502.c člen ZKP

Postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni nov postopek, kot pravilno poudarja tudi zagovornica v odgovoru na pritožbo, torej postopek s posebnimi pravili, v katerem bi roki, ki časovno omejujejo ukrepe, s katerimi se posega v pravice posameznika, začeli teči znova. Dejstvo namreč je, da je bilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka v obravnavani zadevi odrejeno po vložitvi obtožnice (obtožnica je bila vložena avgusta 2020) in se je ves čas od njegove izvršitve, to je od marca 2022, neprekinjeno izvrševalo ter posegalo v ustavno pravico obtoženca do zasebne lastnine, tudi v fazi pritožbenega postopka in postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zgolj zato, ker je skupna vrednost nepremičnin že po oceni GURS višja od očitane premoženjske koristi, ukrep ni nezakonit ali nesorazmeren, pri čemer je potrebno upoštevati še, da ne pomeni odvzemna lastninske pravice, temveč le prepoved odsvojitve premoženja, medtem ko to premoženje obtoženčev sin še vedno uporablja, saj premoženje ostaja v njegovi posesti, kar bistveno zmanjšuje invazivnost ukrepa.

Način izvršitve po (v času odločanja pritožbenega sodišča že pravnomočni) obtožnici storjenega kaznivega dejanja in kasnejšega kaznivega dejanja davčne zatajitve (ravnanja obdolženca), tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno kažejo na preračunljivost obdolženca pri ravnanju s premoženjem in s tem brez dvoma predstavljajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je podana utemeljena, realna nevarnost, da bo obdolženi sam ali preko pooblaščencev odtujil ali obremenil njemu lastne nepremičnine, ki predstavljajo edino premoženje obdolženca, iz katerega je mogoče realno pričakovati izpolnitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi, in s tem onemogočil ali znatno otežil izpolnitev tega zahtevka.

Če sodišče obdolžencu ne vroči predloga za podaljšanje začasnega zavarovanja oziroma ne počaka, da se izteče rok za odgovor, s tem prekrši obdolženčevo pravico do izjave in do kontradiktornega postopka, ki poleg drugih pravic konstruirata pošten kazenski postopek.

Pogoj za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi je, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin nikakor ne predstavlja neznatno škodo, kot izhaja tudi iz številnih odločb civilnih in gospodarskih oddelkov višjih sodišč, na katere se sklicuje tudi zagovornik, ki je tudi konkretiziral, na kakšen način naj bi obdolžencu že nastala škoda tekom dosedanjega zavarovanja. Vendar pa je verjetno izkazovanje neznatne škode alternativno določen pogoj drugemu odstavku 270. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik (poleg verjetnosti terjatve) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja onemogočena ali precej otežena. Ker pa je v obravnavani zadevi glede na zgoraj povzeto nedvomno izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, je poudarek sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve odveč in tudi podrobnejše opredeljevanje sodišča do obširnih navedb zagovornika glede

Skupno trajanje predmetnega ukrepa po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje ne sme presegati treh let. Navedeni člen sicer citira tudi izpodbijani sklep, ki v točki 12. obrazložitve ugotovi tudi, da je bilo obtožencu začasno zavarovanje odrejeno dne 12. 7. 2021 in je v veljavi šele dve leti in štiri mesece, vendar pa nato zmotno podaljša začasno zavarovanje preko dovoljene dobe, to je vse do 22. 11. 2024. Časovna omejitev treh let je tako pričela teči dne 29. 10. 2021 z vložitvijo obtožnice Specializiranega državnega tožilstva RS Kt/8475/2021, zato je pritožbeni senat začasno zavarovanje podaljšal le do dne 29. 10. 2024, ko ukrep doseže navedeno skupno trajanje. Pritožnik pravilno navaja, da ni izkazano, kakšen delež premoženjske koristi je obtoženec dejansko prejel, kar pa v tej fazi postopka ni ključno. Obtožnica je pravnomočna, dokazni postopek pa še ni zaključen, nasprotno od stališča pritožnikov se zato predmetni kazenski postopek še ni prevesil v fazo (meritornega) odločanja. Pritožbeni senat ob tem dodaja, da za ukrep odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ni neogibno potrebno ugotoviti točne višine te

V fazi vročanja obtožnice sodišče ni dolžno na lastno iniciativo prevajati vsega dokaznega gradiva, zlasti ko je obdolženec sodišču nedosegljiv, ampak to naredi na zahtevo obdolženca. Dejstvo, da posamezne (celo večina) listine v spisu niso prevedene, torej ne predstavlja kršitve do uporabe svojega jezika v postopku. Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve in naravo ukrepa začasnega zavarovanja, ki skladno s 502.č členom ZKP zahteva, da sodišče o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja odloči posebej hitro, je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja obdolžencema vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna fikcija vročitve je namreč nujna, ko je sodišče skrbno, a hkrati neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča pa je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).

