VSC Sodba Cp 178/2016

I. Pritožbi tožeče in prvotožene stranke se zavrneta in se vmesna sodba in delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in prvotožena stranka sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti drugotoženi stranki 1.461,07 EUR pritožbenih stroškov v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti petotoženi in šestotoženi stranki skupaj 1.892,07 EUR pritožbenih stroškov v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo in delno sodbo razsodilo, da je prvotožena stranka .... po temelju v 85% odgovorna za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku dne 8. 11. 2007, v 15% pa odgovarja tožeča stranka sama (točka I. izreka), zoper preostale tožene stranke pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (točka II. izreka). Odločilo je še, da se odločitev o stroških tožeče stranke v razmerju do prvotožene stranke in stroških te stranke pridrži za končno odločbo (točka III. izreka), tožeči stranki pa je še naložilo, da mora v roku 15 dni ostalim toženim strankam povrniti njihove pravdne stroške in sicer drugotoženi stranki v višini 3.708,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo do prenehanja obveznosti, tretjetoženi stranki v višini 742,73 EUR ter petotoženi in šestotoženi stranki skupaj 4.284,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do prenehanja obveznosti (točka IV. izreka).

2Tožnik se je zoper uvodoma navedeno vmesno sodbo in delno sodbo pritožil v točki I. izreka v zavrnilnem delu, torej glede prisoje 15% tožnikovega soprispevka, delno sodbo pa izpodbija v celoti v točkah II. in IV. izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo in delno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da so vse tožene stranke v celoti solidarno odgovorne za tožniku nastalo škodo, stroške tega postopka pa v celoti naloži toženim strankam, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. V nadaljevanju pa navaja, da je ta sodba pravno zmotna in v nasprotju z dejanskim stanjem, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno in v posledici tega tudi materialno pravo uporabilo napačno. Odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi nezakonita. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je raziskovalo nesporna dejstva, katerih toženke niso prerekale, s čimer je kršilo 2. in 7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 214. členom ZPP, t.j. načelo dispozitivnosti in razpravnosti. Sodišču prve stopnje nadalje še očita, da je preseglo trditveno podlago toženih strank in po uradni dolžnosti raziskovalo dejstva, ki jih toženke sploh niso zatrjevale, s tem pa je prav tako kršilo 2. in 7. člen ZPP. Glede odločitve o 15% soprispevku tožnika k nastanku škode, tožnik sodišču prve stopnje očita, da je v tem delu preseglo trditveno podlago prvotožene stranke in ugotavljalo dejansko stanje po uradni dolžnosti (mimo zatrjevanih dejstev), s čemer je bistveno kršilo določbe 2. in 7. člena ZPP, posledično pa je tudi zmotno uporabilo določilo 3. odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Kot izhaja iz 37. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje prisodilo tožnikov 15% soprispevek iz razlogov, ker naj bi tožnik vedel, da se njegovo varovanje na mostu izvaja na način, da v določenih trenutkih ni varovan; ker je že samo vedenje o tem nedopustno iz vidika varstva pri delu; ker takšnega načina varovanja ne bi smel dopuščati in sicer, ker je zanj vedel; ker je bil poučen o uporabi varnostnega pasu in bi moral preveriti, ali je njegovo varovanje ustrezno ali ne; ker ni poskrbel za ustrezno lastno varovanje, saj bi lahko od delavca zgoraj zahteval, da ga priveže še z eno varovalno vrvjo in do nevarne situacije ne bi moglo priti. Pri svoji odločitvi se je glede teh dejstev v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu dr. B. G.. Trditveno in dokazno breme za dokazovanje tožnikovega soprispevka je na prvotoženi stranki, ta pa do do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podala trditvene podlage, da je tožnik soodgovoren iz razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje gradilo svojo odločitev o soprispevku tožnika k nastanku škodnega dogodka. Prvotožena stranka je v svojih vlogah, ki so bile vložene do konca prvega naroka za glavno obravnavo v zvezi z domnevno (so)odgovornostjo tožnika zatrjevala le, “da je tožnik sam odgovoren za škodni dogodek, ker ni bil pripet z varnostnim pasom”; “da je bil tožnik opozorjen na uporabo varovalnih sredstev - varnostnega pasu in da naj bi tega uporabljal po lastni presoji”; in “da je tožnik sam odgovoren za nezgodo, ker ni spoštoval pravil varnosti pri delu in da pred lastnim odpenjanjem ni preveril, ali je varnostni pas pripet na mostu“. Prvotožena stranka je tako vseskozi zatrjevala le to, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom, pri čemer pa se je tekom postopka izkazalo, da je bil tožnik pravilno pripet z varnostnim pasom; da je imel le tega na sebi, vanj pa je imel tudi pravilno vpeto varovalno vrv; da je bil vzrok za tožnikov padec v nepripetosti vrvi na nosilcu mostu, ne pa v tem, da tožnik ne bi nosil varnostnega pasu. Nepripetosti vrvi na nosilcu mostu tako prvotožena stranka v svojih vlogah ni zatrjevala oz. se je drugače povedano, ni niti “dotaknila”. Prav tako tudi nikoli ni zatrjevala, da tožnik ni preveril, ali so zgoraj na nosilcu mostu pripete varovalne vrvi (kar ni isto kot varnostni pas), niti tega, da bi moral tožnik na dvojno varovanje pozvati drugega delavca zgoraj in posledično ni zatrjevala tožnikovega soprispevka v smeri, kot ga je ugotavljalo sodišče. Sodišče prve stopnje je torej prisodilo tožnikov 15% soprispevek k nezgodi iz razlogov, ki jih prvotožena stranka nikoli ni zatrjevala, zato je s tem, ko je ugotovilo tožnikov soprispevek mimo zatrjevanih dejstev s strani prvotožene stranke, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP (načelo dispozitivnosti in razpravnosti iz 2. ter 7. člena ZPP). Tožene stranke so namreč navadni sosporniki in dejstvo, če je morebiti katerakoli izmed preostalih toženk podala trditve glede obstoja tožnikovega soprispevka v zgoraj opisani smeri (pa jih ni), se slednje ne smejo upoštevati kot trditve prvotožene stranke. Ravnanja enega navadnega sospornika namreč v skladu z določilom 195. člena ZPP nimajo učinka nasproti preostalim navadnim sospornikom (mu torej ne koristijo). Sodišče prve stopnje je z opiranjem tožnikovega soprispevka na izvedensko mnenje dr. G., zapolnjevalo pomanjkljivo trditveno podlago prvotožene stranke, kar je prav tako v nasprotju z 2. in 7. členom ZPP in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Podredno pa tožnik še navaja, da je odločitev sodišča v delu, ko utemeljuje tožnikov soprispevek na tem, da tožnik ne bi smel dopustiti konkretnega načina varovanja, tudi pravno popolnoma zgrešena, saj je bil v danem primeru tožnik navadni delavec in je bil način varovanja delavcev neodvisen od njega. Odredila ga je prvotožena stranka, tožnik pa ni imel nikakršne možnosti, da bi kot delavec vplival na to, na kakšen način se bo izvajalo njegovo varovanje oz. ali se to dopusti ali ne. Kaj takega že po kogentnih predpisih ni bilo v njegovi sferi, saj je način izvedbe dela oz. varovanja vedno izključno v domeni izvajalca oz. delodajalca, ne pa delavca, ki nima nobenega vpliva in mu iz tega razloga tudi ni možno naprtiti nikakršnega soprispevka, če ne reagira na odrejeno izbiro varovanja. V nadaljevanju svoje pritožbe tožnik graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka zoper vse preostale tožene stranke. Strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da predstavlja izvajanje dela na visečem odru, in sicer na višini 4 metrov, nevarno dejavnost. Pravno zmotna pa je po njegovem mnenju odločitev sodišča prve stopnje, ki je obrazložena v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da se drugotožena in tretjetožena stranka (posledično pa tudi četrtotožena stranka kot njena odgovornostna zavarovalnica) nista ukvarjali s to nevarno dejavnostjo, v zvezi s katero se je poškodoval tožnik ter posledično ne odgovarjata za nastalo škodo. Iz obrazložitvi izpodbijane sodbe izhaja, da je smisel objektivne odgovornosti v tem, da za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno dejavnostjo odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja in ima od tega korist, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje obstoj objektivne odgovornosti presojalo po kriteriju obstoja/neobstoja koristi, pri čemer pa je zaključilo, da je imela korist od same sanacije mostu v konkretnem primeru samo prvotožena stranka, ostale toženke pa ne. Takšno stališče je po mnenju tožnika pravno popolnoma zmotno, v nasprotju z dejanskim stanjem, kot tudi spisovno dokumentacijo. Tožnik sodišču prve stopnje v zvezi s tem še očita, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje povsem neobrazložena in posledično nepreverljiva, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. je celo protispisna, zaradi česar je podana kršitev 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zgolj v enem stavku zapisalo, da naj bi po primerjavi vrednosti plačil iz pogodb med O. B. (petotožena stranka) in drugo ter tretjetoženo stranko (B16), kot tudi iz pogodbe med prvo in tretjetoženo stranko (B 17), prišlo do zaključka, da je imela korist od posla zgolj prvotožena stranka. Takšna razlaga pa je preskopa, neobrazložena in nejasna, da bi lahko nudila ustrezen zaključek o obstoju oz. neobstoju koristi drugo - šestotožene stranke, posledično pa je tudi nepreverljiva. Ne ve se, katera plačila je sodišče sploh imelo v mislih (katera je torej primerjalo), ali je s tem mišljena pogodbena vrednost ali kaj drugega. Prav tako se ne ve, katero določilo iz omenjenih pogodb naj bi utemeljevalo zaključek sodišča, da je imela korist od posla samo prvotožena stranka. Za tožnika predstavlja izpodbijana sodba t.i. “sodbo presenečenja”; o dejstvih, ki jih je sodišče vzelo za relevantna, se namreč tožeča stranka niti ni mogla izjasniti oz. nanje odgovoriti. S tem ji je bila odvzeta pravica, da se izjavi o razlogih, ki so bili celo podlaga za presojo objektivne odgovornosti, kar pa predstavlja grobo kršitev ZPP. Če je imelo sodišče prve stopnje pri presoji objektivne odgovornosti in sicer z vidika obstoja koristi od izvedenega posla slučajno v mislih pogodbena izplačila (oz. pogodbeno vrednost), pa je njegova odločitev napačna in celo protispisna, saj je iz omenjenih pogodb razvidno, da je znašalo plačilo za sanacijo mostu za drugo in tretjetoženo stranko 265.946,40 EUR, za prvotoženo stranko pa 174.561,18 EUR, kar pa po matematičnem izračunu pomeni, da sta tudi drugo in tretjetožena stranka imeli finančno korist od izvedenega posla in sicer presežek nad 174.561,18 EUR (kolikor je bilo potrebno nadalje plačati prvotoženi stranki), ki pa znaša dobrih 90.000,00 EUR. Zmoten (napačno ugotovljeno dejansko stanje) in protispisen je zaključek sodišča, da je imela od izvedbe posla korist le prvotožena stranka. Sodišču prve stopnje ob tem še očita, da je v tem delu celo raziskovalo nesporna dejstva, saj drugo, tretje in četrtotožena stranka niso podale nikakršnih trditev, da njihova objektivna odgovornost ni podana iz razloga, kar naj od konkretnega posla ne bi imele koristi. Z raziskovanjem nespornih dejstev pa je sodišče prve stopnje kršilo 2. in 7. člen ZPP (načelo dispozitivnosti in razpravnosti) v povezavi z 214. členom ZPP. Tudi brez navedenega je po oceni tožnika odločitev sodišča prve stopnje, da drugo in tretjetožena stranka nista bili nosilki nevarne dejavnosti iz razloga, ker naj ne bi imeli od izvajanja dejavnosti koristi, povsem napačna, saj sta bili izvajalki dejavnosti, med katero je spadalo tudi delo na visečem oz. obešenem odru (kot del celotnega projekta). Od tega posla sta imeli ekonomsko korist (kar je bilo že zgoraj pojasnjeno), ki sta jo prejeli plačano od naročnika (petotožene stranke). Čeprav sta za posel angažirali podizvajalca, se s tem nista rešili statusa nosilca dejavnosti (le pomoč drugih sta poiskali). Sodelovali sta pri izvedbi posla, saj kot je bilo tudi s strani zaslišane priče S. O. izpovedano, so na usklajevalnih sestankih sodelovali vsi predstavniki toženih strank - kar pomeni, da posla ni izvajala zgolj prvotožena stranka, temveč se je ta usklajeval in deloval preko vseh toženih strank (pa čeprav je segment podiranja odra direktno izvajala le prvotožena stranka). Posel je bil torej pod okriljem vseh toženih strank. Z vidika presoje tega, kdo je nosilec dejavnosti, namreč ni pomembno zgolj to, kdo direktno izvaja posamezni segment posla, ampak je nosilec dejavnosti tudi tisti, ki posel usklajuje in kako drugače sodeluje pri njem (pa čeprav z usklajevanjem na sestanku), sodeluje pri celotnem poslu oz. projektu in ima od vsega tega tudi korist. V tem smislu pa sta drugo in tretjetožena stranka zapolnili vse zgoraj opisane parametre in sta bili vseskozi vpeti v celoten posel. Nenazadnje so se s strani drugotožene stranke tudi potrjevali gradbeni dnevniki, kar še dodatno kaže na to, da je slednja bila vseskozi vpeta v posel in jo je tako potrebno šteti za nosilko te dejavnosti. Priča S.. O. pa je izpovedala, da so v fazi izvajanja del predstavniki drugo in tretjetožene stranke prihajali na gradbišče, kar pomeni, da so hodili pregledovati izvedeno delo in so tako bili vseskozi povezani oz. vpeti v posel, kar vse potrjuje, da sta bili drugo in tretjetožena stranka nosilki nevarne dejavnosti. Tožnik še izpostavlja, da je sama demontaža odra bila del celotnega projekta in v zvezi s tem ni dopustno “parcelirati” posameznih opravil in po tem konceptu presojati, kdo je nosilec dejavnosti, saj so projekt delale vse tožene stranke in vse so nosilke dejavnosti. S sprejemom del sta se drugo in tretjetožena stranka zavezali ta posel v celoti opraviti, čeprav je dejansko na licu mesta del le tega opravljala prvotožena stranka, ki pa je to izvajala za tretjetoženo stranko; ta pa celoten projekt skupaj z drugotoženo stranko. To pa pomeni, da se je posel izvajal skupno. Le posamezne segmente tega posla so izvedle različne tožene stranke, kar pa z vidika presoje tega, kdo je nosilec dejavnosti, ni bistveno, saj ni zgolj neposredni izvajalec tisti, ki je nosilec nevarne dejavnosti, temveč so nosilci dejavnosti vsi izvajalci, ki prevzamejo posel in pri njem tudi sodelujejo, pa četudi preko sestankov in usklajevanj, “kontrolinga”, dajanja navodil in podobno, ne pa samo tisti izvajalec, ki je na licu mesta, ter imajo od tega korist, kot tudi naročnik oz. investitor posla. Glede na to, da sta tudi drugo in tretjetožena stranka za svoje delo prejeli plačilo, sta imeli od posla korist in sta posledično nosilki nevarne dejavnosti. V nadaljevanju pritožbe tožnik opozarja tudi na napačno uporabo materialnega prava, ki izhaja iz 39. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je vprašanje, ali ima nekdo status izvajalca, popolnoma neodvisno od tega, ali je na drugi strani oškodovanec tretja oseba ali pa nekdo, ki dela za podizvajalca. Status izvajalca se namreč pridobi s pogodbo in se ne presoja glede na to, v kakšnem razmerju je nasproti njemu oškodovanec, ki mu je nastala škoda v zvezi z izvajanjem posla. Takšna razlaga sodišča prve stopnje je po prepričanju tožnika zato popolnoma napačna. Tudi sicer pa je bil tožnik tretja oseba, saj ni bil pogodbeno vezan ne na drugo, ne na tretjetoženo stranko in je nasproti njima predstavljal tretjo osebo in je tudi v tem delu sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko tožnika ni štelo kot tretjo osebo. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da drugo, tretje in četrtotožena stranka niso bile nosilke nevarne dejavnosti in da posledično tudi krivdno ne odgovarjajo, saj s poslom niso bile povezane, je dejansko stanje ostalo nepopolno raziskano. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovi tako objektivno kot tudi krivdno odškodninsko odgovornost drugo-četrtotožene stranke, pri tem pa bo v zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo omenjenih toženih strank moralo pritožbeno sodišče upoštevati, da so te v svojih vlogah podale zelo skopo trditveno podlago. V nadaljevanju se pritožba tožnika osredotoča še na zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka zoper peto in šestotoženo stranko in tudi v tem delu sodišču prve stopnje očita zmotnost njegove odločitve, da petotožena stranka ni nosilec nevarne dejavnosti iz razloga, ker slednja naj ne bi imela koristi od investicije (popravila oz. vzdrževanju mostu), temveč naj bi bila sanacija njena dolžnost. Najprej opozarja, da je takšna razlaga izven trditvene podlage petotožene stranke, saj zanjo ni bilo nikoli sporno, da ima od izvedenega posla korist, zato sodišču očita, da je v tem delu raziskovalo nesporna dejstva, s čimer je kršilo 2. in 7. člen ZPP (načelo dispozitivnosti in razpravnosti) v povezavi z 214. členom ZPP. Tudi sicer pa je takšna odločitev sodišča po oceni tožnika popolnoma napačna in življenjsko nesprejemljiva. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 659/2007 in tam zavzeto stališče, da naj riziko iz opravljanja nevarne dejavnosti nosi tudi tisti, v čigar interesu se nevarna dejavnost opravlja. To pa je poleg izvajalca, ki ima ekonomski interes, tudi naročnik, ki ima interes za to, da v zameno za plačilo pridobi neko stvarno korist oz. dobrino - v konkretnem primeru obnovljen oz. saniran in kvalitetnejši most. Interes je torej v tem primeru tudi na strani naročnika, saj se vsak tovrstni posel izvede za to, da je vzajemni interes (in tudi korist). Kot lastnica mostu je petotožena stranka s poslom pridobila saniran, lepši in kvalitetnejši most, kar za lastnika predstavlja korist. Vsak lastnik je dolžan obnavljati stvari, ki jih uporabljajo drugi, to pa še ne pomeni, da s sanacijo ne pridobi na lastni koristi, ki jo predstavlja obnovljena in kvalitetnejša stvar. Petotoženi stranki je bilo tudi v interesu, da se most sanira zaradi morebitnih odškodninskih zahtevkov tretjih oseb, katerim bi utegnila nastati škoda v posledici mostu v slabem stanju. Dela na mostu so se torej v prvi vrsti opravljala v interesu naročnika, t.j. petotožene stranke, saj je slednja želela most renovirati in ga izboljšati; nadalje pa tudi v interesu preostalih toženih strank, saj so slednje imele od tega finančno korist (posel prevzele za plačilo). Iz omenjenega razloga jih je vse po vrsti potrebno šteti za nosilke nevarne dejavnosti. Tožnik se sklicuje še na obstoječo sodno prakso (npr. sodba Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 681/2006 z dne 04. 05. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 1054/2010 z dne 26. 05. 2011), ki je tudi sicer že zavzela jasno stališče, da je naročnik posla nosilec nevarne dejavnosti. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje je tako povsem napačna. Petotožena stranka pa je bila nenazadnje bila tudi imetnica visečega oz. obešenega odra - ki pa je nedvomno v konkretnih okoliščinah predstavljal nevarno stvar. Petotožena stranka (prav tako pa tudi drugo-četrto tožena stranka, ki so kot izvajalke in upravljavke bile prav tako imetnice tega odra) tudi ni podala trditvene podlage, da naj bi omenjeni oder postal nevaren šele med samo demontažo, kot je ugotovilo sodišče, s čimer je prekoračilo njeno trditveno podlago in bistveno kršilo določbo 2. člena ZPP. Pa če tudi bi omenjeni oder bil nevaren zgolj med samo demontažo, petotožena stranka tekom postopka ni nikoli prerekala tega, da je bila imetnica mostu in posledično tudi imetnica visečega odra kot dela tega mostu. Nikoli torej ni podala trditev, da viseči (obešeni) oder ni postal sestavina mostu (54. člen SPZ), na kar se opira sodišče prve stopnje v 39. točki izpodbijane sodbe, zato je potrebno šteti, da je bil obešeni oder sestavina mostu in je bila petotožena stranka ves čas tudi njegova imetnica. Ker pa se je v fazi demontaže omenjeni oder štel za nevarnega, je s tem bila petotožena stranka tudi imetnica nevarne stvari, v zvezi s katero je prišlo do škodnega dogodka (kar velja enako za drugo-četrtotoženo stranko). Tako je tudi iz tega razloga podana njena (kot tudi drugo-četrto tožene stranke) objektivna odškodninska odgovornost za nastalo škodo. Tožnik sodišču prve stopnje očita tudi zmotnost njegove odločitve, da ni podana krivdna odgovornost petotožene stranke za nastalo škodo, saj je naročnik posla v skladu z 82. členom ZGO-1 odgovoren ne samo za sprejetje varnostnega načrta, temveč tudi za njegovo izvajanje (da bo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom). V tem segmentu pa petotožena stranka ni storila ničesar, da bi se sprejeti varnostni načrt tudi striktno izvajal. Tega, da bi poskrbela za izvajanje varnostnega načrta, ni niti dokazala niti zatrjevala. Sodišču prve stopnje tožnik očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je krivdno odgovornost petotožene stranke presojalo le po tem, ali je slednja sprejela varnostni načrt, ne pa tudi, ali je poskrbela za njegovo izvedbo. Nenazadnje pa ima naročnik v skladu z ZGO-1 tudi dolžnost strokovnega nadzora nad izvajanjem del, ki pa se s strani naročnika ni izvajal, saj v času tožnikove nesreče na kraju ni bilo nikogar od petotožene stranke. Ta njena opustitev pa je pripeljala do nastanka nesreče. Nadalje tožnik sodišču prve stopnje očita še zmotnost njegove odločitve, da naj bi šestotožena stranka v celoti izpolnila dolžnosti nadzornika oz. koordinatorja za varnost pri delu. Pri tem opozarja, da je zatrjeval, da šestotožena stranka ni poskrbela za ustrezen nadzor, koordinacijo (v zvezi z izvajanjem del) in za odreditev ter izvedbo varnostnih ukrepov, kar je pripeljalo do nastanka škodnega dogodka. V danem primeru je veljalo obrnjeno dokazno breme, tako da bi morala šestotožena stranka dokazati, da je storila vse, kar je bila njena dolžnost. Tega dokaznega bremena pa ni zmogla. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo (40. točka izpodbijane sodbe), da je naloga koordinatorja ta, da v kolikor opazi kršitve varnostnih ukrepov pri izvajanju dela, da slednje ustavi ali na kršitve opozori. Šestotožena stranka pa ni storila ne enega ne drugega. V danem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da se varovanje delavcev ni izvajalo na varen oz. ustrezen način (s stalnim pripenjanjem). Šestotožena stranka na to ni reagirala in v zvezi s tem ni odredila oz. sprejela nobenega varnostnega ukrepa (saj je niti na samem gradbišču ni bilo v času demontaže, kjer pa bi takrat vsekakor morala biti, ker demontaža odra na višini predstavlja najnevarnejše opravilo in bi tako vsekakor morala kontrolirati, ali se pri tem izvajajo varnostni ukrepi). V skladu s profesionalno skrbnostjo bi se morala predhodno pozanimati o tem, kako se bo izvajalo varovanje delavcev med samo demontažo. Če bi se o tem pozanimala, bi morala takšno varovanje že predhodno preprečiti oz. delo ustaviti ter odrediti drugačen način varovanja s stalnim pripenjanjem. Ker tega ni storila, to predstavlja njeno protipravno ravnanje, ki je bilo prav tako vzrok za nastanek nesreče. Šestotožena stranka tako v danem primeru torej ni storila vsega, kar bi lahko. Če pa je šestotožena stranka vedela, kakšno bo varovanje, a na to ni reagirala, pa je podana celo njena huda malomarnost, saj je s tem dopustila, da se je varovanje izvajalo na nevaren način, a na to ni niti opozorila toženih strank, kaj šele, da bi v zvezi s tem v knjigo varnostnih ukrepov zapisala, kakšno mora biti pravilno varovanje. Navodila, ki so zapisana v knjigo varnostnih ukrepov (B29) namreč niso zadostna, saj ne vsebujejo ukrepa za stalno pripenjanje, kar pomeni, da šestotožena stranka s temi navodili ni v celoti izpolnila svojih dolžnosti koordinatorja za varnost pri delu. Šestotožena stranka ni podala nobene trditvene podlage, da bi sprejela oz. odredila kakršnekoli ukrepe v zvezi z varnim načinom varovanja delavcem (stalno pripenjanje) in tako ni dokazala, da je storila vse, kar bi lahko, čeprav je bilo na njej dokazno breme. Tožnik se pritožuje tudi glede odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, saj bi moralo sodišče odločiti, da so vse tožene stranke odgovorne za tožniku nastalo škodo, posledično pa tožniku ne bi smelo naložiti v breme pravdnih stroškov drugo do šestotožene stranke, kot izhajajo iz izreka.

