9. člen ZVZD-1

Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila tožnica pri delu manj skrbna, kot se pričakuje od povprečnega delavca, navezalo na ugotovitev, da je zastoj namesto z orodjem odpravljala z roko, oziroma da bi morala preveriti, ali je zatič mogoče premakniti s kladivom, pa tega ni storila. S takšnim tožničinim postopanjem v okoliščinah zgoraj opisanega nejasnega in nedoločnega definiranja načina odpravljanja zastoja (in očitno tudi v praksi delavcev različnega pristopanja k odpravljanju zastoja) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče materialnopravno utemeljiti presoje, da je bila tožnica pri delu skrbna manj, kot se pričakuje od povprečnega delavca.

Sodišče prve stopnje je z razlago predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ki soopredeljujejo delodajalčevo (proti)pravnost ravnanja, razmerje med dolžnostmi delodajalca na eni strani in na drugi dolžnostmi delavca, ki je v delovnem razmerju v podrejenem in odvisnem položaju, določilo pretirano popustljivo do delodajalca in pretirano strogo do delavca. Delodajalec - toženkin zavarovanec - po presoji pritožbenega sodišča delovne naloge (tj. odmaševanja z rudo zagozdene odprtine s suvanjem 3 metre dolgega in 8 kilogramov težkega kovinskega droga preko lesene pregrade v nižje ležečo dozirno odprtino lijaka) ni organiziral tako, da bi preprečil tveganje poškodbe, ki ni bila nepredvidljiva, čeprav bi bil to lahko storil z domala neznatnim naporom.

Podana je krivdna odgovornost toženke, saj ni poskrbela za varno organizacijo dela, zaradi česar je prišlo do delovne nesreče. Toženka v času škodnega dogodka ni imela sprejetih navodil o paletiranju, kot tudi ne ocene tveganja za delo s poltovornimi avtoplašči. Navodila za paletiranje je toženka sprejela šele po nesreči, zato tožnik ni soodgovoren za nesrečo. Stroški izvedbe dokazov z izvedencema so neodvisni od uspeha tožnika z njegovim zahtevkom po višini, zato mora te stroške v celoti povrniti toženka.

Neutemeljena je pritožbena navedba druge toženke, da je tožnik vedel, kako mora delo opraviti in da naj bi to dejstvo izhajalo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik seznanjen le z nalogo, ki mu je bila dodeljena, torej le s splošnim navodilom, naj prenese posekano drevje, ne pa tudi s pravili varnega dela. S tem ga prva toženka kot delodajalec ni seznanila, a bi ga morala. Ker je v posledici tega dejstva delo opravljal na nepravilen način, je podana odškodninska odgovornost prve toženke za tožniku nastalo škodo in s tem odškodninska obveznost druge toženke. Dejstvo, da se drevo kljub večkratnim potegom ni premaknilo, a je tožnik z vlečenjem za eno od vej in celo v smeri klančine navzdol vseeno nadaljeval, kaže na izrazito neskrbno ravnanje, ki močno odstopa od ravnanja ustrezno usposobljenega delavca. Takšno ravnanje po pravilni presoji sodišča prve stopnje terja odločitev, da je v večji meri za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je procesno dokazno breme o tem, ali je njen zavarovanec tožniku zagotovil zaščitne rokavice prevalilo na toženko, ki tega dokaznega bremena ni zmogla, saj so njene trditve o tem ostale na ravni pavšalnih navedb, brez da bi zanje predložila kakršnekoli dokaze. Toženka namreč svojih pavšalnih navedb, da je njen zavarovanec tožniku zagotovil osebno varovalno opremo, ni z ničemer podkrepila, niti ni navedla, kakšna zaščitna sredstva so bila tožniku izročena in kdaj ter o tem ni predložila nobenega dokaza.

