158. člen ZZK-1

Po določbi tretjega odstavka 158. člena ZZK-1 bi predlagatelj zemljiškoknjižni predlog za zaznambo spora lahko dopolnil z manjkajočimi listinami (konkretno potrdilom o vložitvi tožbe) še do izteka roka za vložitev ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu. Zato je nepravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da procesne predpostavke za odločanje o zemljiškoknjižnem predlogu (zaradi nepredložitve vseh ustreznih listin) niso bile izpolnjene. Okoliščina, da je bilo potrdilo sodišča o vložitvi tožbe (ki samo potrjuje, da je bila tožba v resnici vložena) izdano po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga, namreč ni bistvena, saj ne vpliva na nastanek pravnega dejstva (začetek sodnega postopka), ki je predmet predlagane zaznambe spora.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali potrdilo o vložitvi tožbe, ki navedeno dejstvo zgolj potrjuje in iz katerega izhaja, da je to dejstvo obstajalo že ob vložitvi predloga za vpis zaznambe spora, zadosti pogoju, da je to listina, na podlagi katere bi bil vpis dovoljen, če bi bila priložena že k zemljiškoknjižnemu predlogu, čeprav je datum izdaje te listine (potrdila) kasnejši kot datum vložitve predloga, če tako listino stranka vloži najkasneje ob vložitvi ugovora zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča o vpisu?

Predlogu za zaznambo spora mora biti priloženo tudi potrdilo o vložitvi tožbe in o opravilni številki zadeve, pod katero teče postopek, kot to določa tretji odstavek 79. člena ZZK-1. Navedeno pomeni, da je tudi potrdilo o vloženi tožbi podlaga za vpis in mora biti priloženo k predlogu kot listina, ki se vključi v zbirko listin. Glede na določbo tretjega odstavka 158. člena ZZK-1, ki omogoča dopolnjevanje predloga v ugovornem postopku s predložitvijo listin, ki bi mu morale biti priložene že ob vložitvi, pri čemer gre lahko le za listine, na podlagi katerih bi bil vpis dovoljen, če bi bile že tedaj priložene, je sodišče pravilno štelo, da potrdila, ki ob vložitvi predloga še ni bilo niti izdano, v ugovornem postopku ni mogoče upoštevati.

Ker so bili predlagatelji šele z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdala zemljiškoknjižna sodnica, seznanjeni z razlogi sodišča, zaradi katerih predlagani vpis ni dovoljen, manjkajočih listinskih dokazil niso mogli predložiti v ugovornem postopku, kot jim to sicer dovoljuje četrti odstavek 146. člena ZZK-1. Zato so pritožbi priložene listine pravočasno predložene.

Glede na namen zemljiške knjige ter formalno naravo zemljiškoknjižnega postopka, je osem dnevni rok za ugovor primeren, da se stranka v tem času seznani z relevantnim procesnim gradivom ter poda svoja stališča. Časovna omejitev procesnih dejanj z roki ni v nasprotju s pravico stranke do sodnega varstva. Na ta način se zagotavlja procesna disciplina, pravna varnost in zasleduje načelo pospešitve postopka. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da vročitve na podlagi fikcije v pravni državi ne bi smelo biti. Gre sicer za skrajen, vendar nujen institut, saj bi bil v nasprotnem primeru ogrožen tek sodnega postopka ter s tem učinkovitost sodnega varstva.

Ugovor druge udeleženke je prepozen, ker je bil osemdnevni rok za oddajo ugovora iz 158. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) zamujen. Posplošeno sklicevanje na bolezen in otežkočeno komunikacijo z notarjem (pooblaščenec predlagatelja, sedaj pokojnega moža pritožnice, njegove dedinje), ni uspešno, 8 dnevni rok za ugovor je zakonski rok in ni podaljšljiv.

Zemljiškoknjižni predlog je mogoče dopolniti z listino, ki je ob vložitvi predloga že obstajala, pa predlogu pomotoma ni bila priložena, ne pa za listino, ki bi bila sestavljena kasneje.

Vročitev po pooblaščencu, ki dolžnika zastopa v izvršilnem postopku in je razviden iz pravnomočnega sklepa o izročitvi je pravilna, saj gre pri vpisu na podlagi sklepa o izročitvi za eno od faz izvršbe na nepremičnine (192. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju)

V obravnavanem primeru, ko je predlagatelj (v določenem delu) predlagal vpis služnostne pravice v korist drugih oseb, mora biti njegov pravni interes konkretno utemeljen in izrecno izkazan že ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga.

V zemljiškoknjižnem postopku mora v primeru, ko je ugovor vložen po pooblaščencu (za udeleženca S. Š. in V. M. Š. ga je vložil sin A. Š.), biti pooblaščenec odvetnik, notar ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit in mora slednje izkazati ob vložitvi ugovora, sicer ni dovoljen.

V primeru, ko je davčni zavezanec pridobitelj nepremičnine in ne oseba, ki izstavlja zemljiškoknjižno dovolilo, je potrebno predlogu za vpis priložiti potrdilo davčnega organa o plačilu davka oziroma o tem, da je zavezanec oproščen plačila davka. Res tretji odstavek 158. člena ZZK-1 napotuje zemljiškoknjižnega sodnika, da dovoli vpis na podlagi ugovora iz četrtega odstavka 146. člena ZZK-1, če so ugovoru priložene listine, na podlagi katerih bi bil vpis dovolj, če bi bile te listine priložene že zemljiškoknjižnemu predlogu in res v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka potrdilo še ni obstajalo, vendar bi v situaciji, ko je predlagateljica oproščena davka na plačilo nepremičnin (in ko v ničemer ne bi bilo kršeno načelo vrstnega reda vpisov), šlo za pretirano strogost, če vpisa ne bi dovolili zgolj zato, ker je potrdilo o tem, da je predlagateljica oproščena davka, izdano po začetku zemljiškoknjižnega postopka, vendar pred odločanjem o ugovoru.

V obravnavanem primeru pravica do izjave pritožniku ni bila odvzeta, čeprav mu ugovor nasprotne udeleženke proti sklepu o dovolitvi vpisa zaradi črtane določbe ZZK-1 o vročanju ugovora drugim udeležencem postopka, ni bil vročen. Narava zemljiškoknjižnega postopka je namreč specifična, presoja sodišča je omejena zgolj na ugotavljanje obstoja formalnih pogojev za vpis iz 148. člena ZZK-1. Ne glede na nova postopkovna pravila pa ni dvoma,da mora biti zaradi spoštovanja pravice do izjave in zahteve po kontradiktornosti udeležencem dana možnost,da učinkovito vplivajo na odločitev sodišča v zadevi. V konkretnem primeru je predlagatelju bilo omogočeno, da se do argumentov sodišča opredeli in jih izpodbija v pritožbenem postopku, kar je z vložitvijo pritožbe, v kateri v drugem delu izpodbija odločitev vsebinsko, tudi storil. V pogodbi je govora o stanovanju, vpis pa je predlagan pri zemljiški parceli. Ker je med udeleženci postopka sporno, ali je bila (očitno enostanovanjska stavba) prodana skupaj s funkcionalnim zemljiščem, oziroma kolikšna je površina zemljišča, potrebna za funkcioniranje stanovanjske stavbe, je očitno, da vpisa ni mogoče opraviti, saj spornih dejstev zemljiškok

V trenutku začetka postopka je bil zemljiškoknjižni predlog neutemeljen. Predlog torej ni bil nepopoln vsled pomanjkljivosti iz 3. točke prvega odstavka 146. člena ZZK-1, kar bi bilo mogoče glede na četrti odstavek 146. člena v zvezi s tretjim odstavkom 158. člena ZZK-1 naknadno popraviti v ugovornem postopku.

Pojem splošni skupni del stavbe je neločljivo povezan z etažno lastnino, ki je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Stavbe, ki niso v etažni lastnini, torej ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami. Ker vpisa pravic, ki jih je predlagateljica želela doseči, niti stvarnopravna pravila niti pravila zemljiškoknjižnega prava ne poznajo, predlagani vpis ni bil mogoč.

Ker je zemljiškoknjižni sodnik sklep obrazložil z drugačnimi materialnopravnimi razlogi, kot so bili navedeni v sklepu zemljiškoknjižnega pomočnika, glede katerih pa je bila pritožniku omogočena pravica do izjave v kontradiktornem postopku (v pritožbi), ne gre za kršitev postopka v njegovo škodo. Skupni lastnik ne more razpolagati s svojim nedoločenim delom, zato zemljiškoknjižno dovolilo, v katerem je prodajalka dovolila vknjižbo spremembe posameznega imetnika pri skupni lastnini, tako da bo namesto njenega imena vpisan kupec, ni ustrezno in predlagana sprememba imetnika ni možna. Spremembe pri skupnih lastnikih, do katerih naj bi po trditvi pritožbe v preteklosti prihajalo, ne morejo biti argument, s katerim bi pritožnik dosegel drugačno odločitev v obravnavani zadevi.

Zakon o zemljiški knjigi v določbah, ki urejajo postopek z ugovorom, ne predvideva, da bi se v zemljiškoknjižnem postopku ugovor vročal udeležencem postopka v odgovor. Gre torej za specialno ureditev tega postopka in zato v zvezi s tem vprašanjem ne pride v poštev drugi odstavek 120. člena ZZK-1, saj ne gre za vprašanje, ki z zakonom ne bi bilo urejeno. Oseba, katere pravni interes utegne biti z vpisom prizadet, lahko ne glede na to, da v zemljiškoknjižnem postopku do izdaje odločbe o vpisu svoje udeležbe ni priglasila, zoper sklep vloži pravno sredstvo, pri tem pa mora seveda izkazati pravni interes za vložitev pravnega sredstva in je časovno omejena z rokom udeleženca, kateremu je bila odločba nazadnje vročena. Sodišče prve stopnje mora ob odločanju o tem pravnem sredstvu vsekakor najprej presoditi, ali je podan pravni interes takšne osebe za vložitev pravnega sredstva, kot mu to izrecno nalaga prvi odstavek 30. člena ZNP.

Primere, ko se predlagatelj sklicuje na listino, ki je že vložena v pisno zbirko listin zemljiškoknjižnega sodišča, ureja 142. člen ZZK-1. Po določbi 11. odstavka in 5. točke prvega odstavka mora te listine predlogu (oziroma v skladu s 3. odstavkom 158. člena ZZK-1 ugovoru) priložiti predlagatelj. V obravnavani zadevi predlagatelja listine, na katero se sklicujeta, nista predložila (niti v pisni niti v elektronski obliki), pritožbeno sodišče pa se strinja s sodiščem prve stopnje, da zgolj na podlagi listin, ki so predlogu bile priložene, identitete ni mogoče ugotoviti.

1. S tem, ko se je predlagatejica (med drugim) sklicevala na pridobitev vtoževane lastninske pravice s priposestvovanjem, je nedvomno zatrjevala zahtevani izviren način, ki ga kot pogoj za zaznambo v primeru spora o lastninski pravici predvideva določba 1. točke prvega odstavka 79. člena ZZK-1. Okoliščina, da predlagateljica (tožnica) svoj ugotovitveni zahtevek hkrati utemeljuje še na pravnoposlovni podlagi (izvedeni način), pri tem ni odločilnega pomena. Tudi tedaj, ko se zatrjuje priposestvovanje dela nepremičnine, so izpolnjeni pogoji za zaznambo spora po 79. členu ZZK-1. 2. Sodišče lahko dovoli zaznambo spora le, če je predlogu za zaznambo spora priložena ne le ustrezna tožba, temveč tudi potrdilo pristojnega sodišča o vložitvi tožbe oz. predloga in o opravilni številki zadeve, pod katero teče postopek. Iz vsebine predlogu priloženih prilog ne izhaja, da bi bilo potrdilo o vložitvi razširitve tožbe, predloženo. Ker je predložitev potrebnih listin procesna predpostavka za odločanje o predlogu, vpisa ni mogoče dovoliti, če niso priložene predlogu za vpis. V teh primerih mora sodišče prve stopnje predlog zavreči (glej 146. člen ZZK-1), predlagatelj pa ima mož

Ustavitve nadaljnega postopka vpisa ob že izdanem sklepu o dovolitvi vpisa, zakon ne predvideva. Ko je odločba že izdana, se postopek lahko ustavi le ob zakonsko izpolnjenih pogojih.