VSRS Sodba III Ips 70/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi zatrjevane neutemeljeno izdane začasne odredbe.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožeča stranka drugostopenjsko sodbo izpodbija z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. členaZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP)

6Tožeča stranka je od Mestne občine A. v postopku javnega razpisa kupila nepremičnino - zemljišče (za ceno 8.447.284,77 EUR, skupaj z DDV) ter se kot lastnica vknjižila v zemljiško knjigo.

7Za plačilo dela kupnine je tožeča stranka pri Banki d.d. najela dva kredita v skupnem znesku 5.950.000,00 EUR (po pogodbi št. 504392 v znesku5.650.000,00 EUR in po pogodbi št. 504970 kredit v znesku 300.000,00 EUR).

8Okrožno sodišče v Kopru je dne 10. 5. 2011 na predlog Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT) izdalo sklep opr. št. I Kpr 18896/11¹ o začasni odredbi, s katero je tožeči stranki kot prejemnici premoženjske koristi prepovedalo odtujitev in obremenitev kupljene nepremičnine za obdobje do 10. 8. 2011.

9Na predlog ODT je sodišče trajanje zavarovanja večkrat podaljšalo. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom opr. št. I K 18896/2011 z dne 23. 3. 2015 po uradni dolžnosti zaradi poteka časa odpravilo začasno zavarovanje.

10Tožeča stranka je banki na podlagi prve kreditne pogodbe plačala 337.076,88 EUR, na podlagi druge kreditne pogodbe pa 17.917,77 EUR, skupaj 354.994,65 EUR² kolikor naj bi znašale obresti po kreditnih pogodbah (vtoževani znesek).

11Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo opr. št. I K 18896/2011 z dne 11. 4. 2014 obtožence spoznalo za krive očitanih jim kaznivih dejanj, s čimer naj bi tožeči stranki pridobili protipravno premoženjsko korist v višini 4.705.808,00 EUR in tožeči stranki naložilo plačilo zneska v višini 4.705.808,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem protipravno pridobljeni premoženjski koristi. Višje sodišče v Kopru je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

12Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek tožnice presojalo na podlagi 279. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in na podlagi 26. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Tako za škodo kot tudi za vzročno zvezo, ki sta skupni predpostavki odškodninske odgovornosti po obeh podlagah, je presodilo, da nista podani. Neobstoj škode je utemeljevalo z obrazložitvijo, da premoženje tožeče stranke ne bi bilo nič večje, če bi obresti, ki jih je tožeča stranka plačala „z drugimi“ denarnimi sredstvi, plačala z denarnimi sredstvi, ki bi jih dobila s prodajo spornega zemljišča. Ker je zatrjevano zmanjšanje premoženja posledica izpolnjevanja pogodbenih obveznosti tožeče stranke, te pa niso v nikakršni zvezi s spornim zavarovanjem, med prepovedjo razpolaganja in obremenitve nepremičnine ter zatrjevano škodo tudi ni vzročne zveze. Nadalje je sodišče prve stopnje v zvezi z določbo 279. člena ZIZ presodilo, da je bila začasna odredba opravičena (vložitev obtožnice) ter da tožeča stranka glede zatrjevane neutemeljenosti njene izdaje ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu. V zvezi s predpostavko protipravnosti ravnanja osebe ali državnega organa po 26. členu URS izdaja začasne odredbe zoper tožečo stranko po presoji prvostopenjskega sodišča ne pomeni odstopanja od jasnih določb materialnega prava ali neuporabe povsem jasne določbe zakona oziroma iz zatrjevanega ravnanja Okrožnega sodišča v Kopru in Višjega sodišča v Kopru niti ni mogoče razbrati napačnosti oziroma nezakonitosti, kaj šele, da bi ta dosegala kvalificirano stopnjo napačnosti.

13Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča.

Revizijske navedbe

14Revidentka trdi, da opravičilo začasne odredbe ne pomeni, da je bila izdana začasna odredba utemeljena. Po njenem prepričanju se sodišče druge stopnje ni opredelilo do ključnega razloga neutemeljenosti začasne odredbe, to je, da tožeča stranka samo z nakupom zemljišča ni pridobila in tudi ni mogla pridobiti premoženjske koristi. Le-to bi pridobila šele, če bi zemljišče prodala naprej za višjo kupnino. Nadalje graja presojo sodišč nižjih stopenj o neobstoju škode ter trdi, da je kazensko sodišče z vztrajanjem na začasnem zavarovanju uresničilo kvalificirano stopnjo napačnosti, ki se zahteva za odškodninsko odgovornost po 26. členu URS.

Razlogi za zavrnitev revizije

Glede odškodninske odgovornosti na podlagi 279. člena ZIZ

15Dolžnik ima pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki ni bila utemeljena, ali je upnik ni opravičil (279. člen ZIZ). Določbe ZIZ o začasnih odredbah se, če Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne določa drugače, smiselno uporabljajo v postopku za začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi (502.d člen ZKP).

16ZIZ v 277. členu določa, da sodišče v sklepu, s katerim izda začasno odredbo, odloči, koliko časa naj odredba traja. Če sodišče izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali če izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Sodišče določi upniku tudi rok, v katerem je to dolžan opraviti in o tem sodišču predložiti dokazilo ter ga opozori na posledice iz prvega odstavka 278. člena ZIZ. Če upnik v danem roku ne sproži postopka, na katerega je bila začasna odredba vezana, le-ta preneha. V takem primeru sodišče postopek ustavi in razveljavi opravljena dejanja. Veljavnost začasne odredbe, izdane pred začetim pravdnim ali kakšnim drugim civilnim postopkom, tako ni vezana zgolj na rok, ki je v njej določen, pač pa tudi na aktivno ravnanje upnika, ki je predlagal njeno izdajo.

17ZKP v 502.b členu določa, da mora sodišče v sklepu, s katerim odredi začasno zavarovanje, med drugim navesti tudi rok trajanja ukrepa (prvi odstavek). Pri tem je sodišče dolžno upoštevati fazo kazenskega postopka, vrsto, naravo in težo kaznivega dejanja itd. (drugi odstavek). Tretji odstavek tega člena nadalje določa, da lahko začasno zavarovanje v predkazenskem postopku, kakor tudi po izdaji sklepa o uvedbi preiskave, traja tri mesece. Po vložitvi obtožnice začasno zavarovanje ne sme biti daljše od šestih mesecev. Ta rok se lahko podaljša v enakih časovnih obdobjih. Skupno trajanje začasnega zavarovanja pred uvedbo preiskave oziroma, če ta ni uvedena, pred vložitvijo obtožnice, ne sme biti daljše od enega leta. V preiskavi skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme biti daljše od dveh let. Po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let (četrti odstavek). V tretjem odstavku 502.c člena pa ZKP določa, da lahko sodišče odpravi začasno zavarovanje po uradni dolžnosti zaradi poteka roka ali če državni tožilec zavrže ovadbo oziroma izjavi, da ne bo začel pregona ali da od njega odstopa.

18ZKP čas trajanja začasnega zavarovanja veže na posamezno „fazo“ (pred)kazenskega postopka, ne pa tudi na aktivno ravnanje državnega tožilca. Če rok trajanja začasnega zavarovanja poteče (državni tožilec (ponovnega) podaljšanja ukrepa znotraj posamezne „faze“ ne predlaga) preden postopek preide v naslednjo „fazo“ (upoštevaje 502.b člen ZKP to pomeni, da je izdan sklep o preiskavi, vložena obtožnica itd.), sodišče začasno zavarovanje po uradni dolžnosti odpravi zaradi poteka roka. V nasprotnem primeru lahko državni tožilec ob prehodu postopka v naslednjo „fazo“ v zahtevi za uvedbo preiskave oziroma v obtožnici ponovno predlaga začasno zavarovanje, o katerem sodišče „na novo“ odloči. Sklep o uvedbi preiskave ali vložitev obtožnice tako sama po sebi ne pomenita opravičila začasnega zavarovanja oziroma njenega avtomatičnega podaljšanja.

19Ker ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ (ZKP je v tem delu lex specialis), smiselna uporaba določb o institutu opravičila začasne odredbe in z njim povezano povrnitvijo dolžniku prizadejane škode v postopkih začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po ZKP ne pride v poštev. Zato se Vrhovno sodišče v presojo revizijskih trditev, ki se nanašajo na opravičilo začasne odredbe, ni spustilo.

20(Ne)utemeljenost ukrepa začasnega zavarovanja se presoja glede na dejstva, ki so bila sodišču znana (zatrjevana in izkazana) ob odreditvi ukrepa, pa tudi ob njegovem podaljševanju.

21Po določbi prvega odstavka 95. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), veljavnega v času storitve očitanih kaznivih dejanj, nihče (storilec ali drug prejemnik koristi) ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Premoženjska korist se prejemniku koristi (tudi pravni osebi) odvzame oziroma se mu naloži plačilo ustreznega denarnega zneska (96. člen v zvezi z 98. členom KZ). Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi se v kazenskem in predkazenskem postopku na podlagi določbe 502. člena ZKP odredi zoper prejemnika premoženjske koristi, če se mu lahko odvzame po določbah KZ.

22Revidentka s trditvami, da s samim nakupom zemljišča ni pridobila nikakršne premoženjske koristi, ki naj bi bila zavarovana z začasno odredbo, skozi neobstoj pogoja za izdajo začasne odredbe zatrjuje njeno neutemeljenost.

23Trditve revidentke, da bi bilo o pridobitvi premoženjske koristi moč govoriti šele v primeru, če bi tožeča stranka kupljeno zemljišče prodala naprej za višjo kupnino (če ne bi bila višja kupnina posledica vlaganj ali drugih utemeljenih okoliščin) in da premoženjska korist ni hipotetična razlika v cenitvah, v izračunani vrednosti, ampak bi morala biti izkazana kot dejanska, realizirana korist, niso utemeljene. Če bi sledili stališču revidentke, bi to pomenilo, da bi o premoženjski koristi tožeče stranke lahko govorili zgolj in samo v primeru, če bi tožeča stranka zemljišče prodala naprej za višjo ceno in imela od tega finančno korist. To pa ne drži. Premoženjsko korist ima tudi oseba, ki ima v lasti premoženje (in ga na primer sploh nima namena prodati), katerega prava vrednost je bila v času njegove pridobitve (bistveno) višja od vrednosti/cene, ki jo je ta oseba plačala za to, da je to premoženje dobila v last. Razlika v vrednosti namreč predstavlja čisti presežek premoženja.

24Nadalje niso utemeljene niti splošne revizijske trditve o strokovni spornosti ocene vrednosti zemljišča, ki jo je izdelal Slovenski inštitut za revizijo (izvedenca C. in D.). Iz obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Kopru I K 18896/11 z dne 9. 8. 2011 (str. 18 in 19) izhaja, da je iz cenitve E., ki jo je izdelal za Mestno občino A., razvidno, da ni izdelal analize najgospodarnejše uporabe, čeprav je vedel, da je lokacijski načrt že izdelan in sprejet, in se je zavedal, da je to metodo treba upoštevati v primeru, ko je za ocenjevano področje izdelan lokacijski načrt, saj bistveno zviša ceno m² zemljišča. V pritožbi z dne 20. 2. 2012 zoper sklep, na katero se je tožeča stranka sklicevala tudi v tem postopku, je tožeča stranka trdila le, da je bila „metoda primerljivih prodaj, ki jo je izbral E., primerna in skladna z Mednarodnimi standardi ocenjevanja vrednosti, saj je ena od temeljnih metod ocenjevanja vrednosti nepremičnin“. Presoje sodišča, da je bilo ob obstoju lokacijskega načrta treba izdelati analizo najgospodarnejše rabe, pa tožeča stranka konkretizirano ni prerekala.

Glede odškodninske odgovornosti na podlagi 26. člena URS

25Vrhovno sodišče ugotavlja, da revizija, v delu, ki se nanaša na „Kršitev 26. člena URS“ pomeni prepis pritožbenih navedb tožeče stranke (stran 4 in 5 pritožbe). Ker je revizija samostojno in izredno pravno sredstvo, uperjeno zoper sodbo sodišča druge stopnje, je treba v njej obrazloženo in konkretizirano izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Prepis pritožbenih navedb pomeni neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče ni tretja instanca, ki bi ponovno presojala vse pritožbene navedbe, temveč v skladu s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Revizijo zato obravnava le v tistem delu, ki revizijske razloge uveljavlja obrazloženo v odnosu do izpodbijane sodbe.³ Del revizije („Kršitev 26. člena URS“), ki je dobeseden prepis pritožbe in ne polemizira z odgovorom pritožbenega sodišča na pritožbo (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), temu standardu ne zadosti. Zato se Vrhovno sodišče v presojo teh revizijskih navedb ni spustilo.

O škodi in vzročni zvezi

26Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse njene predpostavke: škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda⁴. Ker je Vrhovno sodišče v točkah 15 do 25 te obrazložitve presodilo, da ni podana že prva predpostavka odškodninske odgovornosti, revizijskih navedb o škodi in vzročni zvezi ni presojalo.

Odločitev o reviziji

27Po obrazloženem se je pokazalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in jo je zato Vrhovno sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka

28V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

¹ ODT je v predkazenskem postopku (zoper obdolžene B. P., S. M. in R. S. zaradi kaznivega dejanja oziroma pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem in četrtem odstavku 261. člena KZ, s katerim naj bi obdolženi družbi S., d.o.o. (tožeča stranka) pridobili najmanj 4.689.910,00 EUR premoženjske koristi) predlagalo izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka odvzema premoženjske koristi v znesku 4.689.910,00 EUR s prepovedjo odtujitve ali obremenitve nepremičnin tožeče stranke.
² Ta znesek predstavlja obresti, ki jih je tožnica plačala banki od izdaje začasne odredbe do vložitve tožbe.
³ Glej npr. odločbi VS RS II Ips 71/2017 z dne 18. 10. 2018 in II Ips 246/2018 z dne8. 8. 2019.
⁴ Obveznost povrnitve škode na podlagi 279. člena ZIZ je primer odgovornosti za škodo ne glede na krivdo.