VSL Vmesna sodba I Cp 1957/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

II. Zaradi odločitve o višini zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100362/2017 z dne 30. 10. 2017 tudi v 1. in 3. točki izreka in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.355,44 EUR s pripadki in tožeči stranki naložilo v plačilo 1.358,04 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo drugi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) v povezavi s prvim in tretjim odstavkom 16. člena ZSV ter 25. in 27. člen Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba), hkrati pa ni uporabilo ostalih določil Uredbe. Napačno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, posebej v delu, ki se nanaša na vprašanje, na kakšni podlagi je tožena stranka usmerjena v usposabljanje in institucionalno varstvo pri tožeči stranki ter do plačila česa je upravičena po Uredbi. Zagrešilo je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ker so razlogi za odločitev v nasprotju z dejansko odločitvijo in si pri razlogih večkrat prihaja samo s seboj v nasprotje. Tožeča stranka za poplačilo vseh stroškov, ki jih ima z izvajanjem storitev socialnega varstva, potrebuje tako financiranje s strani ministrstva kot tudi posameznih varovancev, ki na podlagi veljavne zakonodaje prispevajo z lastnimi prihodki. Toženec predstavlja ločeno kategorijo varovancev, njegovega statusa ne gre enačiti s tistimi, ki so se v zavod vključili po 18. letu starosti in v njem bivajo samo na podlagi prvega odstavka 16. člena ZSV. Je odrasla oseba, ki v zavodu biva skladno s prvim odstavkom 16. člena ZSV in se usposablja skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZSV ter je na podlagi drugega odstavka 100. člena ZSV obvezan plačevati institucionalno varstvo. ZSV in Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev se med seboj ne izključujeta, toženec je k tožeči stranki usmerjen na podlagi 8. člena Pravilnika. Toženec bi lahko bival tudi doma in bil pri tožeči stranki zgolj v vzgojnoizobraževalnem programu. Materialnopravno zmotna je navedba prvostopenjskega sodišča, da kljub temu, da je toženec obvezan prispevati k plačilu institucionalnega varstva, ne obstoji zakonska podlaga za izdajanje računov v višini ugotovljenih mesečnih dohodkov varovancev. Sodišče je zmotno uporabilo 27. člen Uredbe, ker je napačno zaključilo, da za toženca ni uporabljiv tretji odstavek 16. člena ZSV. Toženec je oproščen plačila storitve institucionalnega varstva zgolj v obsegu, ki presega višino njegovega ugotovljenega dohodka in je tožeča stranka imela podlago za izdajo računov v taki višini. Velja poudariti, da toženec ne prispeva sam k plačilu institucionalnega varstva, saj njegov prihodek dejansko predstavlja nadomestilo za invalidnost in dodatek za tujo nego in pomoč, ki ju v celoti prejema s strani države. Sodišče zamenjuje vprašanje oprostitve plačil socialnovarstvenih storitev in obveznost plačila socialnovarstvenih storitev, ki je v osnovi določena z ZSV, izhaja pa tudi iz 27. člena Uredbe. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča, da lahko tožeča stranka z ustreznimi internimi akti in v sodelovanju z ministrstvom na ustrezen način uredi plačilo institucionalnega varstva. Noben predpis ne predvideva sklenitve posebnega dogovora med pravdnima strankama. Nemožnost uveljavljanja oprostitev plačila storitev socialnega varstva pri CSD ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, prav tako ne mnenje sodišča, da razlikovanje med tistimi, ki se po ZSV usposabljajo, in tistimi, ki se ne šolajo več, ni dopustno. To razlikovanje obstoji na podlagi obstoječe in trenutno veljavne zakonodaje. Ob mnenju, da gre za neupravičeno razlikovanje med različnimi kategorijami varovancev, bi moralo sodišče sprožiti postopek za oceno ustavnosti, ne pa, da je vprašanje obveznosti plačila uredilo po svoje in se tako postavilo na stran zakonodajalca. Sodišče prve stopnje očitno ni vpogledalo vseh dokazov in vseh zaslišanj. Zato je dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Ugotoviti bi moralo, da je toženec odrasla oseba, k tožeči stranki usmerjena na usposabljanje na podlagi odločbe Zavoda RS za šolstvo, posledično podlago za bivanje predstavlja tretji odstavek 16. člena ZSV. To izhaja iz mnenj ministrstev in socialne inšpekcije, ki so v spisu.