja dajejo utemeljeno podlago za objektivno bojazen, da bi bili zaseženi vozili lahko ponovno uporabljeni za izvrševanje kaznivih dejanj v zvezi s prevozom ilegalnih prebežnikov.

V obtožnici ni podan konkreten opis nevarnosti za življenje in zdravje tujcev. Tako ni opisano, kakšna nevarnost preti življenju in zdravju tujcev, torej zakaj bi lahko umrli ali bi bilo okvarjeno njihovo zdravje, saj samo nahajanje v tovornem delu vozila praviloma še ne pripelje do smrti ali okvare zdravja. Tako v primeru zakonskega znaka "povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi", ki je veljal pred novelo KZ-1I, kot tudi "izpostavitve nevarnosti za življenje in zdravje", ki je bil uveljavljen z novelo KZ-1I, gre za konkretno ogrozitev.

Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Obtoženec je bil že ob odvzemu prostosti in pridržanju poučen, da ima pravico uporabljati svoj jezik in če ne