V skladu z abstraktnim dejanskim stanom tretjega v zvezi s prvim odstavkom člena 186 KZ-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pridobitev premoženjske koristi ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, da pa je po naravi stvari ključni pogoj obstoja obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova preprodaje prepovedane droge, enako ključno pa, glede na pomembno vlogo obtoženca, brata vodje združbe, prejemanje zaslužka za izpolnjene naloge zato, da vztraja kot njen član. Z opozarjanjem na opis delovanja hudodelske združbe in izvršitvena ravnanja, očitana obtožencu, v aktualni fazi postopka, logičnostjo presoje, da je bistvo obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova prometa z mamili, ključni motiv njenih članov pa iz te premoženjske koristi pridobiti določen zaslužek za opravljene naloge, ob čemer se, v nasprotju z zagovornikovim stališčem, utemeljeno sklicuje na določbo člena 77.a KZ-1 kot dopolnitev drugih določb o odvzemu premoženjske koristi, ter poudarkom, da je očitek obtožencu glede njegovega sodelovanja v hudodelski združbi izkazan na stopnji utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje za

Toženka ima prav, ko v pritožbi opozori, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. V sodbi namreč prvo sodišče na večih mestih izpostavi, da se je pred/kazenski postopek vodil zoper tožnika ter zoper njega tudi ustavil, čeprav tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tega ni zatrjeval. Ravno nasprotno je izrecno navajal, da se je kasnejši kazenski postopek vodil in zaključil zoper tretjo osebo. Prvo sodišče takšna zmotno ugotovljena dejstva označi celo za nesporna, kar pa po pregledu spisovne dokumentacije ne vzdrži. Toženka je tekom postopka pred prvim sodiščem večkrat opozorila, da tožnik nikoli ni bil osumljenec oziroma obdolženec v kazenskem postopku, temveč prejemnik premoženjske koristi, za katero so ob izreku ukrepa začasnega zavarovanja obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je pridobljena s kaznivimi dejanji.

Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje je sicer na dan, ko je odločalo o podaljšanju začasnega zavarovanja, imelo še vso pravno podlago, da je predlogu državne tožilke za podaljšanje začasnega zavarovanja ugodilo, saj je 21. 3. 2022 razglasilo obsodilno sodbo, ki pa še ni bila pravnomočna. Vendar pa je bila sodba sodišča prve stopnje II K 17186/2018 z dne 21. 3. 2022 v obsodilnem delu na seji senata višjega sodišča 27. 1. 2023 razveljavljena, zaradi česar se je ponovno aktiviral triletni maksimalni rok skupnega trajanja začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice.

Pravica obdolženke do seznanitve in opredelitve glede dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena tudi v postopku začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Gre za pravico do izjave, uzakonjeno v prvem odstavku 502.c člena ZKP, po katerem lahko sodišče na obrazložen predlog državnega tožilca, upoštevaje zakonska merila, s sklepom podaljša začasno zavarovanje, pri čemer pred odločitvijo o predlogu pošlje predlog ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo, in jim določi primeren rok za odgovor. Pravica do izjave oziroma kontradiktornost postopka mora biti v skladu z navedeno zakonsko določbo obdolžencu zagotovljena v vsakem posameznem primeru in v vsaki procesni fazi odločanja, da je zadoščeno njegovi ustavni pravici do izjave iz 22. člena Ustave RS. Ta daje stranki možnost izjave o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča.

