502. člen ZKP

Predlog se zavrne.

Zgolj zato, ker je skupna vrednost nepremičnin že po oceni GURS višja od očitane premoženjske koristi, ukrep ni nezakonit ali nesorazmeren, pri čemer je potrebno upoštevati še, da ne pomeni odvzemna lastninske pravice, temveč le prepoved odsvojitve premoženja, medtem ko to premoženje obtoženčev sin še vedno uporablja, saj premoženje ostaja v njegovi posesti, kar bistveno zmanjšuje invazivnost ukrepa.

Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi. Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Način izvršitve po (v času odločanja pritožbenega sodišča že pravnomočni) obtožnici storjenega kaznivega dejanja in kasnejšega kaznivega dejanja davčne zatajitve (ravnanja obdolženca), tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno kažejo na preračunljivost obdolženca pri ravnanju s premoženjem in s tem brez dvoma predstavljajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je podana utemeljena, realna nevarnost, da bo obdolženi sam ali preko pooblaščencev odtujil ali obremenil njemu lastne nepremičnine, ki predstavljajo edino premoženje obdolženca, iz katerega je mogoče realno pričakovati izpolnitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi, in s tem onemogočil ali znatno otežil izpolnitev tega zahtevka.

Postopek začasnega zavarovanja premoženjsko pravnega zahtevka je hiter postopek, namenjen varstvu ogroženih interesov ene stranke. Zato ZKP sodišču ne dopušča, da bi pred odločitvijo o zavarovanju vročilo predlog nasprotni stranki ali celo opravilo narok, temveč mora pogoje za odreditev zavarovanja presoditi samo na podlagi predloga, predlagatelja pa bremeni ustrezno trditveno in dokazno breme. Upoštevajoč navedeno ni moč slediti prvostopenjskemu stališču, da bi oškodovana družba lahko za obstoj premoženja, ki naj bo predmet zavarovanja, sodišču predlagala pridobitev za to potrebnih podatkov. Obtožena pravna oseba je od 1. 9. 2020 dalje bila v postopku likvidacije, ki že v osnovi predpostavlja, da ima družba zadostna sredstva za poplačilo vseh upnikov, saj je sicer potrebno sprožiti postopek stečaja.

Pogoj za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi je, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin nikakor ne predstavlja neznatno škodo, kot izhaja tudi iz številnih odločb civilnih in gospodarskih oddelkov višjih sodišč, na katere se sklicuje tudi zagovornik, ki je tudi konkretiziral, na kakšen način naj bi obdolžencu že nastala škoda tekom dosedanjega zavarovanja. Vendar pa je verjetno izkazovanje neznatne škode alternativno določen pogoj drugemu odstavku 270. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik (poleg verjetnosti terjatve) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja onemogočena ali precej otežena. Ker pa je v obravnavani zadevi glede na zgoraj povzeto nedvomno izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, je poudarek sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve odveč in tudi podrobnejše opredeljevanje sodišča do obširnih navedb zagovornika glede

Skupno trajanje predmetnega ukrepa po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje ne sme presegati treh let. Navedeni člen sicer citira tudi izpodbijani sklep, ki v točki 12. obrazložitve ugotovi tudi, da je bilo obtožencu začasno zavarovanje odrejeno dne 12. 7. 2021 in je v veljavi šele dve leti in štiri mesece, vendar pa nato zmotno podaljša začasno zavarovanje preko dovoljene dobe, to je vse do 22. 11. 2024. Časovna omejitev treh let je tako pričela teči dne 29. 10. 2021 z vložitvijo obtožnice Specializiranega državnega tožilstva RS Kt/8475/2021, zato je pritožbeni senat začasno zavarovanje podaljšal le do dne 29. 10. 2024, ko ukrep doseže navedeno skupno trajanje. Pritožnik pravilno navaja, da ni izkazano, kakšen delež premoženjske koristi je obtoženec dejansko prejel, kar pa v tej fazi postopka ni ključno. Obtožnica je pravnomočna, dokazni postopek pa še ni zaključen, nasprotno od stališča pritožnikov se zato predmetni kazenski postopek še ni prevesil v fazo (meritornega) odločanja. Pritožbeni senat ob tem dodaja, da za ukrep odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ni neogibno potrebno ugotoviti točne višine te

V fazi vročanja obtožnice sodišče ni dolžno na lastno iniciativo prevajati vsega dokaznega gradiva, zlasti ko je obdolženec sodišču nedosegljiv, ampak to naredi na zahtevo obdolženca. Dejstvo, da posamezne (celo večina) listine v spisu niso prevedene, torej ne predstavlja kršitve do uporabe svojega jezika v postopku. Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve in naravo ukrepa začasnega zavarovanja, ki skladno s 502.č členom ZKP zahteva, da sodišče o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja odloči posebej hitro, je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja obdolžencema vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna fikcija vročitve je namreč nujna, ko je sodišče skrbno, a hkrati neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča pa je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).

