VSL Sodba II Cpg 723/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 571,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 149,33 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6Po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi ugovora tožene stranke ter odstopu zadeve v obravnavanje v pravdnem postopku Okrožnemu sodišču v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče prve stopnje; 2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ)) je tožeča stranka dopolnila tožbo s pripravljalno vlogo z dne 11.6.2019 (red. št. 11 spisa). Sodišče prve stopnje je s pozivom z dne 19.6.2019 (red. št. 12 spisa) toženo stranko pozvalo, naj v roku 8 dni vloži obrazloženo pripravljalno vlogo v dveh izvodih (s katero bo odgovorila na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke - dopolnitev tožbe) in da naj pri tem navede vsa dejstva in ponudi vse dokaze, omenjeni poziv pa je vseboval tudi ostala standardizirana opozorila v zvezi s postopkom v gospodarskih sporih majhne vrednosti. Hkrati s pozivom ji je bila vročena tudi dopolnitev tožbe s prilogami. Tožena stranka na omenjeni poziv sodišča ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da se štejejo navedbe v dopolnitvi tožbe za resnične (2. odstavek 214. člena ZPP).

7Tožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev 2. odstavka 214. člena ZPP o domnevi priznanja nezanikanih dejstev. Po mnenju pritožnice namreč namen zanikanja navedb v dopolnitvi tožbe izhaja iz njenega ugovora zoper sklep o izvršbi. S tovrstnim pritožbenim razlogovanjem pritožnica torej smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog (1. odstavek 339. člen ZPP). Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni bilo dolžno opredeljevati.¹ Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da toženkine ugovorne navedbe, da naj bi bil sporni račun neutemeljen, ker naj bi šlo za zamenjavo blaga (rezervnega dela za toženkino vozilo) pod reklamacijo, ne zadoščajo več, potem ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe izčrpno pojasnila, da je bil vtoževani račun izdan za nakup novega blaga, saj je bila toženkina reklamacija predhodno kupljenega blaga zavrnjena, ker ni bila izvedena na način, kot to določajo splošni pogoji tožeče stranke,² objavljeni na njeni spletni strani in toženi stranki znani tudi iz njenega predhodnega poslovanja s tožečo stranko (priloge A7 do A9 spisa ter 120. in 466. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami OZ)). Pritožbene navedbe, da blago, ki ga je toženka želela reklamirati, ni bilo kupljeno prek spleta, pač pa fizično pri tožnici, niso relevantne z vidika uporabe tožničinih splošnih pogojev poslovanja. Glede na neprerekane trditve o neustrezni reklamaciji prav tako niso relevantna obširna pritožbena izvajanja v zvezi z domnevnim vzrokom okvare predhodno kupljenega blaga. Pritožbene navedbe v smeri, katera (pravno relevantna) dejstva naj bi oziroma ne bi izhajala iz tožničine dobavnice št. 030479, pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP) ter hkrati uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). Ker tožena stranka nadalje tudi ni prerekala tožničinih trditev, da vtoževanega računa še ni plačala, niti ni konkretizirano ugovarjala višini in zapadlosti zadevne terjatve, je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku pravilno v celoti ugodilo (435. člen v zvezi z 299. in 378. členom OZ).

8Pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi moralo izvesti narok za glavno obravnavo, niso utemeljeni. Skladno z določbo 1. odstavka 454. člena ZPP namreč sodišče izda odločbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena od strank pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala. V situaciji, ko je tožeča stranka toženkine poprejšnje ugovorne navedbe argumentirano zavrnila v dopolnitvi tožbe, na katero nato toženka ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se štejejo navedbe v dopolnitvi tožbe za resnične oziroma priznane (2. odstavek 214. člena ZPP), tako da relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Nadalje je pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi tudi ni drugih ovir za izdajo odločbe (3. odstavek 3. člena ZPP). Prav tako pa nobena od pravdnih strank ni izrecno zahtevala izvedbe naroka, pri čemer tožena stranka niti ni predlagala zaslišanja prič oziroma strank.³ Zaradi specifičnih določb ZPP o postopku v sporih majhne vrednosti (členi 450, 451, 452 in 453) pa na naroku tožena stranka tudi ne bi mogla podajati novih navedb oziroma se opredeljevati do trditev tožeče stranke. Glede na vse zgoraj pojasnjeno so bili v predmetni zadevi izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 454. člena ZPP za izdajo odločbe brez razpisa naroka in zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. ter 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako nista podani.

9Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP)

10O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 57/2014 z dne 3.7.2014.
² T. j. brez predložitve povratnice, reklamacijskega zapisnika, kopije dobavnice oziroma računa tožeče stranke, kopijo prometnega dovoljenja vozila, v katerega je bilo blago vgrajeno in računa pooblaščenega mehanika, ki je vgraditev v vozilo opravil.
³ Glej npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 702/2014 z dne 24.9.2014.