82. člen ZGO-1-UPB1

Sodišče nima pomislekov, da v pričujoči zadevi posek drevja in grmičevja ni začetek gradnje v pomenu ZGO-1. Na to kažejo sledeča dejstva. Tožeča stranka ni ne zakoličila objekta, kar je sicer samostojna geodetska storitev, ki jo je treba opraviti pred začetkom gradnje (prvi in tretji odstavek 80. člena ZGO-1), niti ni označila gradbišča s tablo, kar je bil zakonski pogoj za začetek izvajanja del (tretji odstavek 82. člena ZGO-1 in prvi odstavek 8. člena Pravilnika o gradbiščih). Gradbišča tudi ni ogradila in zavarovala po načrtu organizacije gradbišča, kar bi morala storiti pred začetkom del (prvi odstavek 8. člena Pravilnika).

Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da ni podana toženkina objektivna odgovornost. Nevarnost stvari se presoja glede na njene temeljne lastnosti, ne pa glede na ravnanje oseb, ki z njo upravljajo. Črpalni jašek globine 3 m, redoma prekrit s pokrovom, ni nevarna stvar. Povečano tveganje za nastanek škode je predstavljal jašek, ki po končanju del v njem ni bil ponovno pokrit. Izvor nevarnosti torej ni bil v lastnostih stvari, marveč v opustitvi dolžnega ravnanja. Ob enaki zakonski in podzakonski podlagi, ki je pomembna tudi v obravnavani zadevi (ZGO-1 in Uredba), je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da investitorstvo samo za sebe ne utemeljuje odškodninske odgovornosti do delavcev izvajalca, da lahko njegovo odgovornost utemeljuje le njegova neskrbnost, da so investitorjeve obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu določene predvsem v fazi načrtovanja, da je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev, in da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov (to je naloga izvajalca). Koordinator (med drugim) u

Pasivnost oziroma celo vztrajanje investitorja pri nepravilni montaži je zagotovo eden od vzrokov, ki je življenjsko gledano, logično in razumsko ter po rednem teku stvari prispeval k nastali nesreči. Prav tako je v OZ v zvezi z ZGO-1 mogoče najti zadostno pravno podlago, da je med drugim treba tudi z ustreznim ravnanjem investitorja zagotoviti varno opravljanje dela. Ravnanja izvajalca in njegovih delavcev niso pretrgala vzročne zveze, saj je prav zaradi predmetnega ravnanja tudi investitorka, ki je dopuščala in vztrajala pri nadaljevanju neustrezne montaže postala soodgovorna za nastalo škodo. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje, da je toženka le naročnik, ki izbere profesionalnega izvajalca, da mora slednji dela izvesti strokovno in da je njena obveznost le v plačilu po pogodbi. V trenutku, ko je bila toženka opozorjena o neustreznosti montaže s strani omenjenega izvajalca, je namreč tudi sama postala dolžna, da ustrezno ukrepa v smeri (ne)dopustitve takšnega opravljanja del in je njeno vztrajanje pri nadaljevanju del treba šteti kot protipravno ravnanje.

Vrhovno sodišče je v več zadevah (na primer v odločbi II Ips 41/96 z dne 8. 5. 1996) poudarilo, da investitorstvo samo po sebi ni podlaga za odškodninsko odgovornost nasproti delavcem izvajalca. Za obstoj odškodninske odgovornosti investitorja mora biti podana njegova neskrbnost. Zahtevana skrbnost investitorja pa je odvisna od zahtevnosti gradnje, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka. Skrbnost investitorja v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu mora biti usmerjena predvsem v fazo načrtovanja. Praktična obveznost nadzora nad izvajanjem varnostnih predpisov med gradnjo pa se veča z zahtevnostjo gradnje. Tako je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev. Pravilna pa je odločitev sodišča druge stopnje, da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov, še zlasti ne, kadar gre za gradnjo s klavzulo „ključ v roke“. To je vselej naloga izvajalca. Sodišči sta ugotovili, da izvajalec ni upošteval ne varnostnega načrta, ki ga je zagotovil investitor, ne opozoril in ne prepovedi nadaljevanja dela, ki jo je izrekel od investi

B. T. je za dviganje tovora uporabil dvižno košaro, ki je bila namenjena izključno transportiranju ljudi na višino (ali izvajanju njihovega dela na višini), ne pa tudi transportiranju tovora. Glede na izvedensko mnenje izvedenca M., da se dvižna ploščad AT60 v nobenem primeru ne bi smela uporabiti kot gradbeno dvigalo, je pravilno zaključilo, da je B. T. dvižno košaro uporabil nepravilno, v nasprotju z njenim namenom. Če bi se dvižna košara uporabila v skladu z namenom in v skladu s predpisi o varstvu pri delu, do škodnega dogodka ne bi moglo priti. Po ustaljeni sodni praksi imetnik nevarne stvari ni objektivno odškodninsko odgovoren v primeru, ko stvar, ki sicer sama po sebi ni nevarna, takšna postane zaradi njenega nedopustnega ravnanja (ali opustitve) ali zaradi nedopustnega ravnanja tretjih oseb. V takšnih primerih je odgovornost za škodo lahko le krivdna.