Dne 3. 12. 2021, torej z odločitvijo zunajobravnavnega senata, da kot neutemeljene zavrne ugovore zoper obtožnico, je slednja postala pravnomočna. V tej fazi kazenskega postopka, torej ko je kazenska zadeva v fazi razpisa glavne obravnave, se sodišče druge stopnje ni pristojno spuščati v presojo utemeljenosti vložene pravnomočne obtožnice, kar bo lahko le predmet nadaljnjega postopka na kontradiktorni glavni obravnavi. Da je še vedno podan utemeljen sum storitve obtožencem očitanih kaznivih dejanj, pa je kot že rečeno bilo nazadnje dognano s pravnomočno obtožnico, kar pomeni, da je na ravni zahtevanega dokaznega standarda tudi izkazano, da naj bi obe blagovni znamki predstavljali vrednost 35.450,476,33 EUR, kolikor znaša tudi predmet začasnega zavarovanja.

Prvostopenjsko sodišče je pod točkami 10 do 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa z razumnimi razlogi utemeljilo obstoj temeljnega pogoja za podaljšanje ukrepa in sicer utemeljenega suma, da so obdolženi storili v obtožnici očitana jim kazniva dejanja. V predmetni kazenski zadevi je bila zoper obdolžence vložena obtožnica, zahtevani dokazni standard pa je bil zanesljivo ugotovljen in potrjen s podatki in dokazi, zbranimi v predkazenskem postopku ter tekom preiskave.

Pri odločanju o tem, ali je predlog za podaljšanje navedenega ukrepa utemeljen, sodišče prve stopnje presoja obstoj utemeljenega suma in ocenjuje, ali so se razlogi, zaradi katerih je bilo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, spremenili in so nastopile okoliščine, zaradi katerih ga ne bo podaljšalo. Sodišče prve stopnje se je v sklepu pri tej presoji utemeljeno oprlo na pravnomočno obtožnico in pojasnilo tudi vsebino dokazov, pridobljenih in izvedenih po vložitvi obtožnice, na tej podlagi pa tehtno zaključilo in v sklepu obrazložilo, zakaj meni, da se utemeljen sum storitve kaznivih dejanj, očitanih obdolžencem, ni omajal in zakaj je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo odrejeno, potrebno podaljšati.

Ni mogoče sprejeti zaključka organa za BPP (oziroma je ta vsaj preuranjen), da tožnik za vložitev pritožbe ne izkazuje pravnega interesa, ker sklep nima nobenega učinka nanj, saj ne posega v njegove premoženjske koristi. Sklep je bil namreč tožniku vročen kot udeležencu (osumljencu) iz 502. a člena ZKP, torej kot stranki, v katere pravice ta sklep posega, in, ki ima (oziroma bi moral imeti) zato tudi možnost vložitve pritožbe zoper tak sklep (502. a člen v zvezi s 502. c členom ZKP).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu s tehtnimi argumenti dokazalo obstoj vseh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za podaljšanje predmetnega stvarnega omejevalnega ukrepa. V skladu z določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let.

Skupna ocenjena vrednost zavarovanih nepremičnin sicer presega vrednost očitane premoženjske koristi, vendar ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zgolj zato ni nesorazmeren. Ta je namreč omejen le do višine očitane premoženjske koristi, pri čemer je potrebno upoštevati seštevek vseh dolgov, ki vrednost obdolženkinega premoženja bistveno zmanjšajo.

Proporcionalnost ukrepa pa poleg ugotovitve ustrezne stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, in omejitve trajanja zavarovanja zagotavlja tudi omejitev obsega zavarovanja na vrednost, ki ustreza ocenjeni višini s konkretnim kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi. Glede na cilj ukrepa je torej nedopustno zavarovati več, kot bi to bilo (upoštevaje izid postopka) dopustno odvzeti. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora vsebovati tudi razloge o primernosti in nujnosti ukrepa ter o sorazmernosti med višino premoženjske koristi ter vrednostjo premoženja, na katerem se podaljšuje zavarovanje. Obrazložitev sklepa o podaljšanju ukrepa začasnega zavarovanja ob vložitvi obtožnice mora namreč vsebovati tudi razloge o vplivu ukrepa na premoženjski in socialni položaj obdolženca ali prejemnika ali osebe, na katero je bila korist prenesena.

Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi je globok poseg v premoženjske pravice lastnika predmeta zavarovanja, zato je vselej potrebna skrbna in temeljita presoja vseh relevantnih okoliščin o tem, ali so zakonski pogoji za odrejeni ukrep še vedno podani. Iz obrazložitve sklepa o podaljšanju začasnega zavarovanja mora biti torej jasno razvidno, da je sodišče opravilo (ponovno) presojo in na podlagi česa jo je opravilo, saj je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka.