212. člen SPZ

Predlog se zavrne.

Nalaganje predmetov s strani toženca in njegovih družinskih članov ob cesto ni takšno, da bi pomenilo bodisi preprečevanje ali pomembnejše oteževanje izvrševanja služnostne pravice.

Bistveno vprašanje je, ali je kljub postavitvi ovir na in ob poti možna uporaba poti s strani tožnikov, torej izvrševanje služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnine, oziroma, ali postavitev ovir predstavlja motenje služnosti do te mere, da sta tožnika upravičena do sodnega varstva na podlagi 212. člena SPZ že v okviru postopka za izdajo začasne odredbe.

Vznemirjanje služnostne pravice, da je varstvo le-te po 212. členu SPZ upravičeno, mora biti protipravno in po intenzivnosti ali obliki takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva.

Določbo druge alineje 223. člena SPZ, ki ureja zastaranje služnosti, koristnosti za gospodujoče zemljišče (za razliko od 222. člena SPZ) ne opredeljuje kot pogoja, zaradi katerega zastaranje služnosti ne bi bilo mogoče. Pri vprašanju zastaranja služnosti je bistveno, ali je služnostni upravičenec služnost dejansko izvrševal. Za ugotovitev tega je pomembno, ali je bilo izvrševanje služnosti vidno in navzven zaznavno. Ko se zahtevka iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno obravnavo, se vrednosti spornega predmeta iz tožbe in iz nasprotne tožbe združita v skupno vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri nagrada pooblaščencu.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Začasna odredba je le provizorično pravno varstvo, izjema od pravila, da sodišče zagotavlja sodno varstvo v rednem sodnem postopku z vsemi zagotovljenimi procesnimi jamstvi. Navedeno še toliko bolj velja za regulacijske začasne odredbe, pri katerih se začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Za nedopustno odločbo presenečenja gre lahko le takrat, ko stranka kljub vsej potrebni skrbnosti z določenim pravnim stališčem sodišča ni mogla računati. V konkretnem primeru iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo kakšna takšna stališča sodišča, ki jih tožnika (ki ju zastopa kvalificirana pravna pooblaščenka) ob zadostni skrbnosti že pred izdajo izpodbijanega sklepa ne bi mogla vzeti v zakup. Zgolj dejstvo, da sta izkazana oba kumulativno predpisana pogoja za izdajo začasne odredbe, še ne pomeni, da je ta nujno utemeljena.

Stvarne pravice imajo prioriteto pred obligacijskimi pravicami. Tožnica soglasja za sklenitev najemne pogodbe ni dala. Ker v stanovanju, glede katerega ima vknjiženo dosmrtno služnostno pravico (ter prepoved odtujitve in obremenitve v njeno korist), brez njenega soglasja biva toženec, ima zoper njega na voljo t. i. konfesorno tožbo: zahteva lahko, da toženec preneha z motenjem njene služnostne pravice. Služnost stanovanja je osebna služnost (228. člen SPZ), pri osebnih služnostih pa je lahko ravnanje, ki posega v izvrševanje služnosti, odvzem stvari. V takem primeru lahko služnostni upravičenec zahteva vrnitev stvari.

Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da so pritožnice po izdaji začasne odredbe svojo obveznost iz začasne odredbe izpolnile, ne utemeljuje razveljavitve izdane začasne odredbe, saj je bila izdaja le-te potrebna tako zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja, kot zaradi prepovedi motenja v bodoče. Glede na to, da težko nadomestljive škode torej ni bilo mogoče odvrniti drugače, kot z izdajo začasne odredbe, in da ta ne posega nedopustno v položaj prvih treh toženk, saj kakšno tako stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče več odpraviti, niti ni bilo zatrjevano, se izpodbijana odločitev izkaže za materialnopravno pravilno.

Glede na to, da lahko lastnik gospodujoče nepremičnine priposestvuje služnostno pot le v obsegu, kot jo je dejansko izvrševal, jo je tožnica po presoji sodišča druge stopnje lahko priposestvovala le v dolžini 15 m. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je upoštevalo dolžino celotne parcele namesto dolžine dejansko izvrševane poti, zmotno uporabilo materialno pravo. To pomeni, da ima lastnik gospodujočega zemljišča pravico sanirati služnostno pot, vendar je pritrditi pritožbi, da je treba to pravico izvrševati v luči prvega odstavka 219. člena SPZ, v skladu s katerim se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar. Služnostna pravica namreč pomeni poseg v lastninsko pravico vsakokratnega lastnika služečega zemljišča, zato so sestavni del lastninske pravice tudi tista služnostna načela, ki težijo k njenemu najmanjšemu možnemu omejevanju.

V okviru varstva služnosti, kršitelj, ki vznemirja lastnisko pravico drugega, nima pravice do samovoljnih posegov v to lastninsko pravico.

S tožbenim zahtevkom je bila zahtevana opustitev vsakršnega ravnanja, ki pomeni vznemirjanje stvarne služnosti vožnje in hoje. Dejstvo, da je bila v nadaljevanju tožbenega petita zahtevana zlasti opustitev parkiranja na poti, ne pomeni, da začasna odredba na odstranitev železnega kontejnerja, postavljenega na tej isti poti, ni v zvezi s tožbenim zahtevkom.

Trditveno in dokazno breme je na predlagatelju začasne odredbe in ne na sodišču. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno navesti relevantna dejstva, celo splošno znana, če so slednja pravno relevantna za substanciranje zahtevka. Že v predlogu mora ponuditi po eni strani konkretne trditve o škodi, ki nastaja ali grozi, na drugi strani pa dokaze zanjo. Sodišče brez ustrezne trditvene podlage ne sme samo ugotavljati nezatrjevanih dejstev. Zgolj pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode ne utemeljujejo predlagane začasne odredbe. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena stranke manjkajočih kontretiziranih trditev ne morejo nadomestiti niti ponujeni dokazi.

O neutemeljenem motenju izvrševanja služnosti lahko govorimo le v primeru, če gre za tak poseg, ki preprečuje oz. pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato za neutemeljeno motenje izvrševanja služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v izvrševanje služnosti, vendar vanj bistveno ne posega. Ravnanje toženca (opozorilo toženca najemniku tožnika, da je širina služnosti po celotni trasi 2 m in da izven trase ne sme voziti) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja ravnanja, ki bi ga bilo mogoče šteti za protipravno vznemirjanje oz. neupravičen poseg v izvrševanje služnosti. Zgolj opisano opozorilo v ničemer ne vpliva na izvrševanje služnosti - seveda v dogovorjenem obsegu, v širšem obsegu pa seveda služnost sploh ne obstoji, kar pomeni, da prepoved vožnje preko širine 2 m sploh ne posega v služnost, saj je tam tožnik nima. Ker tožnik niti v pritožbi ni opozoril na nepravilnosti v zapisniku, pritožbeno sodišče zaključuje, da kršitev določbe tretjega odstavka 125. člena ZPP ne predstavlja relativne bistvene kršitve – ker tožnik ne pove, v čem bi bile nepravilnosti zapisnika, ni mogoče zaključiti, da je omenjena kršitev vplivala na pra

Če sta nasprotna udeleženca zožila širino nujne poti z naknadno postavitvijo betonskih stebričkov, to ne utemeljuje zahteve po razširitvi nujne poti, temveč bi bilo na mestu varstvo že obstoječe služnostne pravice zaradi njenega oviranja. Predmet pritožbenih novot so lahko le subjektivno nova dejstva, ne pa tudi objektivno nova dejstva, to je dejstva, ki so nastala šele po izdaji sklepa sodišča prve stopnje.

Prekritje sončne elektrarne s PVC folijo, ki se nadaljuje tudi po koncu testa za ugotovitev mest ponovnega zamakanja in je ob vložitvi pritožbe trajalo že dve leti, je predolgo. Pri podaljšanju uporabe tega ukrepa je toženka nekritično prezrla, da je njena lastninska pravica omejena s stvarno služnostjo, kar zahteva od nje določene prilagoditve. Seveda ji ne gre oporekati pravice do vzdrževanja in varovanja svojega premoženja, vendar pa sme glede na sočasni obstoj služnostne pravice na nepremičninah (za razliko od lastnika neobremenjenih nepremičnin) uporabiti le takšne vzdrževalne ukrepe (popravila), ki so dejansko učinkoviti, trajajo čim manj časa in čim manj obremenjujejo imetnika služnostne pravice. Prekritje strehe s PVC folijo ne ustreza navedenim kriterijem. Iz začasnega vzdrževalnega ukrepa je prešlo v dolgotrajen ukrep ter postalo samovoljno ravnanje. Dokler je tožnica imetnica služnostne pravice, ji je lastnik služeče stvari dolžan omogočiti njeno izvrševanje ali pa se mora temu upreti na zakonsko ustrezen način. Če po vročitvi konfesorne tožbe pride do spremembe lastništva bodisi na gospodujočem bodisi na služečem zemljišču, to ni ovira za nadaljevanje in

Pravilno je materialnopravno stališče, da ustanovljena osebna služnost načeloma zavezanca ne zavezuje k aktivnim ravnanjem (247. člen SPZ). Mora pa lastnik služeče stvari trpeti dejanja drugega in opuščati določena ravnanja. Vendar so okoliščine konkretnega primera posebne v tem, da je bila pitna voda v sporno nepremičnino, na kateri ima tožnik služnost stanovanja, pred posegom toženca napeljana na črno od brata C. (tretje osebe). Ko je toženec poskrbel za odklop tako napeljane vode, je s tem tožnika neutemeljeno motil pri izvrševanju služnosti stanovanja oziroma jo celo onemogočil, saj je splošno znano, da brez pitne vode v hiši normalno bivanje ni mogoče. Konfesorna tožba (212. člen SPZ v povezavi s prvim odstavkom 99. člena SPZ) je dajatvena tožba, ki se glasi na opustitev vseh ravnanj, ki nedopustno posegajo v izvrševanje služnosti. Ker je toženec s svojim ravnanjem poskrbel za to, da tožnik nima več možnosti uporabe pitne vode zaradi odklopa na črno napeljane vode, obstaja tudi njegova obveznost, da mu napeljavo tekoče pitne vode zagotovi nazaj. Neutemeljeno je sklicevanje v pritožbi na dejstvo, da je ponovni priklop vode na črno nekaj manj in tudi nekaj drugega od za

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 185. člena ne glede na razlog omogoča objektivno spremembo tožbe tudi v primeru, da zanjo tožena stranka ne poda soglasja. V 7. odstavku že citiranega člena je določeno, da posebne pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče ugodi spremembi tožbe, ni. Zato v ravnanju prvostopnega sodišča, ki je sklep o dopustitvi spremembe tožbe sprejelo na glavni obravnavi dne 1. 2. 2022, in ga ustrezno zakonski določbi tudi pravilno obrazložilo9, kot je to nenazadnje izpostavila tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, ni zaznati očitane kršitve določb postopka.

Ker ni nobenih pravno relevantnih okoliščin, ki bi opravičevale ravnanje toženca, ko je s svojimi dejanji onemogočil tožnico pri izvrševanju služnostne pravice voženj, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo je za samovoljo toženca in ne dovoljeno samopomoč ali skrajno silo.