VSL Sodba I Cp 165/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prispevkov za socialno varnost in davkov od mesečnega bruto zneska 3.000,00 EUR za obdobje od 1. 5. 2013 do 12. 7. 2015, tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) pa izplačilo neto zneska, plačilo regresa za dve leti v višini 790,00 EUR neto s pripadajočimi davki in prispevki ter plačilo 26 mesečnih zneskov po 10,00 EUR za stroške telefoniranja, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški (I. točka izreka) ter tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženec) v višini 2.202,00 EUR (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče napačno določilo 15-dnevni pritožbeni rok, saj je za zadeve, ki se do uveljavitve novele E Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso zaključile, potrebno uporabiti 30-dnevni rok. Kljub spremembi tožbenega zahtevka na obravnavi je sodišče odločalo le o primarnem zahtevku. Tožnik je spremenil zahtevek v odškodninski zahtevek v višini vtoževanega zneska, torej brez davkov in prispevkov, saj pred stečajem družbe ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Vztrajal je na toženčevi odgovornosti na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti po 8. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), vendar sodišče nepravilno ni našlo povezave med toženčevimi ravnanji in tožnikovimi deli. Tožniku je toženec obljubil pogodbo o zaposlitvi z bruto dohodkom 3.000,00 EUR mesečno, vendar ni niti začel poslovati preko podjetja, zato je družbo zlorabil za to, da bi dosegel cilj, ki je zanj kot posameznika prepovedan. Stranki sta se dogovorili za navedeni dohodek, za tožnika pa je irelevantno, ali se temu reče dohodek iz pogodbe o zaposlitvi ali odškodnina. Tožnik je po sodničinih opozorilih na pomanjkljivo trditveno podlago glede toženčeve odškodninske odgovornosti pojasnil, da so bili dogovorjeni vsi elementi pogodbe o zaposlitvi, delo za nedoločen čas, bruto plača, vsebina dela, organizacija dela, nato pa zaradi toženčevih ravnanj podjetje dejansko ni zaživelo, kar kaže na to, da je toženec podjetje dejansko pripeljal v stečaj. Gre za prevaro tožnika, ki sta mu bila obljubljena zaposlitev in dohodek. O odškodninski odgovornosti se sodišče ni izreklo niti v izreku niti v obrazložitvi. Meni, da je bolj kot sama izpovedba tožnika o poteku dogovorov s tožencem relevantna toženčeva izpovedba, ki jo obsežneje povzema in komentira. Sodišče je kršilo procesna pravila, ko ni dovolilo vprašanj za dokazovanje tožnikove trditvene podlage. Vprašanja v smeri seznanjenosti toženčevih sodelavcev o tem, da nima prihodkov, je postavil, ker je skušal dokazati enak modus operandi. Iz zaslišanja je razvidno, da je sodišče pred izvedbo dokazov odločilo o zahtevku, zato je bil ves postopek voden v smeri njegove zavrnitve. Sodišče nepravilno ni izvedlo tožnikovih dokaznih predlogov. Nepravilno je uporabilo tudi materialno pravo, poleg tega sodišče ni vezano na tožnikovo pravno podlago. Pravdni stranki sta sodelovali 26 mesecev in ni človeka, ki bi toliko časa delal brezplačno, kakor skuša to dokazati sodišče. Dejansko stanje je sodišče ugotovilo napačno, saj sodba nasprotuje izvedenim dokazom.

3Pritožbo je dopolnil še tožnik laično sam. V obsežni vlogi v bistvenem navaja, da je glede na priloženi dopis Su 198/2019 predsednika sodišča v zadevi sodila nenaravna in nezakonita sodnica. Ob obsežnem povzemanju toženčevega zaslišanja komentira njegove besede in okoliščine primera, in sicer z namenom prikazati toženčevo neverodostojnost, lažnivost in posledično napačno dokazno oceno, ki jo je o navedenem dokazu sprejelo sodišče. V 56 točkah obsežno analizira še sodbo ter komentira posamezne povedi in stavke, ki jih je sodišče zapisalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Uveljavlja kršitve ustavnih in konvencijskih pravic.

4Toženec na pritožbo ni odgovoril.

5Pritožba ni utemeljena.