V skladu z abstraktnim dejanskim stanom tretjega v zvezi s prvim odstavkom člena 186 KZ-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pridobitev premoženjske koristi ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, da pa je po naravi stvari ključni pogoj obstoja obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova preprodaje prepovedane droge, enako ključno pa, glede na pomembno vlogo obtoženca, brata vodje združbe, prejemanje zaslužka za izpolnjene naloge zato, da vztraja kot njen član. Z opozarjanjem na opis delovanja hudodelske združbe in izvršitvena ravnanja, očitana obtožencu, v aktualni fazi postopka, logičnostjo presoje, da je bistvo obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova prometa z mamili, ključni motiv njenih članov pa iz te premoženjske koristi pridobiti določen zaslužek za opravljene naloge, ob čemer se, v nasprotju z zagovornikovim stališčem, utemeljeno sklicuje na določbo člena 77.a KZ-1 kot dopolnitev drugih določb o odvzemu premoženjske koristi, ter poudarkom, da je očitek obtožencu glede njegovega sodelovanja v hudodelski združbi izkazan na stopnji utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje za

Izhodišče pri presoji kriterija sorazmernosti kot ustavnega načela vsakršnega omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je nedopustnost zavarovanja (neproporcionalno) večjega obsega premoženja, kot je premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči v primeru ugoditve premoženjskopravnemu zahtevku. Kljub temu, da procesni zakon izrecno ne opredeljuje vsebine oškodovančevega predloga za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, ne more biti nobenega dvoma, da je trditveno in dokazno breme v smeri vseh opredeljenih predpostavk na oškodovancu kot predlagatelju stvarnega omejevalnega ukrepa. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da upravičenega sklepanja o nevarnosti razpolaganja s premoženjem, ki bi obstajala v trenutku podaje predloga za začasno zavarovanje in za (bodoče) obdobje, za katerega je bilo predlagano zavarovanje, ni mogoče utemeljevati z ravnanji obdolženca, ki segajo (pre)daleč v preteklost. V predlogu pa je izostala vsaka opredelitev, kolikšna je sploh vrednost nepremičnega premoženja (stanovanja), na katerem se predlaga začasno zavarovanje, s čimer bi šele bilo mogoče presoditi sorazmernost med višino premoženjskopravnega zahte

Toženka ima prav, ko v pritožbi opozori, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. V sodbi namreč prvo sodišče na večih mestih izpostavi, da se je pred/kazenski postopek vodil zoper tožnika ter zoper njega tudi ustavil, čeprav tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tega ni zatrjeval. Ravno nasprotno je izrecno navajal, da se je kasnejši kazenski postopek vodil in zaključil zoper tretjo osebo. Prvo sodišče takšna zmotno ugotovljena dejstva označi celo za nesporna, kar pa po pregledu spisovne dokumentacije ne vzdrži. Toženka je tekom postopka pred prvim sodiščem večkrat opozorila, da tožnik nikoli ni bil osumljenec oziroma obdolženec v kazenskem postopku, temveč prejemnik premoženjske koristi, za katero so ob izreku ukrepa začasnega zavarovanja obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je pridobljena s kaznivimi dejanji.

Pravica obdolženke do seznanitve in opredelitve glede dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena tudi v postopku začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Gre za pravico do izjave, uzakonjeno v prvem odstavku 502.c člena ZKP, po katerem lahko sodišče na obrazložen predlog državnega tožilca, upoštevaje zakonska merila, s sklepom podaljša začasno zavarovanje, pri čemer pred odločitvijo o predlogu pošlje predlog ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo, in jim določi primeren rok za odgovor. Pravica do izjave oziroma kontradiktornost postopka mora biti v skladu z navedeno zakonsko določbo obdolžencu zagotovljena v vsakem posameznem primeru in v vsaki procesni fazi odločanja, da je zadoščeno njegovi ustavni pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS. Ta daje stranki možnost izjave o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča.

Ker prava brez predhodno ugotovljenih dejstev ni mogoče uporabiti, zadostitev dokaznemu bremenu ni pravno, temveč dejansko vprašanje.

Oškodovanci v postopku uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek, izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki ga drugi odstavek 100. člena ZKP ne predvideva. Pritožbeno sodišče pri tem zavrača pritožbeno tezo, da je v skladu s 101. členom ZKP moč uveljavljati vse oziroma enake zahtevke, kot v pravdi. ZKP v 101. členu ureja aktivno legitimacijo, t.j. upravičenje za podajo premoženjskopravnega zahtevka, ki ga izenačuje s pravdno aktivno legitimacijo in ne vrsto pravdnega zahtevka. Izstavitev zemljiškoknjižne listine ni zahtevek po vrnitvi stvari, kot to zatrjujejo pritožniki. V skladu z 106. členom ZKP je stvar moč vračati takrat, kadar sodišče ugotovi, da pripada oškodovancu in da je stvar pri obdolžencu, pri katerem od udeležencev kaznivega dejanja ali pri nekom, katerem so jo ti dali v hrambo. Iz podatkov v spisu izhaja, da so predmetne nepremičnine vknjižene v zemljiško knjigo, kot lastnica je vknjižena obdolžena pravna oseba, nad katero je bil dne 18. 3. 2019 uveden stečaj in so del stečajne mase. Oškodovanci do predmetnih nepremičnin nimajo takih upravičenj, ki bi ustrezala kriteriju pripadnosti, kot ga določa 109. člen ZKP, tudi sicer pa želenih lastniških upravičenj ne morejo z