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Strinja se sicer s samo odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ne pa z razlogi zanjo. Obširno utemeljuje svoje stališče, da med 18. in 26. letom starosti tožencu ni treba prispevati za institucionalno varstvo, ker je vanj vključen na podlagi odločbe Zavoda RS za šolstvo. V drugem odstavku 3. člena Uredbe je določeno, da se po njenih merilih določajo oprostitve plačil le za storitve institucionalnega varstva po prvem odstavku 16. člena ZSV, ki pa jih toženec ne prejema, saj je z odločbo Zavoda RS za šolstvo vključen v posebni program vzgoje in izobraževanja, ki obsega poleg institucionalnega varstva iz prvega odstavka 16. člena ZSV še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje. Torej gre v tem primeru za institucionalno varstvo po tretjem odstavku 16. člena ZSV in je v skladu s prvim odstavkom 100. člena ZSV v celoti brezplačno. Trditev tožeče stranke, da je toženec kot upravičenec nadomestila za invalidnost na podlagi drugega odstavka 100. člena ZSV dolžan plačevati zagotovljeno institucionalno nastanitev, ki presega storitev posebnega programa vzgoje in izobraževanja, ni v skladu s predpisi. Tožeča stranka dejansko terja plačilo že plačanih storitev, denarna sredstva je tožeča stranka prejela iz sredstev RS po vsakoletni pogodbi, sklenjeni z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Starša sta kot njegova zakonita zastopnika dolžna na podlagi odločbe toženca vključiti k tožeči stranki. Otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi (52. člen Ustave RS). Tožencu pripada tudi pravica do vseh ugodnosti, ki jih država v zvezi z izobraževanjem in usposabljanjem financira iz javnih sredstev. Z odločbo je vključen v proces obveznega izobraževanja, ki obsega institucionalno varstvo, usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje, izvaja pa se kot javna služba in je v celoti financirano iz javnih sredstev. Povzema določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVO) o predpisanih oblikah in vrstah izobraževanja in financiranju izobraževanja, določbe Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOP-1) o izobraževanju otrok in oseb med 21. in 26. letom starosti, določbe Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev ter Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP). S tem utemeljuje svoje stališče, da so tožeči stranki za izvajanje javne službe zagotovljena sredstva v skladu s pogodbo iz državnega proračuna v skladu s posebnimi normativi in standardi oziroma metodologijo in da je toženec na podlagi izvršljive odločbe Zavoda RS za šolstvo upravičenec, za katerega prvi odstavek 100. člena ZSV določa, da ni dolžan plačati storitev institucionalnega varstva. Uredba predpisuje, da se določajo oprostitve le za storitve institucionalnega varstva po prvem odstavku 16. člena ZSV, ki pa so drugačne vrste institucionalnega varstva kot storitev institucionalnega varstva v katerega je vključen toženec. Tožeča stranka se ne more uspešno sklicevati na 27. člen Uredbe, ker toženec ni dopolnil 26 let in še ni zaključil izobraževalnega programa, v katerega je bil usmerjen z odločbo Zavoda RS za šolstvo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naložilo plačilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa za presojo glede temelja vtoževane terjatve odločilna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno stališče, da je toženec na podlagi drugega odstavka 100. člena ZSV dolžan plačevati za storitev institucionalnega varstva pri tožeči stranki. Zmotno pa je po mnenju višjega sodišča presodilo, da zahtevek ni utemeljen, ker tožeča stranka ni dokazala njegove višine. Vse svoje ugotovitve in stališča je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, tako da je preizkus miselnega toka sodišča in s tem izpodbijane sodbe mogoč. Odgovorilo je na vse relevantne navedbe strank in si ni prišlo v nasprotja. Očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

