UPRS Sodba in sklep I U 38/2018-15

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se 1. točka izreka sklepa Upravne enote Maribor št. 351-243/2016/30 (7021) z dne 17. 7. 2017 odpravi v delu, ki se nanaša na zavrženje predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-243/2016/14 (7016) z dne 19. 5. 2016 ter spremembe gradbenega dovoljenja št. 351-1042/2016/15 (7021) z dne 28. 12. 2016 družbe A. d.o.o. ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem delu se tožba zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Zahtevek stranke z interesom B. d.o.o. k.d. za povračilo stroškov se zavrne.

1Upravna enota Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se predloga družbe A. d.o.o. in družbe C. d.o.o. za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-243/2016/14 (7016) z dne 19. 5. 2016 ter spremembe gradbenega dovoljenja št. 351-1042/2016/15 (7021) z dne 28. 12. 2016, izdanega družbi B. d.o.o. k.d. za odstranitev obstoječega trgovskega objekta in za gradnjo manj zahtevnega objekta – trgovskega objekta, etažnosti P + delno 1, na zemljiščih parc. št. 2345/7 in parc. št. 2345/1, obe k.o. ..., ter gradnjo nezahtevnega objekta – nadstreška, na zemljišču parc. št. 2345/10 k.o. ... in predloga za zadržanje izvršitve omenjenih odločb, zavržeta (1. točka izreka). Poleg tega je odločila, da C. d.o.o. in A. d.o.o. trpita svoje stroške postopka in sta dolžni, vsaka do polovice, povrniti stroške zastopanja družbi B. d.o.o. k.d. (2. točka izreka).

2Zavrženje predloga tožnice A. d.o.o. prvostopenjski organ obrazloži s tem, da ta družba ni lastnica zemljišč parc. št. 2341/1 in 2341/2, obe k.o. ... in zato ni služnostna upravičenka vknjižene služnostne pravice hoje in vožnje na zemljiščih parc. št. 2341/10, 2341/7 in 2341/8 (nastalih iz parc. št. 2345/7 in parc. št. 2345/19), vse k.o. .... Iz prvega odstavka 11. člena Splošnih pogojev za finančni leasing nepremičnin družbe C. d.o.o. izhaja, da ima na predmetu leasinga lastninsko pravico izključno leasingodajalec. Zato A. d.o.o. ne izkazuje razmerja do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka, saj ne varuje pravno varovanega interesa, ki bi izhajal iz pravne norme. Ker ne izkazuje upravičenja za vložitev predloga za obnovo, je bilo potrebno njen predlog na podlagi drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavreči.

3Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo št. 35108-152/2017-10-BM z dne 29. 11. 2017 ugodilo pritožbi C. d.o.o. in odpravilo 1. točko izpodbijanega sklepa v delu, s katerim je bil zavržen njen predlog za obnovo postopka ter 2. točko izpodbijanega sklepa v celoti in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (1. točka izreka). V ostalem delu je pritožbe zavrnilo (2. točka izreka). Strinja se s prvostopenjskim organom, da A. d.o.o. ni izkazala pravnega interesa za udeležbo v postopku. Sklenjen obligacijsko pravni posel z družbo C. d.o.o. tj. Pogodba o finančnem leasingu nepremičnine št. 2549/08 z dne 28. 3. 2008 z dodatkom št. 2549/08 z dne 10. 6. 2010 (v nadaljevanju Leasing pogodba) ji namreč kot leasingojemalcu ne podeljuje pravnega interesa za vstop v ta postopek, saj je pravni interes kljub temu poslu zvezan z lastninsko pravico na navedenih zemljiščih. Njihova lastnica je še vedno C. d.o.o., ki je zato na tej pravni podlagi edina upravičena do zaščite svojih koristi.

4Tožnica v tožbi navaja, da ima z družbo C. d.o.o. sklenjeno Leasing pogodbo, na podlagi katere je vzela v finančni leasing nepremičnine parc. št. 2338/1, 2339/2, 2341 (sedaj 2341/1 in 2341/2) in 2342, vse k.o. .... S tem je pridobila pravico do uporabe nepremičnin in postala ekonomski upravičenec ter nosilec pravnih upravičenj iz naslova njihove uporabe, vključno s tistimi iz Pogodbe o ustanovitvi služnosti na dovozni poti z dne 17. 5. 2005, ki v korist gospodujočih parcel 2338/1, 2339/2, 2341, 2342 in 2343 vse k.o. ..., ustanavlja stvarno služnost po služeči nepremičnini parc. št. 2345/1 k.o. .... Za gradnjo na delih te, nekdaj enotne nepremičnine, na katerih je vpisana služnostna pravica, pa je izdano gradbeno dovoljenje. Toženka je napačno uporabila določbo 43. člena ZUP. Iz Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ne izhaja, da so do položaja stranke v postopku upravičene zgolj osebe, ki so lastniki nepremičnin, na katere gradnja vpliva oziroma, ki so služnostni upravičenci. Tudi noben drug zakon ne omejuje izkazovanja pravnega interesa izključno z lastništvom. Upravičenje biti stranka v postopku je širše in se nanaša na vse posege v pravne položaje oseb, temelječe na predpisu ali pravnem aktu. Stališče, da obligacijsko in stvarnopravno razmerje, kar leasing razmerje nedvomno je, ne more biti predmet pravovarstva, ni pojasnjeno. Leasing je posebno pravno razmerje, pri katerem leasingojemalec sicer ni lastnik, vendar ima lastninskopravno upravičenje med samim trajanjem leasinga in po njegovem izteku prevzeti predmet leasinga v svojo last. Takšno pravno razmerje pa leasingojemalcu daje nekatera pravna upravičenja oziroma jamstva, med drugim je upravičen tudi do (civilnega) sodnega varstva, kadar se posega v njegova upravičenja ali pričakovanja in krni vsebina njegovih pravic. V upravnem postopku ne bi smelo biti nič drugače, saj kaj takega ne izhaja iz nobenega predpisa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica zavezana leasingodajalcu izboriti spoštovanje njegove lastninske pravice. Če želi tožnica uveljaviti to pogodbeno obveznost, izhajajočo tudi iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), mora imeti pravni položaj v upravnem postopku, sicer te zaveze ne more izpolniti. Utemeljevanje odločitve, da tožnica nima položaja stranke, je tako nelogična, razlogi sklepa pa so sami s seboj v nasprotju. Pravica tožnice, izhajajoča iz Leasing pogodbe in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je pravica uporabe v leasing prevzetih nepremičnin, s tem pa tudi pravica do uporabe poti do teh nepremičnin in njeno stvarnopravno varstvo. Toženka ni utemeljeno pojasnila, čemu tožnica ni upravičena braniti te stvarnopravne pravice pred stranko z interesom, kar krni pravico tožnice do učinkovitega pravnega varstva. Toženka tudi ni zavzela stališča do pritožbene trditve tožnice, da je potrebno širše razumevanje pravice biti stranka v postopku, kar je nakazalo Ustavno sodišče s presojo, da je stranka v postopku lahko tisti, ki v zvezi s predmetom postopka izkazuje drugačen pravni položaj od vseh ostalih oseb. Posledica izpodbijanega sklepa in odločbe je ta, da tožnici odvzema pravico, da investitorju učinkovito prepreči ravnanje, ki onemogoča oziroma otežuje dostope do nepremičnin, ki jih ima v leasingu in jih bo po njegovem zaključku prevzela v last, s čimer se posega v njeno bodoče stvarnopravno upravičenje, tj. v njeno lastninsko pravico, ki mora biti varovana tudi v upravnem pravu. Sodišču predlaga, da odpravi 1. in 2. točko izreka sklepa prvostopenjskega organa v delu, ki se nanaša na tožnico ter 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa in zadevo vrne istemu organu v nov postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5Toženka je sodišču poslala upravne spise, ni pa odgovorila na tožbo.

6Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je v skladu z 62. členom ZGO-1 lahko stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja oseba, ki je imetnica služnostne pravice, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, le če z overjeno listino dokaže, da je imetnica te pravice. Leasing pogodba tega pogoja ne izpolnjuje, saj ni overjena, iz nje pa tudi ne izhaja prenos upravičenj iz zatrjevane služnostne pravice. Celo, če bi bila pogodba overjena, pa pravna korist ne bi bila izkazana, saj je pravna korist zgolj na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, ne pa tudi korist, oprta na pogodbo z lastnikom zemljišča. Pogodbeno razmerje v odnosu do upravnega organa ne predstavlja upravne zadeve, interes stranke pa je ekonomski oziroma dejanski. Če tožnica meni, da je njena pravica do uporabe gospodujočih nepremičnin okrnjena, se lahko s svojimi zahtevki obrne zgolj na C. d.o.o. kot leasingodajalca. Poleg tega C. d.o.o. služnostne pravice, čeprav je vpisana v zemljiško knjigo, na nepremičninah, na katere se nanaša gradbeno dovoljenje, sploh nima. Upravičenj, ki ne obstajajo, tudi s pogodbo ni mogoče prenesti na drugo osebo. V naravi namreč dovozna cesta poteka po današnji parceli 2345/8 k.o. ..., ki je bila v ta namen tudi odparcelirana. Na ostalih parcelah poti, in zato tudi služnosti, ni. V zemljiško knjigo je vpisana zgolj zato, ker C. d.o.o. ni hotel izdati overjenega zemljiškoknjižnega dovolila za izbris služnosti na parcelah, na katerih pot ne poteka, tako da je njen vpis zgolj posledica zemljiškoknjižne tehnike. Res je, da je uzakonjena domneva pravilnosti vpisa v zemljiško knjigo in načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar je ta domneva izpodbojna. Nanjo se lahko sklicuje le dobroverna oseba, kar pa tožnica ni, saj se zaveda, da služnost po parcelah, ki so predmet gradbenega dovoljenja, ne obstaja. Četudi bi služnost obstajala in se izvrševala, tožnica še vedno ne bi imela pravnega interesa, saj ni pojasnila, v čem naj bi ji bila služnostna pravica okrnjena. Ker objekt, katerega gradnji nasprotuje, že stoji, si položaja ne more izboljšati. Glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže oziroma podrejeno, da jo zavrne. Zahteva povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka :

7Tožba je delno utemeljena.

8Po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

9Po ustaljeni upravno sodni praksi lahko oseba izkaže položaj stranskega udeleženca tudi izven položajev, ki so izrecno našteti v drugem odstavku 62. člena ZGO-1 in sicer, če izkaže pogoje iz 43. členu ZUP. Po tej določbi ima pravico udeleževati se postopka oseba, ki izkaže pravni interes (prvi odstavek). Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist ( drugi odstavek).

10Toženka je zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka po drugem odstavku 267. člena ZUP, ker je štela, da tožnica ne bi mogla biti stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ker kot leasingojemalec nepremičnine, v korist katere je po nepremičninah, ki so predmet gradbenega dovoljenja, vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje, ne more izkazati pravnega interesa. Pravni interes lahko izkaže zgolj lastnik gospodujoče nepremičnine, to pa je bil v času odločanja C. d.o.o..

11Sodišče se strinja s tožnico, da toženka pri svojem stališču ni upoštevala, da gre za finančni leasing, na podlagi katerega ima leasingojemalec lastninskopravno upravičenje, da ob izpolnjevanju pogodbe in ob uresničenju odkupne opcije, postane lastnik nepremičnine. Po 212. členu SPZ je stvarnopravno varstvo služnosti res pridržano zgolj lastniku gospodujoče nepremičnine, taka pa je tudi sodna praksa¹. Vendar OZ določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (prvi odstavek 9. člena). Obstaja torej pravno varovana terjatev leasingojemalca do leasingodajalca, da mu ob izpolnitvi Leasing pogodbe izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice, tj. da postane lastnik nepremičnine. Po presoji sodišča gre v primeru takšne pogodbe in zahtevka, ki iz nje izvira, seveda ob pogoju, da v času odločanja zahtevek (še) obstaja, za t.i. upravičeno pričakovanje. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča² in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)³ pa se tovrstnim terjatvam priznava naravo upravičenega pričakovanja, kateremu se priznava varstvo v okviru 33. člena Ustave in 1. člena Protokola št.1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic.

12Po ustaljeni praksi ESČP mora upnik, da se lahko uspešno sklicuje na pravico do premoženja, izkazati, da obstaja njegov konkreten, na veljavnem pravu temelječ zahtevek za pridobitev določenega premoženja. Tak zahtevek mora imeti zadostno podlago v nacionalnem pravu, kot na primer v ustaljeni sodni praksi ali pravni normi ter mora biti bolj konkretiziran od golega upanja. V okoliščinah obravnavane zadeve je tožnica zatrjevala prav takšno upravičenje, tj. da je sklenila Leasing pogodbo, na podlagi katere ima po veljavni zakonodaji pravico postati lastnica gospodujoče nepremičnine. Gre torej za pravno priznan, konkreten zahtevek za pridobitev določenega premoženja, kar pomeni, da oseba, ki izkaže, da ima pravico postati lastnik gospodujoče nepremičnine, z udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja na služečih nepremičninah uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi. Za nepremičnino, za katero obstaja upravičeno pričakovanje, da bo postala lastnik leasingojemalca, je namreč pomembno, ali bo dostop do nje (še naprej) neokrnjen oziroma se bo izvajal v enakem obsegu kot v času sklenitve pogodbe o finančnem leasingu.

13Glede na navedeno je sodišče 1. točko izreka izpodbijanega sklepa odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Toženka namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljala relevantnega dejanskega stanja, ki je, ali dejansko obstaja upravičeno pričakovanje tožnice, da bo postala lastnica gospodujoče nepremičnine, tj. ali Leasing pogodba še vedno velja, se izpolnjuje oziroma ne obstajajo razlogi za njeno razvezo. Če tožničino upravičeno pričakovanje postati lastnica nepremičnine oziroma premoženja obstaja, pa bo morala toženka v nadaljevanju postopka ugotavljati še, ali obstaja služnostna pravica (tudi) na tistih nepremičninah, ki so predmet gradbenega dovoljenja, čemur stranka z interesom že ves čas postopka nasprotuje, in ali so izkazani ostali pogoji iz prvega odstavka 267. člena ZUP za meritorno obravnavanje predloga za obnovo postopka. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pravice stranke z interesom z opustitvijo glavne obravnave niso bile kršene, saj je v obravnavanem upravnem sporu sporno zgolj pravno vprašanje, ali je finančni leasing tisto pravno razmerje, na podlagi katerega leasingojemalec lahko izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po parcelah, po katerih je vknjižena služnost. O naziranjih tožnice v zvezi s pravnim interesom, ki izhaja iz upravičenega pričakovanja, pa se je stranka z interesom izrekla. O vprašanju, kje dejansko poteka služnost in kako to vpliva na zatrjevani pravni interes tožnice, pa sodišče ne bi moglo presojati, saj toženka v upravnem postopku o tem (še) ni zavzela nobenega stališča.

14Sodišče mora pojasniti še, zakaj je meritorno odločalo o tožbi v delu, ki se nanaša na odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja št. 351-1042/2016715 (7021) z dne 28. 12. 2016, ki je bila že razveljavljena. Ne strinja se namreč s stališčem drugostopenjskega organa, ki je v svoji odločbi navedel, da je že iz razloga, ker je bila odločba o spremembi gradbenega dovoljenja Upravne enote Maribor št. 351-1042/2016/15 z dne 28. 12. 2016 po nadzorstveni pravici razveljavljena, presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrženju predloga za obnovo v tem delu brezpredmetna. Že v zadevi I U 2564/2017 z dne 4. 6. 2019, v kateri sta tožnica in C. d.o.o. izpodbijali odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-152/2017-8-BM z dne 2. 11. 2017, s katero je bila sprememba gradbenega dovoljenja razveljavljena po nadzorstveni pravici, je namreč pojasnilo, da lahko v postopku obnove pride do odprave prejšnje odločbe, ki je bila predmet obnove. Po prvem odstavku 281. člena ZUP to pomeni tudi odpravo njenih pravnih posledic, ki so iz nje že nastale. V primeru razveljavitve se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati iz nje nobene nadaljnje posledice (drugi odstavek 281. člen ZUP). Glede na to je ugodilo tožbi zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa v celoti tj. tako glede gradbenega dovoljenja kot tudi njegove spremembe. Seveda pa bo moral prvostopenjski organ, če bo v nadaljevanju postopka ugotovil, da je predlog za obnovo utemeljen in da je bilo gradbeno dovoljenje izdano neupravičeno, vendar je objekt že zgrajen, upoštevati stališče Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 314/2001 z dne 13. 2. 2002 in X Ips 516/2017. Iz njih jasno izhaja, da se je (tudi) v času veljavnosti ZGO-1⁴ lahko v primeru, če je gradbeno dovoljenje že dokončno oziroma pravnomočno in se je gradnja že začela, slednje le razveljavilo, ne pa odpravilo. V obnovljenem postopku se namreč odpravi nezakonita prejšnja odločba, če je mogoče za nazaj odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Ker se z odpravo vzpostavlja pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo prejšnje odločbe, je odprava prejšnje odločbe mogoča samo v primeru, če ta še ni bila izvršena, kar pomeni, da pridobljene pravice še niso bile izkoriščene.

K II. točki izreka :

15Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

16Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V upravnem sporu se torej izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. Upravni akti pa niso tisti akti, ki v izreku ne vsebujejo vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta⁵.

17Tožnica s tožbo izpodbija tudi 2. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je drugostopenjski organ njeno pritožbo zavrnil. S tem ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Nadalje tožnica izpodbija 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, ki je bila v celoti odpravljena že z odločbo drugostopenjskega organa št. 35108-152/2017-10-BM z dne 29. 11. 2017 (točka 1. izreka). Glede na to je sodišče tožbo v teh delih skladno s citirano določbo ZUS-1 zavrglo.

K točki III. in IV. izreka:

18Glede na to, da je sodišče tožbi delno ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

19Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

¹ Glej II Ips 924/2008 z dne 5. 4. 2012, Up 591/2010 z dne 2. 12. 2010
² U-I-117/07 -19 z dne 21. 6. 2007, U-I-307/11-21 z dne 12. 4. 2012
³ Kopecky proti Slovaški z dne 28. 9. 2004, Draon proti Franciji z dne 6. 10. 2005
⁴ Sedaj veljavni Gradbeni zakon v tretjem odstavku 47. člena izrecno določa, da če je objekt zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja vsaj do faze izvedenih grobih gradbenih del in bi razveljavitev ali odprava gradbenega dovoljenja nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta, se v postopku obnove gradbenega dovoljenja ali v postopku odprave ali razveljavitve po nadzorstveni pravici ugotovi le nezakonitost gradbenega dovoljenja. Poseg v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta je nesorazmeren, kadar je teža posega v pravice in pravne koristi lastnika objekta močnejša od javnega interesa preprečevanja ali odvračanja neposredne nevarnosti za zdravje in življenje ljudi ali neposredne nevarnosti za dele okolja v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja. Zaradi ugotovitve nezakonitosti gradbenega dovoljenja ni mogoča uvedba inšpekcijskega postopka.
⁵ Mira Dobravec Jalen idr., Zakon o upravnem spori s komentarjem, Lexpera, GV založba, Ljubljana 2019, stran 21