Procesne kršitve

6Uvodoma je glede dolžine pritožbenega roka pritrditi pritožbi. Določba o slednjem spada k določbam o postopku pred pritožbenim sodiščem, za katerega skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E¹ že veljajo določbe te novele, ta pa prej določeni 15-dnevni pritožbeni rok spreminja v 30-dnevni. Napačen pravni pouk nikoli ne sme škodovati pravdni stranki, vendar glede na dejstvo, da je tožnik pritožbo in njeno dopolnitev vložil že do poteka 15-dnevnega roka in torej napačna navedba pritožbenega roka očitno ni vplivala na (učinkovito) koriščenje tožnikove pravice do pravnega sredstva, nadaljnja razprava v tej smeri ni potrebna.

7Tožnik se neutemeljeno zavzema za uveljavitev kršitve pravice do naravnega in zakonitega sodnika. Očitek temelji na dopisu predsednika sodišča (priloga A7), iz katerega izhaja, da je pri dodeljevanju spisov razpravljajočim sodnikom s strani sodnega osebja prišlo do nenamerne pomote oziroma zamenjave dveh zadev in bi glede na datum prejema dveh v dopisu navedenih zadev morali imenovani sodnici soditi v obratnem vrstnem redu prispelih zadev.

8Drugi odstavek 23. člena Ustave RS (URS) določa, da lahko v zadevi sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Pri tem gre za posebno ustavno zahtevo, namenjeno uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena URS. Namen pravil o dodeljevanju zadev sodnikom (konkretno določb Zakona o sodiščih (ZS), Sodnega reda (SR) ter Letnega razporeda sodnikov za ustrezno leto) je v onemogočanju diskrecionarnega vpliva sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi² oziroma v ščitenju posameznikov pred samovoljo in zlorabami organov državne oblasti. Bistvo teh pravil, ki slonijo na načelih gotovosti, predvidljivosti in avtomatizma, je, da mora biti sodnik izbran v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi pravili. S tem se zagotavlja zahtevana naključnost pri določanju razpravljajočega sodnika. Po mnenju teorije³ bi bilo v primeru, ko vnaprej določena pravila za dodeljevanje zadev v posamezni zadevi niso spoštovana, tudi v naš pravni red mogoče oziroma smiselno prevzeti logično rešitev nemškega pravnega reda, v katerem je napaka pri dodeljevanju zadev procesna kršitev samo, če gre pri tem za vpliv organa sodne oblasti ali samovoljo, ne pa takrat, ko gre samo za pomoto. Pritožbeno sodišče temu mnenju pritrjuje.⁴

9Tožnik ni podal ustreznih trditev o okoliščinah oziroma indicih, ki bi kazali na samovoljo prvostopenjskega organa pri dodeljevanju zadeve.⁵ Tudi pritožbeno sodišče teh ob pregledu spisa ni zaznalo, pri tem pa niti iz dopisa predsednika sodišča ni razvidno, da bi bila pri dodelitvi konkretne zadeve razpravljajoči sodnici kršena naključnost, ki se jo, zaradi onemogočanja samovolje sodnih organov, zasleduje pri dodeljevanju zadev. Zatrjevana kršitev tako v primeru, kot je konkretni, ko je do napake prišlo zaradi nenamerne pomote pri delu sodnega osebja (in ni videti nenaključnosti pri dodelitvi zadeve), ni podana.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožnikovem podrednem tožbenem zahtevku. Denarni zahtevek, o katerem je odločilo v izreku izpodbijane sodbe, je edini, ki ga je tožnik ustrezno, t. j. konkretno opredeljeno, podal v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo izhaja le, da je tožnik dodatno uveljavljal novo (odškodninsko) materialno pravno podlago za že postavljeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je zadostno in ustrezno presodilo zahtevek tudi z vidika te pravne podlage (predvsem v tč. 19 – 24 obrazložitve izpodbijane sodbe).

11Ni mogoče pritrditi pritožbi glede očitka, da dokazni sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi izvedbe predlaganih dokazov (zaslišanje prič) ni pravilen. Pritožbeno sodišče bo na to dodatno odgovorilo v nadaljevanju, ko bo podalo pojasnila o ostalih pritožbenih navedbah. Sodišče prve stopnje je pravilno in ustrezno opravilo materialno procesno vodstvo v zadevi in je v tem okviru tožnika skladno s procesnimi pravili tudi ustrezno usmerjalo pri postavljanju vprašanj v dokaznem postopku, pritožbeni očitki o tem pa so zmotni. Sodišče prve stopnje ni kršilo procesnih pravil, ko tožniku ni vročalo (v odgovor) toženčeve obrazložene prošnje za preložitev naroka, saj pri odločanju o preklicu in preložitvi naroka, ki je v izključni domeni sodišča, ni zahtevana kontradiktornost med strankama (115. člen ZPP).

12Tožnik na obstoju procesnih kršitev temelji obstoj ustavnih kršitev (22. in 23. člen URS) in konvencijskih pravic (6. in 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, EKČP, 1. točka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah), s čemer v tem postopku ne more biti uspešen (že) zaradi neobstoja obravnavanih procesnih kršitev.

Glede uporabe materialnega prava (in dejanskih ugotovitev)

13Tožnik v tem postopku uveljavlja zahtevek za plačilo del, ki naj bi jih opravljal za toženčevo družbo A., d. o. o., v obdobju 26 mesecev, preden je družba šla v stečaj. Zahtevek temelji na pravilih o spregledu pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1 in na odškodninski podlagi. Navaja, da je v času od ustanovitve družbe do prekinitve stikov s tožencem za družbo oziroma toženca opravljal različna dela, ki imajo značaj delovnega razmerja⁶. Razlog za takšno ravnanje je bila toženčeva obljuba zaposlitve v navedeni družbi, vendar do izpolnitve te ni prišlo. Navaja tudi, da je s tožencem ustno sklenil pogodbo o zaposlitvi, katero je izpolnil le on, toženec pa ne, zato v konkretnem postopku terja plačilo dogovorjenega dohodka oziroma izpolnitev toženčeve obveznosti. Toženec je s prevaro dosegel, da je tožnik opravljal dela, za katera ni dobil plačila. Meni, da opisana ravnanja izpolnjujejo zakonske znake za spregled pravne osebnosti oziroma da ta ravnanja predstavljajo tudi protipravno ravnanje v smislu elementa odškodninske odgovornosti.

14Pravilna in zakonita je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da si tožnikove trditve nasprotujejo: na eni strani zatrjuje neizpolnitev obljube o zaposlitvi, na drugi pa neplačilo opravljenih del na podlagi že (ustno) sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pritožbeno sodišče soglaša s (sicer skromno obrazloženo⁷) presojo prvostopenjskega sodišča, da tožnik v zvezi s spregledom pravne osebnosti (kljub pozivom sodišča v okviru materialno procesnega vodstva) ni podal ustreznih trditev, ki bi izpolnjevale določene zakonske znake, nasprotno pritožbeno zavzemanje pa ni utemeljeno. ZGD- 1 v 8. členu določa, da so za obveznosti družbe odgovorni tudi njeni družbeniki, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan ali za oškodovanje svojih ali njenih upnikov ali če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem ali če so v svojo korist ali v korist druge osebe zmanjšali premoženje družbe, čeprav so vedeli ali bi morali vedeti, da ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Ob tem gre poudariti že s strani sodišča prve stopnje izpostavljeno dejstvo, da predstavlja spregled pravne osebnosti, zaradi nasprotovanja temeljnemu načelu ločenosti pravne osebe in njenih članov, le izjemno uporabljiv institut⁸ - v tem duhu so zastavljeni tudi zakonski znaki instituta, zato mora biti njegova uporaba posebej utemeljena.

15Zgoraj izpostavljena ravnanja toženca v smislu neizpolnitve obljube zaposlitve ni moč okvalificirati kot dejanja, ki bi vodila v spregled pravne osebnosti že zato, ker je pogoj za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti obstoj (dokazane in dospele) terjatve⁹, kar pa nerealizirana obljuba zaposlitve ni. Poleg tega izpostavljenega ravnanja ni mogoče okvalificirati kot zlorabo pravne osebe¹⁰, kot znaka iz prvih dveh alinej prvega odstavka 8. člena ZGD-1 (kot taka tožnik zmotno označuje toženčeva ravnanja tudi v pritožbi). Ker tožnik ne obravnava ravnanja s premoženjem družbe, pa opisano toženčevo ravnanje že po vsebini ne more ustrezati določbama tretje in četrte alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Iz istih razlogov tudi tožnikovih trditev o toženčevi neizpolnitvi obveznosti iz zatrjevano ustno sklenjenega delovnega razmerja, zaradi katerega naj bi tožnik opravljal dela za družbo, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče subsumirati pod zgoraj navedene zakonske znake obravnavanega instituta. Poleg tega se v sodni praksi¹¹ kot pogoj za uveljavljanje spregleda pravne osebnosti pojavlja tudi zahteva, da je družba odklonila upniku izpolnitev obveznosti (da upnik torej najprej družbo pozove na izpolnitev). Tega tožnik v zvezi z izpostavljenimi očitki tožencu ni trdil (v smislu, da je zahteval sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma plačilo za opravljeno delo), zato pa so tožnikove trditve v tem delu (poleg neustreznosti) tudi pomanjkljive.

16Nadalje pritožbeno sodišče prvostopenjskemu sodišču pritrjuje v stališču, da so povzete trditve neustrezne in pomanjkljive tudi za presojo zahtevka po odškodninski materialnopravni podlagi. Za nedopustno protipravno ravnanje gre, če odškodovalec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Ni nujno, da ravnanje krši kakšen predpis oziroma normo pravnega reda. Dejanje je protipravno, če je v nasprotju z običajnimi normami ravnanja in je preseglo okvire svobode ravnanja, ki jih opredeljuje neizogibna medsebojna soodvisnost ljudi, njihovih položajev in dobrin. Protipravnost ravnanja je tako pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa. Zlorabe tožnikovega zaupanja z neizpolnitvijo (neformalno dane) obljube o zaposlitvi (kar kot protipravnost tožnik opredeljuje tudi v pritožbi) po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje v smislu predpostavke odškodninske odgovornosti. Če pa bi kot take teoretično lahko označili tožnikove trditve o kršitvi pogodbenega dogovora (ustne pogodbe o zaposlitvi) z neizplačilom dogovorjenega plačila za opravljeno delo, pa je ugotoviti, da so tožnikove trditve v tem delu pomanjkljive že zato, ker tožnik ni opredelil vseh elementov delovnega razmerja pri tožencu, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo obstoj ustrezne pogodbe (delo v organiziranem delovnem procesu, nepretrgano delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca). V tem delu so nezadostne tožnikove trditve (kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje) tudi v zvezi z opredelitvijo drugega elementa odškodninske odgovornosti – škode. Tožnik namreč ni podal ustreznih trditev o vsebini dogovora glede plačila za delo oziroma ni specificiral opravljenih del (le vsebinsko je naštel, kaj je delal, ni pa opredelil opravljenih ur dela, porabljenega materiala, obsega telefonskih stroškov za klice, ki jih je opravljal ipd). Poleg tega ni podal (nikakršnih, konkretnih pa še manj) trditev o tem, kaj bi, če ne bi porabljal časa za toženca, delal za zaslužek drugje.

17Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tožencu očitana ravnanja nimajo zakonskih znakov prevare (49. člen OZ), za katero gre, ko ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Zakon torej kot namen za prevarantova ravnanja zahteva napeljevanje k sklenitvi pogodbe, kar je v nasprotju s tožnikovimi trditvami, da mu je toženec obljubljal sklenitev pogodbe oziroma da ni realiziral svojega dela dogovora iz ustno sklenjene pogodbe. Zato v konkretni zadevi že po naravi stvari ni moč govoriti o prevari v smislu navedene zakonske določbe.

18Pritožbeno sodišče se ob upoštevanju pojasnjene pravilne uporabe materialnega prava tudi ne more strinjati s tožnikovim prizadevanjem za uveljavitev kršitve 66. in 74. člena URS.

19Tožnik v pretežnem delu pritožbe v glavnem (smiselno) izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavlja svoje videnje zadeve ter izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje oziroma po svojih lastnih zaznavah ocenjuje izvedene dokaze (predvsem toženčevo zaslišanje) ter ob tem izraža nestrinjanje z obravnavano odločitvijo, a bistvenih okvirjev zadeve (zaradi pomanjkljivosti trditvene podlage) niti ne izpodbija ali jih ne uspe izpodbiti. Pritožba tako ne vzbuja dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi ne bi bila (ustrezno) ovrednotena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo ter jasno in argumetirano zapisalo razloge za sprejeto odločitev.

20Ker glede na zgoraj obrazloženo obsežna izvedba dokazov in njihova ocena zaradi pomanjkljivih trditev tožnika nista bili potrebni, se pritožbeno sodišče do (izjemo obsežne) pritožbene graje dokazne ocene izvedenih dokazov in očitkov o zmotnih in nepopolnih dejanskih ugotovitvah ne izjavlja in opredeljuje. Enako velja tudi za očitek o pomanjkljivi in nepravilni zavrnitvi izvedbe dokazov z zaslišanjem prič – kot je navedlo že sodišče prve stopnje, zaradi pomanjkljivih trditev ni bilo dolžno izvesti dokazov, zato je odločitev o njihovi zavrnitvi pravilna.