6Ni sporno, da toženec, ki ima težko motnjo v duševnem razvoju, tako da je staršema nad njim podaljšana roditeljska pravica, že od malega večino časa živi pri tožeči stranki (domov gre med vikendi, prazniki, počitnicami ipd.). To pomeni, da koristi institucionalno varstvo, ki je opredeljeno v prvem odstavku 16. člena ZSV: obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki, s katerimi se upravičencem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirano prehrano in varstvo ter zdravstveno varstvo. Z odločbo Zavoda RS za šolstvo pa je usmerjen tudi v poseben progam vzgoje in izobraževanja pri tožeči stranki. Gre za storitve, ki jih ZSV predvideva v tretjem odstavku 16. člena: za otroke in mladoletnike z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju institucionalno varstvo obsega tudi usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje. Nesporno je, da otrokom oziroma njihovim staršem za vse te storitve institucionalnega varstva ni treba nič plačevati, vse se krije iz proračuna (prvi odstavek 100. člena ZSV), plačilo se ureja med tožečo stranko in ministrstvom, otroci sami ne prejemajo nobenih sredstev iz proračuna.

7Po dopolnjenem 18. letu starosti pa je toženec pričel prejemati nadomestilo za invalidnost ter dodatek za tujo nego in pomoč skladno z Zakonom o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Drugi odstavek 100. člena ZSV predpisuje, da so prejemniki trajne denarne socialne pomoči in prejemniki nadomestila za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu odraslih telesno in duševno prizadetih oseb oproščeni plačila vseh storitev, razen storitev institucionalnega varstva po prvem odstavku 16. člena tega zakona. Toženec torej glede na drugi odstavek 100. člena ZSV ni oproščen plačila storitev institucionalnega varstva, ki zajema vse oblike pomoči v zavodu, s katerimi se mu nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti bivanja, organizirane prehrane, varstva ter zdravstvenega varstva. Stališče tožene stranke, da zato, ker se toženec še šola, ni dolžan plačati ostalih storitev institucionalnega varstva, je zmotno. Z odločbo Zavoda RS za šolstvo z dne 8. 7. 2011 je bila tožencu priznana pravica do dodatnih storitev institucionalnega varstva iz tretjega odstavka 16. člena ZSV in le za te dodatne storitve toženec ni zavezanec za plačilo. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ureja vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ne pa storitve institucionalnega varstva, ki so opredeljene v prvem odstavku 16. člena ZSV. Le izobraževanje in usposabljanje oseb s posebnimi potrebami se financira iz javnih sredstev, ne pa bivanje in oskrba v zavodu. Zakonske podlage za brezplačno institucionalno varstvo odraslih po prvem odstavku 16. člena ZSV ni. Toženec je odrasla oseba, tega odločbi o podaljšanju roditeljske pravice in o pravici do šolanja v okviru institucionalnega varstva ne spremenita. Iz nobenega predpisa, na katere se sklicuje tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ne izhaja, da imajo polnoletne osebe pravico brezplačnega bivanja v zavodih, pač pa le, da imajo pravico do brezplačnega šolanja. S tem se osebe z motnjo v duševnem razvoju izenači z ostalimi šoloobveznimi otroki in šolajočo se mladino. Tudi njim in njihovim staršem ni treba plačevati za samo šolanje, vse ostale storitve in bivanje (doma ali v raznih domovih) pa je plačljivo.

8Tretji odstavek 100. člena ZSV nalaga vladi RS, da predpiše merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance za plačilo delno ali v celoti določijo oprostitve pri plačilu storitev. Vlada je to storila z Uredbo, ki zavezancem za plačilo omogoča uveljavljanje oprostitev plačila za institucionalno varstvo po prvem odstavku 16. člena ZSV (25. in 26. člen Uredbe), za institucionalno varstvo po tretjem odstavku 16. člena ZSV pa uredba v 27. členu določa, da so upravičenci oproščeni storitve v obsegu, ki presega višino njihovega ugotovljenega dohodka. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je nedopustno razlikovanje, kakršno izhaja iz Uredbe, ki upravičencem institucionalnega varstva po prvem odstavku 16. člena ZSV omogoča, da pri CSD uveljavljajo oprostitve plačila institucionalnega varstva, osebe, ki so poleg storitev po prvem odstavku 16. člena ZSV upravičene tudi do usposabljanja po posebnem zakonu, oskrbe in vodenja, pa morajo prispevati svoj celotni dohodek. Prav ima sodišče prve stopnje, da je nedopustna obstoječa praksa, po kateri tožeča stranka na podlagi 27. člena Uredbe tožencu izdaja mesečne račune v višini vseh njegovih dohodkov, zaradi česar tožencu ne ostane nič sredstev. Tako prihaja do neenakega obravnavanja med odraslimi osebami, ki se v zavodu ne šolajo, in odraslimi osebami, ki se še šolajo. Sodišče je pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon (125. člena Ustave RS), ne pa tudi na podzakonske predpise, če ti niso ustavnopravno skladni (exceptio illegalis). Zato 27. člen Uredbe ne predstavlja podlage za izračun višine toženčevega prispevka za institucionalno varstvo.