3Prvotožena stranka pa se je pritožila zoper izdano vmesno sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvotožena stranka po temelju v 85% odgovorna za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku dne 8. 11. 2007, izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v razmerju do prvotožene stranke v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov prvotožene stranke v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišču prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo njenega ugovora zastaranja očita zmotno uporabo določila 352. člena OZ. Poudarja, da tožnik uveljavlja denarno odškodnino za tri vrste nepremoženjske škode: za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Izvor vseh navedenih škod je škodni dogodek z dne 8. 11. 2007. Pravna teorija in sodna praksa sta se že večkrat izrekli, da je vsak zahtevek iz naslova nepremoženjske škode relativno samostojen in lahko zastara posebej. Sklicujoč se pri tem na sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 834/1993 in sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 224/2012 z dne 13. 6. 2012) je prvotožena stranka navajala, da se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da prične teči zastaranje za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tedaj, ko je zdravljenje končano oziroma ko je obseg škode stabiliziran. Za zahtevek iz naslova prestanih fizičnih bolečin, ko so prenehale te bolečine oziroma ko je zdravljenje končano in ko se je stabiliziralo oškodovančevo zdravstveno stanje. Zastaranje odškodninskega zahtevka iz prestanega strahu pa prične teči takrat, ko je tožniku po običajnih kriterijih znano, kakšno poškodbo je utrpel. Poudarja, da je v postopku izrecno navajala, da je gotovo zastarala odškodnina za strah, saj je tožnik že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe po običajnih kriterijih lahko izvedel, kakšno poškodbo je utrpel, še posebej pa to velja za primarni strah, ki je vezan na trenutek škodnega dogodka. Prvotožena stranka je nadalje izpostavila, da je zastarala tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (vsaj) za čas od 7. 11. 2007 do 24.1. 2008. Sodišču prve stopnje pritožba očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do teh odločilnih navedb prvotožene stranke, temveč je ugovor zastaranja pavšalno zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo zdravljenje zaključeno po 24. 1. 2008, s tem pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe prvotožene stranke glede zastaranja vtoževanih terjatev, bi moralo presoditi, s katerim trenutkom so pričeli teči zastaralni roki za posamezno terjatev iz naslova nepremoženjske škode, česar pa ni storilo, zato je v tem delu sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje prvotožena stranka sodišču prve stopnje še očita, da je zmotno presodilo, da je bil tožnik pravzaprav napoten ali posojen delavec prvotoženi stranki, da je glede tega dejstva tudi zmotno razporedilo dokazno breme in zaključilo, da prvotoženi stranki ni uspelo dokazati, da med njo in delodajalcem tožnika, družbo ... in ..., ni šlo za posredovanje gradbenih delavec. Dokazno breme tega dejstva namreč leži na tožeči stranki, ki bi morala dokazati, da je med prvotoženo stranko in tožnikovim delodajalcem tako razmerje res obstajalo, saj na tem dejstvu tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek proti prvotoženi stranki, zato ga je (ob odsotnosti morebitne izrecne zakonske določbe, ki bi dokazno breme prevalila) dolžna tako zatrjevati kot tudi dokazati. Tožeča stranka namreč nosi trditveno in dokazno breme tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (konstitutivna dejstva), razen če je glede katerega od teh dejstev kot izjema predpisano obrnjeno dokazno breme. V zvezi s tem je potrebno tudi poudariti, da bi v nasprotnem primeru, prvotožena stranka morala dokazovati negativno dejstvo (torej da med njo in tožnikovim delodajalcem ni obstajalo razmerje posredovanja delavcev), kar pa nasprotuje pravilu o materialnem dokaznem bremenu, oblikovanem v teoriji in sodni praksi, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva (negativa non sunt probanda). Sodišče bi zato moralo ocenjevati moč dokazov tožeče stranke in njim nasprotne dokaze prvotožene stranke ter sporno dejstvo presoditi kot dokazano zgolj v primeru, da bi po takšni skrbni in vestni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo s stopnjo prepričanja, da je tožeča stranka uspela dokazati obstoj tega dejstva. Temu dokaznemu standardu pa ni bilo zadoščeno, saj je prvotožena stranka predložila nasprotne dokaze, ki so uspeh dokazov tožeče stranke omajali najmanj do te mere, da je bilo dejstvo tožeče stranke izkazano zgolj še kot verjetno, nikakor pa ne kot gotovo. Prvotožena stranka je namreč predložila pogodbo o poslovnem sodelovanju (1. št. B 22) med prvotoženo stranko in delodajalcem tožnika, iz katere je jasno razvidno, da je bila sklenjena podizvajalska pogodba za izvajanje gradbenih storitev in ne koncesijska pogodba za posredovanje gradbenih delavcev. Nadalje je prvotožena stranka v dokaz predložila sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih v letu 2007 (1. št. B 21), iz katerega izhaja, da je bil koordinator za izvajanje dogovorjenih ukrepov o varnosti in zdravju pri delu prav tožnik, v njegovi odsotnosti pa V. M.. Določeno je bilo tudi, da je tožnik odgovorni vodja del, V. M. pa njegov namestnik. Prav predmetni dokaz je odločilnega pomena (in takšne moči, da dokazi tožnika ne morejo več doseči dokaznega standarda prepričanja), saj dokazuje, da je bil tožnik kot delavec družbe ... in ...., odgovoren vodja del in zadolžen za izvajanje varnostnih ukrepov na delovišču, kar dokazuje, da je bil tožnik delavec družbe ... in ...., in ne delavec prvotožene stranke, da torej ni bil dolžan ravnati po navodilih prvotožene stranke, temveč je bil sam odgovorni vodja del in hkrati tudi zadolžen za vse varnostne ukrepe. Da med tožnikovim delodajalcem in prvotoženo stranki ni šlo za razmerje posredovanja delavcev, pa je izpovedal tudi zakoniti zastopnik prvotožene stranke, M. P. Sodišču prve stopnje prvotožena stranka očita, da je v zvezi s tem zmotno in zgolj na podlagi izpovedbe tožnika (ki je jasno zainteresiran za ugoden izid tega spora, njegova izpovedba pa tudi sicer ni verodostojna zaradi kontradiktornosti z njegovimi prejšnjimi izjavami pred pravdo, kot podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju) sprejelo stališče, da je bil tožnik “samo na papirju” brez lastne vednosti določen za koordinatorja za izvajanje ukrepov za varnost in zdravje pri delu in odgovornega vodjo del. Povsem nesmiseln pa je po prepričanju prvotožene stranke zaključek sodišča prve stopnje, da navedeno dokazuje izpoved priče D. Ž. in C. O., na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je šestotožena stranka dajala navodila v zvezi z varstvom pri delu le D. Ž.. Zakaj naj bi iz tega dejstva izhajalo, da tožnik ni bil sam odgovorni vodja del, zadolžen tudi za varnosti pri delu, iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zato je dokazna ocena v tem delu pomanjkljiva in neustrezna, v vsakem primeru pa tudi zmotna. Dejstvo, da je šestotožena stranka dajala navodila v zvezi z varstvom pri delu D. Ž. namreč zgolj še potrjuje dejstvo, da je bil tožnik sam odgovorni vodja del, odgovoren tudi za varnosti pri delu za delavce družbe ...., saj prav zaradi tega dejstva tudi ni potreboval nikakršnih navodil s strani šestotožene stranke. Noben drug dokaz pa zatrjevanja tožeče stranke, da predmetni sporazum ni bil realen, ne potrjuje. Kot navaja tudi sodišče, se T. R., zakoniti zastopnik delodajalca tožnika, dejstev v zvezi s tem ni spominjal, (izpovedal je namreč, da se ne spomni, ali je tožnika in V. M. določil za koordinatorja on ali njegov sin, katerega je zadolžil, da skrbi za delavce), D. Ž. pa tega ni potrdil. Izpovedbi T. R. in D. Ž. torej v ničemer ne podpirata izpovedbe tožnika, prav nasprotno izpovedbi tožnika pa govori sama pisna pogodba, o tem pa bi lahko izpovedala tudi priča, V. M., ki pa je sodišče ni zaslišalo. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje še očita, da tekom postopka strankam ni razkrilo svojih delovnih oziroma aktualnih pogledov na trenuten uspeh dokazovanja oziroma ni pojasnilo, na kateri stranki je konkretno dokazno breme. Prvotožena stranka je bila zato utemeljeno prepričana, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je med prvotoženo stranko in družbo ... obstajalo razmerje posredovanja delavcev. Predmetna sodba je zato za prvotoženo stranko popolno presenečenje, še posebej upoštevaje dejstvo, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče V. M.. Prvotožena stranka ni vedela in ni mogla vedeti, da je sodišče predmetni dokazni predlog zavrnilo zato, ker prebivališče priče ni znano, saj je sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 21. 10. 2015 zavrnilo vse preostale dokaze kot nepotrebne. Zaradi dejstva, da sodišče svojih aktualnih pogledov na uspeh dokazovanja strankam sploh ni razkrilo, pa prvotožena stranka vse do prejema izpodbijane sodbe, ni mogla vedeti, da sodišče šteje to dejstvo za dokazano, zato tudi ni vztrajala pri zaslišanju navedene priče oziroma pri tem, da sodišče opravi mednarodne poizvedbe o prebivališču predlagane priče. Ker je torej sodišče slabo izvajalo materialno procesno vodstvo oziroma ni upoštevalo procesnega principa odprtega sojenja, je prvotoženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pravno odločilnega dokaza pred sodiščem in je torej zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvotožena stranka pa posledično tudi ne more biti prekludirana s svojim predlogom, da sodišče v ponovljenem postopku opravi mednarodne poizvedbe o prebivališču priče V. M. in izvede njegovo zaslišanje. Predmetni dokaz je za odločitev v predmetni zadevi bistvenega pomena, saj bi imenovani potrdil navedbe prvotožene stranke, da je bil delodajalec tožnika podjetje .... in ne prvotožena stranka in da je to podjetje po pogodbi določilo odgovorno osebo za izvajanje del na gradbišču in sklenilo pisni sporazum o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in imenovalo zastopnika, ki je bil v tem primeru tožnik, v njegovi odsotnosti pa V.M. Imenovani bi tako izpodbil tudi verodostojnost izpovedbe tožnika, na katerem sodišče utemeljuje svojo dokazno oceno, da ni bil seznanjen s tem, da je bil določen za koordinatorja in odgovornega vodjo del. Dejstvo, da je bil prav tožnik odgovorni vodja del in koordinator za izvajanje ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je odločilno za odločitev v postopku, saj bi sodišče ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja moralo ugotoviti, da je bil tožnik sam odgovorni vodja del, zadolžen tudi za varnost pri delu, kot zaposleni pri družbi ...., ki je bil torej v celoti sam odgovoren za varno izvedbo demontaže delovnega odra in je torej v celoti sam odgovoren za škodni dogodek in iz njega nastalo škodo. Prav v posledici navedenega dejstva se kot zmotna izkaže tako presoja sodišča, da je bila dejanski delodajalec tožnika prvotožena stranka, kot tudi zaključek sodišča, da je vzrok za poškodbo tožnika v nepravilni uporabi varovalnega sredstva, varovalnega pasu in varovalne vrvi, ki v času nesreče ni bila pritrjena na fiksno oporo, kar naj bi po zmotni presoji sodišča morala preprečiti prvotožena stranka (pravilno pa bi sodišče moralo ugotoviti, da je bil za varno izvedbo del odgovoren prav tožnik kot oškodovanec in hkrati kot zaposleni pri družbi... in ne pri prvotoženi stranki). Predmetno dejstvo pa izpodbija tudi ugotovitev sodišča, da je vzrok za poškodbo tožnika lahko tudi v opustitvi nadzora dela zaradi kratkotrajne odsotnosti D. Ž. v času škodnega dogodka. Prvotožena stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka že s tem, ko mednarodnih poizvedb o prebivališču priče V. M. ni opravilo samo, brez posebnega predloga prvotožene stranke. Zavrnitev izvedbe tega dokaza z navedbo, da sodišče te priče ni zaslišalo, ker stranke njenega naslova niso sporočile, saj je neznan, pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila s tem prvotoženi stranki odvzeta možnost (pravica) do obravnave pred sodiščem. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje v nadaljevanju očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami samega nastanka škodnega dogodka in trdi, da sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo tudi način, kako je do poškodbe tožnika prišlo. Očita mu, da je brez opore v izvedenih dokazih oziroma v nasprotju z njimi presodilo, da se tožnik pri izvedbi demontaže odra ni sam odpel z varnostne vrvi, posledično pa je zmotno ugotovilo, da je bil vzrok njegovega padca v nepravilni uporabi varovalnega sredstva, varovalnega pasu in varovalne vrvi, ki v času nesreče ni bila pritrjena na fiksno oporo. Zmotno je ugotovilo, da se delavcem, ki so bili spodaj pod mostom, pripeti z varnostnim pasom, ni bilo treba odpenjati v varnostnega pasu, pri čemer je sodišče to oceno oprlo zgolj na izpovedbo tožnika, ki pa ni verodostojna, izpodbijajo pa jo tudi drugi izvedeni dokazi. Sodišče sploh ni pojasnilo, na izpovedbi katerih prič naj bi tak zaključek še temeljil (zgolj pavšalna navedba, da je sodišče to ugotovilo na podlagi izpovedbe prič ne zadošča standardu obrazložene ter skrbne in vestne dokazne ocene). V nadaljevanju pritožbe prvotožena stranka povzema dele izpovedi zaslišanih prič, ponuja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov in svoje videnje nastanka škodnega dogodka. Sklicuje se na to, da je priča D. Ž. pojasnil, da so imeli tisti delavci, ki so neposredno podirali most, varnostne pasove, ki so bili pripeti ali privezani na ograjo mostu, pri čemer je šlo za dvojno varovanje, saj je imel varnostni pas zanke, ki sta se pripenjali na dve vrvi, ki sta bili vpeti zgoraj na ograjo mostu. Zgoraj na mostu so vrvi na vsake tri metre prestavili, hkrati pa se je spodaj delavec tudi prestavil s prepenjanjem, in sicer je bila ena vrv (daljša) vedno pripeta za ograjo mostu, tako, da se je tisti, ki se je prestavljal pripel nanjo, krajšo pa je delavec zgoraj prestavil naprej, na to drugo vrv pa se je potem delavec spodaj prestavil. Navedeno naj bi po trditvah v pritožbi izhajalo tudi iz izpovedbe inšpektorja za delo Ž. L. ter priče S. O., ki je opisal dvotočkovno varovanje. Sodišče prve stopnje je po trditvah prvotožene stranke povsem neutemeljeno Uradno poročilo inšpektorja ocenilo kot neustrezen dokaz oziroma mu ni pripisalo teže, kakršno resnično ima. Povsem jasno in edino logično ugotovitev inšpektorja za delo, da si je tožnik odpel varnostni pas, je ocenilo kot nejasno, ko je navedlo, da iz tega poročila ne izhaja, ali naj bi si tožnik odpel varnostni pas ali si je odpel varovalno vrv iz varnostnega pasu. Kako bi si tožnik lahko odpel varovalno vrv iz varnostnega pasu, ne da bi si odpel varnostni pas iz varovalne vrvi, sodišče prve stopnje ne pojasni, niti to ne izhaja iz drugih (sicer tako ali tako zmotnih) zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče je namreč ugotovilo, da so bili delavci, ki so delali na demontaži obešenega delovnega odra, varovani z varnostnim pasom, ki je bil nato z vrvjo pripet na ograjo mostu. Vrv, s katero je bil pripet varnosti pas, je lahko z mostu odvezal delavec na mostu, nikakor pa ne sam tožnik, zato je povsem neutemeljen dvom sodišča v predmetno ugotovitev inšpektorja za delo, saj si tožnik varnostnega pasu sploh ne bi mogel odpeti drugače, kot pri sami sponki varnostnega pasu z varnostno vrvjo. Tožnik si namreč ne bi mogel odpeti kar celotnega varovalne vrvi, ki je bila pripeta na most, in so jo lahko prevezovali zgolj delavci na mostu. Da bi si tožnik lahko sam odpel varovalno vrv z mostu, pa tudi ni bil predmet trditev pravdnih strank v predmetnem sporu, zato česa takega sodišče tudi ne more vključiti v svojo dokazno oceno. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje očita napačno dokazno oceno tudi v delu, ko je kot verodostojni in prepričljivi ocenilo izpovedbi tožnika in priče S. A., saj naj bi bili po trditvah pritožbe izpovedi v nasprotju z uradnimi zaznamki o izjavah, ki sta jih tako tožnik kot navedenega priča podala takoj po škodnem dogodku inšpektorju za delo in policiji. Že iz razloga kontradiktornosti predmetni izpovedbi ne moreta predstavljati odločilnih dokazov o zatrjevanemu načinu nastanka škodnega dogodka, jasno pa pričata tudi o neverodostojnosti njunih izpovedb. Pritožba izpostavlja, da je tožnik sam (UZ o zbranih obvestilih z dne 9. 11. 2007) po škodnem dogodku izpovedal, da se je tega dne odpel, ko je odvil prečko, in ko se je hotel ponovno zapeti, mu je spodrsnilo in je padel v globino. S. A. pa je (UZ o zbranih obvestilih z dne 9. 11. 2007) povedal, da je tožnik delavcu na mostu zavpil, da mu varovalno vrv izpne iz ograje, kar je le-ta tudi storil, zatem pa je tožnik nenadoma padel iz odra. Predmetna izpovedba izključuje izpovedbo tožnika, da je delavec vrv izpel iz ograje, ne da bi mu tožnik dal za to znak. Sodišče je izpovedbo priče S. A. ocenilo kot verodostojno, čeprav je imenovani v svoji izpovedbi zatajeval, da je bil pripet z varnostnim pasom, inšpektor za delo pa je v Uradnem poročilu jasno navedel, da imenovani z varnostnim pasom ni bil pripet, tožnik pa si je varnostni pas odpel. Prvotožena stranka trdi, da bi že zaradi navedenega moralo sodišče prve stopnje večjo težo priznati uradnemu poročilu inšpektorja za delo in uradnim zaznamkov o izjavah tožnika in prič in ne izpovedbi omenjene priče, ki je tudi edina, ki je izpovedala, da je imel tožnik, ko so ga potegnili iz vode, na sebi tako varnostni pas kot tudi varnostno vrv vpeto vanj. Nasprotno namreč dokazujejo tudi fotografije škodnega dogodka SL 3 in 4, iz katerih je razvidno, da v reki ni bilo tudi varovalne vrvi, sodišče pa je te dokaze pavšalno zavrnilo z navedbo, da niso bile posnete zelo od blizu, pri čemer pa se do nasprotja v izpovedbah tožnika in priče S. A. in njunima uradnima zaznamkoma sploh ni opredelilo. Sodišče je torej povsem neutemeljeno in neargumentirano poverilo zaupanje izpovedbama tožnika in priče S. A., po drugi strani pa je neobrazloženo in neutemeljeno zavrnilo dokazno moč nasprotnih dokazov: uradnega poročila inšpektorja za delo, uradnih zaznamkov o izjavah tožnika in prič, fotografij in predpravnih odškodninskih zahtevkov. Tudi predpravna odškodninska zahtevka namreč vzbujata utemeljen dvom v verodostojnost tožnikove izpovedbe in dokazujeta drugačen potek škodnega dogodka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče je dokazno moč predpravdnih odškodninskih zahtevkov brez argumentacije zavrnilo z navedbo, da ne dokazujeta, da se je dogodek zgodil drugače. Tožnik v teh zahtevkih zatrjuje, da je padel v trenutku, ko je prestopil in moral pri tem varovalno vrv prevezati, vendar pa luknje zaradi izmaknjene deske na odru ni videl, kar dokazuje nasprotno od tistega, kar zatrjuje tožnik in kar je neutemeljeno ugotovilo tudi sodišče, torej, da se tožniku pri demontaži odra ni bilo potrebno odvezovati in da se tudi ni odvezal. Navsezadnje pa je tudi iz tožnikove izpovedbe razvidno, da je bila varnostna vrv v trenutku padca tožnika pripeta na ograjo mostu, saj je tožnik izpovedal, da je vrv visela od zgoraj navzdol. Sodišče je predmetno izpovedbo tožnika, prirejeno svojim drugim zmotnim ugotovitvam, razlagalo tako, da je brez kakršnihkoli dokazov presodilo, da vrv očitno ni bila privezana dovolj trdno ali pravilno. Za tak zaključek sodišče ni imelo nikakršne opore v izvedenih dokazih, poleg tega pa predmetno dejstvo tudi ni bilo zatrjevano s strani tožeče stranke, zato je sodišče v tem delu tudi kršilo razpravno načelo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je namreč zaključek o pravnorelevantem dejstvu (t.j. o tem, kako je do škodnega dogodka prišlo), oprlo na dejstvo, ki sploh ni bilo zatrjevano. Sodišče torej takega dejstva sploh ne bi smelo ugotoviti, tudi v kolikor bi tako izhajalo iz dokaznega postopka (kar sicer ne drži), v odsotnosti tega pravnorelevantnega dejstva pa se ugotovitev sodišča o škodnem dogodku izkaže za nelogično (vrv, ki teče od zgoraj navzdol, je očitno na nekaj privezana, zato ne vzdrži zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik padel zaradi tega, ker varovalna vrv ni bila privezana na ograjo mostu). V zvezi s to dokazno oceno sodišča prve stopnje prvotožena stranka tudi opozarja, da je sodišče povsem brez opore v trditvah tožeče stranke (torej v nasprotju z razpravnim načelom), pa tudi brez opore v samih dokazih zaključilo, da iz fotografije SLI in SL2 izhaja, da je bila na ograjo mostu po dogodku privezana le vrv, s katero je bila privezana horizontalna cev, druge vrvi pa ni bilo, saj iz teh slik v ničemer ne izhaja, da je ostala privezana prav vrv, s katero je bila privezana horizontalna cev. Tudi v kolikor pa bi navedeno držalo, to ne potrjuje dejstva, da je tožnik padel prav zaradi tega. Varnostna vrv, v kolikor bi res tudi sama padla, bi namreč lahko padla tudi kasneje, po tem, ko je tožnik že padel (kar je v primeru, da se sledi izpovedbi tožnika, tudi edino možno, saj tožnik sam navaja, da je v trenutku padca vrv visela od zgoraj navzdol) oziroma je bila (kot je prvotožena stranka že izpostavila v odgovoru na pripombe tožeče stranke na izvedeniško mnenje št. 4901-C/15, dr. B. G. z dne 17. 4. 2015) vrv že pri tožniku na odru, pa je ta kljub temu, da se je zavedal, da vrv ni vpeta v nosilec, izvajal dela in posledično padel. Katerikoli izmed navedenih načinov nastanka škodnega dogodka pa pomeni, da padec tožnika ni v vzročni zvezi s samim načinom priveza varovalne vrvi na ograjo mostu, temveč z dejstvom, da se je tožnik od varovalne vrvi sam odpel. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje v zvezi z zgoraj opisano dokazno oceno očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni spoštovalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, saj ni skrbno in vestno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, temveč je povsem nekritično sledilo izpovedbi tožnika in njemu naklonjene priče S. A., po drugi strani pa je kot nezadovoljive ocenilo dokaze prvotožene stranke, katerim povsem brez argumentacije ni prisodilo ustrezne dokazne moči. Tako ravnanje sodišča pa predstavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, kar je bistveno vplivalo na odločitev v predmetni pravdi. Če bi sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo izpovedbo priče D. Ž., Ž. L., S. O., uradno poročilo Ž. L. in uradne zaznamke o izjavah tožnika in priče S. A., bi moralo ugotoviti, da do škodnega dogodka ni prišlo zato, ker vrv, s katero je bil varnostni pas privezan na ograjo mostu, ni bila privezana pravilno ali dovolj trdno, temveč zato, ker je tožnik varnostni pas nepravilno odpel z varnostne vrvi in je padel v trenutku, ko na varnostno vrv zaradi lastnega neskrbnega ravnanja sploh ni bil pripet. Ugotovitev sodišča, da se varovanje delavec pri demontaži delovnega odra ni izvajalo na ustrezen način, je torej v nasprotju z izvedenimi dokazi, pri čemer je predvsem iz izpovedbe D. Ž. jasno razvidno, da je v konkretnem primeru šlo za dvojno varovanje. Tudi v kolikor pa dvojno varovanje ne bi bilo dokazano, je dokazni postopek potrdil, da je do padca tožnika prišlo zato, ker je odpel svoj varnostni pas z varnostne vrvi, in ne zaradi tega, ker varovalna vrv ni bila pripeta na ograjo mostu. V nadaljevanju pritožbe prvotožena stranka pritrjuje sodišču prve stopnje glede ugotovitve med strankama nespornega dejstva, da je tožnik v času škodnega dogodka delal preko zakonsko dovoljenega števila nadur, brez ustreznih počitkov, saj je delal neprekinjeno že 26 dni po 12 ur. Očita pa mu, da je zmotno ugotovilo, da je količino dela delavcem odrejala prvotožena stranka, pri čemer sploh ne pojasni, kateri dokazi to potrjujejo. Zgolj navedba sodišča, da tako izhaja iz izpovedbe tožnika in prič ne dosega standarda obrazložene ter skrbne in vestne presoje dokazov, zato je poleg zmotne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj s tako pavšalno navedbo sodišče ni odgovorilo na navedbe prvotožene stranke, da je bil delodajalec tožnika, družba .... tista, ki bi morala zagotoviti delo v dveh izmenah oziroma zadostno število delavcev, ki bi dela izvajali v predpisanem številu ur, zaradi česar je Inšpektorat za delo prav navedeni družni izdal tudi dva plačilna naloga. Sodišče pa je s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tako pavšalno navedena dokazna ocena enaka odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih in se sodbe v tem delu sploh ne da preizkusiti. V vsakem primeru pa predmetni neobrazloženi zaključek sodišča predstavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, saj sodišče ni izvedlo skrbne in vestne presoje dokazov tega dejstva, navedena postopkovna kršitev pa je bistveno vplivala na odločitev v tem postopku, saj je sodišče kot vzrok za poškodbo tožnika opredelilo tudi utrujenost tožnika, ker je delal preko zakonsko določenega časa, česar pa ob pravilni presoji dejanskega stanja ne bi bilo mogoče naprtiti v breme prvotoženi stranki, temveč zgolj družbi ... Povsem enako kršitev prvotožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi v zvezi z dejstvom, da je bila lastnica obešenega odra prvotožena stranka, saj je sodišče zgolj pavšalno navedlo, da je to ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Nadalje prvotožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev razpravnega načela tudi v delu, ko je ugotovilo, da D. Ž. v času škodnega dogodka ni odredil delavcem, da morajo v času njegove odsotnosti prekiniti delo, saj tožeča stranka, na kateri leži trditveno breme glede protipravnega ravnanja (kamor sodijo tudi opustitve), tekom pravdnega postopka tega dejstva ni zatrjevala, zato sodišče tega dejstva ne bi smelo upoštevati kot del dejstvene podlage. Ker pa je tako ravnalo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj gre za pravnorelevantno dejstvo, zaradi katerega bi bila odločitev sodišča (lahko) drugačna, če ne bi bilo ugotovljeno. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ko je izvajanje demontaže obešenega delovnega odra opredelilo kot nevarno dejavnost. Sklicuje se na to, da se skladno z aktualno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (opr. št. II Ips 194/2011 z dne 3. 10. 2013) pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Podlaga objektivne odgovornosti niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega uporabljanja oz. opravljanja, niso pa nevarne že same po sebi. Prav tak primer pa je tudi demontaža visečega delovnega odra, saj se le-ta v primeru pravilnega postopanja izvaja na način, da ta medtem ni nestabilen, dodatno pa delavce varuje tudi varnostna oprema, za katero je v obravnavani zadevi tudi izvedenec ugotovil, da je bila vsa zagotovljena in delavcem na voljo. Iz izvedenskega mnenja tako povsem jasno izhaja, da demontaža visečega delovnega odra ob pravilnem izvajanja del s strani delavcev in ob pravilnem varovalnem sistemu ne predstavlja nikakršne oziroma vsaj ne povečane nevarnosti za nastanek škodnega dogodka. Tako nevarnost demontaža visečega delovnega odra predstavlja šele v primeru, da se delo izvaja neskrbno. V tem primeru pa je lahko odgovornost za nastanek škodnega dogodka zgolj subjektivna oziroma je škodni dogodek posledica ravnanja samega oškodovanca, kot v predmetni zadevi. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in presodilo, da je tožnik ob škodnem dogodku delo opravljal za prvotoženo stranko in po njenih navodilih, čeprav so izvedeni dokazi dokazovali nasprotno, torej da je bil tožnik zaposlen pri družbi ... in ... in je bil v tej funkciji tudi sam odgovorni vodja del, zadolžen tudi za varnost in zdravje pri delu, je na ta dejstva tudi zmotno uporabilo materialno pravo in prvotoženo stranko zmotno štelo za objektivno odgovorno za škodni dogodek. Prav tako je povsem zmotno ugotovilo še, da je prvotožena stranka za škodo odgovorna tudi na podlagi pravil o subjektivni, krivdni odgovornosti. Navedeno je zmotno že pojmovno, upoštevaje predmet obeh oblik odškodninske odgovornosti, saj obstoj subjektivne odškodninske odgovornosti izključuje obstoj objektivne odškodninske odgovornosti (izpodbija domnevno vzročnosti) in takšna kumulacija subjektivne in objektivne odškodninske odgovornosti že pojmovno ni mogoča. Je pa sodišče prve stopnje tudi sicer prvotoženi stranki neutemeljeno pripisalo krivdno odgovornost za škodni dogodek, saj je, kot zgoraj pojasnjeno, zmotno presodilo, da je bila prvotožena stranka odgovorna za varno izvajanje demontaže delovnega mostu, ter da je do škodnega prišlo zaradi načina varovanja in ne zaradi tega, ker se je tožnik sam odpel z varnostnega pasu. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni presoji dejanskega stanja moralo ugotoviti, da za varnost tožnika ni bila dolžna poskrbeti prvotožena stranka, temveč tožnik sam. Nadalje bi sodišče moralo ugotoviti, da tudi morebitno neustrezno varovanje ni bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj je do padca tožnika prišlo zato, ker se je sam odpel z varnostnega pasu. Pravilna presoja dokazov pa bi tudi pokazala, da je v konkretnem primeru bilo zagotovljeno ustrezno (tj. dvojno) varovanje (to namreč dokazuje predvsem izpovedba D. Ž. in izvedeniško mnenje izvedenca G.), in torej prvotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je tudi izven trditvenih okvirov zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi tega, ker D. Ž. ni prekinil dela v času svoje odsotnosti. Takšna oblika protipravnega ravnanja prvotožene stranke (oziroma njenih zaposlenih) namreč tekom postopka ni bila zatrjevana. Zgolj navedba sodišča, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je D. Ž. odšel na malico, pa ne more predstavljati ustrezne ocene protipravnosti ravnanja in vzročne zveze s škodnim dogodkom. Sodišče namreč razen dejstva, da bi imenovani moral prekiniti delo (kar pa ni bilo predmet dejstvene podlage) ne pojasni, kako naj bi odsotnost imenovanega povzročila škodni dogodek. Brez tega pa ni izkazana niti vzročna zveza niti protipravnost ravnanja prvotožene stranke oziroma D. Ž.. Sodišče prve stopnje je po njenem mnenju prvotoženi stranki v nasprotju z dokazi (in ob postopkovno nezakonito izvedenem postopku) pripisalo odgovornost za odrejanje delovnih obveznosti delavcem družbe ... in ..., in posledično zmotno ugotovilo, da prvotožena stranka odgovarja tudi zato, ker so se prekoračile dovoljene obremenitve delavcev, kar je pripeljalo do utrujenosti tožnika in tudi prispevalo k nastanku škodnega dogodka. Ob pravilni presoji dejanskega stanja bi namreč sodišče moralo ugotoviti, da za navedeno kršitev odgovarja družba ...in ...., in ne prvotožena stranka. Prvotožena stranka izpodbija vmesno sodbo sodišča prve stopnje tudi glede soprispevka tožnika, saj meni, da je sodišče prve stopnje pravno zmotno prenizko ocenilo višino tega deleža tudi, če bi bilo dejansko stanje, kot ga v sodbi povzema sodišče prve stopnje, pravilno ugotovljeno. Sodišču prve stopnje očita, da je v zvezi z ugotavljanjem deleža soprispevka tožnika nepravilno uporabilo določbo 3. odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj prvotožena stranka ni objektivno odgovorna za nastanek škodnega dogodka, kot je zmotno presodilo prvostopenjsko sodišče. (Delna) razbremenitev odškodninske odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca pa se v primeru objektivne ali subjektivne odškodninske odgovornosti razlikuje. V primeru objektivne odgovornosti se namreč skladno z določbo 153. člena OZ zahteva, da škoda izvira iz vzroka, ki je bil izven stvari (ali dejavnosti) in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Drugače pa je v primeru krivdne odgovornosti povzročitelja, ki se upoštevaje določbo 171. člena OZ delno razbremeni odškodninske odgovornosti vselej, kadar je tudi neskrbno ravnanje oškodovanca samega prispevalo k nastanku škodnega dogodka, torej ne glede na to, ali je bilo ravnanje oškodovanca za povzročitelja predvidljivo. Sodišče pa je soprispevek oškodovanca ocenilo na 15%, pri čemer ga je očitno v veliki meri znižalo prav zaradi dejstva, da je prvotoženo stranko štelo za objektivno odškodninsko odgovorno. Navedlo je namreč, da je podana zgolj delna (v višini 15%) oprostitev odgovornosti prvotožene stranke, ker ni mogoče govoriti, da je bilo ravnanje tožnika izven opravljanja objektivno nevarne dejavnosti, ampak je bilo v zvezi z njo in zato o izključni odgovornosti tožnika za nastanek škodnega dogodka ni moč govoriti. To je obrazložilo z navedbo, da njegovo ravnanje ni bilo takšno, da tega ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti, glede na to, da je že v varnostnih ukrepih varovanja pri demontaži bilo opozorjeno na nevarnosti in na obvezno uporabo varnostnih pasov. Prvotožena stranka še meni, da bi tudi v primeru, da bi bila res objektivno odškodninsko odgovorna za škodni dogodek, moralo biti ravnanje tožnika ocenjeno najmanj v višini 60%. Kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, bi namreč tožnik moral poskrbeti tudi sam za lastno varnost (pri čemer prvotožena stranka opozarja, da bi ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik za varnost pri delu tudi izrecno zadolžen kot koordinator za izvajanje dogovorjenih ukrepov o varnost in zdravju pri delu na podlagi pisnega sporazuma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih v letu 2007 (l. št. B 21)). Sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik poučen o uporabi varnostnega pasu in je imel opravljen izpit iz varnosti pri delu. Od tožnika, ki je bil torej kvalificiran delavec, je utemeljeno pričakovati višjo raven skrbnosti kot od delavcev, ki takega izpita nimajo opravljenega ali delavcev, ki o uporabi varnostnega pasu niso podučeno. Pri tem bi sodišče moralo večjo težo pripisati tudi izvedenskemu mnenje, izvedenca dr. B. G., ki je pojasnil, da bi tožnik moral poskrbeti za ustrezno lastno varovanje, saj je imel za to vsa razpoložljiva sredstva in opremo (vrv, varovalni pas), v kolikor pa bi ugotovil, da naročnikovega dela ni mogoče opraviti na način, ki je varen za življenje in zdravje ljudi, bi lahko (oziroma moral) delo odkloniti. Izvedenec je nadalje pojasnil, da tožnik varovalnega pasu ne bi smel odpenjati, ter ocenil, da bi moral za to, da bi bil ves čas pripet z varovalno vrvjo na ograjo mostu, skrbeti tožnik sam, saj je bil skladno z določbo 36. člena ZVZD dolžan pri delu upoštevati predpisane varnostne ukrepe, uporabljati predpisana sredstva in opremo za osebno varnost pri delu. Če delavec tako ne ravna pa se šteje, da s tem ogroža svojo varnost in zdravje ter varnost in zdravje drugih delavcev. Sodišče izvedenskega mnenja ni ustrezno ocenilo, temveč je iz njega uporabilo zgolj določene izseke, čeprav je izvedenec v mnenju jasno opredelil, da je neodgovornost za varno izvedbo dela mogoče pripisati zgolj tožniku. V primeru obstoja objektivne odškodninske odgovornosti bi tako bilo potrebno razbremeniti prvotoženo stranko vsaj v višini 60%, v primeru krivdne odgovornosti pa v celoti in to celo v primeru, da bi vzdržalo stališče prvostopenjskega sodišča, da je do škode prišlo zaradi tega, ker varovalna vrv ni bila pripeta na ograjo mostu (in bi bila torej izkazana vzročna zveza med tem dejstvom in padcem tožnika). Tožnik je bil namreč brez dvoma seznanjen z varnim načinom uporabe varnostnega pasu, zato je bil dolžan z delom, ki je bilo zanj nevarno, prekiniti. Če bi tožnik tako ravnal, do škodnega dogodka seveda ne bi prišlo, zato je tožnik k nastanku škode odločilno prispeval in je posledično za nastalo škodo v celoti sam odgovoren. Tudi če sodišče ne bi sprejelo popolne izključitve krivdne odgovornosti prvotožene stranke, je soprispevek tožnika že glede na vsa dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče (še posebej pa upoštevaje vsa druga, zmotno presojena dejstva), brez dvoma izrazito večji od 15%. Pritožba prvotožene stranke v nadaljevanju izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje o solidarnosti odgovornosti prvotožene stranke in družbe ..... Sodišču prve stopnje očita, da tega stališča sploh ni obrazložilo, da omenja zgolj 186. člen OZ in trditve tožeče stranke, da naj bi šlo za solidarno odgovornost. Zgolj navedba tožeče stranke, da je podana solidarna odgovornost, seveda ne more utemeljevati dejanskega obstoja solidarne odgovornosti, saj 186. člen OZ v tretjem odstavku (ki bi bil edini lahko relevanten za ta primer) določa, da solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Solidarna odgovornost je torej subsidiarna, podana zgolj za primer, da ni mogoče ugotoviti deležev povzročiteljev pri nastali škodi. Sodišče pa v izpodbijani sodbi sploh ne navede, zakaj naj bi šlo v obravnavanem primeru za solidarno odškodninsko odgovornost in ne za deljeno odgovornost. Sodišče se sploh ne opredeli do relevantnih dejstev, iz katerih bi bilo mogoče presoditi deleže deljene odgovornosti, torej razmerje odgovornosti prvotožene stranke in družbe ... pri povzročeni škodi, temveč povsem pavšalno navaja, da je podana solidarna odgovornost. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter hkrati zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvototožena stranka v zvezi s tem še izpostavlja, na kar je opozarjala že v predhodnem postopku (v pravnih naziranjih), da je bila v predmetni zadevi že izdana zamudna sodba proti družbi ...., ki se glasi na celotni vtoževani znesek, zaradi česar tožeča stranka ob predpostavki deljene odgovornosti niti nima več pravnega interesa za vodenje postopka proti prvotoženi stranki, saj bi v nasprotnem primeru prejela več, kot pa je vtoževala (upoštevajoč obe sodbi bi torej tožeča stranka ob deljeni odgovornosti prejela celoto od družbe ... + 85% delež od prvotožene stranke). Zoper takšno zmotno zamudno sodbo je imela tudi tožeča stranka možnost podati pritožbo, če bi nasprotovala, da bi bila za njeno terjatev v celoti obremenjena zgolj navedena družba, pa tega ni storila, s tem pa je seveda že prejela vse, kar ji iz tega naslova pripada in nadaljnjih zahtevkov iz tega naslova ne more uveljavljati. Morebitnega napačnega materialnopravnega izhodišča v zamudni sodbi, ki bi izhajalo iz izhodišča solidarne odgovornosti, pa tudi ni več mogoče sanirati, saj se izrek te zamudne sodbe glasi na izključno plačilo družbe ... (in ne solidarno odgovornost le-te), izrek pa je tisti, ki podleže institutu pravnomočnosti in je torej o tej zadevi že odločeno. Pri principu deljene odgovornosti je vedno mogoč kvečjemu en plačnik za posamezno terjatev ali del te, saj vsak odgovarja samostojno in izključno zgolj za svoj del terjatve, zato v primeru, da se ugotovi, da je potrebno v predmetnem postopku aplicirati deljeno odgovornost zahtevku zoper prvotoženo stranko v nobenem primeru ni več mogoče ugoditi.

4Tožeča stranka je na pritožbo prvotožene stranke odgovorila in obrazloženo predlagala zavrnitev pritožbe, obenem pa je priglasila še stroške pritožbenega postopka. Tudi prvotožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in obrazloženo predlagala njeno zavrnitev, obenem pa je priglasila še stroške pritožbenega postopka. Na pritožbo tožeče stranke pa so odgovorile tudi drugotožena stranka ter petotožena in šestotožena stranka, vse tri so predlagale zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglasile svoje pritožbene stroške.

5Sodišče druge stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika zoper vmesno sodbo:

6Pritožba ni utemeljena.

7Ni pritrditi pritožbi tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo določila 2. in 7. člena ZPP v povezavi z 214. členom ZPP, t.j. kršilo načela dispozitivnosti in razpravnosti, s tem, da je v zvezi s tožnikovim soprispevkom samo ugotavljalo dejstva, ki jih prvotožena stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni zatrjevala in da je njeno pomanjkljivo trditveno podlago zapolnjevalo z opiranjem na izvedensko mnenje izvedenca iz varstva pri delu dr. B. G.. Kot izhaja iz točke 37. obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo v tem delu korektno povzema tudi tožnik v svoji pritožbi, je sodišče prve stopnje kot razloge za dosojeni soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka opredelilo okoliščine, da je tožnik vedel, da se njegovo varovanje na mostu izvaja na ta način, da v določenih trenutkih kljub temu, da stoji na delno demontiranem odru, sploh ni varovan (prepenjanja) in da zato takšnega načina varovanja ne bi smel dopuščati, temveč bi moral sam poskrbeti za ustrezno lastno varovanje, lahko bi od delavca zgoraj tudi zahteval, da bi ga privezal še z eno varovalno vrvjo (dvojno pripenjanje) in da je bila njegova dolžnost, da preveri, ali je njegovo varovanje ustrezno ali ne. Čeprav tožnik v pritožbi meni drugače, pa je za takšne dejanske zaključke sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage tudi v pravočasnih trditvah prvotožene stranke. Prvotožena stranka namreč ni trdila le tega, kar navaja v pritožbi tožnik, t.j., “da je tožnik sam odgovoren za škodni dogodek, ker ni bil pripet z varnostnim pasom”; “da je bil tožnik opozorjen na uporabo varovalnih sredstev - varnostnega pasu in da naj bi tega uporabljal po lastni presoji”; in “da je tožnik sam odgovoren za nezgodo, ker ni spoštoval pravil varnosti pri delu in da pred lastnim odpenjanjem ni preveril, ali je varnostni pas pripet na mostu“, saj je med drugim v odgovoru na tožbo navajala še, da bi moral tožnik sam ustaviti delo in ga tudi sam ne bi smel opravljati, če je grozila nevarnost, da ne bi prišlo do poškodbe, če bi pravilno uporabljal varnostni pas, da ne bi prišlo do poškodbe, če bi bil privezan z varnostnim pasom tako kot je treba in da v trenutku padca ni bil pripet z varnostnim pasom tako kot bi moral biti in sicer tudi v ograjo, v drugi pripravljalni vlogi pa ni navajala le tega, da tožnik ni preveril, ali je varnostni pas pripet na mostu, temveč je tem navedbam še dodala besedilo „oz. ali je zagotovljeno dvojno zapenjanje“. Vsa ta dejstva, ki jih je prvotožena stranka navajala, pa čeprav ne izrecno pa dejansko vsebujejo vse tiste okoliščine, ki jih je kot razlog za ugotovitev tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka v sodbi implicirano ugotovilo sodišče prve stopnje, zato so očitki tožnika o zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

8Tožnik s pritožbo ne izpodbija zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev sodišča, ki se nanašajo na okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilne pri ugotavljanju obstoja in deleža soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka in posledično škode, ki mu je v škodnem dogodku dne 8. 11. 2007 nastala. Na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ima oporo tudi v izvedenskem mnenju izvedenca iz varstva pri delu dr. B. G., pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo in sicer 3. odstavek 153. člena OZ, ko je sprejelo materialnopravni zaključek v točki 37. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožnik tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka in to v deležu 15%. Neutemeljeni so namreč pritožbeni očitki in razlogovanje tožnika, da tožnik kot navadni delavec ni imel nikakršne možnosti, da bi vplival na to, na kakšen način se bo izvajalo njegovo varovanje oz. ali se to dopusti ali ne, ker je bil način varovanja delavcev neodvisen od njega, odredila pa ga je prvotožena stranka, ter da tudi po kogentnih predpisih izbira načina varovanja ni bil v njegovi sferi, saj je način izvedbe dela oz. varovanja vedno izključno v domeni izvajalca oz. delodajalca, ne pa delavca, ki nima nobenega vpliva in mu iz tega razloga tudi ni možno naprtiti nikakršnega soprispevka, če ne reagira na odrejeno izbiro varovanja. Sodišče prve stopnje tožnikovega soprispevka ni utemeljevalo z očitki, ki bi se nanašali na samo izbiro načina varovanja, ki je prav gotovo v domeni tožnikovega delodajalca oz. izvajalca del, kot to pravilno navaja pritožba in je bil (šlo je za varovanje z uporabo varnostnega pasu z varovalno vrvjo) kot to izhaja iz 10. podtočke 31. točke obrazložitve izpodbijane sodbe v tem konkretnem primeru celo ustrezen, se je pa nepravilno izvajal, temveč z okoliščinami v fazi izvajanja izbranega načina varovanja, saj mu, kot to izhaja iz 37. točke obrazložitve izpodbijane sodbe očita, da bi moral tudi sam poskrbeti za ustrezno lastno varovanje, da je bila njegova dolžnost, da pri delu na višini preveri, ali je njegovo varovanje ustrezno ali ne in da glede na to, da je vedel, da se njegovo varovanje na mostu izvaja na ta način, da v določenih trenutkih ploh ni varovan, takšnega načina varovanja ne bi smel dopuščati, saj je imel vsa razpoložljiva sredstva, da bi lahko poskrbel za ustrezno lastno varovanje in bi lahko zahteval od delavca zgoraj, da bi ga privezal s še eno varovalno vrvjo in tako do nevarne situacije zaradi katere se je poškodoval, torej, da ni bil ves čas stalno pripet, ne bi moglo priti. Tovrstne dolžnosti tožnika kot delavca namreč izhajajo, kot je to pravilno navedlo tudi sodišče prve stopnje, iz 9. člena ZVZD¹, zato očitek tožnika, da je v tem delu sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, niso utemeljeni.

K pritožbi tožnika zoper delno sodbo:

9Tudi v tem delu pritožba tožnika ni utemeljena.

10Nepomembne so pritožbene navedbe tožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zaključilo, da se razen prvotožene stranke ostale tožene stranke niso ukvarjale z nevarno dejavnostjo² in da se zato v tem delu sodba ne da preizkusiti. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje ta zaključek sprejelo zato, ker je zaključilo, da ostale tožene stranke niso imele koristi od same sanacije mostu, tega zaključka pa ni zadostno obrazložilo. Nadalje so nepomembne tudi pritožbene navedbe tožnika, da je za tožnika glede teh dejstev izpodbijana sodba t.i. „sodba presenečenja“, ker se tožnik o teh dejstvih ni mogel izjaviti in da je sodišče raziskovalo nesporna dejstva, saj nobena od toženih strank ni podala tovrstnih trditev, s čimer naj bi sodišče kršilo načelo dispozitivnosti in razpravnosti iz 2. in 7. člena ZPP v povezavi z 214. členom ZPP (kar oboje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, ki naj bi jo po trditvah tožnika sodišče zagrešilo s primerjavo vrednosti plačil iz pogodb med petotoženo stranko in drugotoženo stranko (v prilogi B16) ter prvotoženo in tretjetoženo stranko (v prilogi B17), ko je sprejemalo zaključek, da je imela korist od posla zgolj prvotožena stranka ter pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v delu, v katerem je sodišče zaključilo, da nobena od preostalih toženih strank (razen prvotožene stranke) od same sanacije mostu ni imela koristi. Kot izhaja iz točk 38. in 39. obrazložitve izpodbijane sodbe je bilo za sodišče prve stopnje odločilno dejstvo, na podlagi katerega je sprejelo svoj materialnopravni zaključek, da se preostale tožene stranke (razen prvotožene stranke) niso ukvarjale z nevarno dejavnostjo, pri kateri se je poškodoval tožnik, t.j. demontažo obešenega odra, ker je to (nevarno) delo spadalo v okvir del, ki se jih je zavezala opraviti (le) prvotožena stranka, čeprav je to delo bilo sicer generalno gledano del celotnega projekta sanacije spornega mostu, vendar po oceni sodišča prve stopnje samo zato, ker je bila ta dejavnost del tega projekta ni mogoče govoriti, da so vse stranke, ki so bile povezane s tem projektom, torej vse ostale tožene stranke, postale upravljalke delovišča oz. izvajalke nevarne dejavnosti. Res se je v nadaljevanju svoje obrazložitve sodišče ukvarjalo tudi s presojo vprašanja obstoja koristi od samega projekta, t.j. sanacije mostu, vendar pa to dejstvo za odločitev v tej zadevi ni bilo odločilno ob že predhodno izpostavljenih ugotovitvah sodišča prve stopnje in tudi upoštevaje njegove ugotovitve, da je konkretno delo, pri katerem se je poškodoval tožnik in je predstavljalo nevarno dejavnost, bilo delo, ki ga je, kar pritožbeno s strani tožnika niti ni izpodbijano, izvajala le prvotožena stranka, da je na dan škodnega dogodka dela na gradbišču opravljala le prvotožena stranka, da nobenega delavca drugega podjetja ne tisti dan in ne nekaj dni prej ni bilo na gradbišču, kar pomeni, da drugo in tretjetožena stranka na dan škodnega dogodka na gradbišču nista opravljali nobenega dela in da drugo in tretjetožena stranka sploh nista prevzeli nikakršnih del, ki bi bile v neposredni zvezi s samo demontažo gradbenega odra, kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi v podtočki 7. točke 31. obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti tožniku za nastalo škodo lahko odgovorna le prvotožena stranka, ne pa preostale tožene stranke, ki se s to nevarno dejavnostjo, upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine primera niso ukvarjale in to ne glede na to, da so sicer sodelovale pri samem projektu sanacije mostu in imele od tega projekta tudi določeno korist oz. interes. Kot izhaja iz točke 38. obrazložitve izpodbijane sodbe so si posamezne dele oz. segmente celotnega projekta prvotožena, drugotožena in tretjetožena stranka očitno razdelile med seboj tako, da sta drugotožena in tretjetožena stranka izvedli zgolj manjša pripravljalna dela in končno asfaltiranje ceste, ostala dela pa prvotožena stranka. Ker je nevarno delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, samostojno izvajala le prvotožena stranka, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se ostale tožene stranke s to nevarno dejavnostjo niso ukvarjale in to ne glede na to, kakšno korist so sicer imele od samega projekta sanacije mostu ter kakšne interese so zasledovale s sodelovanjem pri samem projektu in da zato tožniku po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti ne odgovarjajo za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da bi drugačno razlogovanje, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, predstavljalo pretirano širjenje pojma nevarne dejavnosti in pojma tistega, ki se ukvarja s to dejavnostjo iz 149. in 150. člena OZ, še zlasti upoštevaje pri tem uveljavljeno stališče, da je objektivna odgovornost v našem pravu izjema in da je izjeme treba že po splošnem interpretacijskem pravilu tolmačiti ozko.

11Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je vprašanje statusa izvajalca dela načelno neodvisno od tega, ali je na drugi strani oškodovanec tretja oseba, ali pa nekdo, ki dela za podizvajalca in da je drugačno razlogovanje sodišča prve stopnje v točki 39. obrazložitve izpodbijane sodbe zato napačno, kar pa na pravilnost same odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo, saj vprašanje statusa izvajalca dela ni bilo odločilno za odločitev v tej zadevi, kar je sodišče prve stopnje v nadaljevanju 39. točke obrazložitve izpodbijane sodbe še dodatno obrazložilo, ko je pojasnilo, da objektivno odgovoren le tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, pri tem pa je na podlagi vseh okoliščin primera, kot je to bilo že obrazloženo, ugotovilo, da se je z nevarno dejavnostjo ukvarjala le prvotožena stranka, preostale tožene stranke pa ne.

12Pritožbeni očitki tožnika o nepravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel statusa t.i. „tretje osebe“ in njegovo obsežno razlogovanje o nasprotnem stališču v razmerju tožnika do drugo, tretje in četrotožene stranke, pa so povsem neutemeljeni. Glede tega vprašanja je namreč sodišče prve stopnje v 44. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, ki ima oporo tudi v sedaj že ustaljeni sodni praksi³ in sicer, da tožnik ni imel položaja tretjega, saj je bil delavec .... in dejansko kot posojeni delavec tudi delavec prvotožene stranke in kot delavec tudi vključen v samo izvajanje del, v zvezi s katerimi je nastala škoda in da že zaradi navedenega ne more imeti položaja tretjega v odnosu do nobene tožene stranke.

13Tožnik v pritožbi navaja, da je viseči oz. obešeni oder predstavljal nevarno stvar, s čimer izpodbija nasprotni zaključek sodišča prve stopnje, obrazložen v točki v 39. izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe tožnika pa so v tem delu povsem nekonkretizirane in pavšalne, posledično pa tudi neutemeljene. Tožnik namreč sploh ne pojasni, zakaj naj bi bil zaključek sodišča, da obešeni oder sam po sebi kot stvar ni bil nevarna stvar, saj je v času, ko je bil postavljen omogočal varno izvajanje del in ni predstavljal nobene povečane nevarnosti, da je nevaren postal šele v postopku njegove demontaže, torej zaradi izvajanja nevarne dejavnosti, pravno zmoten. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen, pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je v tem konkretnem primeru škoda nastala zaradi opravljanja nevarne dejavnosti, ne pa zaradi nevarne stvari in je objektivno odškodninsko odgovornost zaradi navedenega posledično pravilno utemeljevalo le v zvezi z nevarno dejavnostjo demontaže odra. Ob takšnih pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje se izkažejo vse nadaljnje pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na vprašanje imetništva obešenega odra, za povsem nepomembne, saj to vprašanje za odločitev v tej zadevi ni odločilno, zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih navedb tožnika ne bo opredeljevalo.

14Tožnik v pritožbi izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da nobena od preostalih toženih strank (razen prvotožene stranke) tožniku ne odgovarja za škodo niti po pravilih o krivdni odgovornosti, ki ga je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 40.-45. obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišču poleg napačne uporabe materialnega prava v tem delu očita tudi zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar so vsi ti očitki tožnika neutemeljeni. Tožnik svoje očitke v zvezi z drugo, tretje in četrtoženo stranko gradi na zatrjevani napačnosti zaključka sodišča prve stopnje o njihovi nepovezanosti z dejavnostjo, pri kateri je prišlo do tožnikove poškodbe, ki ga je tožnik neuspešno izpodbijal že v okviru presoje odškodninske odgovornosti teh toženih strank po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da drugo, tretje in četrtotožena stranka za škodo tožniku ne odgovarjajo po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti namreč, kot to izhaja iz točke 40. obrazložitve, prvenstveno temelji na ugotovitvah sodišča prve stopnje, da ostale tožene stranke (razen prvotožene stranke) niso izvajale ali bile kako drugače povezane z dejavnostjo, pri kateri se je poškodoval tožnik in v zvezi s to dejavnostjo niso imele nobenih obveznosti ali dolžnosti, čeprav so bile glavni izvajalec, njegov partner in zavarovalnica, pri kateri je ta partner zavaroval svojo odgovornost, torej da bi morale nadzirati delo, zagotavljati, da se delo opravlja varno, skrbeti za zadosten počitek tožnika, saj je vse te obveznosti imela le prvotožena stranka kot dejanski delodajalec tožnika, ki se je sama zavezala opraviti to delo in je to delo tudi samostojno opravljala, pri tem pa ni istočasno sodelovalo več izvajalcev. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so tudi po oceni sodišča druge stopnje glede na izvedeni dokazni postopek povsem pravilne, je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da drugo, tretje in četrtotožena stranka, za škodo tožniku ne odgovarjajo niti po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da petotožena stranka ni krivdno odgovorna za nastalo škodo tožniku, ker je krivdno odgovornost petotožene stranke presojalo le po tem, ali je sprejela varnostni načrt, čeprav je bila njena dolžnost v skladu z 82. členom ZGO-1 tudi skrb za izvajanje tega načrta, v tej smeri pa ni storila ničesar, saj iz točke 40. obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, kar pa pritožbeno ni izpodbijano, da je petotožena stranka imenovala koordinatorja za varnost in zdravje pri delu (t.j. šestotoženo stranko) in da ni bila dolžna nadzirati izvedbe del in delavcev iz vidika varstva pri delu, saj je zato tudi sklenila pogodbo s koordinatorjem. Naloga koordinatorja je bila med drugim, kot to izhaja iz točke 40. obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi da preverja izvajanje delovnih postopkov, da izdela ali zagotovi, da se izdela potrebna uskladitev varnostnega načrta in dokumentacije.... torej je bila njegova naloga tudi skrb za izvajanje varnostnega načrta. To pa pomeni, da je petotožena stranka poleg tega, da je sprejela varnostni načrt, poskrbela tudi za njegovo izvajanje tako, da je za to imenovala koordinatorja za varnost in zdravje pri delu, zato ji v zvezi z izvedbo varnostnega načrta ni mogoče očitati nobenih opustitev. Sodišču prve stopnje pa ni mogoče očitati, da se je zadovoljilo le z ugotovitvijo, da je petotožena stranka sprejela varnostni načrt, saj je presojalo še ostale njene obveznosti kot naročnika in investitorja del. Ker je vse te dolžnosti v skladu s 4. členom Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih izpolnila, pa je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku za nastalo škodo ne odgovarja niti po pravilih o krivdni odgovornosti.

15Kljub nasprotnemu razlogovanju tožnika v pritožbi, je po presoji sodišča druge stopnje pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da krivdne odgovornosti ni mogoče očitati niti šestotoženi stranki kot koordinatorju za varnost in zdravje pri delu. Tožnik je koordinatorju, kar izpostavlja tudi v svoji pritožbi, očital, da ni poskrbel za ustrezen nadzor, koordinacijo v zvezi z izvajanjem del in za odreditev in izvedbo varnostnih ukrepov, sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, še zlasti pa na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu B. G., sprejelo tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilne zaključke, da ni bila dolžnost šestotožene stranke, da je ves čas prisotna na gradbišču in da stalno nadzira delavce, ampak da delo in tudi ukrepe iz varstva pri delu koordinira, kar pa je šestotožena stranka tudi storila, tako je npr. ravno v zvezi z demontažo odra nekaj dni pred izvedbo tega dela dala še posebna navodila v knjigo varnostnih ukrepov (priloga B29) in sicer je dala posebno opozorilo, da je pri demontaži obešenega odra potreben stalen nadzor in usklajevanje odgovorne osebe (Ž.) ter sodelovanje usposobljenih delavcev in uporaba varnostnega pasu in druge osebne varovalne opreme (podtočka 12. točke 31. obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pomeni, da je koordinator še posebej izpostavil način varovanja, za pravilno izvedbo izbranega načina varovanja pa je bil odgovoren delodajalec tožnika. Tožnik namreč pritožbeno ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je dolžnost nadzora nad pravilnim izvajanjem del in nalog na delovišču dolžnost delodajalca (točka 42. obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi moral neposredni nadzor nad delavci izvajati vodja posameznih del, v tem konkretnem, primeru D. Ž. (zaposlen pri prvotoženi stranki), in da šestotožena stranka kot koordinator tudi ni bila pristojna za to, da bi pregledovala vsakega delavca, kako je varovan, zato so očitki tožnika v pritožbi, ki se nanašajo na zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z opustitvami šestotožene stranke glede opravljanja nadzora, koordinacije in pravilne izvedbe sprejetih varnostnih ukrepov, ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je šestotožena stranka kot nadzorni gradbišča in tudi koordinator varstva pri delu bil večkrat na teden na gradbišču (cca 3x na teden), da je imel operativne sestanke, da sta se z Ž. pogovarjala o tehničnih rešitvah in varstvu pri delu in da je le-ta upošteval njegova navodila (13. podtočka 31. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), neutemeljeni. Res je, kot to pravilno izpostavlja tožnik v svoji pritožbi, sodišče prve stopnje ugotovilo, da sodi med naloge koordinatorja tudi, da če opazi kršitve, da delo ustavi ali na to opozori. Ker pa tožnik tekom tega postopka (pa tudi v pritožbi) ni zatrjeval, da bi šestotožena stranka opazila nepravilno izvedbo varovanja pri demontaži obešenega odra in da na to nepravilnost ni odreagirala z ustavitvijo del oz. vsaj z opozorilom, je sklicevanje na to opustitev šestotožene stranke v pritožbi povsem neutemeljeno.

16Ker se tožnik glede stroškov pravdnega postopka, ki jih je na podlagi izpodbijane sodbe dolžan plačati preostalim toženim strankam (razen prvotoženi stranki), pritožuje le zato, ker bi moralo sodišče prve stopnje po njegovi oceni odločiti, da so mu tudi preostale tožene stranke odškodninsko odgovorne za nastalo škodo, ne nasprotuje pa obsegu in višini odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov toženih strank, je glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da se njegov tožbeni zahtevek zoper vse preostale tožene stranke zavrne že po temelju, neutemeljena tudi njegova pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje v vmesni in delni sodbi.

K pritožbi prvotožene stranke zoper vmesno sodbo:

17Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena.