Neposreden vzrok škode je sam padec tožnika, a njegove škodne posledice bi bile lahko preprečene, če bi izvajalec ravnal v skladu s predpisi o varstvu pri delu, ki delodajalcem nalagajo ustrezne ukrepe za zmanjševanje tveganj.

Od vsakogar, ki ravna z določeno stvarjo, se pričakuje, da bo ravnal v skladu s splošno poznanimi pravili, po katerih se lahko prepreči nastanek kakšne škode zase ali za druge.

Namen sodnih penalov je brez izvršbe doseči dolžnikovo izpolnitev. Zakon daje torej možnost upniku, da se prosto odloči, ali bo takoj zahteval izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve (nenadomestne ali nadomestne obveznosti), ali pa bo dolžnika poskušal prisiliti k izpolnitvi še s predlogom za določitev (in kasneje morebiti še z izterjavo) sodnih penalov. O upnikovi zahtevi, da naj se dolžniku naložijo sodni penali, odloča sodišče v izvršilnem postopku. Upnik pa lahko zahteva plačilo sodnih penalov le do vložitve predloga za izvršbo (tretji in četrti odstavek 212. člena ZIZ). Upnik zasleduje izključno cilj, da bi dolžnika prisilil k izpolnitvi še preostale nedenarne obveznosti, ki je ne more izpolniti nihče drug (gre torej za nenadomestno nedenarno obveznost), kar je pravno dopustno prizadevanje, saj dolžnik še vedno ni v celoti izpolnil svoje nedenarne obveznosti po pravnomočni sodni odločbi. Začetek postopka zaradi insolventnosti učinkuje (ima pravne posledice) samo za denarne terjatve in tiste nedenarne terjatve, pri katerih je mogoča pretvorba v denarno terjatev po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka. V konkretnem primeru pa ima upnik do dolžnika nede

Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o verjetnosti obstoja upnikove terjatve ne morejo omajati niti dolžnikove navedbe, da je pri izvajanju gradbenih del sledil projektni dokumentaciji, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, saj že sam ZGO-1 ne izključuje možnosti, da med izvajanjem posameznih gradbenih del po že potrjenem projektu ne more priti do ogrožanja varnosti objekta, življenja in zdravja ljudi, prometa, sosednjega objekta ali okolja. Ker je predmetna začasna odredba ureditvena (regulacijska) mora biti za njeno izdajo poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazan tudi pogoj, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o možnosti saniranja porušenja upnikove stavbe z ustrezno denarno odškodnino oziroma z nadomestitvijo upnikovega objekta z drugim objektom. Predmetna začasna odredba je dopustna, saj se ob tehtanju interesov upnika in dolžnika izkaže, da je začasna odredba "reverzibilna", torej da bi se lahko kljub njeni izdaji in izpolnitvi, kasneje, če bi bila sodba za upnika zavrnilna, lahko za dolžnika vzpostavilo prejšnje stanje. Vsebina zača

Izvajalčeva opustitev je bila samostojen pravno relevantni vzrok nastale škode. Izvajalčeva opustitev ni posledica dejstva, da investitor (laik) ni izdelal varnostnega načrta, marveč je posledica dejstva, da je kršil svoje samostojno določene varnostne obveznosti. Kljub manjkajočem varnostnem načrtu delodajalec namreč ni razbremenjen svojih obveznosti s področja varstva pri delu. Kar je pomembno v konkretni zadevi, je tudi to, da je bil investitor (fizična oseba, laik) v pogodbenem razmerju zgolj z enim samim izvajalcem (strokovnjakom) ter za uresničevanje varnostnih standardov ni bila potrebna nobena koordinacija. Drugače bi bilo morda v primeru, ko bi šlo za kompleksno gradnjo (npr. gradnjo viaduktov, tunelov, avtocest itd.) ter prav zaradi kompleksnosti gradnje, v kateri je soudeleženo večje število izvajalcev, posamezen izvajalec samostojno, brez enotnega varnostnega načrta varnosti delavcev ne bi mogel zagotoviti ali pa bi mu bilo to v bistveni meri oteženo. Šele v takšnem položaju se izdelava varnostnega načrta kaže kot primerno in tudi nujno sredstvo za dosego namena varnostne norme.