Pri odločanju o tem, ali je predlog za podaljšanje navedenega ukrepa utemeljen, sodišče prve stopnje presoja obstoj utemeljenega suma in ocenjuje, ali so se razlogi, zaradi katerih je bilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, spremenili in so nastopile okoliščine, zaradi katerih ga ne bo podaljšalo. Sodišče prve stopnje se je v sklepu pri tej presoji utemeljeno oprlo na pravnomočno obtožnico in pojasnilo tudi vsebino dokazov, pridobljenih in izvedenih po vložitvi obtožnice, na tej podlagi pa tehtno zaključilo in v sklepu obrazložilo, zakaj meni, da se utemeljen sum storitve kaznivih dejanj, očitanih obdolžencem, ni omajal in zakaj je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo odrejeno, potrebno podaljšati.

Konkretne vsebinske navedbe oškodovane družbe, podkrepljene s predloženimi dokazi oziroma sklicevanjem na obstoječe dokaze v spisu, zato po utemeljenih pritožbenih navedbah pooblaščenca terjajo ustrezno vsebinsko odločitev oziroma ugoditev predlogu za začasno zavarovanje, ko sodišče (še) ne odloča s standardom gotovosti, temveč verjetnosti. Ker pa zakon oziroma peti odstavek 502.a člena ZKP, zoper sklep o odreditvi začasnega zavarovanja obdolžencu zagotavlja kontradiktorni postopek, najprej z vložitvijo ugovora, šele nadalje pa je v devetem odstavku istega člena uzakonjena še pravica do pritožbe, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 403. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu s tehtnimi argumenti dokazalo obstoj vseh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa. V skladu z določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let.

Postopek začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi oziroma zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka po ZKP namreč v začetni fazi ni kontradiktoren in oseba, zoper katero se predlaga uvedba tega ukrepa, z njim ne sme biti seznanjena, vse dokler začasno zavarovanje ni izvršeno, saj bi bilo to v nasprotju z naravo tega ukrepa. ZKP pogoja nevarnosti ne ureja drugače, kot ga ureja ZIZ, kar pomeni, da se določba tretjega odstavka 270. člena ZIZ smiselno uporablja tudi v postopkih začasnih zavarovanj zahtevkov za odvzem premoženjske koristi in seveda zavarovanj premoženjskopravnih zahtevkov v kazenskih postopkih.

Tudi če gre za predmet, ki ga je po ZKP treba vzeti, ali predmet, ki lahko predstavlja dokaz v kazenskem postopku, ZKP v 164. členu policiji ne daje bianko pooblastila za zaseg, ampak zaseg lahko opravi le tedaj, ko ugotovi, da je podana nevarnost odlašanja, ta nevarnost pa mora biti konkretna in ne abstraktna. Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsaka kršitev premoženjske pravice drugega. Vendar pa vsaka kršitev premoženjske pravice drugega ni hkrati tudi pravno priznana premoženjska škoda, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti. Po 132. členu OZ je pravno priznana premoženjska škoda (kot predpostavka neposlovne odškodninske odgovornosti) samo tista kršitev pravice drugega, ki povzroči še nadaljnjo posledico, in sicer bodisi zmanjšanje premoženja oškodovanca (navadna škoda) bodisi preprečitev povečanja premoženja oškodovanca (izgubljeni dobiček). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da bi bila prisoja odškodnine v višini 30 % stroškov najema nadomestnega vozila, ki ni bilo najeto, arbitrarna. Poleg tega tožničin pravni prednik stroškov z najemom nadomestnega vozila ni imel, posledično pa se mu njegovo premoženje tudi ni zmanjšalo.

Proporcionalnost ukrepa pa poleg ugotovitve ustrezne stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in omejitve trajanja zavarovanja zagotavlja tudi omejitev obsega zavarovanja na vrednost, ki ustreza ocenjeni višini s konkretnim kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi. Glede na cilj ukrepa je torej nedopustno zavarovati več, kot bi to bilo (upoštevaje izid postopka) dopustno odvzeti. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora vsebovati tudi razloge o primernosti in nujnosti ukrepa ter o sorazmernosti med višino premoženjske koristi ter vrednostjo premoženja, na katerem se podaljšuje zavarovanje. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora namreč vsebovati tudi razloge o vplivu ukrepa na premoženjski in socialni položaj obdolženca ali prejemnika ali osebe, na katero je bila korist prenesena.