9Dejstvo je, da toženec biva in se usposablja pri tožeči stranki. S tem, ko mu tožeča stranka (na podlagi odločbe) nudi storitve, toženec pa jih koristi, se je med njima vzpostavilo civilno pravno razmerje. Stališče tožeče stranke, da s tožencem oziroma njegovima staršema ne more skleniti pogodbe, je zmotno. Ker je med njima vzpostavljeno civilnopravno razmerje, bi lahko sklenila pisno pogodbo tako, kot jo zavodi sklepajo z drugimi odraslimi osebami skladno z ZSV. V civilnem pravu je uzakonjeno načelo prostega urejanja medsebojnih razmerij (2. člen Obligacijskega zakonika) in lahko stranki razmerja prosto urejata, omejeni sta le s kogentnimi zakonskimi določbami. Prepovedi sklepanja pogodb med zavodi in upravičenci njihovih storitev pa v zakonodaji ni.

10Vendar pa dejstvo, da pravdni stranki nista sklenili pisne pogodbe, toženca ne more v celoti razbremeniti plačila stroškov institucionalnega varstva, ki ga nesporno koristi. Nasprotno stališče prvostopenjskega sodišča je zmotno. Ni pravne podlage, da toženec, ki iz proračuna prejema invalidnino ter dodatek za pomoč in postrežbo, ne prispeva ničesar za oskrbo v institucionalnem varstvu. Dejstvo, da pravdni stranki nista sklenili pogodbe niti o oprostitvi plačila ni izdana odločba CSD, po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti razlog, da toženec v nasprotju z drugim odstavkom 100. člena ZSV ne plačuje ničesar, čeprav ima dohodke. Namen 100. člena ZSV in določb Uredbe je, da upravičenec za socialno varstvo prispeva k plačevanju svojih stroškov v mejah, kot to zmore. Po mnenju višjega sodišča je treba upravičence, ki prejemajo socialne transferje in se še šolajo, izenačiti z ostalimi odraslimi upravičenci do institucionalnega varstva. Tudi njim mora še vedno na razpolago ostati primerljiv znesek kot ostalim odraslim upravičencem (žepnina).

11Koliko tožeča stranka prejema plačila iz proračuna, za odločitev ni relevantno. Tudi, če je plačilo res "dvojno", kot trdi toženec, ga to ne odvezuje plačila oskrbe, ki bo primerljivo s plačilom, ki ga za institucionalno varstvo plačujejo ostali odrasli s posebnimi potrebami. V obravnavani zadevi gre za razmerje med tožečo in toženo stranko in ne tožečo stranko in državo. Ali država dopušča tožeči stranki, da dobi za posameznega upravičenca plačano več, kot znašajo stroški zanj, ne vpliva na toženčevo dolžnost plačila za opravljene storitve v obsegu, kolikor zmore.

12Ker drugi odstavek 100. člena ZSV tožencu nalaga plačilo storitev institucionalnega varstva po prvem odstavku 16. člena ZSV, je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Višje sodišče je zato spremenilo prvostopenjsko odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo, da je ta po temelju utemeljen (315. člen ZPP), o višini pa bo moralo odločiti sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka.

13Ker sodišče ni vezano na določilo 27. člena Uredbe, bo višino plačila, ki ga tožeči stranki dolguje toženec, ugotovilo z upoštevanjem meril, kot jih v primeru uveljavljanja oprostitve upošteva CSD. Materialno procesno vodstvo glede višine vtoževane terjatve je podano v tej sodbi, zato bosta pravdni stranki lahko glede višine podali nove trditve in dokaze. Višje sodišče opozarja tudi na 216. člena ZPP, po katerem sodišče o višini zahtevka lahko v primeru nemožnosti ugotovitve višine ali če je ugotavljanje višine povezano z nesorazmernimi stroški, odloči po prostem preudarku.