16. člen ZSV

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec za izstavitev spornega računa glede zneska „izrednega nakazila" ni imel pravne podlage in do plačila po tem računu ni upravičen. Po neizpodbitih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so bile vse storitve institucionalnega varstva, ki jih je toženec v spornem obdobju opravil za tožnika v celoti plačane že pred spornim tožnikovim nakazilom (del jih je plačal tožnik, ostalo pa je bilo plačano iz proračuna), toženec pa zaradi spornega poračuna ni prejel iz proračuna manj sredstev oziroma mu jih ni bilo treba v isti višini vrniti v proračun. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil toženec s plačilom „izrednega nakazila" za že plačano obdobje za nazaj dejansko obogaten in mora neupravičeno prejeti znesek tožniku vrniti v skladu s 190. členom OZ. Nima prav pritožnik, da je s porčcunom periodicnih prejemkov (nadomestila za invalidnost in dodatka za tujo nego in pomoč), ki se je nanasal za nazaj, prišlo za nazaj do spremembe tožnikove zmožnosti, ker se je izboljšala njegova placilna sposobnost in mora tožnik zato k že opravljeni storitvi institucionalnega varstva prispevati več, kot je bilo spr

Zaradi predhodno obrazloženega je ob odločilni dejanski ugotovitvi, da tožniki v pravno relevantnem obdobju zaradi čakalnih vrst in sočasni nujni oskrbi niso imeli možnosti izbire med javnimi institucionalnimi zavodi ali domovi za starejše s koncesijo, so kljub temu, da so v kritičnem obdobju izbrali institucionalno varstvo v zasebnem sektorju brez koncesije ob pravilni in ustavno skladni razlagi in uporabi 13. alineje 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, upravičeni do povračila stroškov nege I. iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Za pritožbeno rešitev zadeve je pomembna določba 37. člena ZUPJS, ki izrecno določa, da mora zavezanec hkrati z vlogo upravičenca vložiti vlogo za uveljavljanje oprostitve plačila institucionalnega varstva. Če ni ustreznega dogovora glede plačila upravičenca in zavezanca, kot v konkretnem primeru, se o oprostitvi obeh, odloča z eno odločbo. V takšnem primeru, ko se odloča o oprostitvi upravičenca in zavezanca, se zato ugovori zavezanca ne morejo nanašati samo na njegovo premoženjsko stanje, pač pa tudi na možne razloge za odklonitev doplačevanja storitev institucionalnega varstva za upravičenca. Namreč odločanje o oprostitvi upravičenca je neločljivo povezano z odločanjem o višini prispevka zavezanca z obratno sorazmernim učinkom. Zato zavezanec lahko uveljavlja ugovore po temelju in to tudi v primeru, če sam vloge za oprostitev plačila sploh ni podal.

Pritožbeno sodišče se je odločilo, da odloči v najmanjšo škodo otroka, kar je relativno, v trenutni situaciji, v njegovo največjo korist. Pri tem je izhajalo iz hierarhije vrednot, ki jih varujejo vse ustave sodobnih ustavnih demokracijo in različne konvencije oz. mednarodni akti o človekovih pravicah, zlasti Evropska konvencija o človekovih pravicah in Mednarodna listina o človekovih pravicah. Po razumevanju pritožbenega sodišča je na prvem mestu varstvo življenja posameznika, ki je eno samo in nedotakljivo. V tem smislu bo za A. A. oz. za vse, ki jih utegne ogrožati zaradi svojega stanja, edino možno začasno, do izteka izrečenega ukrepa oz. do rešitve problema na državni ravni, poskrbeti v SVZ Z. Temu je treba v danih razmerah, začasno, dati prednost pred njegovo pravico do vzgoje in psihosocialne terapije, ki jo sicer nujno potrebuje in do česar ima pravico. Kdaj se bo to dejansko uresničilo, je seveda drugo vprašanje, ki prav tako presega kakršnokoli možno aktivnost oz. odločitev sodišča. Pritožnica ima glede tega prav, da je izrečeni ukrep nedorečen in prepuščen okoliščini na strani SVZ Z. Vendar pa je od slednjega nemogoče zahtevati, da za A. A. dejansko izprazni mesto, tj

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravne pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje glede pravnih vprašanj: - ali je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine vtoževane terjatve, - ali je sodišče druge stopnje, s tem ko je samo opravilo materialno procesno vodstvo glede višine vtoževane terjatve, ravnalo v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku.

Načeloma velja, da je pravdno sodišče na pravnomočno odločbo, izdano v upravnem postopku, vezano, dokler ta ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Klub temu pa je na področju predhodnih vprašanj upravnopravne narave potrebno razlikovati med razlogi za nezakonitost odločbe. V primeru, ko so procesne hibe, zagrešene v upravnem postopku, izredno hude in očitne, je možen odstop od pravila vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno oziroma dokončno upravno odločbo.

Določba 37. člena ZUPJS ne more pomeniti, da se postopek oprostitve plačila za zavezanca nanaša le na postopek v zvezi s posebno vlogo zavezanca za (delno) oprostitev, omejeno na ugovore v zvezi z njegovim premoženjskim stanjem (torej vlogo, za katero predpisi predvidevajo, da jo vloži zavezanec) in odločanje o tej oprostitvi, temveč se morajo v tem združenem postopku upoštevati tudi ugovori tega zavezanca v zvezi z možnimi razlogi za odklonitev obveznosti plačevanja institucionalnega varstva za upravičenca deloma ali v celoti (npr. ugovori v skladu z Družinskim zakonikom - DZ). Z odločanjem o oprostitvi upravičenca se namreč neločljivo povezuje odločanje o naložitvi obveznosti (do)plačila določenemu zavezancu, saj mora pristojni organ v primeru ugoditve zahtevi upravičenca naložiti obveznost plačila zavezancu v določeni višini. Zavezancu mora biti zato kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj (in položaj njegove družine), kot tudi tiste, ki se nanašajo na presoj

Ni pravilno stališče, da toženec, ki je polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju, zaradi nadaljevanja šolanja ni dolžan plačati ostalih storitev institucionalnega varstva. Le izobraževanje in usposabljanje oseb s posebnimi potrebami se financira iz javnih sredstev, ne pa bivanje in oskrba v zavodu. Ni dopustna obstoječa praksa, po kateri tožeča stranka (izvajalec storitev socialnega varstva) na podlagi 27. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev tožencu izdaja mesečne račune v višini vseh njegovih dohodkov. Tako prihaja do neenakega obravnavanja med odraslimi osebami, ki se v zavodu ne šolajo, in odraslimi osebami, ki se še šolajo. Upravičence, ki prejemajo socialne transferje in se še šolajo, je treba izenačiti z ostalimi odraslimi upravičenci do institucionalnega varstva. Tudi njim mora še vedno na razpolago ostati primerljiv znesek (žepnina).

Prvi pogoj za obstoj delovnega razmerja po 4. členu ZDR je prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca, kar predpostavlja situacije in primere, ko delodajalec sam vodi, načrtuje in organizira opravljanje neke dejavnosti, v zvezi s tem običajno tudi zagotavlja pogoje za opravljanje takšne dejavnosti (npr. prostore, sredstva), in sicer kot delovni proces, ki je organiziran tudi tako, da so v naprej določeni pogoji za opravljanje del v okviru tega procesa. Ker je rejništvo kot posebna oblika varstva in vzgoje otrok sistemsko urejeno drugače, saj prvo in drugo tožena stranka ne izvajata te dejavnosti v okviru lastnega organiziranega delovnega procesa, temveč imata v zvezi z opravljanjem te dejavnosti le posebna zakonska pooblastila oziroma naloge, že prvi element delovnega razmerja ni podan.

Rejnik se v smislu določil ZSDP šteje za drugo osebo in ne za starša otroka, ki ga ima v reji. Če je do posamezne pravice iz naslova zavarovanja za starševsko varstvo ali pravice do družinskega prejemka upravičena tudi druga oseba, je v ZSDP to izrecno določeno v okviru ureditve posamezne od teh pravic. Dodatka za veliko družino druga oseba (rejnik) ne more uveljavljati, saj ta dodatek glede na izrecno zakonsko določilo pripada le enemu od staršev, če so starši in otroci državljani Republike Slovenije in imajo skupno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, oziroma enemu od otrok, kadar trije ali več otrok iz iste družine živi brez staršev. V ZZZDR rejniški družini ni priznan status družine v smislu 2. člena tega zakona.

Spor obstaja v tem, ali sta na podlagi pravnega posla - pogodbe o dosmrtnem preživljanju z upravičencem do storitve institucionalnega varstva prva in druga tožnica zavezani za plačilo prispevka za storitev institucionalnega varstva v določenem znesku, in ali je tretja tožnica dolžna plačati razliko prispevkov, za katere je bil oproščen upravičenec do te storitve. Glede na to ne gre za spor o socialnovarstveni dajatvi ali pravici do socialnega prejemka (katere namen je reševati socialno varnost upravičenca), torej ne gre za zadevo, o kateri bi bilo pristojno odločati socialno sodišče na podlagi 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1.

Če tožena stranka izvajanje določene socialno varstvene storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne delavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno varstvenega zavoda, kot to zahteva določilo 95. člena ZSV, ampak direktor zavoda, ni razlog oziroma podlaga za sprožitev upravnega spora. V postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj v postopku odgovora na ugovor tožnice sploh ni šlo za varstvo tožničinih pravic in tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožeče stranke. Ker izpodbijani akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče zaradi načela subsidiarnosti tudi ni sprejelo v vsebinsko

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.

Če predlog za vpis sprememb v sodni register ne vsebuje tudi zahtevka za vpis dejavnosti z navedbo ustrezne šifre in imena SKD, odloči sodišče istočasno o zahtevku za vpis vseh podatkov, ki so predmet vpisa v sodni register, in sicer samo, če zahteva predlagatelj vpis vseh tistih podatkov, ki morajo biti istočasno vpisani in če je zahtevek za vpis vsakega od teh podatkov utemeljen.