66. člen URS

Tožnik se je poškodoval pri opravljanju dela v tujini, kar pomeni, da gre pri odškodninskem zahtevku za razmerje z mednarodnim elementom, vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo na podlagi uredb Bruselj I in Rim I (pravilno Rim II) uporabiti nemško pravo, ker je do delovne nezgode prišlo na gradbišču pri naročniku v Zvezni republiki Nemčiji. Čeprav uporabe prava ni presojalo na podlagi določb Uredbe Rim II, temveč na podlagi določb ZMZPP, je odločitev, da je treba za rešitev spornega razmerja uporabiti slovensko materialno pravo, kljub temu pravilna. Prvi odstavek 30. člena ZMZPP sicer določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, vendar je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka istega člena, da se v primeru, če pravo, določeno po prvem odstavku nima z razmerjem tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, uporabi to pravo. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že zavzelo stališče, da jo je treba razlagati v tem smislu, da naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Takšna ureditev izhaja tudi iz Uredbe Rim II. Ta v prve

Namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na podlagi katere se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, je po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v tem, da krepi varstvo delavcev. V sodni praksi uveljavljeno stališče, po katerem v primeru, ko sta dejanski in formalni delodajalec dve različni osebi, slednji ne odgovarja za škodo, v nasprotju z omenjenim namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce, in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da druga toženka kot t. i. formalna delodajalka ne more biti odškodninsko odgovorna.

ZDR-1 v drugem odstavku 62. člena sicer določa neposredno odgovornost uporabnika za spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, vendar agencija ni povsem prosta svojih obveznosti iz tega naslova. Tudi namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na katero se prav tako sklicuje pritožba in ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, napoteni delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je, da krepi varstvo delavcev. Stališče toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ker je uporabnik tisti, ki odreja delo, je preozko in nima opore v ustavni zahtevi po ustvarjanju pogojev za varno delo iz 66. člena Ustave RS (prim. zadevo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1514/22 z dne 18. 4. 2024), saj bi omogočalo, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti in s tem odgovornosti za škodo, ki jo agencijski delavec utrpi pri nesreči pri delu.

Prvi očitek se nanaša na to, da je tožnik disponentu D. D. rekel, da avtodvigalo HK40 ni zanj in da z njim ne želi delati, E. E. pa, da želi upravljati samo dvigala Liebherr, na drugih dvigalih pa ne želi opravljati dela; slednja mu je pojasnila, da delovni proces takšne izbire ne omogoča. D. D. izpovedal, da je tožnik običajno delal z dvigalom Liebherr Scania, ki pa je bilo tedaj na servisu, zato je tožnika razporedil na avtodvigalo HK40. Za presojo očitka je po oceni pritožbenega sodišča ključna in pravilna prvostopenjska ugotovitev, da vsebina teh pogovorov ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je zgolj izrazil željo, da ne bi delal z avtodvigalom HK40, ni pa tega dela očitno zavračal niti ni želel ovirati delovnega procesa, saj je delo z avtodvigalom HK40 nato opravil. Prvostopenjsko sodišče je kot okoliščino za odmero denarnega povračila upoštevalo tudi to, da mora tožnik skrbeti za mladoletno hčer. V pritožbi toženka navaja, da to dejstvo ne spada v okvir taksativno naštetih okoliščin iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, medtem ko tožnik zahteva, da se temu dejstvu pripiše večja teža. V sodni praksi Vrhovnega sodišča R

Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravica oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) in domneva nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva. Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila l

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zadnja pogodba o zaposlitvi tista, ki zavezuje obe stranki. Tako se tožnica ne more sklicevati na delo, ki ga je opravljala do leta 2014. Zaradi nove organizacije dela je bila sprejeta nova sistemizacija in skladno s to sistemizacijo je bila 15. 6. 2018 tožnici v podpis vročena nova pogodba o zaposlitvi z opisom del in nalog, ki jo je tožnica podpisala. Tako bi bila tožnica, če ji ne bi bila pred vrnitvijo na delo priznana invalidnost III. kategorije s spremenjeno delazmožnostjo, dolžna opravljati delo po tej pogodbi o zaposlitvi, torej delo na terenu in občasno v področni pisarni C. in ne dela, ki ga je nazadnje opravljala v letu 2014.

Izpodbijana odločba je posledica spremenjenih zakonskih določb (ZKP-N), po kateri je tožniku (prej s.p.) onemogočeno nadaljnje opravljanje dejavnosti vročenja, ki jo je pred tem opravljal od leta 2002 dalje. Sodišče se strinja s toženko, da je zakonska ureditev subjektov vročanja v diskreciji zakonodajalca.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi v poravnavi, ki sta jo pravdni stranki sklenili drugem individualnem delovnem sproru, dogovorjen znesek škode obsegal tudi odpravnino. V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da se delavec pravici do odpravnine ne more veljavno odpovedati, saj bi bilo to v nasprotju z namenom in smislom zakonsko opredeljenih pravic. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Delavec se pravici do odpravnine, ki mu pripada v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne more pravnoveljavno odpovedati. Zato je sporazum o višini izplačila odpravnine, ki sta ga sklenila tožnik in tožena stranka, in katerega namen je bil v tem, da se tožnik odpove pravici do dela odpravnine, do katere je bil upravičen na podlagi 109. člena ZDR, ničen.

Dogovor o odpovedi odpravnini v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni pravno veljaven. Delodajalec, ki delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se namreč ne more izogniti svoji dolžnosti plačila odpravnine, določene v 109. členu ZDR.

Plačilo terjatve in umik predloga za izvršbo po opravljeni pisni odločbi in razglasitvi sklepa o domiku, ni razlog za razveljavitev sklepa o domiku. Sklep o domiku je možno razveljaviti zgolj iz razlogov nepravilnosti pri opravi javne dražbe, ni pa ga možno razveljaviti iz razloga, ker je upnik umaknil predlog za izvršbo po razglasitvi sklepa o domiku nepremičnine.

Opravljanje dela, ki omogoča eksistenco posameznika in njegove družine, ima konkretno za upnika nedvomno velik pomen. Ob upoštevanju, da se v povezavi z delom uresničujejo tudi druge socialne in gospodarske pravice in ob dejstvu, da je zagotavljanje pravice do varstva dela ustavna kategorija pa je opravljanje dela pomembno tudi za družbo kot celoto. Glede na pomen dejanja in okoliščine konkretnega primera je ustrezna denarna kazen v višini 4.000,00 EUR.

Po 66. členu URS (varstvo dela) država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja nujno zakonsko varstvo. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico sklenjena v skladu z zakonskimi določbami, ne gre za kršitev navedene določbe URS. Tožena stranka s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas tudi ni kršila ustavne pravice iz 49. člena URS (svoboda dela), saj ta določba ne zagotavlja pravice do sklenitve delovnega razmerja (za nedoločen čas), ampak zagotavlja svobodo dela, prosto izbiro zaposlitve in dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji.

Delodajalec ima pravico, dana podlagi 85. člena ZTPDR in 113. člena ZDR v svojih aktih določi, da mora biti delavec v času bolezenskega dopusta v načelu doma. Takšne določbe niso v nasprotju z ustavo Republike Slovenije, in so v skladu s Pravilnikom obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št.3/98 do 30/03).