21V zvezi s tožnikovo zelo obsežno laično pritožbo, v kateri predvsem ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji ter še dodatno obsežno širi in razčlenjuje svoja stališča, ob tem pa, izven konteksta, komentira posamezne izpovedi in iz širšega besedila izvzete stavke obrazložitve izpodbijane sodbe, gre poudariti še, da takšna pritožba ne more pripeljati do pritožbenega uspeha že zato, ker povsem prezre odgovore na njene ugovore in pravilna materialnopravna pojasnila, ki jih je v izpodbijani sodbi podalo že sodišče prve stopnje. Zoper vsako (dejansko) ugotovitev sodišča je mogoče navajati pomisleke in jih v nedogled razčlenjevati v podrobnosti, a to še ne pomeni, da mora sodišče odgovoriti na vsakega od teh pomislekov in na njihovi podlagi narediti pravni sklep oziroma dokazno oceno. To velja tudi za pritožbeno obravnavo zadeve in morebitno (ponovno) dokazno oceno pritožbenega sodišča.

22Pritožba zgolj pavšalno in neobrazloženo izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, pri preizkusu odločitve po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta odločitev pravilna, odmera stroškov pa v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniško tarifo (OT).

Sklepno

23Zaradi navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe ZPP-E, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah ZPP-E, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe ZPP-E.
² Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-209/93.
³ Gl. Ude, L., Galič, A. in dr., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 275, opomba 930.
⁴ Analogijo je mogoče povleči tudi s primerom, ko pride do nenamerne napake pri dodelitvi spisa civilnemu oddelku namesto gospodarskemu oddelku in obratno (napaka pri določanju funkcionalne pristojnosti v zadevi, zaradi katere o spisu ne odloča sodnik, ki je bil z letnim razporedom predviden za reševanje tovrstnih zadev, saj zaradi napačnega vpisa pride posledično tudi do napačne dodelitve spisa sodniku drugega oddelka). Pravilo, ki v takšnem primeru onemogoča predodelitev zadeve drugemu sodniku (torej ko zadevo tudi pri odkritju napake pri dodelitvi spisa oddelku sodišča in pri tem posledično sodniku, ki dela na tem oddelku), ne pomeni kršitve načela naravnega sodnika. Obsežneje o tem F. Seljak v prispevku na Gospodarskopravni šoli, 2018, Razprava o strokovnih vprašanjih iz prakse. Povzeto je skladno tudi s pojasnilom Ustavnega sodišča v zadevi Up-502/14, da za nepristransko odločanje ni odločilno zgolj, da je sodnik izbran v skladu z vnaprej določenimi objektivnimi pravili, temveč tudi, da sodniku, ki je izbran v skladu s temi pravili (neodvisno od načina izbire naslednjega sodnika), zadeva ni arbitrarno odvzeta.
⁵ Le pavšalno navaja, da se mu ob analizah zapisnika in sodbe porajajo številni sumi v naklepno organizirano delovanje sodišča v korist toženca.
⁶ Pomagal naj bi mu vzpostaviti koristne poslovne stike in iskati sodelavce, investitorje, vzpostavil ter vzdrževal facebook stran, rezerviral domeno za spletno stran, pripravil katalog, se udeleževal dogodkov za promocijo družbe, pripravljal dokumentacijo poslovne narave, pripravljal in sodeloval pri izgradnji 5 metrske jadrnice ipd.
⁷ Sodišče prve stopnje se je glede na ugotovitev o neustreznih in pomanjkljivih trditvah po nepotrebnem več ukvarjalo s tem, kaj sta stranki povedali med zaslišanjem, kar bo pojasnjeno še v nadaljevanju.
⁸ Prim. tudi M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, ZGD, 1. knjiga, str. 159 in naslednje.
⁹ Gl. M. Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, ZGD, 1. knjiga, str. 161.
¹⁰ Zloraba pravne osebe je v tem, da je bila ta ustanovljena in uporabljena nalašč zato, da bi dosegel cilj, ki mu kot posamezniku ni dovoljen ali bi se prizadela ali izničila utemeljena terjatev tretje osebe.
¹¹ Prim. npr. sodbo VSRS II Ips 315/2000.