ZVZD-1 res v 12. členu tudi delavca zavezuje k spoštovanju in izvajanju ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Vendar to ne pomeni, da si je delavec dolžan sam zagotavljati varovalno opremo. Po tretjem odstavku 12. člena ZVZD-1 je dolžnost delavca v tem, da uporablja sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, da z njimi pazljivo ravna in skrbi, da so v brezhibnem stanju. Varovalno opremo pa je po 5. in 9. členu ZVZD-1 dolžan zagotoviti delodajalec. Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi varovalno opremo, ni odvisna od tega ali gre za enostavno delovno opravilo ali ne. Tudi enostavna opravila lahko brez uporabe varovalne opreme postanejo nevarna. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Za pritrjevanje tovora mora delodajalec vozniku tovornjaka zagotoviti zaščitne rokavice in ga seznaniti z njegovo obveznostjo, da zaščitne rokavice uporablja. Šele potem, ko delodajalec to obveznost izpolni, lahko nastopi dolžnost delavca, da izpolni svoje obveznosti iz 12. člena ZVZD-1.

Toženka tožnika ni usposobila za varno delo, ni mu zagotovila zdravniškega pregleda in tudi ne vseh osebnih zaščitnih sredstev. Ker ni poskrbela za varno delovno okolje predvsem z dajanjem jasnih navodil, ki ne bi bila v nasprotju z varnim opravljanjem dela in ustreznim nadzorom, je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala. Tožnik dela po pogodbi o zaposlitvi ni opravljal. Razlogov, ki jih navaja pritožba, da mu je toženka pravzaprav storila uslugo, ko mu ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ker da za delo ključavničarja ni bil sposoben, ni mogoče upoštevati. Tožniku pripada s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačilo ves čas opravljanja dela po tej pogodbi, ki ga delodajalec ne sme in ne more enostransko spremeniti v nižje plačilo.

Ugotovljeno dejansko stanje nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da naj bi se pri prvotoženi stranki, upoštevaje kriterije, izoblikovane v sodni praksi, pravno konstruirale njene odgovornosti in obveznosti iz naslova t. i. dejanskega delodajalca v razmerju do zavarovanca tožeče stranke (kot delavca drugotožene stranke). V tej zadevi prvotožena stranka do poškodovanega delavca ni imela položaja dejanskega delodajalca in ne more odškodninsko odgovarjati, kot da bi bila delodajalec podizvajalčevega delavca. Njegov delodajalec je bila (le) drugotožena stranka.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da od njega ni moč pričakovati, da bi pogledal (tudi) prav na tla, kjer je bil karton, oziroma v vse smeri, tudi zrak, in pričakoval vse nevarnosti, s katerimi bi se lahko srečal, še posebej, ker je bil zaradi časovne stiske v zvezi z opravo zadostne količine dela osredotočen na slednje. Delavec, četudi je v časovni stiski z opravo dela, je dolžan ravnati skladno z določbo 12. člena ZVZD-1. Pričakuje se, da zaradi zagotovitve lastne varnosti in zdravja pri delu pazi, kam stopa, še posebej če mu pogled na nadaljnje korake oziroma pot zastirajo ovire. Sodišče prve stopnje je torej pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode odločilno prispeval tudi tožnik in je njegov soprispevek ocenilo na 50 %.

Tožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da prav vsaka morebitna kršitev s strani delodajalca še ne pomeni pravno relevantne vzročne zveze za obstoj odškodninske odgovornosti, in še, da nobeno delo ne more biti 100% varno. Seveda bi toženka lahko (izdelala pisna navodila za privijanje prav vsakega spoja in za dostop do prav vsakega spoja posebej) ter delavca pri vseh enostavnih opravilih neumorno nadzorovala, a ji česa takšnega veljavna zakonodaja iz varstva pri delu ne nalaga. Izpodbijana sodba ne temelji na zaključku o prevalitvi odgovornosti s strani toženke na delavca, kar naj bi izhajalo iz ocene tveganja. Tudi ne temelji na presoji, da morajo za svojo varnost v celoti poskrbeti delavci in da toženki ni bilo potrebno v tej smeri ničesar storiti, ampak na ustreznem tehtanju med odgovornostjo samega delavca za svojo varnost in med obveznostmi toženke za zagotavljanje delavčeve varnosti in zdravja pri delu.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da niti polaganje vročevoda ob reki niti pobiranje smeti po gradbišču, kar je tožnik z nadrejenim delavcem počel tik pred nastankom škodnega dogodka, ne predstavljata nevarne dejavnosti v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, pri čemer teh dejavnosti ni mogoče opredeliti kot nevarnih zgolj zaradi nenadnega poslabšanja vremena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nadrejenemu delavcu ni mogoče očitati, da bi lahko predvidel razvoj izjemne vremenske situacije in posledično možnost nastanka škodnega dogodka. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje z zavzemanjem za strožjo presojo protipravnosti ravnanja nadrejenega delavca v primerjavi s podrejenimi delavci. To bi bilo relevantno v primeru, če bi škoda nastala kot neposredna posledica njegovega ravnanja, in ne v posledici zunanjega, od prve toženke oziroma tožniku nadrejenega delavca neodvisnega dogodka.

Sodišče prve stopnje je stranki opozorilo na namero izdaje sodbe brez glavne obravnave zaradi nespornega dejanskega stanja ter jima dalo možnost, da se o tem izjavita in zahtevata izvedbo naroka. Tožnica na ta dopis sodišča ni odgovorila, zato je sodišče upravičeno izdalo sodbo brez opravljene glavne obravnave.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev, saj ni poskrbela za varnost delavcev pri skladiščenju ivernih plošč, nameščeno kovinsko varovalo namreč ni moglo preprečiti padca ali zdrsa neustrezno naslonjenih plošč na transportno pot, poleg tega pa je njen delavec iverne plošče nepravilno naslonil na varovalo, namesto na steno, zaradi česar so zdrsnile in je prišlo do poškodbe tožnika. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, saj je po tem, ko je videl, da so iverne plošče nepravilno nameščene in ko se je odločil, da jih bo popravil, na poti do viličarja stopil v območje nevarnosti padca teh plošč. Glede na navedeno je zavzelo pravilno stališče, da odgovarja tožena stranka za posledice nesreče pri delu v deležu 80 %, tožnik pa 20 %.

Kot nevarno dejavnost je mogoče šteti dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi, nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem tako s skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti okoliščin, v katerih bi bila nevarna dejavnost izvajana. Glede na sevanje, ki ga predstavlja vir (izotop), ki ga je treba po opravljeni ekspoziciji spraviti v vsebnik, je tudi defektoskop mogoče šteti za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ. Glede na ugotovljeno, da je bil defektoskop okvarjen, da tožnika nista bila ustrezno usposobljena za ravnanje z njim, da tožena stranka ni izvajala rednega pregledovana defektoskopa in ni skrbela za kalibracijo merilnika, da je tožena stranka tudi kršila določbe dolžnega nadzorstva po 5., 7. in 8. točki 23. člena Zakona o varstvu pred sevanji in jedrski varnosti in določbe Pravilnika o uporabi virov sevanja sevalni dejavnosti, tožnikoma ni mogoče pripisati sokrivde za nastalo škodo.