Pravilno je sodišče zaključilo, da tožena stranka kot investitor ni zagotovila izdelave varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti zdravja in zdravja pri delu, ter tako ni zagotovila, da bi bilo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Če bi tožena stranka načrt izdelala, bi ta moral vsebovati pravila, ki se nanašajo na konkretno gradbišče in posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, ki so obravnavani v prilogah Uredbe, kar pa ni bilo spoštovano. Tudi zaradi opustitve izdelave varnostnega načrta tožniku ni bilo zagotovljeno varno delo na višini in, kot nadalje pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je do padca prišlo ravno zaradi tega, ker gradbišče ni bilo urejeno na način, kot bi moralo biti v skladu z varnostnim načrtom. Pravilen je zato zaključek, da je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna v skladu z določbo 82. člena ZGO-1 in Uredbo zagotoviti izdelavo varnostnega načrta, in da ga tudi obveznosti izvajalca glede pravočasnega ukrepanja za varnosti delavcev te dolžnosti ne odvezujejo. Toženec se zato kot investitor ne more razbremeniti svoje odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je konkretno delo, pri katerem se je poškodoval tožnik in je predstavljalo nevarno dejavnost, bilo delo, ki ga je, kar pritožbeno s strani tožnika niti ni izpodbijano, izvajala le prvotožena stranka, da je na dan škodnega dogodka dela na gradbišču opravljala le prvotožena stranka, da nobenega delavca drugega podjetja ne tisti dan in ne nekaj dni prej ni bilo na gradbišču, kar pomeni, da drugo in tretjetožena stranka na dan škodnega dogodka na gradbišču nista opravljali nobenega dela in da drugo in tretjetožena stranka sploh nista prevzeli nikakršnih del, ki bi bile v neposredni zvezi s samo demontažo gradbenega odra. Ker za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti tožniku za nastalo škodo lahko odgovorna le prvotožena stranka, ne pa preostale tožene stranke, ki se s to nevarno dejavnostjo, upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine primera niso ukvarjale in to ne glede na to, da so sicer sodelovale pri samem projektu sanacije mostu in imele od tega projekta tudi določeno koris

Tožnik se je poškodoval pri betoniranju gnojne jame, ko je po navodilih tožene stranke moral prijeti črpalko za beton in se je zrušila stena hleva nad jamo ter ga zasula. Tožena stranka ni poskrbela za oporno konstrukcijo gradbene jame, ni preprečila zrušitve stene hleva ter je bila gradbena jama izkopana neposredno ob steni obstoječega hleva, ki ni imela betonskih temeljev, ampak je stala neposredno na zemlji. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavano nezgodo. Ker je tožnik po navodilih tožene stranke stal v jami in držal cev za betoniranje, s svojim ravnanjem ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, je skladno z določbo 265. člena ZUP na strani predlagatelja postopka, ki mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Navzven zaznavne okoliščine, iz katerih izhaja, da poteka gradnja, same po sebi ne zadostujejo za ugotovitev, da je predlagatelj obnove vedel za izdajo gradbenega dovoljenja, pač pa je potrebna še dokazna ocena, zakaj je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev mogoče sklepati o tem, da je predlagatelj obnove vedel za izdajo gradbenega dovoljenja.

Glede na konkretizirane navedbe tožeče stranke pritožbeno sodišče zato ne sledi oceni sodišča prve stopnje, da bi šlo v primeru ugoditve spornemu dokaznemu predlogu za informativni dokaz. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju, katera dela so bila dejansko izvedena, vendar pa tudi v primeru, da tega ni oziroma da ga stranka ne predloži, še ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko izvršenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da so bila ta izvršena. Gradbeni dnevnik torej predstavlja dokazno sredstvo, ki ima pomembno dokazno funkcijo o nastanku okoliščin glede dejstev, ki se vanjo vpisujejo, vendar pa mu to ne daje pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.

Glede na tako pomanjkljivo trditveno podlago tožnice sodišče prve stopnje ni bilo dolžno niti ni smelo samo raziskovati dejanskega stanja v priloženih situacijah in sintetični kartici in na ta način namesto stranke dopolnjevati njenih navedb.

Aluminijasta cev, četudi meri v raztegnjenem stanju 5 metrov, sama po sebi ni nevarna stvar. Nevarna v smislu drugega odstavka 131. člena OZ tako ni stvar, ki bi taka postala šele z nepravilno uporabo.

Dejstvo, da se je z gradnjo začelo, ko je bila postavljena tudi gradbiščna tabla, ne more spremeniti začetka teka subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Določba 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP kot začetek tega subjektivnega roka določa dan, ko se je predlagatelj obnove dejansko seznanil s tem, da je bila odločba izdana, in ne od dneva, ki so nastopile okoliščine, ki so mu to objektivno omogočale, oziroma od dneva, ko bi se predlagatelj s to okoliščino zgolj mogel seznaniti.

Šteje se, da so z dnem postavitve gradbiščne table zainteresirane osebe izvedele, da gradbeno dovoljenje obstaja, kar pomeni, da je zanje (najkasneje) s tem dnem začel teči enomesečni subjektivni prekluziven rok za vložitev predloga za obnovo postopka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP.

Določba 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP po mnenju sodišča niti tako, kot je zapisana, niti v povezavi z ostalimi določbami ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka, ne dopušča začetka štetja roka od trenutka, ko so se pojavile okoliščine, na podlagi katerih bi stranka mogla sklepati (lahko sklepala), da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Določba 2. odstavka 229. člena ZUP omogoča stranskemu udeležencu, da šele v pritožbeni fazi vstopi v postopek, vendar pod pogojem, da pred tem ni zlorabil pravice do udeležbe v njem, s tem ko je opustil zahtevo za vstop v postopek v času trajanja na prvi stopnji.