VSL Sklep I Cpg 183/2018

I. Pritožba zoper I. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se zavrne in se izpodbijana odločba v tej točki izreka potrdi.

II. Pritožbi zoper III. in VII. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo predlog druge toženke za prekinitev postopka z dne 15. 6. 2017 (I. točka izreka). Na znanje je vzelo delni umik tožbe z dne 29. 1. 2016 in postopek ustavilo zoper prvo toženko za znesek 1.785,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje ter za znesek 540,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2009 dalje ter zoper drugo toženko za znesek 1.785,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje ter za znesek 540,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2009 dalje (II. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 23.716,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, po katerem bi bila dolžna plačati tožeči stranki 24.964,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 21.390,76 EUR od 17. 8. 2005 dalje do plačila, od zneska 40,00 EUR od 18. 7. 2008 dalje do plačila, od zneska 667,00 EUR od 30. 11. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.129,85 EUR od 20. 4. 2012 dalje do plačila, od zneska 642,60 EUR od 18. 6. 2012 dalje do plačila, od zneska 527,00 EUR od 17. 7. 2012 dalje do plačila in od zneska 567,00 EUR od 4. 9. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje (IV. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek zoper drugo toženko v delu, ki se nanaša na znesek 1.248,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2015 dalje, zakonske zamudne obresti od zneska 21.390,76 EUR od 17. 8. 2005 do 15. 7. 2015, zakonske zamudne obresti od zneska 40,00 EUR od 18. 7. 2008 do 15. 7. 2015, zakonske zamudne obresti od zneska 667,00 EUR od 30. 11. 2011 do 15. 7. 2015, zakonske zamudne obresti od zneska 1.129,85 EUR od 20. 4. 2012 do 15. 7. 2015, zakonske zamudne obresti od zneska 642,60 EUR od 18. 6. 2012 do 15. 7. 2015, zakonske zamudne obresti od zneska 527,00 EUR od 17. 7. 2012 do 15. 7. 2015 in zakonske zamudne obresti od zneska 567,00 EUR od 4. 9. 2012 do 15. 7. 2015 (V. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe prvi toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 35,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (VI. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.415,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (VII. točka izreka).

2Zoper I., III. in VII. točko odločbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo druga toženka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da ugodi predlogu za prekinitev postopka, v preostalem izpodbijanem delu pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo druge toženke odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe ni utemeljena, pritožba zoper III. in VII. točko izreka izpodbijane odločbe pa je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala zahtevek iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti odvetnika. Odškodninska odgovornost odvetnika za nepravilno izpolnitev naročila se presoja po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo (prvi odstavek 766. člena v zvezi z drugim odstavkom 6. člena OZ) ter splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ). Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane, so: 1. kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja; 2. vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; 3. upnik je utrpel škodo; 4. vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika v danem primeru je, da je bil tožbeni zahtevek naročnika utemeljen, v konkretnem primeru pa tudi, da bi tožeča stranka z revizijo, če bi jo odvetnik pravilno vložil, uspela. Zato mora tožeča stranka glede vzročne zveze dokazati dejstvo, da bi spor dobila, če ne bi bilo odvetnikovega nedopustnega ravnanja.¹ Sodišče pa je dolžno hipotetično presoditi, kako bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal. V konkretnem primeru to pomeni, da je sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali bi popolna vložena revizija privedla do drugačnega (pozitivnega) rezultata v primarnem postopku v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke zoper njenega dolžnika P. d. o. o.

6Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka v primarnem postopku zoper P. d. o. o. z vloženo revizijo (če bi bila popolna) uspela. Iz spisa v primarni zadevi I Pg 478/2011 namreč izhaja, da sta bili na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 7. 6. 2010 vabljeni obe stranki in pooblaščenca obeh strank. Nato je bil na prošnjo pooblaščenca P. d. o. o. navedeni narok preklican in preložen na 6. 9. 2010. Vabilo na preloženi narok pa je bilo vročeno le strankama in ne njunima pooblaščencema. Navedeno niti ni sporno. Druga toženka v obravnavani pritožbi ne trdi, da sta bila na navedeni narok vabljena tudi pooblaščenca, temveč zatrjuje le, da sta bili pravilno vabljeni stranki, kar naj bi zadostovalo. Vendar slednje ne drži. Če ima namreč stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo pooblaščencu, kar velja tudi za vabilo na narok (137. člen ZPP). Ker v konkretnem primeru vabilo pooblaščencema na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ni izkazano, bi tožeča stranka z revizijo utemeljeno uveljavljala, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem² in je bila posledično storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da bi tožeča stranka z revizijo uspela.³