Tožena stranka je dopuščala, da je bil bodisi originalni varnostni ključ (zatič) z vrat odstranjen in nameščen direktno v ključavnico, ali pa je bil v ključavnico nameščen dodatni ključ ob tem, ko je bil originalni ključ še vedno nameščen na vratih in je bilo na tak način blokirano varnostno stikalo stroja. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka poskrbeti za varno delo na stroju, tako da bi poskrbela za izogibanje nevarnosti in za obvladovanje nevarnosti pri samem viru, to dolžnost pa je opustila s tem, da ni opravljala skrbnega nadzora nad opravljanjem dela. Tožnika tudi ni nikoli opozorila, da je delo opravljal nepravilno, oziroma da je delo z odstranjenim varnostnim stikalom nevarno. Glede na to, da so tudi tožnikovi sodelavci delo opravljali na povsem enak način in v nasprotju z navodili za uporabo stroja, na katerih je pisalo, da se v stroj ne sme posegati pri odprtih vratih, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za ustaljen način dela pri toženi stranki, ki ga tožena stranka ni preprečila. Tožnik bi se ob običajni pazljivosti in skrbnosti moral zavedati, da lahko pri delu na takšen način pride do pošk

Ker mora vsak odrasel, razumen človek predvsem sam odgovarjati za svoja dejanja in ker tožnik ni izkazal, da bi bil nastanek poškodbe v vzročni zvezi z dolžnim ravnanjem zavarovanke toženke niti njene odgovornosti ni mogoče pripisati imetništvu nevarne stvari, ker jo je v obratovanje nepooblaščeno spravil tožnik, je posledice škodnega dogodka dolžan nositi sam.

Sprejete dokazne ocene tožeča stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na vprašalnik o poškodbi, ki ga je dne 5. 9. 2016 izpolnil poškodovani delavec (zavarovanec) in v katerem je ta navedel, da je padel z višine treh metrov. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je delavec padel z višine enega metra in pol, saj so to potrdili vsi ostali izvedeni dokazi. Tako tudi ni mogoče spregledati, da takšna višina izhaja iz listin v spisu, ki so bile sestavljene neposredno po samem škodnem dogodku, med tem ko je bil vprašalnik o poškodbi sestavljen več kot leto dni kasneje. Navedbe tožeče stranke v pritožbi, da je višino padca v tej listini naknadno vpisal zavarovanec sam, kar je na zaslišanju tudi priznal, skrbno in vestno sprejete dokazne ocene ne morejo izpodbiti. Pravno relevantno dejstvo v tem sporu je namreč zgolj ugotovitev prave višine, s katere je poškodovani delavec padel, ne pa okoliščine in razlogi poškodovanega delavca za nepravilno navedbo. Neutemeljen je zato očitek sodišču prve stopnje, da ni dalo končnega odgovora, saj se je to do pravno relevantnega dejstva določno opredelilo

Zgolj dejstvo, da je priklopno vozilo izpolnjevalo varnostno - tehnične zahteve za uporabo v cestnem prometu in je imelo veljavno prometno dovoljenje namreč še ne pomeni, da je sporni zabojnik tudi predstavljal ustrezno oziroma primerno delovno sredstvo, varno za uporabo.

Tožnica je v tem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Kot delavko prvo tožene stranke jo je pri delu v ambulanti medicine dela, prometa in športa z nožem napadel pacient ki je tožnico 22 krat zabodel. Prvo tožena stranka ni dokazala, da je do škode prišlo brez njene krivde. Ker gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, je dokazno breme glede četrte predpostavke odškodninske odgovornosti, to je krivde, na strani delodajalca. Na tem mestu velja poudariti, da je njegova odgovornost za varstvo in zdravje delavcev pri delu strožja, ravnati mora namreč s profesionalno skrbnostjo. Fizični napad pacienta ni običajno tveganje, ki bi ga tožnica kot delavka tožene stranke, morala sprejeti. Prvo tožena stranka (razen kljuke - bunke) ni imela vzpostavljenih drugih mehanizmov za zagotavljanje osebne varnosti zaposlenih delavcev. Ti niso imeli navodil, kako ravnati v situacijah kot je bila konkretna. Tožnici med napadom ni pristopil na pomoč nihče od zaposlenih in v ordinaciji tudi ni bilo nameščene "panik" tipke. V primeru, če varnostnega predpisa ni, je potrebno ravnanje delodajalca presojati po splošnem merilu protipravnosti, in sicer, ali