VSK Sklep CDn 121/2017

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Udeležnci postopka nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 21.12.2006 dovolilo pri parc.št. 307/5 k.o. vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja P. d.d. in izbrisalo prejšnjega imetnika M.H. d.o.o.. Vpis je dovolilo na podlagi prodajne pogodbe z dne 11.2.1992 in vknjižbenega dovoljenja z dne 27.5.2016, zatem pa na ugovor zemljiškoknjižnega lastnika M.H. d.o.o. sklep spremenilo tako, da je odločilo, da predlagani vpis ni dovoljen. Obrazložilo je, da na podlagi listin, ki so bile predložene, ni mogoče brez dvoma ugotoviti identitete nepremičnine oziroma skladnosti le-te z vsebino zemljiškoknjižnega dovolila.

Proti taki odločitvi se pritožuje predlagatelj P. d.d.. Na prvem mestu izpostavlja, da naj bi sodišče z odločitvijo poseglo v njegovo pravico do izjave, ki je del poštenega postopka in s tem poseglo v njegovo pravico iz 22. člena Ustave. Navaja, da je bil prvi sklep s strani prvostopenjskega sodišča spremenjen na podlagi ugovora nasprotnega udeleženca, ki je očitno navajal določena nova dejstva, sodišče pa ni omogočilo pritožniku, da bi se z vsebino ugovora seznanil in nanj po potrebi tudi odgovoril. Odgovor na pritožbo (ugovor) je edina vloga nasprotne stranke v ugovornem postopku. Samo s to vlogo ima stranka možnost odgovoriti na navedbe in predstaviti svoja stališča v zadevi. Sodišče mora pred morebitno odločitvijo o spremembi izpodbijane odločbe v škodo stranke, le-tej omogočiti, da se o svojih stališčih izjavi. Ker je sodnik v obravnavani zadevi zavzel materialno pravno stališče, ki je narekovalo spremembo odločitve, je z opustitvijo vročitve ugovora predlagatelju kršil njegovo pravico do izjave. Za vprašanje enakega varstva pravic v sodnem postopku ni pomembno ali bi odgovor na ugovor lahko vplival na drugačno odločitev sodišča v zadevi. To presojo mora namreč opraviti sodišče prve stopnje samo. V nadaljevanju pritožbe pa navaja argumente proti vsebinski odločitvi sodišča. Meni, da je zmotna presoja prvostopenjskega sodišča, da listine, ki jih je priložil svojemu predlogu, ne izkazujejo identitete nepremičnine, glede katere se predlaga vpis. Sklicuje se na več judikatov Vrhovnega in Ustavnega sodišča, v katerih je bilo sprejelo stališče, da vpis pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom v zemljiško knjigo nima absolutnih učinkov, ker v razmerje med prenositeljem in pridobiteljem začne prenos učinkovati že s tem, ko prenositelj izroči pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo. V kolikor namreč ne obstoji drugo ustrezno pravno sredstvo, s katerim stranka lahko doseže ugotovitev svoje lastninske pravice na nepremičnini, vpisa ne more doseči navkljub dejstvu, da je zavezovalni pravni posel veljaven, sklenjen in realiziran. Zato mora biti pridobitelju omogočeno, da lahko svojo veljavno pridobljeno lastninsko pravico vpiše v zemljiško knjigo. Zgolj iz najvišje možne pravne skrbnosti je predlagatelj glede zadevne nepremičnine sočasno vložil še tožbo za ugotovitev lastninske pravice oziroma na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Družba F. d.o.o. je dne 11.2.1992 z nasprotno udeleženko, ki je tedaj imela firmo M. N. p.o. sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bil nakup 141 stanovanjskih enot. Pod zap.št. 100 je navedena tudi nepremičnina z naslovom T. B. 1. V slednji je in še vedno prebiva M. T., ki plačuje najemnino. Sprva je plačevala družbi F. d.o.o., sedaj pa predlagateljici. Ker je družba F. d.o.o. prenehala obstajati po skrajšanem postopku je v skladu z delitveno bilanco sporna nepremičnina pripadla prav predlagateljici kot družbenici. Ta je univerzalna pravna naslednica likvidirane družbe. Zgolj dejstvo, da intabulacijska klavzula na pogodbi iz leta 1992 ne ustreza današnjim pravilom ZZK-1, ne more biti razlog za zavrnitev predlaganega vpisa. Stanovanjska hiša, N. stoji na parc.št. 307/5 k.o., pred tem je nosila le drugo parcelno številko in sicer 178. Vpis je potrebno dovoliti na podlagi dovolila družbe F. d.o.o. kot pravne prednice predlagatelja in ne na podlagi dovolila nasprotne udeleženke. Ni sporno, da je bila po tedanjih tranzicijskih predpisih stavba v celoti prodana, sočasno z njo pa po samem zakonu na pridobitelja prenesena tudi pravica uporabe na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini. Nobene potrebe ni, da bi se obseg lastninske pravice moral ugotavljati v pravdi, saj se stanje nepremičnine med leti 1992 in 2017 v ničemer ni spremenilo. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da v primeru, ko je predlogu za glavni vpis priložena listina, v kateri je nepremičnina, v zvezi katero se predlaga vpis, označena s staro identifikacijsko oznako, zemljiškoknjižno sodišče pa je medtem po uradni dolžnosti poočitalo spremembo, se predloga za vpis ne sme samodejno zavrniti, ampak je potrebno preizkusiti, ali gre za isto nepremičnino. Preštevilčenje nepremičnin v več novih parcelnih številk ali oblikovanje etažne lastnine na vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ne vpliva. Po mnenju pritožnice dvoma o identiteti nepremičnine, ki je predmet vpisa, preprosto ne more biti.

Nasprotna udeleženka je po pooblaščencu podala odgovor na pritožbo, v katerem opozarja, da ZZK-1 ne predvideva odgovora na ugovor ter še, da je bilo nasprotnemu udeležencu zagotovljeno procesno jamstvo z možnostjo vložitve pritožbe zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča. Tu se je lahko opredeli tako do navajanj v ugovoru, kot do stališča sodišča v izdanem sklepu. V zvezi z identiteto nepremičnine pa opozarja, da je razpolagalno pravico na nepremičnini, ki je predmet vpisa, vseskozi imel nasprotni udeleženec kot zemljiškoknjižni lastnik ter da je sklicevanje na ZK dovolilo z dne 4.7.2011 povsem brezpredmetno. Ob upoštevanju formalnosti zemljiškoknjižnega postopka se izkaže, da je odločitev sodišča pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Pravica do izjave ni sama sebi namen. Njeno bistvo je omogočiti stranki učinkovito obrambo pravic oziroma ji omogočiti, da s svojimi procesnimi dejanji vpliva na odločitev sodišča, tako da se izjavi o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev o njeni pravici. V obravnavanem primeru ta možnost pritožniku ni bila odvzeta, čeprav mu ugovor nasprotne udeleženke proti sklepu o dovolitvi vpisa res ni bil vročen, ker je bila določba ZZK-1 o vročanju ugovora in pritožbe drugim udeležencem postopka z novelo ZZK-1C črtana. Narava zemljiškoknjižnega postopka je namreč specifična, presoja sodišča je omejena zgolj na ugotavljanje obstoja formalnih pogojev za vpis iz 148. člena ZZK-1. Ne glede na nova postopkovna pravila pa ni dvoma, da mora biti zaradi spoštovanja pravice do izjave in zahteve po kontradiktornosti udeležencem dana možnost, da učinkovito vplivajo na odločitev sodišča v zadevi. V konkretnem primeru je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ugovornim argumentom nasprotnega udeleženca pritrdilo ter svojo odločitev v tej smeri tudi obrazložilo. Predlagatelju je bilo omogočeno, da se do teh argumentov opredeli in jih izpodbija v pritožbenem postopku, kar je z vložitvijo pritožbe, v kateri v drugem delu izpodbija odločitev vsebinsko, tudi storil. Vendar pa so njegove navedbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, neutemeljene.

Kupoprodajna pogodba z dne 11.2.1992, s katero je zemljiškoknjižni lastnik (oziroma njegov pravni prednik H. d.o.o.) prodal nepremičnine, se glasi na prodajo „141 stanovanj po seznamu", ki pa v pogodbi niso bila opredeljena z zemljiškoknjižnimi podatki. Kasnejše zemljiškoknjižno dovolilo kupca - družbe F. d.o.o, da dovoljuje na predlagatelja v tem postopku vpis lastninske pravice pri parceli št. 307/5 k.o., zato za predlagani vpis ne zadošča. Tudi intabulacijska klavzula na pogodbi iz leta 1992, ki se glasi na dovolitev vpisa lastninske pravice pri stanovanjih in za uporabo katere se zavzema predlagatelj v pritožbi, vpisa glede na obstoječo zemljiškoknjižno stanje ne omogoča. Drži sicer, da po ustaljeni sodni praksi v primerih, ko je nepremičnina v pogodbi oziroma drugi listini označena s staro identifikacijsko oznako, medtem pa je prišlo v zemljiški knjigi do poočitve spremembe, vpisa ni mogoče samodejno zavrniti, temveč je potrebno identiteto nepremičnine preveriti, in če o njen ni dvoma, predlagani vpis dovoliti. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj je v pogodbi govora o stanovanju, vpis pa je predlagan pri zemljiški parceli. Ker je med udeleženci postopka sporno, ali je bila (očitno enostanovanjska stavba) prodana skupaj s funkcionalnim zemljiščem, oziroma kolikšna je površina zemljišča, potrebna za funkcioniranje stanovanjske stavbe, je očitno, da vpisa ni mogoče opraviti, saj spornih dejstev zemljiškoknjižno sodišče ne ugotavlja.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 35. členu ZNP v zvezi z 2. odst. 120 člena ZZK-1.