18V zvezi z zavrnitvijo njenega ugovora zastaranja terjatve tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je prvotožena stranka sodišču prve stopnje očitala tako nepravilno uporabo materialnega prava, kot tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339.člena ZPP. Slednjo naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da se ni opredelilo do navedb prvotožene stranke, da prične teči zastaranje za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tedaj, ko je zdravljenje končano oziroma ko je obseg škode stabiliziran, za zahtevek iz naslova prestanih fizičnih bolečin, ko so prenehale te bolečine oziroma ko je zdravljenje končano in ko se je stabiliziralo oškodovančevo zdravstveno stanje, za zahtevek iz prestanega strahu pa takrat, ko je tožniku po običajnih kriterijih znano, kakšno poškodbo je utrpel, temveč je ugovor zastaranja pavšalno zavrnilo z utemeljitvijo, da je bilo zdravljenje zaključeno po 24. 1. 2008. Zatrjevana kršitev pa ni podana. Sodišče prve stopnje se je do ugovora zastaranja, ki ga je podala prvotožena stranka, ustrezno opredelilo in navedlo razloge za njegovo zavrnitev, t.j. da je bilo zdravljenje zaključeno po 24. 1. 2008 oz. da do tega dne še ni bilo zaključeno, zato triletni zastaralni rok do vložitve predmetne tožbe še ni potekel. Ni namreč dolžnost sodišča, da bi se opredelilo do prav vsake navedbe pravdnih strank, še zlasti, če so te nepomembne ali očitno neutemeljene. Prav takšne pa so tudi navedbe prvotožene stranke glede zastaranja odškodninske terjatve tožnika za nepremoženjsko škodo, ko zahtevek tožnika drobi celo znotraj posamezne oblike nepremoženjske škode in želi prikazati, da je zastaral vsaj del zahtevka iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi zdravljenjem in del zahtevka za prestani strah (zahtevek za primarni strah)⁴. Prvotožena stranka je nadalje izpostavila, da je zastarala tudi odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (vsaj) za čas od 7. 11. 2007 do 24.1. 2008), kar je življenjsko nesprejemljivo in neutemeljeno. Sodna praksa se je že večkrat izjasnila, da zastaranje odškodninske terjatve za katerokoli obliko nepremoženjske škode ne more začeti teči še preden je zdravljenje končano in preden se oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizira⁵, zato so glede na te okoliščine očitno neutemeljene navedbe prvotožene stranke, da je treba za vsako obliko (in celo podobliko) nepremoženjske škode posebej ugotavljati, kdaj je nastala in upoštevati ločen tek zastaralnih rokov za posamezne oblike (in celo podoblike) škode. Sodišče je določilo 352. člena OZ tako uporabilo povsem pravilno in v zvezi z ugovorom zastaranja tudi popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je za odločitev o ugovoru zastaranja bilo odločilno le dejstvo, ki pritožbeno niti ni izpodbijano, da do 24. 1. 2008 zdravljenje tožnika še ni bilo zaključeno, in da se do vložitve njegove tožbe triletni zastaralni rok še ni iztekel. Sodna praksa, na katero se v pritožbi sklicuje prvotožena stranka (sklep Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 834/1993 z dne 5. 5. 1994 in sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 224/2012 z dne 13. 6. 2012), je obravnavala povsem drugačne okoliščine primera, ko se je izpostavilo, da so posamezne oblike nepremoženjske škode relativno samostojne, zato v tem konkretnem primeru ni uporabljiva. V sodbi in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 224/2012 je bilo bistvo odločanja o ugovoru zastaranja, vprašanje, ali je bilo zdravljenje oškodovanca res zaključeno šele s fizioterapijo, v zadevi, ki se je vodila pred Vrhovnim sodiščem RS pod opr. št. II Ips 834/1993 pa je bila izpostavljena napačna uporaba pravila o absolutnem petletnem zastaralnem roku zaradi napačne izenačitve dneva nastanka škode z dnem nastanka škodnega dogodka in v povezavi s tem tudi vprašanje ugotavljanja nastanka posamezne vrste škode.

19Ni pritrditi prvotoženi stranki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v zvezi z odločilnimi dejstvi, da je bil tožnik posojen delavec prvotoženi stranki in da je bil tožnik »samo na papirju« brez lastne vednosti določen za koordinatorja za izvajanje ukrepov za varnost in zdravje pri delu, strankam ni razkrilo svojih aktualnih pogledov na uspeh dokazovanja oz. ni pojasnilo, na kateri stranki je konkretno dokazno breme, da je slabo izvajalo materialno procesno vodstvo oziroma ni upoštevalo procesnega principa odprtega sojenja, s čimer naj bi prvotoženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pravno odločilnega dokaza pred sodiščem, saj prvotožena stranka vse do prejema izpodbijane sodbe, ni mogla vedeti, da sodišče šteje ta dejstva za dokazana, posledično pa zato tudi ni vztrajala pri zaslišanju priče V. M. oziroma pri tem, da sodišče opravi mednarodne poizvedbe o prebivališču predlagane priče. Prvotožena stranka je ves čas postopka vedela, da sta zgoraj navedeni odločilni dejstvi sporni in predmet dokazovanja, zato sodišču prve stopnje v tej smeri ni bilo potrebno izvajati posebnega materialnega procesnega vodstva, prvotožena stranka pa se ne more sklicevati na t.i. »sodbo presenečenja« in slabo materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje, če rezultat dokazovanja ni upravičil njenih pričakovanj. Prav tako ne more pod krinko zatrjevanih kršitev postopkovnih pravil, očitanih sodišču prve stopnje, prikriti svoje neaktivnosti v postopku, zaradi katere je ostal naslov priče V. M. neznan, izvedba dokaza z zaslišanjem te priče pa objektivno nemogoča. Sodišče prve stopnje je prvotoženo stranko že v dopisu z dne 7. 7. 2014 (l. št. 399 spisa), ki ga je takratna pooblaščenka prvotožene stranke prejela že dne 9. 7. 2014, in v katerem jo je pozvalo, da mora najkasneje do 25. 8. 2014 sporočiti naslov te priče, kasneje pa je bil ta rok na prošnjo prvotožene stranke podaljšan do 5. 9. 2014, opozorilo, da dokaza z zaslišanjem te priče ne bo izvedlo, če v danem roku ne bo sporočila pravilnega naslova priče, pa kljub temu ni ravnala v skladu s pozivom sodišča, prav tako pa tudi ni, kot to priznava tudi sama v pritožbi, sodišču predlagala uradnih poizvedb o naslovu te priče, sodišče pa tovrstnih poizvedb brez ustreznih predlogov strank ni dolžno izvajati po uradni dolžnosti, zato sodišče prve stopnje z neizvedbo uradnih poizvedb o naslovu navedene priče tudi ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prvotoženi stranki pa ni bila kršena pravica do obravnavanja pravno odločilnega dokaza pred sodiščem.

20Prvotožena stranka je sicer pravilno opozorila, da je sodišče prve stopnje v sodbi (3. podtočka 31. točke obrazložitve sodbe) navedlo napačno porazdelitev dokaznega bremena v zvezi z ugotavljanjem odločilnega dejstva, ali je bil tožnik posojen delavec prvotoženi stranki in posledično, ali je bila prvotožena stranka dejanski delodajalec tožnika, kar bi lahko predstavljalo kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 212. člena ZPP v povezavi z 215. členom ZPP, vendar ta napačna porazdelitev dokaznega bremena na pravilnost odločitve v tej zadevi ni imela nobenega vpliva, saj iz celotnega konteksta obrazložitve sodbe v tem delu (3. podtočka 31. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) povsem jasno izhaja, da sodišče o obstoju tega dejstva ni odločilo po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), temveč je kljub drugačni navedbi porazdelitve dokaznega bremena, ugotavljalo to dejstvo kot pozitivno dejstvo, ki ga je zatrjeval tožnik in na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je bil tožnik posojen delavec prvotoženi stranki in da je bila prvotožena stranka njegov dejanski delodajalec, zato navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

21Neutemeljeno prvotožena stranka sodišču prve stopnje v zvezi s temi odločilnimi dejstvi očita tudi zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi bila poleg nepravilne porazdelitve dokaznega bremena tudi posledica napačne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Napačno dokazno oceno sodišču prve stopnje pa očita tudi v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev glede samega načina in okoliščin nastanka škodnega dogodka, glede vzrokov za poškodbo tožnika, še zlasti glede načina varovanja in njegovega izvajanja v času škodnega dogodka. Dokazno oceno sodišča prve stopnje prvotožena stranka izpodbija z zelo obširno lastno dokazno oceno. Razlogi dokazne ocene sodišča prve stopnje so vsebinsko polni, obširni in izčrpni, pa tudi življenjsko logični, zato jih prvotožena stranka z lastno enostransko dokazno oceno ne more omajati. Razlogom dokazne ocene sodišča prve stopnje se zato v izogib ponavljanju v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni podalo temeljite dokazne ocene izvedenih dokazov tako, da bi sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa tudi ni podana. Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Vsem navedenim kriterijem izpodbijana sodba nedvomno ustreza. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpovedi strank kot tudi izpovedi vseh zaslišanih prič ter druge izvedene listinske dokaze in dokaz z izvedencem iz varstva pri delu, opravilo je presojno vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi, ko je v točki 31. obrazložitve natančno pojasnilo, kateri izvedeni dokazi in iz katerih razlogov so pri presoji odločilnih dejstev v tej zadevi pretehtali.

22Prvotožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi pavšalnost dokazne ocene v delu, ki se nanaša na dejanske ugotovitve sodišča, da je količino dela delavcem odrejala prvotožena stranka in v delu, ki se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prvotožena stranka lastnica obešenega odra, ker je sodišče prve stopnje v zvezi s prvo ugotovitvijo navedlo zgolj to, da to izhaja iz izpovedi tožnika in prič, v zvezi z drugo ugotovitvijo pa le to, da je to ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, takšna pavšalna dokazna ocena pa je enaka odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih in se zato sodbe v tem delu sploh ne da preizkusiti. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP namreč ni podana. Sodišče prve stopnje je omenjene dejanske zaključke obrazložilo v podtočkah 11. in 9. točke 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, t.j. ko je predtem že natančno navedlo dokaze, ki jih je izvedlo v zvezi z ugotavljanjem spornega dejanskega stanja in jih tudi že obširno in izčrpno dokazno ocenilo, upoštevaje tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zato mu že obrazložene dokazne ocene ni bilo potrebno ponavljati pri vsaki posamezni dejanski ugotovitvi, sodba pa ima kljub temu dovolj razlogov dokazne ocene in se da tudi v tem delu preizkusiti.

23Prav tako tudi ni pritrditi prvotoženi stranki, da sodišče prve stopnje s takšno pavšalno navedbo, da je izhaja iz izpovedi tožnika in prič, da je količino dela delavcem odrejala prvotožena stranka, ni odgovorilo na njene navedbe, da je bil delodajalec tožnika družba .... tista, ki bi morala zagotoviti delo v dveh izmenah oziroma zadostno število delavcev. S takšno obrazložitvijo in s predhodnimi ugotovitvami v podtočki 3. točke 31. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila prvotožena stranka dejanski delodajalec tožnika, da je bil tožnik njej posojen delavec in da je bil delovodja D. Ž., sicer zaposlen pri prvotoženi stranki, tisti, ki je vodil, odrejal, usmerjal in organiziral ter nadziral delo teh delavcev, ki so bili sicer formalno zaposleni pri delodajalcu ..., je namreč sodišče prve stopnje že implicirano odgovorilo na pritožbeno izpostavljene navedbe prvotožene stranke o dolžnosti formalnega delodajalca tožnika, da zagotovi delo v izmenah oz. zadostno število delavcev, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena pa ni podana.

24Prvotožena stranka nadalje tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo načelo razpravnosti, ker je brez kakršnihkoli dokazov in brez ustrezno zatrjevanih dejstev s strani tožnika, ugotovilo, da varovalna vrv na mostu ni bila privezana dovolj trdno ali pravilno, da je bila na ograjo mostu po dogodku privezana le vrv, s katero je bila privezana horizontalna cev, druge vrvi pa ni bilo in da D. Ž. v času škodnega dogodka ni odredil delavcem, da morajo v času njegove odsotnosti prekiniti delo. Tožnik je tekom tega pravdnega postopka namreč med drugim v tožbi zatrjeval, da ni bilo poskrbljeno za to, da bi bili med demontažo odra delavci zaščiteni z varnostno vrvjo, zapeto na nosilec, ki bi preprečil padec tožnika, v prvi pripravljalni vlogi pa je še navajal, da je oseba, ki je vodila, odrejala in nadzirala delo, bila delavec prvotožene stranke, in sicer D. Ž., ki pa je delo razstavljanja visečega odra očitno povsem napačno organiziral, saj se v nasprotnem primeru ne bi moglo zgoditi, da nekdo od delavcev pozabi pripeti tožnika na mostu, v drugi pripravljalni vlogi pa je še trdil, da bi moral delavec na mostu, ki je bil zadolžen za odpenjanje in pripenjanje tožnika budno spremljati vsak njegov premik, torej da delavec na mostu, ki je moral prestavljati in prepenjati varnostno vrv, pri tem delu očitno ni bil dovolj pazljiv in varnostne vrvi ni pripel. Z ugotovitvama, da varovalna vrv na mostu ni bila privezana dovolj trdno ali pravilno in da je bila na ograjo mostu po dogodku privezana le vrv, s katero je bila privezana horizontalna cev, druge vrvi pa ni bilo, je tako sodišče prve stopnje implicirano ugotovilo ravno to, kar je zatrjeval tožnik, da očitno na mostu v času škodnega dogodka ni bil pravilno in varno pripet in varovan. Enako velja tudi za ugotovitev sodišča prve stopnje, da D. Ž. v času škodnega dogodka ni odredil delavcem, da morajo v času njegove odsotnosti prekiniti delo. Tožnik je namreč tekom postopka prvotoženi stranki očital tudi opustitev nadzora nad izvedbo dela, to opustitev pa je sodišče prve stopnje implicirano ugotovilo v podtočki 12. točke 31. obrazložitve, ko je zaključilo, da delovodja gradbišča D. Ž. v času škodnega dogodka na gradbišču ni bil prisoten, čeprav bi moral izvajati stalen nadzor demontaže, saj je odšel po malico, v času svoje odsotnosti pa delavcem ni odredil, da morajo prekiniti delo. Zatrjevana kršitev načela razpravnosti, ki predstavlja eno izmed oblik absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

25Na podlagi obsežno izvedenega dokaznega postopka je tako sodišče prve stopnje po opravljeni skrbni in temeljiti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, popolno in pravilno ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

- da se je tožnik poškodoval dne 8. 11. 2007, ko je opravljal delo pri demontaži obešenega odra na mostu v Č.;

- da je imel tožnik v času škodnega dogodka sklenjeno delovno razmerje pri družbi ....;

- da je bil tožnik posojen delavec prvotoženi stranki, ki je bila tako dejanski delodajalec tožnika;

- da se je demontaža obešenega odra izvajala v okviru sanacije mostu čez reko S. v Č., šlo pa je za delo na višini 4 metrov in pod mostom v fazi, ko se oder demontira;

- da je bila naročnik in investitor te sanacije petotožena stranka;

- da je petotožena stranka dne 7. 7. 2007 sklenila z drugotoženo stranko in njenim partnerjem tretjetoženo stranko pogodbo o izvedbi del sanacije mostu;

- da je petotožena stranka s šestotoženo stranko dne 30. 7. 2007 sklenila pogodbo o nadzoru izvajanja teh del;

- da je tretjetožena stranka s pogodbo o izvedbi del z dne 27. 8. 2007 izvedbo del zaupala prvotoženi stranki;

- da je prvotožena stranka s tožnikovim delodajalcem .... dne 2. 2. 2007 sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju;

- da je bil tožnik skupinovodja delavcev podjetja ...., da je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, da je bil zdravstveno sposoben za opravljanje dela na višini;

- da je na dan škodnega dogodka dela na gradbišču opravljala le prvotožena stranka, da nobenega delavca drugega podjetja ne tisti dan in ne nekaj dni pred tem ni bilo na gradbišču;

- da drugotožena stranka in tretjetožena stranka na dan škodnega dogodka na gradbišču nista opravljali nobenega dela in sploh nista prevzeli nikakršnih del, ki bi bila v neposredni povezavi s samo demontažo obešenega odra;

- da se je tožnik poškodoval pri demontaži obešenega odra, do njegovega padca pa je prišlo zato, ker je najprej bila na mostu odvita ali odvezana vrv, ki je držala horizontalno cev, kar je povzročilo, da so »fosni« padli v globino, hkrati pa je bil odvezan ali vsaj nepravilno privezan tudi tožnik in sicer je bila odvezana ali vsaj slabo na mostu privezana vrv, ki je bila na spodnjem koncu vpeta v njegov varnostni pas, na zgornjem delu pa vpeta v most;

- da tožnik pred padcem ni videl, da je varnostna vrv zgoraj na mostu odvezana oz. vsaj ne dovolj trdno privezana;

- da je bilo v tem konkretnem primeru varovanje z uporabo varnostnega pasu z varovalno vrvjo primerno, ni pa se izvajalo na pravilen način, da bi bil delavec na delno montiranem odru stalno varovan;

- da je tožnik vedel, da se njegovo varovanje na mostu izvaja na ta način, da v določenih trenutkih kljub temu, da stoji na delno demontiranem odru, sploh ni varovan (prepenjanje);

- da bi lahko tožnik od delavca zgoraj zahteval, da bi ga privezal s še eno varovalno vrvjo (dvojno pripenjanje), ker bi tudi sam moral poskrbeti za ustrezno lastno varovanje, da je bila njegova dolžnost, da pri delu na višini preveri, ali je njegovo varovanje ustrezno ali ne;

- da je tožnik v času škodnega dogodka delal preko zakonsko dovoljenega števila nadur, brez ustreznih počitkov, saj je delal neprekinjeno že 26 dni po 12 ur in da je količino dela delavcem odrejala prvotožena stranka;

- da je šestotožena stranka v zvezi z demontažo odra v Knjigo varnostnih ukrepov zapisala posebna opozorila in sicer, da je pri demontaži obešenega odra potreben stalen nadzor in usklajevanje odgovorne osebe (Ž.) ter sodelovanje usposobljenih delavcev in uporaba varnostnega pasu in druge osebne varovalne opreme;

- da Ž. kot delovodja gradbišča v času škodnega dogodka na gradbišču ni bil prisoten, čeprav bi moral izvajati stalen nadzor demontaže, saje odšel po malico, delavcem pa ni odredil, da morajo prekiniti delo;

- da je bila šestotožena stranka kot nadzorni gradbišča in koordinator varstva pri delu večkrat na teden na gradbišču (cca 3 x na teden), da je izvajala vizualni nadzor, ni pa stalno vsakodnevno nadzirala delavcev;

- da je bil vzrok za poškodbo tožnika predvsem v nepravilni uporabi varovalnega sredstva, varnostnega pasu in varovalne vrvi, ki v času nesreče ni bila pritrjena na fiksno oporo, vzrok je lahko tudi utrujenost delavca in tudi izvajanje dela v času, ko se nadzor nad izvajanjem dela ni izvajal;

26Na podlagi tako pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo tudi materialno pravo in sicer določila 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR)⁶, 131. člena OZ⁷, 149. člena OZ⁸ in 150. člena OZ⁹, drugačno razlogovanje in očitki prvotožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava pa so neutemeljeni. Pravilen je tako materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka kot dejanski delodajalec tožnika v skladu s 184. členom ZDR tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri delu, ter da mu je za škodo odgovorna v skladu z 2. odstavkom 131. člena OZ in 149. člena OZ po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti, saj je do poškodbe tožnika prišlo v zvezi z nevarno dejavnostjo, s katero se je v skladu s 150. členom OZ ukvarjala (le) prvotožena stranka kot dejanski delodajalec tožnika. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je namreč sodišče prve stopnje v točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe materialnopravno pravilno zaključilo, da je demontaža obešenega odra, ker gre za delo, ki se izvaja na višini 4 metrov in pod mostom, v fazi, ko se oder demontira pa statično tudi ni več v stanju opravljanja svoje funkcije, nevarna dejavnost. Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka ni organizirala izvajanja demontaže obešenega gradbenega odra tako, da bi bili delavci, ki so izvajali to demontažo z varnostnim pasom in varovalno vrvjo stalno pripeti v trdno, fiksno ograjo mostu, da se v času škodnega dogodka ni izvajal dolžni nadzor nad izvajanjem del, ki bi ga moral izvajati zaposleni pri prvotoženi stranki delovodja na gradbišču D. Ž. in da je bila prekoračena dovoljena obremenitev delavcev, ki je privedla do utrujenosti tožnika, zanjo pa je tudi odgovorna prvotožena stranka, je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna tudi po pravilih o krivdni odgovornosti v skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ. Ni namreč pritrditi očitkom prvotožene stranke, da takšno kumuliranje obeh vrst odškodninske odgovornosti pojmovno ni mogoče, saj je v sodni praksi zelo pogosto in se dopušča, nikakor pa ne more imeti nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Da bi bilo takšno kumuliranje obeh vrst odškodninske odgovornosti nedopustno oz. nemogoče, ne potrjuje niti v pritožbi izpostavljena odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 196/2003 z dne 22. 4. 2004, saj je takšno kumuliranje označila le kot nepotrebno. Ob dejanskih ugotovitvah, da bi lahko tožnik od delavca zgoraj zahteval, da bi ga privezal s še eno varovalno vrvjo (dvojno pripenjanje), ker bi tudi sam moral poskrbeti za ustrezno lastno varovanje, da je bila njegova dolžnost, da pri delu na višini preveri, ali je njegovo varovanje ustrezno ali ne, pa tega ni storil, je pravilen tudi nadaljnji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je s tem tudi tožnik delno prispeval k nastanku škodnega dogodka in da znaša njegov soprispevek ob pravilni uporabi 3. odstavka 153. člena OZ 15%. Tudi po presoji sodišča druge stopnje namreč to ravnanje tožnika ni takšno, da ga ne bi bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti in da zato popolna oprostitev objektivne odgovornosti prvotožene stranke v skladu s 1. odstavkom 153. člena OZ ni podana. Zavzemanje prvotožene stranke v pritožbi za prisojo višjega celo 60% deleža soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka pa je glede na samo naravo in težo ravnanja tožnika, ki predstavlja njegov soprispevek, neutemeljeno, kot je neutemeljen tudi njen očitek, da je v tem delu sodišča prve stopnje pripisalo izvedenskemu mnenju izvedenca iz varstva pri delu premajhno težo. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka gradilo prav na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu, ki ga je tudi povsem korektno povzelo v sodbi. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju zato v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 37. obrazložitve izpodbijane sodbe o soprispevku tožnika, njegovemu deležu (15%) in večjemu (85%) deležu prvotožene stranke k nastanku škodnega dogodka.

27Neutemeljeni pa so tudi očitki prvotožene stranke, da izpodbijana sodba nima razlogov v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odgovornost prvotožene stranke in družbe ... solidarna in da se zato ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano vmesno sodbo odločilo le o temelju odškodninske odgovornosti prvotožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku v škodnem dogodku dne 8. 11. 2007, kar je obrazložilo tudi v točki 46. obrazložitve izpodbijane sodbe, ne pa še o sami višini njene odškodninske obveznosti. V točki 48. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da morebitna delna plačila, ki naj bi jih izvršil formalni delodajalec (zatrjevano plačilo 5.000,00 EUR), ne izključuje odškodninske odgovornosti prvotožene stranke po temelju, ker je obseg škode prevelik, da bi lahko bil v celoti zajet s tem zatrjevanim delnim plačilom, zato se vprašanje delnega plačila lahko nanaša kvečjemu na vprašanje višine tožbenega zahtevka, na vprašanje odgovornosti prvotožene stranke po temelju pa ne vpliva. V razlogih točke 41. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer res navedlo, da v konkretnem primeru za škodo, ki je tožniku nastala, odgovarja le prvotožena stranka skupaj z njegovim formalnim delodajalcem ...., do same narave njune obveznosti pa se sodišče prve stopnje v vmesni sodbi, s katero je v izreku odločilo le o tem, da je prvotožena stranka po temelju odgovorna za škodo tožnika v 85%, še ni bilo dolžno opredeliti, saj s to vmesno sodbo ni hkrati odločalo tudi o temelju odškodninske odgovornosti tožnikovega formalnega delodajalca (o tem je bilo odločeno že z delno zamudno sodbo z dne 25. 10. 2011, ki pa je že končna sodba, v kateri je formalnemu delodajalcu naloženo plačilo odškodnine v višini 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 6. 2010 dalje do plačila). Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana, saj bo sodišče prve stopnje o naravi odškodninske obveznosti obeh odgovornih oseb in o načinu plačila odškodninske obveznosti obeh odgovornih oseb odločilo s končno sodbo, ko bo pri oblikovanju izreka sodbe moralo upoštevati tudi že izdano zamudno sodbo zoper formalnega delodajalca tožnika družbo .... in se opredeliti glede tega, ali je njuna obveznost solidarna ali pa deljiva. Vse pritožbene navedbe prvotožene stranke, ki se nanašajo na morebitno zmotnost izdane zamudne sodbe, ker se le-ta glasi na plačilo celotne terjatve tožniku, so zaradi navedenega nepomembne in se do njih pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo, saj bo presoja teh okoliščin predmet končne sodbe.

28Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo niti zatrjevanih kršitev pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), je pritožbi tožnika in prvotožene stranke zoper izpodbijano vmesno in delno sodbo kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

29Tožnik in prvotožena stranka s svojima pritožbama nista uspela, zato sama nosita svoje pritožbene stroške (tako stroške vložene pritožbe kot odgovora na pritožbo), v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožnik drugotoženi stranki ter petotoženi in šestotoženi stranki povrniti vse njihove potrebne pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerjalo ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju dejstva, da se je ta pravdni postopek začel z vložitvijo tožbe dne 24. 1. 2011, torej še v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT).

30Drugotoženi stranki je tako pritožbeno sodišče priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške: za postopek o pritožbi (odgovor na pritožbo) 1.177,60 EUR po Tarifni številki 3210 ZOdvT, za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR po Tarifni številki 6002 ZOdvT in za 22% DDV na odvetniške storitve 263,47 EUR po Tarifni številki 6007 ZOdvT, kar skupaj znese 1.461,07 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožnik dolžan povrniti drugotoženi stranki v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Pritožbeno sodišče drugotoženi stranki ni priznalo priglašenih 20,00 EUR za pavšalni znesek za fotokopije in tiskanje po Tarifni številki 6000 ZOdvT, saj tega opravila drugotožena stranka ni izkazala.

31Petotoženi in šestotoženi stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške: za postopek o pritožbi (odgovor na pritožbo) 1.177,60 EUR po Tarifni številki 3210 ZOdvT, za zastopanje več oseb 353,28 EUR po Tarifni številki 1200 ZOdvT, za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR po Tarifni številki 6002 ZOdvT in za 22% DDV na odvetniške storitve 341,19 EUR po Tarifni številki 6007 ZOdvT, kar skupaj znese 1.892,07 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožnik dolžan povrniti petotoženi in šestotoženi stranki skupaj v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Pritožbeno sodišče je petotoženi in šestotoženi stranki namesto še enkratnega zneska nagrade za postopek o pritožbi v višini 1.177,60 EUR po Tarifni številki 3210 ZOdvT priznalo le povišek za zastopanje več oseb v višini 353,28 EUR, do katerega sta upravičeni na podlagi Tarifne številke 1200 ZOdvT, prav tako pa jima ni priznalo priglašenih 20,00 EUR za pavšalni znesek za fotokopije in tiskanje po Tarifni številki 6002 ZOdvT (pravilno po 6000 ZOdvT), saj tega opravila nista izkazali.

¹ 9. člen ZVZD določa: „Delavec mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.Delavec mora opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.Delavec mora uporabljati varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo pri delu skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju.“
² V točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot nevarno dejavnost opredelilo demontažo obešenega odra in to iz razlogov, ker se delo izvaja na višini 4 metrov in pod mostom, v fazi, ko se oder demontira pa statično tudi ni več v stanju opravljanja svoje funkcije.
³ Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 72/2007 z dne 8. 7. 2009, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 41/96 z dne 8. 5. 1996, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 12/2009 z dne 29. 3. 2012 in sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II DoR 272/2009 z dne 25. 3. 2010.
⁴ Prvotožena stranka namreč poudarja, da je v da je gotovo zastarala odškodnina za strah, saj je tožnik že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe po običajnih kriterijih lahko izvedel, kakšno poškodbo je utrpel, še posebej pa to velja za primarni strah, ki je vezan na trenutek škodnega dogodka.
⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 105/2012 z dne 20. 2. 2014.
⁶ 184. člen ZDR v 1. odstavku določa: „Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava.“
⁷ 131. člen OZ določa: „(1)Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.(2) Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.(3) Za škodo ne glede na krivdo se odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih primerih.“
⁸ 149. člen OZ določa: „Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.“
⁹ 150. člen OZ določa: „Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.“