7Za obravnavano zadevo pa je bilo ključno presoditi tudi, ali bi tožeča stranka po uspeli reviziji uspela tudi s tožbenim zahtevkom zoper dolžnika P. d. o. o. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je P. d. o. o. zoper zahtevek ugovarjala le s trditvami, da ima vse obveznosti do tožeče stranke poravnane, da je poravnala vse fakture, da pa je bila sporna le ena faktura, ker tožeča stranka po tej naj ne bi opravila svojega dela (ugovor zoper sklep o izvršbi). V kasnejši vlogi z dne 13. 4. 2011 P. d. o. o. ni podala nobenega vsebinskega ugovora, temveč le procesni ugovor, da bi se morala šteti tožba za umaknjeno. Pri tem je vztrajala tudi na naroku za glavno obravnavo, na katerem dodatnih ugovorov ni podala, zgolj pavšalno oziroma „na splošno“ je prerekala navedbe tožeče stranke. Na drugi strani pa je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2011 trdila, da je P. d. o. o. pri tožeči stranki naročila mizarska dela za objekt „V.“, da je dela pravočasno izvedla in zanje izdala račun št. 00080-05 z dne 18. 7. 2005 za znesek 21.390,76 EUR, ki je ostal neporavnan. Trdila je, da je družbo P. d. o. o. večkrat ustno, po telefonu in pisno pozvala na plačilo, vendar se slednja ni odzvala. V dokaz je predložila potrditev naročila št. 00063-05 z dne 17. 2. 2005, sporni račun, IOP obrazec z dne 31. 12. 2005, dopis tožeče stranke z dne 19. 2. 2007 in 20. 6. 2007 ter dopis pooblaščenca tožeče stranke z dne 26. 9. 2007. Prav tako je priložila pisno izjavo priče A. A.,⁴ iz katere izhaja, da je tožeča stranka na navedenem objektu izvajala mizarska dela in da so bila ta izvedena, saj je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje in je bil objekt predan investitorju.

8Glede na to, da je tožeča stranka trdila in dokazala, da je P. d. o. o. naročila sporna mizarska dela, v dokaz česar je predložila listinske dokaze, in da jih je tožeča stranka izvedla, v dokaz česar je priložila izjavo A. A., se je trditveno in dokazno breme, da dela niso bila naročena oziroma izvedena, prevalilo na P. d. o. o., ki pa ga ni zmogla. P. d. o. o. je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi predlagala zaslišanje A. A., vendar ne držijo pritožbene navedbe, da bi lahko njeno zaslišanje dopolnilo pomanjkljivosti ugovora zoper sklep o izvršbi. Pomanjkljive trditvene podlage namreč ni mogoče nadomestiti z izvedenimi dokazi. Pisna izjava A. A. je zato v konkretnem primeru, ob pomanjkljivih oziroma pavšalnih ugovorih druge toženke ter upoštevaje trditve in druge listinske dokaze tožeče stranke, zadoščala za zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9Očitki, da sodišče prve stopnje v primarnem postopku ni pojasnilo,v kakšnem odnosu s tožečo stranko je A. A. in kako mu je znano, kakšna dela so bila opravljena, niso utemeljeni. Iz spisa I Pg 478/2011 in pisne izjave priče na list. št. 109 namreč nedvomno izrecno izhaja, da je A. A. zakoniti zastopnik glavnega izvajalca na spornem objektu, na katerem je tožeča stranka izvajala mizarska dela. Pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo v izpodbijani odločbi pojasniti, v kakšnem odnosu s tožečo stranko je A. A., zato niso utemeljeni, odločitev sodišča prve stopnje o uspešnosti tožeče stranke v primarnem postopku zoper P. d. o. o. pa pravilna.

10Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je za odločitev v konkretni zadevi odločilno, ali in v kakšnem obsegu bi tožeča stranka prišla do poplačila terjatve, ki bi jo pridobila v postopku zoper P. d. o. o., če ne bi bila storjena očitana napaka odvetnika. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je zaradi napake odvetnika tožeča stranka izgubila terjatev zoper P. d. o. o., vendar pa je materialnopravno zmotno zaključilo, da je višina škode enaka višini terjatve, ki jo je vtoževala v postopku zoper P. d. o. o.

11Za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, se smiselno uporabljajo določbe OZ o povrnitvi nepogodbene škode (246. člen OZ). Skladno s prvim odstavkom 164. člena OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Ker v konkretnem primeru slednje ni mogoče, saj je zaradi napake odvetnika tožeča stranka terjatev zoper dolžnika P. d. o. o. izgubila, je tožeča stranka upravičena do ustrezne denarne odškodnine (tretji odstavek 164. člena OZ). Gre za pošteno tržno vrednost izgubljene terjatve (prim. 168. člen OZ). Le tako bo namreč položaj oškodovanca, tožeče stranke, enak, kot bi bil, če sporne terjatve ne bi izgubila. Zato je za ugotovitev obsega škode ključno, ali bi tožeča stranka sporno terjatev od dolžnika dobila plačano na dan 29. 8. 2012, ko je njen odvetnik storil napako, ko je vložil nepopolno revizijo. Druga toženka je v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem že v odgovoru na tožbo in nato v nadaljnjih vlogah (list. št. 73, 76 in 91 - 94) med drugim trdila, da je bil zoper P. d. o. o. 19. 11. 2014 predlagan začetek stečajnega postopka, da iz predloga izhaja, da je imel dolžnik v trajanju preko 1. 182 dni, torej že najmanj od sredine leta 2011, blokiran edini transakcijski račun pri Banki X., da je trajneje nelikviden, dolgoročno plačilno nesposoben in insolventen. V dokaz trditev, da tožeča stranka ne bi nikdar, torej tudi v času opustitve odvetnikovega dolžnega ravnanja, prišla do poplačila svoje terjatve, je predlagala izvedbo dokazov.

12Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da je višina škode enaka višini terjatve, ki jo je tožeča stranka vtoževala v primarnem postopku zoper P. d. o. o., ni opredeljevalo do zgoraj navedenih trditev druge toženke o nelikvidnosti oziroma slabem premoženjskem stanju dolžnika P. d. o. o. v trenutku nedopustnega ravnanja odvetnika, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

13Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odločilnih dejstev na pritožbeni stopnji ne bi moglo ugotoviti hitreje kot sodišče prve stopnje. Poleg tega bi opredeljevanje pritožbenega sodišča do nosilnih razlogov, do katerih se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo, pomenilo, da so bili le-ti obravnavani in preizkušani le na eni stopnji sojenja (kršitev pravice do pritožbe). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke zoper III. točko izreka izpodbijane odločbe in posledično zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (VII. točka izreka), ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14Drugo toženka je v postopku na prvi stopnji predlagala tudi prekinitev postopka do zaključka stečajnega postopka nad dolžnikom P. d. o. o. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane odločbe predlog za prekinitev postopka zavrnilo. Pravilno je ocenilo, da vprašanje, v kakšnem deležu bi bila tožeča stranka poplačana v stečajnem postopku nad P. d. o. o., v obravnavani zadevi ni predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP. Stečaj nad P. d. o. o. se je namreč začel 19. 2. 2015. Napako odvetnika v konkretnem primeru pa predstavlja vložitev nepopolne revizije 29. 8. 2012, ki jo je nato VS RS s sklepom z dne 10. 12. 2013 zavrglo. Glede na navedeno ni odločilno, ali bi bila terjatev tožeče stranke poplačana v stečajnem postopku, ki se vodi nad družbo P. d. o. o., temveč kakšna je bila možnost poplačila in s tem vrednost te terjatve takrat, ko je tožeči stranki nastala škode, to pa je bilo 29. 8. 2012. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek ne prekine do končanja stečajnega postopka nad družbo P. d. o. o., kot je to predlagala druga toženka, pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

15V zvezi z zadevo VIII Pg 4162/2014 z dne 12. 5. 2016, na katero se je sklicevala druga toženka v pritožbi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni primerljiva z obravnavano zadevo. Druga toženka je sicer predložila le del navedene sodbe, vendar iz tega dela izhaja, da se je v navedeni zadevi odvetniku kot nestrokovno ravnanje očitala opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku. Zato je sodišče presojalo, ali bi bila v primeru prijave terjatve le-ta sploh poplačana, ker sicer o odškodninski odgovornosti ne bi bilo mogoče govoriti. V obravnavni zadevi pa bi tožeča stranka v primeru skrbnega ravnanja odvetnika dobila judikatno terjatev do njenega dolžnika, kar zadostuje za zaključek o vzročni zvezi med storjeno napako odvetnika in zatrjevano škodo v obliki izgube judikatne terjatve. Vprašanje pa je, v kakšni višini je (in če sploh je) tožeči stranki škoda nastala, ob upoštevanju možnosti poplačila in s tem vrednosti izgubljene terjatve na dan 29. 8. 2012.

16Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zoper I. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje zavrnilo in izpodbijano odločbo v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

¹ Prim. II Cpg 401/2016.
² Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 551 -552.
³ Pritožbeno sodišče dodaja, da je sodna praksa kasneje sprejela stališče (npr. VSRS I Up 48/2017 z dne 5. 7. 2017), da prokurist lahko procesno zastopa stranko (pravno osebo) na naroku – v konkretnem primeru je prokurist tožeče stranke prišel na sporni narok za glavno obravnavo.
⁴ List. št. 109.